Diplomska naloga obravnava arheološke sledi rimskega osvajanja in romanizacije v dolinah rek Soče in Idrijce. V nalogi so predstavljeni glavni dogodki, ki so privedli do romanizacije staroselskega prebivalstva, ter zgodovina in potek teh dogodkov po ustanovitvi kolonije v Akvileji. Izpostavljena so nekatera pomembnejša najdišča, kot so Most na Soči, Grad pri Reki in Gradič pri Kobaridu.
Na arheoloških najdiščih na tem območju je bilo odkritih veliko kosov orožja rimske vojske, kar priča o vojaški prisotnosti in osvajanju.
Rimsko osvajanje in romanizacija jugovzhodnoalpskega prostora
Arheološki sledovi rimskega osvajanja in romanizacije na območju današnje Slovenije so izjemno bogati in pričajo o živahnem dogajanju v preteklih tisočletjih ter strateški legi tega območja. Zanimanje za antični svet se je na Slovenskem začelo razvijati že v času humanizma, s prvimi zapisi o rimskih najdbah iz 15. stoletja.
Zgodnji zapisi in raziskovanja
Prve omembe arheoloških spomenikov s sedanjega slovenskega ozemlja segajo v čas humanizma. Med najzgodnejšimi so zapisi Paola Santonina iz leta 1487, ki je med obiskom Celja zabeležil prisotnost rimskih napisov, reliefov in kipov v novem mestnem obzidju. Sledila je rokopisna zbirka napisov Avguština Prygla - Tyfernusa iz leta 1507, ki vsebuje prepise epigrafskih spomenikov s Kranjske.
V 17. stoletju so nastala prva sintetična dela o zgodnji preteklosti. Knjiga Janeza Ludvika Schönlebna "Antična in sodobna Kranjska" (1681) je ključna za lociranje Emona v Ljubljano. Obsežno delo Janeza Vajkarda Valvasorja "Slava vojvodine Kranjske" (1689) je sicer obravnavalo antiko skromno, a je zbralo pomembne arheološke podatke s terenskih popotovanj.
Razvoj arheologije v 19. stoletju
Pomemben korak v razvoju slovenske arheologije je bil narejen v obdobju razsvetljenstva, ko je Žiga Zois navdušil za zbiranje in študij rimskih napisov. Ustanovitev kranjskega Deželnega muzeja leta 1821 v Ljubljani je pomenila vzpostavitev doma za arheološke najdbe in spodbujanje njihovega zbiranja. Ustanovitev Društva kranjskega deželnega muzeja (1839) in Zgodovinskega društva za Kranjsko (1846) je pripomogla k objavam na področju antične zgodovine v strokovnih glasilih.
Prelomnica v razvoju arheologije je nastopila v 70. letih 19. stoletja z odkritjem kolišč na Ljubljanskem barju pri Igu, kar je preusmerilo dejavnost Deželnega muzeja pod vodstvom Dragotina Dežmana. Leta 1875 je Dežman pričel z izkopavanji kolišč, istega leta pa je Alfons Müllner raziskal žarno grobišče v Rušah. Ustanovitev Prazgodovinske komisije pri Dunajski akademiji znanosti in umetnosti je pospešila izkopavanja in terenske obhode na Kranjskem.
Arheološka odkritja in raziskave v 20. in 21. stoletju
Po smrti Dragotina Dežmana je vodstvo Deželnega muzeja prevzel Alfons Müllner, ki je popisoval gradivo, izdajal strokovno revijo Argo in pripravil fotografsko objavo muzejskih najdb. Avguštin Stegenšek je objavljal prispevke s področja arheologije v mednarodnih revijah.
Novi zagon je arheologija dobila s prihodom Walterja Schmida (1905-1909), ki je raziskoval vsa obdobja od neolitika do zgodnjega srednjega veka ter pustil pomembne študije o Emoni, bronasti dobi in prazgodovinskih naseljih.
Po prvi svetovni vojni je arheološko raziskovanje zastalo, saj je veliko gradiva ostalo izven meja nove države. Oddelek za arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani je bil ustanovljen leta 1946, sledila je Arheološka komisija pri SAZU (1947) in Inštitut za arheologijo (1972). Po letu 1945 so se razmahnila sistematična in zaščitna terenska raziskovanja, zlasti na Ptuju, Ormožu, Stični, Novem mestu, Mostu na Soči in v Ljubljani. Objavljeni so bili temeljni registri in publikacije, kot so "Arheološka najdišča Slovenije" (1975) in "Arheološki vestnik" (1950).
Pomembna arheološka najdišča v Sloveniji
Slovenija je bogata z arheološkimi najdišči, ki nudijo vpogled v življenje naših prednikov od najstarejših časov do srednjega veka. Nekatera odkritja so izjemna tudi v svetovnem merilu.
Prazgodovinska najdišča
- Potočka zijalka: Jamsko bivališče, staro približno 40.000 let, z najdbami ostankov živali, kamnitih orodij, ognjišč in najstarejše šivanke na svetu.
- Divje babe: Paleolitsko arheološko najdišče z najdbo Neandertalčeve piščali, ki velja za najstarejše glasbilo na svetu (približno 60.000 let).
- Jamnikov spodmol (Mežakla): Ostanki kamenodobnih obiskovalcev, pripisani srednji kameni dobi (mezolitik, 9000-6000 pr. n. št.).
- Bestažovca (Kras): Jama z najdbo prazgodovinskih jamskih risb iz mlajše kamene dobe ali neolitika, ki predstavljajo stilizirane figure ali simbole.
- Partizanska jama (Istra): Odkrite sledi risanja z rdečo barvo, ki bi lahko predstavljale najstarejšo paleolitsko jamsko umetnost v Sloveniji.
Najdišča iz železne in rimske dobe
- Črnomelj: Najdbe iz mestnega jedra, vključno s poznoantičnim kovancem in ostanki obrambnega stolpa. Železnodobni predmeti, kot je bronasti šlem (4. st. pr. n. št.) in najstarejši zlatnik (aleksander Veliki, 3. st. pr. n. št.), so na ogled v Belokranjskem muzeju.
- Nevlje (Kamnik): Odkritje okostja mamuta (pred 15-20 tisoč leti) in najdb iz starejše kamene dobe, rimske kuhinje in sodarske delavnice.
- Javornik (Ravne na Koroškem): Ostanki lončenih posod iz zgodnje bakrene dobe (4300-3900 pr. n. št.) in najstarejši vzorec prosa pri nas (konec 14. oz. 13. st. pr. n. št.).
- Kranj: Oprema vojščakov iz druge polovice 6. st., vključno z lamelna oklepa in kopjasto orožje "ango", ki pričajo o prisotnosti Frankov in vplivu bizantinskega cesarstva.
- Rifnik: Ostanki največje poznoantične naselbine na Slovenskem, vključno s temelji cerkva, hiš, obzidjem in vodnjakom. Najdbe so na ogled v muzejski zbirki.
- Mošnje (Radovljica): Več kot 6000 najdb iz obdobja 1. do 4. st., vključno z orodjem, nakitom, kovanci, keramiko in sončno uro.
- Celeia (Celje): Ostanki rimske naselbine, vključno s freskami, kipi, tlakovano rimsko cesto in obcestnimi jarki.
- Poetovio (Ptuj): Arheološki park s Orfejevim spomenikom, mitrejem, lapidarijem, ostanki rimske četrti in pečmi za žganje tlakovcev.
- Sajevče (Kostanjevica na Krki): Prazgodovinsko gomilno grobišče (7. st. pr. n. št.) z zlatim naglavnim okrasjem in posodo iz bronaste dobe.
- Sejmišče (Brežice): Grobišče iz mlajše železne dobe (sredina 3. do sredina 2. st. pr. n. št.) s keltskimi grobovi, bronasto situlo in ostanki bojnih vozov.
- Kapiteljska njiva (Novo mesto): Največje prazgodovinsko grobišče v Novem mestu (10. do 1. st. pr. n. št.) z bogato opremo grobov.
Najbolj neresnični kraji v Sloveniji | Potovalni video 4K
Arheologija riža v Sloveniji
Čeprav se na prvi pogled zdi, da riž in arheologija nimata veliko skupnega, pa je bil riž skozi zgodovino ključen za razvoj številnih civilizacij, kar se odraža tudi v arheoloških najdbah in zgodovinskih zapisih.
Zgodovina gojenja riža
Prvi zapisi o gojenju riža segajo v mlajšo kameno dobo, načrtno gojenje pa se je na območju Vzhodne Indije, Indokine in južne Kitajske začelo pred približno 9000 leti. Riž je imel ključno vlogo v gospodarstvu, kulturi in prehrani številnih civilizacij, še danes pa je osnovno prehransko živilo večine azijskih narodov.
Riž v Evropi in Italiji
Riž je bil na stari celini znan že v antiki, ko so ga uvozili iz Egipta ali Azije. Znan je bil Grkom, saj so ga s seboj prinesli vojaki Aleksandra Velikega. Arabci so ga prinesli na Sicilijo v 9. stoletju. V 15. stoletju se je riž razširil po Italiji in Franciji, kasneje pa z raziskovalci in trgovci po vseh celinah.
Italija je danes največja pridelovalka riža v Evropi. Prva večja proizvodnja je stekla leta 1468 pod vladavino Medičejcev v okolici Pise in Firenc. Zasluga za razvoj namakalnih sistemov, ki so omogočili gojenje riža, gre tudi Leonardu da Vinciju.
Danes Italija na 220.000 hektarjih letno proizvede 1,4 milijona ton riža. Največ ga pridelajo v "riževem trikotniku", ki ga sestavljajo province Pavia, Novara in Vercelli. Italijanski riž je znan po svoji kremastosti, ki je primerna za pripravo rižot, pa tudi kot dolgozrnati riž za izvoz.
Pomembnost riža v prehrani
Riž je vir več kot petine kalorij, ki jih zaužije človeštvo. V azijski kulturi ima riž poseben pomen, pogosto ga povezujejo z mitologijo in rituali. Tudi v Evropi je bil riž nekoč hrana revnih, danes pa je cenjen kot vsestransko živilo.
V Italiji so pravila glede predelave riža zelo stroga. Posamezne vrste riža se skrbno obdelujejo, pri čemer se izogibajo mešanju različnih sort in skrbijo za visoko kakovost proizvodov.