Obstaja veliko rastlin, ki so po videzu ali okusu podobne drugim, bolj poznanim ali pa skrivajo v sebi presenetljive lastnosti. Nekatere so bile skozi zgodovino odkrite "po nesreči", druge pa so cenjene že stoletja zaradi svojih zdravilnih in kulinaričnih vrednosti. V tem članku bomo pobliže spoznali nekaj takšnih rastlin, ki morda niso tako vsakdanje, a si zaslužijo pozornost.
Navadna nokota: Nepričakovano odkritje
Zapisi pravijo, da so zdravilno vrednost in kulinarično uporabnost navadne nokote odkrili »po nesreči«. Vendar je resnica bolj zapletena: uporabljali so jo že mnogo prej, preden se je francoskemu zdravniku Leclercu zgodil zanimiv pripetljaj. Leclerc, rojen leta 1870 v Parizu, je v svoji zdravniški praksi neki bolnici priporočil zdravljenje nevroloških težav z medeno deteljo. Ker pa je bolnica nabrala napačno rastlino - namesto medene detelje navadno nokoto - in z njo zares odpravila nevrološke težave, je ta rastlina postala spet zanimiva.
Navadna nokota je po videzu res nekoliko podobna deteljam. Danes jo v manjši meri uporabljamo tudi v kulinariki. Največkrat jo preprosto dodamo solati ali z njo krasimo slane in sladke jedi. Nikoli pa ne pretiravamo s količino, saj njena tradicionalna uporaba nikoli ni bila prav obsežna, pa tudi znanstvenih podatkov o tej rastlini primanjkuje.
Indijski lotos: Drugačen od znanega
Ob imenu lotos se marsikdo spomni na znane lotose, ki rastejo v termalnem izviru Šmarjeških Toplic. Vendar gre tam za indijski lotos, ki ni v sorodu z navadno nokoto, ampak pripada povsem drugi rastlinski družini.
Brestovolistni oslad: Vonj in okus zunaj sezone
Brestovolistni oslad, znan tudi kot močvirski oslad (Filipendula ulmaria), je pri nas najpogostejša vrsta oslada. Je pomembna rastlina za nabiralce, saj se njene vonja in okusa spomniš tudi zunaj sezone. Junij je mesec, v katerem pričakujemo njene prve cvetove.
Z osladom se je včasih zgodilo, da sem ga v kakšnem receptu uporabila preveč in je bil njegov okus preveč izrazit. V resnici ga imam najraje takrat, ko naredi nežno ozadje jedi in doda tisto neko nedoločljivo aromo, ki spominja na ajdo, mandlje, mladi grah. Vse to nosi v sebi in je po principu »podobno s podobnim« najbolj uporaben prav v takih jedeh.
Oslad je tudi cenjena zdravilna rastlina. Učinkovine, ki so v njem najbolj raziskane, so salicilati, spojine, podobne aspirinu. Uporablja se protirevmatično in pri prehladnih obolenjih. Zanimivo je, da je aspirin dobil ime prav po njem.
Prava kamilica: Več kot le čaj
Čeprav dobro vemo, o čem govorimo, ko omenimo kamilico, so z njo povezane najrazličnejše napake in številna nerazumevanja. Oglejmo si zares pravo kamilico (Chamomilla recutita), katere stara latinska imena sta Matricaria chamomilla ali M. recutita.
Če rečete kamilica v Franciji, ni nujno, da bodo pomislili na isto rastlino kot mi. V Angliji, Franciji in Ameriki pogosto uporabljajo rimsko ali večletno kamilico, v Aziji in pri nas pa na vrtovih raste večinoma prava kamilica. Večina jo ima posejano na svojih vrtovih, kjer velja rek »bolj jih plevemo, bolj se širijo«, lahko pa kamilice najdemo rasti tudi divje v naravi. Seveda pazimo, da ne nabiramo blizu prometnih cest ali škropljenih koruznih njiv. Prav tako to vedno naredimo v suhem vremenu, saj je koncentracija zdravilnega eteričnega olja največja pri nekaj dni odprtih koških.
Kamilica je znana zdravilna rastlina, malo pa zaostaja njena kulinarična uporaba. Zato vas vabim, da jo vključite tudi v svoje kuharske recepte. Odlična je v panakoti in kremah, ki jih pripravimo na osnovi kuhane smetane, tudi v prozornem zeliščnem želeju je lepa. Sama jo rada dodam kot začimbo na glavno jed. Po okusu mi ne ustreza vedno, a če jo imam na pultu pri roki, jo dodam ščepec po ščepec in jo na koncu skrijem v marsikatero jed.
Navadna kislica: Kiselkast okus v solatah in prilogah
Najlažje jo boste našli na nepokošenih travnikih. A njeni listi bodo tudi na pokošenem travniku kmalu odgnali še enkrat. To je navadna kislica (Rumex acetosa). Poznamo jih več vrst. Navadna kislica je med nabiralci cenjena zaradi prijetnega kiselkastega okusa.
V jedeh najraje uporabljamo mlade liste. Pripravljamo jih kot špinačo, a se moramo zavedati, da bodo pri toplotni obdelavi listi nekoliko obledeli in izgubili intenzivno zeleno barvo. Njena kulinarična uporaba je znana po vsem svetu, posebej pa je tradicija bogata v Indiji in drugih delih južne Azije. Tam v liste kislic zavijajo surove in kuhane jedi ter take zvitke potem še naprej blanširajo ali pražijo.
Tako kot pri nas blitva velja za dobro prilogo k ribjim jedem, pogosto pa jo ponudijo tudi k mesu. Navadna kislica je tudi rastlinska vrsta, ki jo je v vrtnariji mogoče kupiti v obliki sadike. Tudi njena podvrsta z rdečimi listi ali listi, ki imajo rdeče žile, je užitna, kadar je gojena za zelenjavno uporabo.
Stajska metlika: Rastlina preteklosti
Na koncu vam opišem še rastlino, ki pa jo bodo lahko uporabili le redki. Včasih so jo gojili namesto špinače. Eno domače ime ima - kozji rep, na kar nas spominjajo listi. Ti so trikotno kopjasti, robovi so rahlo valoviti, cvetovi pa neznatni in zelenkasti.
Stajska metlika je rastlina naše preteklosti, ki bi jo radi spet obudili. Večinoma jo srečamo le še na odročnih krajih in večjih nadmorskih višinah. Od nekdaj pa so jo uporabljali tudi v kuhinji. Največkrat so vzeli mlade liste in jih pripravili v obliki špinače, v »špinačnih« juhah, solatah ali kuhanih prilogah. Z njo niso nikoli pretiravali. Zaradi prihoda novih (tujih) vrst špinače je danes stajska metlika redka rastlina, ki je v naravi ne nabiramo.
Širši pogled na zelenjavo in njeno vzgojo
Poleg omenjenih, manj znanih rastlin, je v svetu zelenjave še veliko zanimivih vrst, ki jih lahko gojimo na svojih vrtovih. Eksperimentiranje z novimi sortami lahko prinese veliko veselja in pozitivne energije. Barvite sorte pa ne samo da popestrijo vrt, ampak so pogosto tudi bogatejše s hranilnimi snovmi.
Čili in feferoni: Začimbe in barve na vrtu
Čili vzgajamo na prostem in v rastlinjakih. V obeh primerih vzgajamo sadike, ki jih kasneje presajamo. Rastline, ki bodo rasle v rastlinjakih, sejemo februarja. V mesecu marcu še imamo čas za setev rastlin, ki bodo rasle na prostem.
Sladke in pekoče feferone vzgajamo na popolnoma enak način kot papriko. Ker pekoči feferoni cvetijo isti čas kot sladki feferoni in paprika, jih na vrtu sadimo narazen. Čeprav so samooprašni, lahko žuželke ob gosti zasaditvi vseeno oprašijo druge cvetove.
Fizalis in Kiwano: Eksotični plodovi
Na trgovinskih policah smo že videli čudovite lampijončke z okusnimi plodovi in prihaja čas, da ga začnemo resno vzgajati na vrtovih. Fizalis je bolje znan kot volčje jabolko ali andska jagoda. Pri nas uspevata dve vrsti, P. pruinosa in P.
Kiwano je vrtnina, sorodnica kumaram, katerim je po obliki in rasti tudi podobna. Izvira iz tropskih in subtropskih območij južne Afrike, kjer raste kot divja rastlina. Uživamo svežo in sočno sredico ploda. Kiwano, ki bo rasel v rastlinjakih, sejemo v drugi polovici aprila. Rastline za na vrt, sejemo v mesecu maju.
Paprika in buče: Poletne klasike
Pisane sladke paprike različnih oblik in barv poleti barvajo slovenske vrtove. Paprika je izrazita poletna zelenjava, ki jo vzgajamo iz sadik, v našem podnebju pa pravočasno dozori in tvori pridelek od junija pa vse do oktobra; če ni zmrzali, pa tudi še novembra.
Buče so ena izmed vrst zelenjave, ki glede na malo vloženega dela dajo ogromno pridelka. Gojimo jih zaradi plodov, lahko pa tudi zaradi semen. Potrebujejo vlažna tla z veliko organskega materiala ter sončno mesto.
Lubenica in melona: Sladke poletne plodovke
Sladka plodovka poletja, ki potrebuje vlažna tla z veliko organskega materiala in še več sončnih dni in toplote. V celinskem podnebju Slovenije lubenica najbolje uspeva tako, da se plazi po tleh in se razraste na široki površini, kjer ji je tudi topleje, kot če bi rastla v višino ob opori. Raste podobno kot buče.
Pri meloni uberemo enak način vzgoje kot pri lubenici. Melona je prav tako poletna plodovka, ki jo na prostem vzgajamo tako, da se plazi po tleh (agrotekstilu), kjer ji je topleje. Pri vertikalni vzgoji zaseda manj prostora in jo lahko vključimo v rastlinjak.
Brokoli in cvetača: Križanci in njihove prednosti
Ta križanec med brokolijem in cvetačo naj bi bil bolj podoben slednji. Ima pa okus, ki je sicer podoben cvetači, a je malo močnejši, malo bolj sladkast, zato ga imajo denimo otroci veliko krat raje. Pa tudi zaradi tega, ker bolj zanimivo izgleda. Mnogi so se že šalili, da je videti kot nekaj, kar bi na naših vrtovih med normalno zelenjavo zasadili vesoljci. Izvira torej iz Italije.
Vsekakor ga je mogoče uporabiti v vsakem receptu, ki vsebuje brokoli ali cvetačo. Prednosti za zdravje so podobne. Ima pa eno posebnost - bil naj bi primernejši, če imate občutljivejši želodec. Je zelo lahko prebavljiv, so prepričani strokovnjaki. Ta križanec je kot cvetača in brokoli bogat s koristnimi hranili. Vsebuje vitamine C, A in K, omega-3 maščobne kisline, vlaknine ter železo, mangan in cink. Varuje oči, krepi imunski sistem, srce in ožilje ter dihala. Dober je za kosti in mišice, razstruplja kri ter deluje blagodejno na živčevje. Vlaknine seveda izboljšujejo prebavo. Snov kaempferol, ki jo ravno tako vsebuje, pa celo preprečuje nastanek rakavih celic ter uničuje obstoječe.
Cvetača: Zgodovina in sorte
Cvetača (Brassica oleracea var. botrytis) je rastlina, ki je dobila ime po delu rastline, ki ga v prehrani uporabljamo, to je cvetu, uživamo namreč omesenelo socvetje. Med rastjo je socvetje obkroženo z listi, ki jo ščitijo pred sončno svetlobo in razbarvanjem. Ob pobiranju cvetačnih glav, se večji del listov med pripravo na odpremo in prodajo navadno odreže, vendar so tudi listi užitni. Če jo uživamo surovo, njen okus spominja na zelje.
Beseda »cvetača« izhaja iz italijanskega imena »cavolfiore«, kar pomeni "zeljni cvet". V 1. stoletju našega štetja je Plinij med opise takrat gojenih rastlin dodal zapis o tako imenovani »cimi«. Arabska botanika iz 12. in 13. stoletja Ibn al-'Awwam in Ibn al-Baitar sta bila mnenja, da cvetača izvira iz Cipra. Tudi Francozi so cvetačo nekoč imenovali choux de Chypre, kar pomeni ciprsko zelje. Do 16. stoletja se je njeno gojenje razširilo tudi po zahodni Evropi, leta 1822 pa so jo Britanci vnesli tudi v Indijo.
Cvetača spada v skupino križnic, ki so dobile ime po križnih, zvezdasto zasnovanih listih. Mednje sodijo tudi zelje, repa, koleraba, brstični in listni ohrovt, brokoli, hren, oljna repica, gorčica in redkev.
Cvetačo je, v primerjavi z zeljem, razmeroma težko gojiti. Vreme je precejšnji omejevalni dejavnik za pridelavo cvetače. Rastlina najbolje uspeva pri zmernih dnevnih temperaturah 21-29 °C, obilnem soncu in vlažnih razmerah, ter na peščenih tleh z veliko organske snovi. Dolgotrajna izpostavljenost soncu v vročem poletnem vremenu lahko povzroči, da se glave cvetače obarvajo in pridobijo rdeče-vijolični odtenek. Glave so pripravljene za obiranje med 80. in 110. dnevi po presaditvi ter so bele barve, kompaktne in premera 15-20 cm.
Različne sorte cvetače
- Zelena - Zelena cvetača je križanec med brokolijem in cvetačo. V angleško govorečih državah jo imenujejo broccoflower. V ZDA in Evropi se prodaja od začetka devetdesetih let. Obstajata dve obliki, ena podobna obliki navadne cvetače, le da je njena sredica svetlo zelene barve. Druga pa ima stožčaste spiralne grozde cvetov v zeleni barvi.
- Oranžna - Oranžna cvetača je bila prvič opažena leta 1970 v Kanadi. Njena barva je posledica genske mutacije in je odraz kopičenja beta karotena v rastlini.
- Caulilini - je vrsta cvetače, ki je zelo popularna v Aziji. Ima dolga zelena stebla in bledo rumene do svetlo zelene majhne cvetove.
Cvetačo lahko nekaj tednov hranimo v hladilniku, vendar mora biti pokrita in suha, saj sicer začne veneti. Uživa se jo lahko na več načinov. Surovi cvetovi so okusni v solatah ali kot hrustljava predjed z omakami. Lahko se jo vlagamo, kuhamo, le poparimo ali spečemo. Je aromatičen dodatek juham in enolončnicam ali drugi zelenjavi, kot so korenje, paradižnik, grah, paprika ali brokoli.
Cvetača ima nizko energijsko vrednost in jo lahko uporabimo kot nadomestek riža in krompirja. Dolgotrajno kuhanje uniči večino vitaminov in je povezano z žveplom podobnim vonjem cvetače. Cvetača je nizkoenergijsko živilo, katerega 90 % predstavlja voda. Je vir vitamina B6 (piridoksina), vitamina B5 (pantotenske kisline), B9 (folne kisline) in minerala kalija. Bogata je z vitaminom K, vitaminom C ter beta-karotenom. Vsebuje tudi različne glukozinolate - kemične spojine, ki jih proizvajajo rastline, da se obvarujejo pred glivami, bakterijami, virusi, pa tudi pred tem, da bi jih druge žuželke in živali zaužile. Raziskovalci ocenjujejo možen pozitiven učinek na zdravje.
Stročnice: Beljakovinski zaklad veganske prehrane
Stročnice so bogate z beljakovinami, kompleksnimi ogljikovimi hidrati, prehranskimi vlakninami, vitamini B-kompleksa ter minerali, kot so železo, baker, cink, magnezij, mangan in fosfor. Stročnice vsebujejo večje količine esencialnih aminokislin lizin in treonin, ki ju sicer primanjkuje v žitih, medtem ko z žiti zaužijemo dovolj metionina, ki ga primanjkuje v stročnicah. Kombinacija stročnic in žit tako zadosti vsem potrebam po esencialnih aminokislinah tudi pri veganski prehrani.
Če uživate veliko rdečega mesa, bi bilo priporočljivo tega v obrokih vsaj občasno nadomestiti s stročnicami, saj imajo stročnice številna podobna hranila, a manj nasičenih maščob.
Ideje za pripravo stročnic
- Za kosilo namesto mesa: Stročnice lahko občasno uporabite namesto mesa v receptih z rižem (ali drugimi žiti v zrnju), testeninami in krompirjem ali pa iz njih naredite okusno enolončnico, polpete ali solato. Nekaj idej za zdravo kosilo: fižolova enolončnica, falafel z jogurtovo omako s tahinijem, čičerika s špinačo in papriko, lečna juha z zelenjavo in začimbami, fižolovi čevapčiči, testenine v paradižnikovi omaki s čičeriko in olivami.
- Leča: Prednost leče je, da je pred kuhanjem ni treba namakati, prav tako pa je tudi hitro kuhana. Indijci ji nato primešajo začinjeno paradižnikovo zmes in jo postrežejo z rižem. Zelenjava, ki jo lahko dodate leči, sta tudi buča in cvetača.
- Riž in stročnice: Z rižem in čičeriko se odlično ujame brokoli. Vmešajte še indijske oreščke in med začimbami ne pozabite na sojino omako. Mehičani riž kombinirajo s fižolom. Včasih kar oba skupaj zavijejo v tortiljo (še s kakšno solato in paradižnikom). Lahko pa tortiljo napolnite le s fižolom ali lečo, kombinacijo sveže in pečene zelenjave in seveda salso, omako guacamole, kislo smetano ...
- Hamburgerji in namazi: Danes priljubljen hamburger lahko pripravite tudi z okusno polpeto iz stročnic. Stročnice lahko uporabite tudi za pripravo okusnega zelenjavnega namaza.
- Za zajtrk: Stročnice lahko uživate že za zajtrk. Pripravite si lahko jajca s fižolom in paradižnikom iz pločevinke. Takšen zajtrk bi lahko imenovali kmečki, saj vam bo dal energijo za vse vaše podvige, po njem pa tudi kmalu ne boste lačni.
- Za večerjo: Stročnice so skupaj z zelenjavo idealna izbira za večerjo. Tri ideje: juha z lečo in sladkim krompirjem, juha z lečo in korenjem, bučni curry s čičeriko. Poleg juhe in enolončnice je lahko zdrava jesenska večerja tudi topla solata. Pečeno bučo lahko kombinirate s čičeriko ali lečo pa tudi z zeleno listnato zelenjavo.
- Zdrav prigrizek: Namesto čipsa lahko pred televizijo to jesen in zimo grizljate pečeno čičeriko. Hrustljava čičerika je lahko celo sladka. S pečeno čičeriko je mogoče popestriti tudi različne obroke, na primer ploščate kruhke z avokadovim namazom, pečeno cvetačo in čičeriko ter jogurtovim prelivom.
Raznolikost zelenjavnih vrst
Svet zelenjave je izjemno pester in ponuja številne možnosti za zdravo prehrano. Poleg že omenjenih, si poglejmo še nekaj drugih:
- Artičoka: Vzgojamo jo zaradi lepih in okusnih cvetnih popkov, za zdravilne namene pa so uporabni tudi listi.
- Blitva: Listnata zelenjava z velikimi listi svetlo ali temno zelene, rdeče ali rumene barve. Tudi njene listne žile so lahko različih barv ali debeline.
- Bob: Stročnica z belimi cvetovi, ki se razvijejo v mesnate stroke, ki vsebujejo zrna.
- Brokoli: Zelena glava brokolija spominja na drevesno krošnjo, ki jo obdajajo listi.
- Brstični ohrovt: Nekoč imenovan popčar ali brstičnik, je dvoletna rastlina z močno olistanim steblom.
- Čebula, česen, drobnjak: Čebule poznamo v treh barvah, rjavi, rdeči in beli. Česen je zdravilna rastlina iz družine lukovk z močnim vonjem in okusom. Drobnjak je začimbna rastlina trajnica iz rodu lukov.
- Endivija: Enoletna rastlina, ki raste v obliki glave s širokimi zelenimi listi.
- Fižol: Izvira iz Južne Amerike in spada med metuljnice. Užitni so stroki in semena.
- Grah: Druga najpomembnejša stročnica poleg fižola. Spada med metuljnice.
- Jajčevec: Dobil ime po plodovih jajčaste oblike, ki so lahko vijoličasti, rumeni ali beli.
- Korenček: Ena najbolj osnovnih in uporabnih vrst zelenjave, ki jo gojimo predvsem zaradi rumenkastega ali oranžnega korena.
- Koruza: Enoletnica, ki jo gojimo zaradi mladih storžev.
- Krompir: Eno izmed osnovnih živil v prehrani človeka.
- Listnati ohrovt: Spada med kapusnice.
- Ohrovt: Spada med kapusnice in je vrtnina z veliko zdravilnimi in hranilnimi snovmi.
- Paprika: Gojimo jo zaradi barvitih koničastih ali kroglastih plodov, ki so aromatičnega in svežega okusa ter vsebujejo izredno veliko vitaminov.
- Por: Spada med čebulnice in je znan po dolgem belem steblu.
- Radič: Solatnica. Uživamo njegove liste in glavice zelene, rumene, rdeče ali pisane barve.
- Rdeča pesa: Gomoljnica z veliko zdravilno vrednostjo.
- Redkvica: Spada med križnice.
- Repa: Ima modrosive liste in rumene cvetove.
- Sladki komarček: Ima šope rumenih, kobulastih cvetov, tanke nitaste zelene liste in vonj po janežu.
- Solata: Listnata vrtnina, ki jo gojimo zaradi okusnih listov.
- Zelje: Spada med kapusnice.
Posebne sorte in rastline
Nekatere rastline izstopajo zaradi svoje oblike, barve ali posebnih lastnosti.
Wasabi: Pikantna zelena korenina
Znamenito japonsko jed suši vedno spremlja zelena, precej pikantna omaka wasabi. Glavna in večinoma edina sestavina te specifične delikatese je rastlina, ki močno spominja na naš hren. Edina razlika je, da je zelene barve in ima še bolj oster ter specifičen okus. Je večletna trajnica, polna koristnih sestavin za naše zdravje. Med drugim vsebuje izotiocianate, ki delujejo antibiotično in protivnetno, tako pa močno pomaga tudi pri vnetju zgornjih dihalnih poti. Izziv pri gojenju je, da potrebuje popolno senco (le nekaj sončnih žarkov ga lahko uniči), dobro odcedno a ves čas vlažno zemljo.
Armenska kumara: Melona z okusom kumar
Armenska kumara (Cucumis melo var. M.) v resnici ni čisto zares kumara, saj botanično pravilno spada med melone (poznamo jo tudi pod imenom kačja melona). Je pa njen okus zelo podoben kumaram, le da ni toliko kiselkast. Tudi notranjost spominja na kumaro, navadno pa uživamo tudi njeno lupino.
Listnati ohrovt Nero di Toscana: "Dinozaverski" ohrovt
Semena tega »dinozaverskega« (tako ga tudi kličejo) listnatega ohrovta lahko kupimo celo na naših trgovinskih policah. S svojo temno zeleno, že skoraj črno barvo in čudovito obliko, ki spominja na majhno palmo, v naš vrt vnese zares veliko pestrosti. Poleg tega je prava zakladnica koristnih mineralov, njegovi listi pa imajo odličen, celo nekoliko sladek okus. Po prvem mrazu se njegov okus še izboljša.
Rožnati grah: Grašica s posebnimi plodovi
To zanimivo sorto graha je razvil skoraj 90 let star vrtnar iz Anglije. Zraste do približno dveh metrov in ima čudovite roza ter vijolične cvetove, ki se kasneje razvijejo v zanimive škrlatno obarvane plodove.
Češnjev paradižnik z antocianini: Vijolični lepotci
Sorto tega češnjevega paradižnika so na ameriški univerzi Oregon razvili z namenom, da bi plodovi vključevali visoko vsebnost antocianinov, antioksidantov, ki imajo zelo pozitivne učinke na naše zdravje (imajo tudi pomlajevalni učinek). Antocianini so pravzaprav vodotopni pigmenti rastlin vijolične ali modre barve, katerih namen je, da rastlino varujejo pred močnimi sončnimi žarki. Rastlina potrebuje oporo in bogato obrodi, najboljši pa so plodovi, če jih pustimo, da na rastlini do konca dozorijo. Čeprav je koža plodov skoraj črna, pa je meso rdeče in čudovitega, sladko-kislega okusa.
Korenje različnih barv: Več barv, več hranil
Ko pomislimo na korenje, je naša prva asociacija oranžna barva. Pa veste, da obstajajo tudi sorte, ki so rumene in celo temno vijolične? Še več, te sorte imajo zaradi svoje intenzivne barve celo več koristnih hranilnih snovi od klasičnega korenčka. Sorta 'Amarillo' se odlikuje tudi po svoji sladkosti - mnogi pravijo, da je to najbolj sladek korenček na svetu. Najtemnejši korenček na svetu pa je sorta 'Night Bird'.
Celtuce: Zelenjava z okusom po dimu
Celtuce (Lactuca sativa var. augustana) je zanimiva rastlina, ki jo na Kitajskem poznajo že od 18. stoletja (imenujejo jo wosun), na zahodu pa jo spoznavamo šele v zadnjih letih. Gre za zanimivo »solato«, ki spominja na neko vrsto mešanice med solato in zelene. V resnici je solata, ki pa jo prednostno gojimo zaradi njenega okusnega stebla. Seveda lahko kot solato uživamo tudi njeno zelenje, a najboljši del je prav steblo. Lahko ga uživamo surovega tudi v solati ali pa ga kuhamo, pečemo in celo ocvremo. Je nežnega okusa z rahlo dimljenim priokusom na koncu.
Pisani grah: Okrasni in osvežilni napitek
V resnici ne gre čisto za pravi grah, je pa rastlina nadvse zanimiva, saj jo lahko uporabljamo tako za okras, kot tudi za pripravo zanimivega osvežilnega napitka. Pri nas jo lahko gojimo kot enoletnico ali pa jo posadimo v okrasni lonec in jo pozimi prenesemo na toplo, saj ne prenese nizkih temperatur. Cvetove lahko posušimo in iz njih pripravimo čaj, ki se odlikuje po visoki vrednosti antioksidantov. Tak čaj pa deluje tudi prav čarobno - obarvan bo namreč temno modre barve, če mu bomo dodali sok limone, pa se bo spremenil v čudovito vijolično.