Bedřich Smetana (1824-1884) je eden najpomembnejših čeških skladateljev, ki je s svojim delom postavil temelje češki nacionalni glasbeni šoli. Njegova glasba, ki pogosto črpa iz ljudskih motivov in zgodovine, je pustila neizbrisen pečat v evropski klasični glasbi.
Življenjska pot Bedřicha Smetane
Bedřich Smetana se je rodil 2. marca 1824 v Litomyšlu, takrat del Avstrijskega cesarstva, v družini pivovarja. Že v zgodnjem otroštvu je pokazal izjemno glasbeno nadarjenost, ki jo je oče spodbujal z igranjem na klavir in violino. Kljub očetovi želji, da bi postal odvetnik, se je Smetana vse bolj posvečal glasbi.
Po končani gimnaziji se je preselil v Prago, kjer je nadaljeval šolanje in se srečeval z vodilnimi glasbeniki tistega časa, kot je bil Franz Liszt. Po diplomi na praškem konservatoriju je Smetana začel svojo poklicno pot kot pianist in skladatelj. Leta 1848, med izbruhom revolucije v Avstrijskem cesarstvu, je Smetana postal goreč zagovornik češkega jezika in kulture, kar je močno vplivalo na njegovo poznejše delo.
Po vrnitvi iz Göteborga na Švedskem, kamor se je umaknil zaradi političnih razmer, je Smetana v Pragi ustanovil lastno glasbeno šolo in postal vodja češke narodne operne hiše. Njegova dela, kot so opere "Brandenburžani na Češkem" in "Prodana nevesta", ter ciklus simfoničnih pesnitev "Moja domovina", so ključna za razvoj češke nacionalne glasbe.
Kljub ustvarjalni polnosti je Smetanovo življenje zaznamovala tudi tragedija. Izguba več otrok in bolezen žene sta pustili globok pečat. Leta 1884 je zaradi dolgotrajne depresije in bolezni umrl v psihiatrični bolnišnici v Pragi.
Smetanova glasbena zapuščina
Smetanovo delo je tesno povezano z evropsko glasbo, od Chopina in Liszta do Schumanna in Wagnerja. Vendar pa v njegovi glasbi prevladuje čut za svobodo in zvestobo domovini, ki se odraža v pogostih in posrečenih namigih na ljudsko glasbo. Njegova umetnost je tesno povezana z evropsko glasbo, vendar je v njej močno čutiti vpliv češke narodne identitete.
Ključna dela Bedřicha Smetane:
- Opere: "Brandenburžani na Češkem", "Prodana nevesta".
- Simfonične pesnitve: Cikel "Moja domovina" (vključno z "Vltavo").
- Klavirska glasba: Polke, na primer "Spomini na Češko".
- Komorna glasba: Klavirski trio v g-molu.
Družina Lorenz in njihov prispevek k slovenski glasbi
Koncert, ki se poklanja dvestoletnici rojstva Bedřicha Smetane, je tudi priložnost za počastitev spomina na brata Primoža (1942-2007) in Tomaža (1944-2016) Lorenz, ki sta pomembno zaznamovala glasbeno umetnost na Slovenskem.
Družina Lorenz je pustila neizbrisen pečat v slovenski glasbeni zgodovini. Njihov Trio Lorenz je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja postavil nova merila komornega muziciranja v Sloveniji. Z neštetimi koncerti po svetu so navdušili občinstvo in postali ambasadorji slovenske glasbe.
Primož Lorenz: Vizionar in oživljavec Stare Ljubljane
Primož Lorenz, "oče" oživitve Stare Ljubljane, je bil človek z izjemno energijo in vizijo. Svoj nacionalni projekt, poimenovan Imago Sloveniae, je razvil v kulturno gibanje, ki je s svojo glasbeno lepoto vdihovalo dodano vrednost nepremični dediščini. Kot ustanovitelj in predsednik Zavoda za oživljanje kulturne podobe starega mestnega jedra je soustvaril številne koncertne prireditve in zasnoval festivalske dogodke.
V slovenski kulturni zgodovini ostaja zapisan kot pianist, pedagog, izvrsten komorni glasbenik in član legendarnega Tria Lorenz, ki je pet desetletij bogatil domači in mednarodni glasbeni prostor.
Tomaž Lorenz: Mojster violine in pedagog
Prof. Tomaž Lorenz, mojster violine, je že leta 1967 zmagal na tekmovanju mladih jugoslovanskih umetnikov. Prejel je številne ugledne nagrade in priznanja za svoje umetniško in pedagoško delovanje. Poleg Tria Lorenz je sodeloval v številnih drugih komornih zasedbah.
Ustanovil je tekmovanje za mlade violiniste, vodil pa je tudi vrsto glasbenih projektov. Kot ugleden profesor na ljubljanski akademiji za glasbo je vzgojil vrsto odličnih mladih komornih ansamblov in bil mentor članicam Tria Rêverie, ki so s svojim koncertom počastile njegov spomin.
Trio Amael: Vrhunska komunikacija skozi glasbo
Trio Amael, v sestavi violinista Volodje Balžalorskega, violončelista Damirja Hamidullina in pianista Zoltana Petra, predstavlja najvišjo stopnjo medsebojne glasbene komunikacije. Po več kot dvajsetih letih skupnega muziciranja po Evropi in ZDA se uvršča med najuglednejše komorne ansamble.
Trio Amael svoj mednarodni ugled dokazuje z nastopi na najpomembnejših festivalih po vsem svetu, od Amerike do Azije. Redno izvajajo tudi slovensko sodobno glasbo, s čimer prispevajo k njeni mednarodni uveljavitvi.
Volodja Balžalorsky (violina)
Volodja Balžalorsky je slovel kot violinist z izbrušeno tehniko, bogatim tonom in prefinjeno muzikalnostjo. Prejel je več mednarodnih nagrad in priznanj za svoje umetniško delovanje.
Damir Hamidullin (violončelo)
Damir Hamidullin, solist SNG Opere in Baleta v Ljubljani, je svoje znanje pilil pri svetovno znanih violončelistih. Prejel je nagrade na vseruskih tekmovanjih in sodeloval z vrhunskimi čelisti ter sodobnimi skladatelji.
Zoltan Peter (klavir)
Zoltan Peter je priznan solist, komorni glasbenik in klavirski spremljevalec, ki nastopa doma in v tujini. Redno snema za RTV Slovenija in druge mednarodne postaje ter izdal enajst zgoščenk.
Trio v a-molu, op. 114
Valčki, koračnice in plesna glasba
Plesna glasba je bila ključna sestavina družabnih dogodkov skozi 19. in na začetku 20. stoletja. Valčki, ki so morda sprva veljali za neprimerno glasbo zaradi prevelike telesne bližine, so sčasoma postali simbol razkošne dunajske ere.
Znani skladatelji plesne glasbe:
- Johann Strauss mlajši: Neprekosljiv mojster valčkov, kot je "Na lepi modri Donavi".
- Émile Waldteufel: Francoski skladatelj salonske glasbe, znan po valčku "Drsalci, op. 183".
- Franz Lehár: Avstrijski operetni skladatelj, avtor valčka "Zlato in srebro, op. 79".
- Josef Strauss: Brat Johanna mlajšega, ki je obogatil družinsko glasbeno obliko z nepričakovanimi harmonijami, na primer v valčku "Glasba sfer, op. 235".
- Josef Hellmesberger starejši: Čeprav ni bil primarno skladatelj, je njegov "Plesni prizor" postal priljubljen valček, kjer večjo vlogo prejmejo godala.
Koračnice so bile glasba za vojaško parado in prikaz discipline ter moči. Niso pa pozabili nanje niti v plemiških krogih, saj so plemiči pogosto zasedali visoke vojaške položaje.
Julius Fučík: Mojster koračnic
Češki skladatelj Julius Fučík (1872-1916) je bil posvečen pisanju valčkov, polk in koračnic. Kot ugleden dirigent vojaških pihalnih sestavov je ustvaril znana dela, kot sta "Prihod gladiatorjev, op. 68" in "Florentinski marš, op. 214".
Glasbene novitete in sodobni odzivi
Glasba ne počiva in se nenehno razvija. V novem letu se predstavljajo tudi glasbene novitete, ki odpirajo pogled v prihodnost.
Leggerezza Klemena Lebena
Svetovno premiero skladbe "Leggerezza" slovenskega akordeonista Klemena Lebena bomo slišali v izvedbi Slovenske filharmonije. Leben pravi, da ima vsaka glasba svoj čas in prostor. Njegova novonastala skladba je opisana kot svetla in pozitivna, združuje preteklost, sedanjost in prihodnost.
Helmut Lachenmann: Raziskovalec novih zvočnosti
Nemški skladatelj Helmut Lachenmann (rojen 1935) je znan po svojem raziskovanju novih zvočnosti. V svojem delu "Marche fatale" se delno vrača k tonalnosti, a hkrati problematizira zvočno lahkotnost in se sprašuje o absurdnosti koračnice kot praznične glasbe.
Osebne zgodbe in družinska pisma
Besedilo vsebuje tudi izjemno dragocene osebne zgodbe, ki osvetljujejo življenja posameznikov in družin v preteklosti. Pisma, ki so jih ohranjali skozi desetletja, nudijo vpogled v njihove skrbi, upanja in izzive.
"Samemu mi je težko": Pisma družine Šušmelj in Kosič
Zgodba družine Šušmelj iz Prvačine razkriva težave, s katerimi so se soočali ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Družinska nesoglasja, odhodi na tuje zaradi zaslužka in težko slovo od domačih so le nekateri izmed vidikov te pretresljive pripovedi. Pisma med Alojzem in Kristino Šušmelj pričajo o njuni želji po samostojnosti in neodvisnosti ter o bolečini ob dolgotrajni ločenosti.
Po smrti Alojza Šušmelja se je Kristina vrnila domov, a je kmalu zatem z najstarejšo hčerko Zofijo odšla v Egipt. Medtem ko sta Ernesta in Rihard ostala sama, sta se kasneje vključila v NOV. Rihard je preživel taborišče Mauthausen, medtem ko je Ernesta podlegla tuberkulozi.
Zofija je v Egiptu spoznala Franca Kosiča iz Ilirske Bistrice. Po njuni zaroki in poroki leta 1944 sta se leta 1946 vrnila v Jugoslavijo, čeprav sta imela možnost izbire med Francijo, Kanado ali Avstralijo. Njihova pisma, ki so potovala med Egiptom in domovino, pričajo o ohranjanju vezi med ljudmi in o zgodbah, ki jih danes pripovedujejo.
Marija Verbič: Od "sužnje" na kmetiji do hišne posestnice v Ljubljani
Življenjska zgodba Marije Verbič, poročene Borštnik in Tekavčič, priča o ženski, ki je v patriarhalni dobi 19. stoletja svoje sposobnosti in ambicije lahko uresničila šele kot vdova. Kljub desetim nosečnostim in izgubi štirih otrok je Marija po smrti prvega moža, Janeza Borštnika, prevzela vodenje gostilne in s tem pokazala svojo ambicioznost in sposobnost.
Njeno pismo svakinji Mariji razkriva težko življenje na Borštnikovi domačiji, kjer se je počutila kot "suženj". Po moževi smrti je vodila gostilne v Ljubljani, kar priča o njeni podjetnosti. Kasneje je odšla v Ameriko, kjer je v časopisu "Ameriški Slovenec" objavila zapis, s katerim je zavrnila govorice o umoru moža.
Njena življenjska pot je primer ženske usode na Slovenskem v poznem 19. stoletju, ki je s trdim delom in vztrajnostjo kljub oviram dosegla določeno mero samostojnosti in ugleda.
(Pre)zgodnja praška pomlad
Obdobje pred prvo svetovno vojno v Avstro-Ogrski je bilo zaznamovano z notranjimi konflikti, zlasti v Pragi, ki je bila središče slovanske kulture.
Študent Josip Kremenšek je v svojih pismih očetu opisoval etnične nemire med Čehi in Nemci ter omejitve gibanja, ki so jih uvedle oblasti. Medtem ko je na Dunaju potekalo jubilejno praznovanje cesarja Franca Jožefa, so v Pragi izbruhnili nemiri, ki so jih podžigali češki nacionalisti.
Praga je v tem času doživljala družbeni in politični preporod ter postala eno vodilnih kulturnih središč Srednje Evrope. Zaradi svoje slovanske identitete je privabljala slovenske študente, ki so simpatizirali s panslavizmom. Kremenšek je bil navdušen nad slovansko vzajemnostjo, kar je razvidno tudi iz njegovih pisem po obisku carigrajske Rusije.
Bedřich Smetana in Anton Foerster: Sodelovanje in priznanje
Besedilo omenja tudi zanimivo povezavo med Bedřichom Smetano in slovenskim skladateljem Antonom Foersterjem. Dramatično društvo v Ljubljani je razpisalo nagrado za novo slovensko spevoigo, opero ali opereto, a je presojo o najboljšem glasbenem delu prepustilo češkim strokovnjakom.
Med njimi je bil tudi Bedřich Smetana, ki je bil tedaj že uveljavljen skladatelj. Čeprav ni povsem jasno, ali je Smetana neposredno sodeloval pri presoji Foersterjevega dela, je njegova prisotnost v komisiji potrjevala visoko raven ocenjevanja. Na koncu je nagrado prejel Anton Foerster za svojo opereto "Gorenjski slavček", ki jo je dvajset let pozneje predelal v opero.
