Bedřich Smetana velja za enega najpomembnejših čeških skladateljev. Skupaj z Antonínom Dvořákom ga uvrščamo med »slovanske mojstre«. Že za časa svojega življenja je bil včasih kontroverzna osebnost, danes pa spomeniki Smetani krasijo ulice številnih čeških mest. Genij, rojen 2. marca 1824, bi bil danes star 200 let, njegova glasba pa živi naprej. Smetana je bil pesnik in mislec, ki je postal znan kot »oče češke glasbe«. Povsem upravičeno je trditi, da je bil oblikovalski pionir v dramskem in simfoničnem segmentu tega žanra.
Življenje in kariera Bedřicha Smetane
Zgodnja leta in izobraževanje
Bedřich Smetana, rojen kot Friedrich Smetana, 2. marca 1824 v Litomyšlu, je bil osmi otrok pivovarja Františka Smetane in njegove tretje žene. Njegov oče je bil amaterski violinist. Že pri štirih letih se je Bedřich učil violine in klavirja pri profesionalnem učitelju, pri šestih letih pa je že nastopal v javnosti. Oče je sicer želel, da bi sin postal odvetnik, a je deček že od najzgodnejšega otroštva kazal izredno nadarjenost za glasbo.
Leta 1831 se je družina preselila na jug Češke. Bedřich se je vpisal v gimnazijo in jo uspešno končal. Po srednješolskem študiju se je naselil v Pragi, da bi se lahko popolnoma posvetil glasbi, petju, predvsem pa violini in klavirju. To je počel med dvanajstim in sedemnajstim letom, obenem pa se je tudi preselil v Plzen. V tej pokrajini, ki jo obdajajo sence čeških gozdov, je dozorela Smetanova odločitev, da postane glasbenik.
Osvobodil se je domačega skrbništva, ko je postal profesor glasbe pri družini grofa Leopolda Thuna. Bedřich se je preselil v Prago, da se je lahko šolal na Akademski gimnaziji ter obiskoval Lisztove koncerte, zaradi katerih je šolanje začel zanemarjati. Kasneje se je vpisal na praški konservatorij in poglobil znanje pod vodstvom Josepha Prokscha. Postal je odličen pianist in se leta 1847 odpravil na turnejo, s katero naj bi zaslužil toliko, da bi postal samostojen, vendar ni bil tako uspešen. Po nagovarjanju skladatelja Franza Liszta je leta 1848 v Pragi odprl šolo klavirja. Smetana je bil vzgojen v nemško govoreči državi, saj so oblasti poskušale izkoreniniti češki jezik. Kljub temu je družina Smetana govorila samo češko. V novem naraščajočem samozavedanju naroda se je moral potruditi in se izpopolniti v znanju češkega jezika, da se bo lažje in bolje izražal.
Obdobje na Švedskem in vrnitev v Prago
Leta 1856 je sprejel povabilo na Švedsko, kjer je deloval kot dirigent, pianist in predavatelj v Göteborgu. Tam je ostal pet let in dirigiral Mendelssohnova, Lisztova in Wagnerjeva dela. V letih službovanja v Göteborgu (1856-1861) je raziskoval švedsko kulturo, švedska javnost pa ga je cenila in mu dajala priznanje zaradi zavzetosti za njihove nacionalne dobrine. Leta 1856 je objavil prve simfonične pesnitve in bil imenovan za dirigenta filharmonične družbe v Göteborgu. Po vrnitvi v Prago leta 1861, kjer mu je ustava, razglašena leto poprej, omogočila svobodnejše delovanje, je Smetana skušal dati češki kulturi glasbo, ki bi bila zanjo, in to zamisel je zagovarjal v skladbah, pogosto kritičnih spisih in celo manifestu. Kmalu je prevzel mesto šefa dirigenta nacionalne češke operne hiše, po letu 1866 pa je postal dirigent Češkega narodnega gledališča, ki mu je ponudilo idealen prostor za izvajanje lastnih oper.
Družinske tragedije in vpliv na glasbo
Več udarcev usode je zasenčilo skladateljevo življenje. Obdobje je bilo za njegovo družino tragično, saj so mu umrli vsi trije otroci, med vračanjem na Češko pa še žena Katarina, ki je zbolela za tuberkulozo. Leta 1855 je njegova takrat štiriinpolletna hči Friederike umrla za škrlatinko. Njena mlajša sestra Gabriela je umrla že leto prej. V svojem obupu je Smetana iskal zatočišče v glasbi. Takoj po Friederikini smrti je v njen spomin zložil Klavirski trio v g-molu, svojo prvo mojstrovino daljše oblike. Glasba je postala njegov akustični jezik in močan način izražanja. Premiera Tria je sprva doživela fiasko, saj nenavadne melodije in svobodna zgradba niso pritegnile občinstva, vendar se je to kmalu spremenilo.
Smetanova dela in prispevek k češki glasbi
Opera in nacionalni ponos
Smetanovo ustvarjanje je bilo globoko zasidrano v želji po ustvarjanju glasbe, ki bi izražala češki nacionalni ponos. Njegova odrska dela veljajo za bistvene stebre njegovega ustvarjanja. Prva Smetanova opera je bila Brandenburžani na Češkem (Braniboři v Čechách), ki je bila napisana leta 1864 in doživela premiero januarja 1866. Ta opera se navdihuje pri zgodovinskih dogodkih, ki so nastali zaradi dramatičnega vdora iz severne Nemčije.
Še isto leto, 1866, je sledila opera Prodana nevesta, ki je utrdila Smetanov sloves izrazito češkega skladatelja. Uprizoritev te komične opere je postala utelešenje boemsko-češke slikovitosti s svojo nenavadno mešanico podob, subtilnega realizma, teatralne pompoznosti in plesnih zvokov. Vendar verjetno ne bi dosegel enake stopnje slave, če bi preprosto pisal glasbo. Vsaka nota je bila izraz osebe, ki je mislila, živela in skladala z močnimi mnenji. Njegove naslednje opere niso ponovile uspeha Prodane neveste. Leta 1868 so izvedli opero Dalibor, ki jo je napisal pod vplivom Wagnerja. Opero Libuše, ki jo je naslovil po legendarni osebnosti iz praške zgodovine in naj bi jo prvotno uprizorili ob nikoli izvedenem kronanju cesarja Franca-Jožefa za češkega kralja, pa so uprizorili šele leta 1881. Med osmimi operami naj bi mu to najbolj uspelo v Libuši (1869-1872), kar je rad poudaril tudi sam. To opero pogosto - tudi v povezavi s prvim stavkom Vyšehrad iz Moje domovine - imenujejo apoteoza češke glasbe.
Smetanov odnos do uporabe češkega izročila, čeških nacionalnih pesmi in plesov je bil napreden, zato je imel pri sodobnikih težave z razumevanjem in sprejemom del. Prav vključitev češke folklore v nacionalno opero je bila namreč eden glavnih očitkov Smetanovih nasprotnikov. Ti so pozneje poskrbeli celo za pravi razkol med privrženci Smetane in oboževalci Antonína Dvořáka. Na opernem odru so si želeli predvsem nadaljevanje tradicije v slogu preproste obdelave folklornih elementov, harmonizacije napevov in prenosa plesov v simfonično obliko. Kljub temu, da se Smetana nikoli ni popolnoma naučil slovnično pravilno uporabljati češki jezik, saj je bil prvi jezik, v katerem je pisal in se izražal, nemščina, so prva dela v nacionalnem duhu temeljila na švedskih pripovedih. Smetana je kot genialni glasbenik v jeziku svoje rodne dežele prepoznal njen najgloblji glasbeni izraz. Izhajal je iz duha češke glasbe, iz muzikalne narave jezika, uglašenega na svojstven ritem in izraz. Šele stoletje pozneje je izvirno češko izročilo na podlagi glasbenih elementov, še posebej ritma, utemeljeval skladatelj Bohuslav Martinů (1890-1959): »Nacionalna glasba Čehov je ritem - močan in okreten. Moja glasba je ritmična, ker sem Čeh.«
Prodana nevesta: Komična opera v treh dejanjih
Prodana nevesta Bedřicha Smetane na vseh svetovnih opernih odrih danes uživa izjemno priljubljenost občinstva in posebno naklonjenost pevskih solistov. Komična opera, ki so jo vzporejali z Mozartovo briljantno Figarovo svatbo, je okrepila samozavest češkega naroda, hrepenečega po uveljavitvi lastne samobitnosti in iskanju svoje poti po odpravi Bachovega absolutizma. Na odru Začasnega gledališča so premiero doživele tri Smetanove opere: Brandenburžani, Prodana nevesta (1866) in Dalibor (1868). Po izjemnem sprejemu Smetanove prve opere so bila pričakovanja ob postavitvi Prodane neveste velika. Kot pričajo skladateljevi zapiski, naj bi besedilo za enodejanko prejel 5. julija 1863, 1. septembra pa je češki časopis Slavoj že oznanil, da je Smetana napisal uverturo k operi v dveh dejanjih. Delo tedaj še ni imelo naslova, dobilo ga je šele leta 1865, ko je bil do konca napisan klavirski izvleček. Orkestracija je bila končana 15. marca 1866, torej v času, ko so že nastajale skice za skladateljevo naslednjo opero Dalibor. Prodano nevesto je za izvedbo s češkimi pevci pripravljal Smetana sam in je tudi dirigiral krstno uprizoritev.
Premiera ni bila sprejeta s tolikšnim navdušenjem kot njegov operni prvenec. Prodana nevesta se je uveljavljala počasi, čeprav je Smetana trdno verjel v njen uspeh. Opero je tudi zaradi mnenj kritikov večkrat temeljito predelal. Po krajši različici z 20 opernimi točkami na krstni uprizoritvi sta v letu 1869 nastali dve različici, končna in danes uveljavljena pa je doživela premiero 25. septembra 1870. Izvirna različica je imela dve dejanji in je bila veliko krajša. Prvo dejanje se je končalo, kjer se zdaj konča drugo. Opera ni imela plesnih vložkov in govorjenih dialogov. Pri prvih predelavah je Smetana najprej zamenjal balet iz Brandenburžanov na Češkem z duetom cirkuškega ravnatelja in Esmeralde; ta duet tudi ni bil zapisan v libretu in ga je Smetana dodal šele naknadno. V nadaljnjem procesu kompozicijskega ustvarjanja je prvo dejanje razdelil na dva prizora; za drugega, ki se dogaja v vaški krčmi, je napisal zborovsko pivsko pesem. Z dodano novo polko je odprl drugo dejanje, razširil pa je tudi Marinkino arijo. Leta 1869 je opero iz dveh razširil na tri dejanja. Za tretje dejanje je napisal novo hitro polko (skočna), s katero je zamenjal baletno glasbo iz svojega opernega prvenca in končno skomponiral tudi znano uvodno koračnico za cirkuško družbo. Končna različica, ki se je po dunajski izvedbi uveljavila na vseh svetovnih opernih odrih, je z oznako komična opera v treh dejanjih zaživela v mednarodnem prostoru v izvirnem češkem jeziku. Smetana je tako postal oče češke opere. Za svojevrstno presenečenje je v našem času poskrbelo odkritje klavirskega izvlečka v prevodu Maxa Kalbecka v nemščino s skladateljevo avtorizacijo. Ta prvi klavirski izvleček, ki ga je Smetana pripravil za izdajo in ga tudi sam plačal, vsebuje tako nemško kot češko besedilo. Smetana naj bi bil prepričan, da bo opera doživela svetovni uspeh, vendar v nemškem prevodu, zato je celo spreminjal glasbo, da bi ustrezala nemškemu besedilu. Ker pa je kmalu zatem hudo zbolel, se ta različica ni uveljavila in je bila dolgo časa izgubljena.
Struktura Prodane neveste
Briljantnost in sijaj žlahtnega navdiha Prodane neveste začrta že sijajna uvertura, pogosto izvajana na koncertih kot samostojno virtuozno delo. Dih jemajoča izvedba vivacissimo v alla breve tempu prikliče v spomin mojstrsko češko klasicistično šolo godal. Smetana je uverturo napisal najprej, še pred načrtom za odrsko delo, v njej pa povzel duha in značaj reformirane komične opere, o kateri je razpravljal na posvetovalnem obisku pri Franzu Lisztu v Weimarju. Uvertura sloni na motivih, ki jih prepoznamo v značajih oseb in dejanj. Značilne osminke izpostavijo osrednje gibalo opere - mešetarja Kecala. Njegov kontrast je motiv lirično zasanjanega Janka, jedro razdora pa je motiv pogodbe, podčrtane z izstopajočimi sinkopami. Uvertura vpelje tudi motiv živahne polke in tako podčrta nacionalno barvo češkega naroda. Vsako izmed treh dejanj sledi mojstrski zgradbi simfonične oblike.
- Prvo dejanje: Začne se s simfoničnim uvodom moderato in nadaljuje v allegro s priljubljenim uvodnim zborovskim spevom. Lirični duet Marinke in Janka v andante izzveni kot drugi simfonični stavek, tercet mešetarja Kecala in Marinkinih staršev Ljudmile in Krušine z groteskno šaljivostjo poudari značaj skercoznega stavka, ki ga z arijo "Fant spodoben, navad prijaznih" uvede Kecal.
- Drugo dejanje: Ob nastopu moških glasov, reminiscence na tradicionalno fantovsko petje, nastopi Janko z lirično kantileno v čast svoji izvoljenki Marinki. Zborovski del vodi do furianta, ognjevitega češkega plesa s petjem, s premakljivimi poudarki v tridobnem valčkovem taktu. Mojstrsko poigravanje s poudarki in sinkopiranim ritmom izpostavi nastopna Vaškova arija. Smetanova šaljivost na račun vaškega pavlihe ne pozna meja. Tej šegavi premetenosti sledi tudi duet Vaška in Marinke. Njun pravi kontrast je razvejani duet Janka z mešetarjem Kecalom, znanem po motivu »vztrajanja« "Vem za mladenko, ta je bogata, je bogata". Drugo dejanje prinese tudi močno izrazno arijo Janka "Še ne veš, komu ženo kupuješ", ki jo napove instrumentalni solo oboe in klarineta s posebej izpisano oznako espressivo.
- Tretje dejanje: Smetana vpelje balet s prihodom cirkuške skupine z barvito spremljavo v instrumentalni zasedbi trobente, pikola in tolkal. Trobenta s koračnico v češki glasbi nikoli ne vabi na bojni pohod, ampak na ples. Svojo genialnost je Smetana razkril v ansamblih. Vzporejanje z Mozartovimi umetninami mu je prinesel mojstrsko izklesan sekstet v tretjem dejanju, pozorno opremljen z oznakami ben cantando, dolce, v zateglem tempu lento. Izzvenenju ansambla v pianissimu sledi nastop Marinke, ki ji je namenjena tožeča arija "Oj to boli, hudo boli, če v srcu peče rana!". Podobno kot pri lirični ariji Janka tudi Marinkin nastop napove instrumentalni solo pihal. Njeni ariji sledi še zadnji duet z Jankom, barvito podčrtan z menjavami tempa od allegro do molto lento. Dejanje se začne razpletati s prihodom Kecala, oder pa se počasi polni s solisti in se končno sklene z zaključnim zborovskim veseljem, znova v ognjevitem tempu vivace in v preprosti C-dur tonaliteti.
Simfonična dela in "Moja domovina"
Med letoma 1874 in 1879 je Smetana ustvaril simfonični ciklus Moja domovina (Má vlast), ki je zbirka šestih simfoničnih pesnitev. Ta dela, vključno z zelo priljubljeno skladbo Moldau (Vltava), so nedvomno njegovo najbolj znano delo in danes veljajo za temelj češke kulture. Kompozicija prikazuje tok istoimenske reke. Ni pretiravanje, če rečemo, da je Smetana reko Vltavo proslavil tudi v oddaljenih krajih. Tako tesno povezane simfonične pesmi še nikoli niso bile objavljene v ciklični obliki. S tem ciklusom se je na svoj način poklonil češki mitologiji (Vyšehrad), deželi (Vltava, Iz čeških logov in gajev) in zgodovini (Tabor, Blanik). Glavne teme tega dela so naravna lepota dežele, veliki zgodovinski dogodki, češka mitologija, prihodnost naroda. Pravih ljudskih melodij tu ni, toda očitno se čuti njihov vpliv na skladateljev navdih.
Smetanova umetnost je tesno povezana z evropsko glasbo, od Chopina in Liszta, od Schumanna do Wagnerja. Toda v njej prevladuje čustvo svobode in zvestobe domovini, ki se kaže tudi v pogostih in posrečenih namigih na ljudsko glasbo. Tako lahko pri Smetani opazimo Berliozov vpliv glede zamisli o povezavi instrumentacije z avtobiografskim programom, toda prvič, na primer v zgodovini kvarteta (Kvartet v e-molu iz dela Iz mojega življenja, 1879), je dostojanstvo te plemenite zvrsti razločno uporabljeno za intenzivno osebno izpoved. Oblikovna zgradba je v tradicionalni celoti in vsebuje odlomke, ki so jih navdihnili češki plesi. V podobni rabi godal se spet kaže avtobiografski navdih Kvarteta št. Avtobiografski navdih je bil zelo močan, zato je Smetana vedno zelo pazil, da ni povzel tradicionalnih motivov noto za noto in da ni prestopil meje krajevne barve. Smetana je zapustil le eno simfonijo: to je Slavnostna simfonija (Slavnostní predehra), priložnostno delo za cesarja Franca Jožefa in Elizabete (Sissi) Bavarske leta 1854. Do tega dela so bili Čehi nezaupljivi predvsem zato, ker je v finalu povzel Haydnovo cesarsko himno. To so nedvomno šteli za pretiran izraz spoštovanja ali hlapčevstva pod Habsburžani. Smetana je skušal dati češki kulturi glasbo, ki je bila značilna zanjo. Bil je naklonjen polki.
Dokudoc dokumentarna obzorja Glasba za razmišljujoče 16 08 2021
Druga pomembna dela
Iz poznejšega obdobja so še godalni kvartet Z mého života (Iz mojega življenja), ki velja za eno njegovih najboljših del, operi Hubička (Poljub) in Čertova stěna (Hudičev zid) ter številne solistične skladbe za klavir, med katerimi je veliko polk. Vzpostavil je zvrst simfonične poezije, s katero je razvil umetniško obliko združevanja orkestrskih skladb z elementi ljudske glasbe. S tem je prispeval k temu, da so Češko v 18. stoletju imenovali »konservatorij Evrope«. Visoka stopnja glasbene izobrazbe praškega občinstva je presenetila glasbenike z vsega sveta, ki so obiskali mesto ob Vltavi. Smetana pri tem nikakor ni bil nedolžen v pozitivnem smislu.
Poznejša leta in zapuščina
Bolezen in smrt
V času svojega življenja je imel Smetana večkrat zdravstvene težave z ušesi. Verjetno je trpel za hudim tinitusom, ki je bil posledica okužbe s sifilisom. Leta 1874, v svojih zgodnjih 50-ih, je popolnoma oglušel, ne da bi se tinitus izboljšal. Nato se je popolnoma umaknil iz javnega življenja. Sledile so duševne bolezni, ki so ga vse bolj prizadele, dokler ni umrl 12. maja 1884. Leta 1883 je bil zaradi dolgotrajne depresije nameščen v psihiatrično bolnišnico v Pragi. Kljub bolezni pa je še napisal veličastni ciklus šestih simfoničnih pesnitev pod skupnim naslovom Moja domovina. Konec leta 1874 je postal popolnoma gluh, vendar je napisal še veličastni ciklus šestih simfoničnih pesnitev pod skupnim naslovom Má vlast (Moja domovina). Cikel, koncipiran na skladateljev lasten program, slavi češko zgodovino, mitologijo in kraje.
Trajni vpliv in spomin
Smetana je po smrti kmalu postal češki nacionalni simbol, glasba in njegovo življenje pa neločljivo povezana z mitom o junaštvu in veličini skladatelja. Vsakoletni poklon mu rojaki pripravijo ob obletnici smrti 12. maja. Dejstvo, da so mu v številnih čeških mestih postavljeni veliki spomeniki, je nedvoumen dokaz njegovega pomena. Leta 1926 je praški mestni svet njemu v čast postavil tudi muzej na enem najlepših mestnih trgov - simbolično tik ob bregu reke Vltave s pogledom na praški grad. Na ogled so številni osebni predmeti, sodobni dokumenti in klavir, na katerega je zložil in zaigral toliko nepozabnih melodij. Njegova slava nikakor ni omejena na njegove zemeljske uspehe, saj je bil leta 1979 po njem poimenovan asteroid, krater na planetu Merkur pa nosi njegovo ime od leta 1984.
Glede na Smetanov kulturni vpliv je povsem logično, da njegova dela še naprej interpretirajo umetniki današnjega časa, tudi nekateri predstavniki trših slogov. Na primer, nemška metal skupina Accept s kitaristom Wolfom Hoffmannom je večkrat uprizorila Smetanove skladbe. Letošnji festival praške pomladi od 12. maja do 3. junija 2024 praznuje leto češke glasbe in 200. obletnico rojstva Bedřicha Smetane. Njegovo epohalno delo »Moja domovina« bodo med drugim izvedli Berlinski filharmoniki pod vodstvom šefa dirigenta Kirila Petrenka. Otvoritev vsakoletnega večtedenskega kulturno-glasbenega festivala s tem ciklom je že zdavnaj postala nepreklicna tradicija.
Pomen izvedb Prodane neveste s slovenskimi interpreti
Premiera opere Prodana nevesta Bedřicha Smetane leta 1894 na odru ne dolgo pred tem zgrajenega Deželnega gledališča v Ljubljani (1890-1892) je imela pravo simbolno vrednost. Bratski slovanski narod je z izvirno operno umetnino, pisano v češkem jeziku in predvsem v češkem duhu, spodbujal k razmišljanju o pomenu ustvarjanja slovenskih izvirnih del. Pomembnost dogodka za tedanje vodstvo dokazuje podatek, da so k sodelovanju pri prevodu povabili tedaj uveljavljenega pesnika Antona Funtka (1862-1932), pri predstavi, ki jo je vodil skladatelj Fran Gerbič (1840-1917), dober poznavalec češke kulture in glasbe in tedaj eden najbolj izobraženih glasbenikov na Slovenskem, pa so sodelovali tudi plesalci. Navadno so vse do leta 1918 baletne vložke iz oper izpuščali, cirkuški prizor z Esmeraldo pa je bil za tedanje umetniško vodstvo nepogrešljiv in zato so se potrudili pri iskanju dobrih plesalcev. Posebno zgodovinsko vrednost ima prav gotovo tudi izvedba pod taktirko dirigenta prve Slovenske filharmonije Čeha Vaclava Talicha leta 1911.
Žar nacionalnih čustev, ki jih je spodbujala Prodana nevesta, je skozi desetletja počasi bledel, opera pa je pridobila status umetnine, brez katere si železnega repertoarja ni več moč zamisliti. Na slovenskih tleh je Smetanova opera sicer simbolno podčrtavala rodoljubje še vse do srede 20. stoletja, posebej pa ob nastanku novih držav, najprej Kraljevine Jugoslavije, nato pa Federativne socialistične republike Jugoslavije. Sloves Smetanove Prodane neveste je bil tako velik, da sta se operni gledališči v Ljubljani in Mariboru že ob premieri leta 1945 posebej dogovorili o izmenjavi pevcev. Slovenski interpreti so na razkošni operni paleti čustvovanj in dobro izklesanih opernih junakov znali poiskati izjemne priložnosti in navdušiti občinstvo.