Paprika (Capsicum annuum L.) je zelenjava, ki navdušuje s pestrimi oblikami in okusi, zato je priljubljena med številnimi ljubitelji vrtnarjenja. Vendar se je za zdrave in sočne plodove potrebno nekoliko potruditi v času rasti paprike. Bogastvo paprike je v obsežni množici različnih oblik plodov, ki jih vrtnar doma lahko pridela, če uporabi različne sorte ali hibride, da o vitaminskem bogastvu ne zgubljamo besed.
Raznolikost paprik: sorte in okusi
Po okusu paprike delimo na ostre, pol-ostre in sladke sorte. Pri nas so seveda bolj priljubljene sladke sorte, katerim se je v zadnjih letih pridružil tudi pekoči čili. Barvni spekter plodov je zelo različen, saj se zorenje spremlja z barvnimi niansami, ki se spreminjajo od zelene do rdeče, rumene ali oranžne. Zelena paprika, čeprav še ni fiziološko zrela, je že uporabna v kuhinji, vendar je manj sladka, tanjša in malce težje prebavljiva kot rdeča paprika. Paprike ostalih barv tudi ob zorenju spreminjajo barvne odtenke in na začetku niso tako sladke kot pri dokončni zrelosti.
Vrste paprik
Rog paprike
Paprika rog ima koničaste, po navadi precej velike plodove, ki se uporabljajo predvsem za pečenje. Plodovi so najpogosteje zeleni, pozneje pa se ta barva spremeni v rdečo, ko je primerna za pečenje in pripravo ajvarja. Zelena paprika je prav tako odlična v svežih solatah. Obstajajo tudi sorte s svetleje zelenimi ali celo rumenimi plodovi. Med znanimi sortami sta 'Kurtovska kapija', ki je odlična, zelo mesnata, a pozna sorta, in 'Sivrija', ki je zgodnejša, a manj mesnata in ima sprva svetlo zelene, skoraj rumene plodove.
Paradižnikova paprika
Rastline paradižnikove paprike so najmanjše, plodovi pa zelo mesnati in okrogli. V tehnološki zrelosti so lahko rumeni, zeleni ali vmesne barve. Ko seme v plodovih dozori, se najpogosteje obarvajo rdeče, lahko pa tudi oranžno ali intenzivno rumeno. Njihova odlika je, da so vedno bolj mesnati, tudi ob površnem zalivanju, in imajo najmanj težav s pomanjkanjem kalcija. Sorta 'Botinska rumena' ima sprva rumene, pozneje pa rdeče plodove.
Blok paprika (babura)
Blok paprika ali babura ima kvadrataste plodove številnih različnih barv, od bledo in intenzivno rumene do oranžne, svetlo in temno zelene, poznamo pa celo sorte s pisanimi plodovi. Vsi plodovi barvo spremenijo, ko seme dozori. Barva v fiziološki zrelosti je spet lahko rdeča, oranžna ali rumena. Med temi sortami in hibridi je največ, najstarejša sorta pa je 'Šorokšari' s svetlo rumenimi plodovi. Njena novejša, izboljšana različica je 'Alpina', ki je nekoliko bolj rodna in mesnata. Temno zelena 'Kalifornijsko čudo' ali 'California Wonder' je poznejša sorta. Temno zelene sorte so v svetu bolj priljubljene, saj je njihov okus za solate boljši in primernejši, vendar kuhane pogrenijo, zato niso primerne za polnjenje.
"Snack" paprike
Novejše "snack" paprike so primerne predvsem za pridelavo v loncih in koritih na balkonih, saj so izredno polne in pisanih barv. Njihova glavna prednost je, da imajo zelo malo semena.
Vzgoja paprike: od semena do sadike
Paprika je toplotno zahtevna vrtnina, zato jo na prosto ne sadimo prehitro. Za kakovostne sadike paprike je treba sejati pravočasno. Optimalen čas setve v osrednji Sloveniji in nižinskih legah je konec februarja ali začetek marca. Paprike potrebujejo za dobro razvito sadiko od 85 do 90 dni. Dobro razvita sadika je rastlina z do 8 listi, visoka največ 18 cm. Manjše rastline se bolje in hitreje presajajo, zato nikoli ne presajamo prevelikih sadik.
Setev in kalitev
Semena postavimo na toplo mesto, na primer nad radiator, in jih po vzniku prenesemo na svetlo okensko polico, podloženo s stiroporjem, da preprečimo ohlajanje korenin. Idealna temperatura za kalitev je 25 °C. Sejemo v vlažen substrat in semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Odkrijemo takoj, ko opazimo prvi kalček, kar je lahko že v petih dneh, in takoj prestavimo na svetlo mesto. Ustrezna temperatura za kalitev semena čilija, paprike in ostalih plodovk je okoli 25 °C. Za enakomeren in hiter vznik je najbolj pomembno, da je temperatura ponoči in podnevi enaka.
Pikiranje
Ko se klična lista odpreta in vodoravno poravnata, v roku od 10 do 14 dni od setve, rastline prepikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo lepše rastline. Če so se rastline do sedaj "pretegnile", jih pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Pravočasno pikiranje je ključno, da se sadike ne vzdolžijo. Tako so manj občutljive na glivice in bolj zdrave. Pikiranje spodbuja rast večjega števila stranskih korenin.
Presajanje v večje sadilne enote
Sadike paprike bodo v roku 30 do 40 dni prerastle srednjo sadilno enoto in jih zato presadimo v veliko sadilno enoto. Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturami med 18 in 22 °C. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 10 °C, kar mlade paprike še uspešno prenesejo.
Priprava na sajenje na prosto
Preden paprike sredi maja presadimo na gredo, jih najmanj 4 dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se prilagodijo na zunanje temperature, predvsem na nihanje nočnih temperatur. Še posebej, če smo sadike vzgajali pod lučmi, smo pri izpostavljanju neposrednemu soncu previdni. Prvi dan jim namenimo delno senčen prostor in jih spremljamo, da se v prvi uri ne ožgejo. Kasneje jim namenimo največ 2 uri sončenja na dan in potem postopoma vsak dan več. Ob temperaturah pod 5 do 7 °C, sadike raje prestavimo čez noč na toplo. Enako velja za utrjevanje sadik, ki jih presadimo v rastlinjak.
Sajenje paprike na prosto
Maj je čas, ko na vrt posadimo plodovke. V času sajenja paprike (maj) je treba upoštevati minimalne temperature. Temperatura zraka mora biti vsaj 20 °C čez dan in ne pod 10 °C ponoči. Tla morajo biti ogreta na najmanj 15 °C, idealno pa med 18 °C in 22 °C. Če so tla prehladna, se rast korenin upočasni, kar vpliva na razvoj rastline. S presajanjem paprike na prosto je bolje počakati.
Razdalja sajenja
Med posameznimi sadikami naj bo 40 cm razdalje. Paprike namreč odlično rastejo posajene gosto skupaj. Na gredi širine 75 cm rastejo v dveh vrstah, na širših gredah pa največ v treh vrstah v cikcak vzorcu. Za nekatere sorte (med njimi so predvsem rog paprike) naj bodo razdalje še večje, med tem pa paradižnik paprike lahko rastejo deset centimetrov bolj skupaj. Pri sajenju paprike je pomembno izbrati sadike z dobro razvito, kompaktno koreninsko grudo. Dobro je, da so velike 15 do 20 cm in imajo bele korenine, kar kaže na njihovo vitalnost. Razvitih naj ima 5 do 7 listov, močno, ravno steblo.
Priprava sadilne jame in sajenje
Sadilno luknjo izdatno zalijemo, če je bilo vreme suho, zalijemo celo površino grede. Med posameznimi sadikami naj bo 40 cm razdalje. Paprike namreč odlično rastejo posajene gosto skupaj. Na gredi širine 75 cm rastejo v dveh vrstah, na širših gredah pa največ v treh vrstah v cikcak vzorcu. Če želimo, za prvih nekaj tednov preko paprik postavimo vrtne loke in napnemo vrtno kopreno, da ustvarimo toplejše okolje. Pred papriko na isti gredi vzgajamo špinačo, redkvico ali solato. S predhodnimi rastlinami lahko rastejo istočasno, dokler prvz zelenjave ne poberemo iz grede, ki jo potem v celoti prevzame paprika. Ker papriko sadimo zelo gosto, ob njej na gredi ni veliko prostora. Paprika v primerjavi s paradižnikom zahteva še toplejšo zemljo in tudi toplejše dneve. Zato jo na prosto vedno presajamo šele po ledenih možeh. Pred presajanjem naj bodo sadike vsaj teden dni že na prostem, posebej če vzgajamo sadike na oknih ali v ponoči in podnevi popolnoma odprtem rastlinjaku. Temu rečemo utrjevanje sadik. Tako bodo pripravljene tudi na nekoliko manj ugodne razmere zunaj na vrtu. Vsekakor pa svetujem, da sadike pred popolnim prestavljanjem na prosto iz toplih prostorov zalijete s pripravki, ki vsebujejo morske alge.
Pri setvi paprik bodite previdni – na ta način semena kalijo 100 %
Nega paprike
Paprika zahteva rodovitna tla, bogata s hranili. Redno gnojenje z organskimi gnojili, kot je kompost, zagotavlja rastlinam potrebna hranila za rast. Pomembno je tudi vzdrževanje primerne vlage v tleh, saj paprika ne prenaša suše. V vročem in suhem poletju od začetka razvoja plodov paprike začnemo z rednim dodajanjem gnojila, ki vsebuje kalcij, saj zaradi pomanjkanja kalcija gnijejo konice plodov. Kalcij dodajamo preko listov v rednih 7-10 dnevnih presledkih.
Zalivanje
Paprika potrebuje redno in obilno namakanje, saj bodo plodovi bolj mesnati, večji in niso grenki. Najboljše je kapljično namakanje. V vročem in suhem poletju od začetka razvoja plodov paprike začnemo z rednim dodajanjem gnojila Bio Plantella Kalcij za paradižnike. Zaradi pomanjkanja kalcija namreč gnijejo konice plodov. Zemljo v globino namočimo vsaj 30 cm dvakrat na teden. Za ohranitev optimalno vlažnih tal priporočamo kapljično namakanje. Ker se paprika nikoli ne sme izsušiti, ji namestimo zastirko. Če že 14 dni na našem območju ni dežja, gredo paprike izdatno zalijemo, bolj priporočljivo pa je redno zalivanje na vsakih 5 dni v vročih poletnih dneh. Pomanjkanje vode, tudi samo za kakšno uro na dan, povzroči neprijetne in moteče črne lise na dnu plodov. Te sicer niso strupene, zato tako plodove obrežemo in kljub temu zdrav del pojemo. Te lise so posledica pomanjkanja kalcija v plodovih, ne v zemlji, in nepravilne, neenakomerne preskrbe z vodo.
Gnojenje
Paprika ima velike zahteve po hranilih. Redno dognojevanje z morskimi algami, ki so odlično dostopne v naravnem biostimulantu, poskrbi za krepitev rastlin in izboljša izkoristek hranil iz tal. Tekoča gnojila, ki vsebujejo naravne proteine, omogočajo hitro in zelo učinkovito delovanje gnojila. Proteini imajo pozitiven vpliv na številne procese v rastlinah, ker omogočajo hitro rast ali cvetenje ter obilen pridelek.
Opora
Od junija dalje je za paprike nujna opora. Posamezna opora za vsako papriko posebej zahteva veliko dela. V praksi se najbolje obnese vodoravno napeta mreža za grah, in sicer v treh nivojih. Tako se rastline prepletejo in dajejo oporo ena drugi brez potrebe po opori za vsako rastlino posebej. Zaradi opore iz vodoravne mreže tudi ni potrebno privezovanje, saj se z vsemi vejicami sama preplete med mrežo. Močan veter ali nevihte ne bodo polegli niti ene same rastline. Paprika v rastlinjaku potrebuje oporo.
Bolezni in škodljivci
Korenine mladih sadik rad pohrusta bramor in včasih tudi voluhar. Plodovi lahko zaradi vremenskih nihanj začnejo gniti ali pa se cvetovi ne oplodijo. Največjo škodo na plodovih povzročijo gosenice metuljev sovk. Njihovo prisotnost opazimo po majhni luknjici v bližini plodovega peclja, ko plod prerežemo, pa okoli semen paprike najdemo gosenico. Mehanska poškodba (luknja) je tudi prostor, v katero ob dežju teče voda, ki vodi v gnitje plodov. Plesni niso problematične, kot recimo pri paradižniku.
Bela mušica
Bolezen okužuje rastline pri temperaturah nad 25°C. Odrasle bele mušice imajo snežno bel videz. Jajčeca so ovalna, sprva rumena, v dveh dneh pa postanejo črna.
Siva plesen
Siva plesen se pojavlja na odmrlih in poškodovanih delih rastlin v vlažnem vremenu. Napadena rastlinska tkiva postanejo najprej sveto rjava, nato pa se na njih razvije mišje siva prevleka iz trosišč. Siva plesen se lahko pojavi na listih, steblih, cvetovih in plodovih rastlin. Preventivno škropljenje rastlin z naravnimi pripravki, ki delujejo na osnovi njivske preslice, debeli celično steno rastline in zmanjša možnost okužbe.
Sosedstvo na vrtu
Paprika se dobro prilagaja in ima koristi od nekaterih sosedov, medtem ko nekaterih ne mara. Na konec grede umestimo kapucinko, med papriko sadimo tudi baziliko in ognjič. Paprika je rastlina sonca, zato jo ne sadimo v senco paradižnika ali kumar na opori. Paprika pa ne prenaša bližine naslednjih rastlin:
- Krompir: škodljivci, ki napadajo krompir, imajo radi tudi papriko in paradižnik. Zato se ne priporoča sajenje v bližini, saj lahko prinese bolezni.
- Kapusnice (zelje, cvetača, brokoli): paprika ima raje rahlo kisla tla, kapusnice pa alkalna, kar lahko negativno vpliva na rast obeh vrst.
- Komarček: ne mara bližine nobene druge rastline. Njegove korenine izločajo snovi, ki zavirajo rast sosednjih rastlin.
Pobiranje pridelka
Paprike pobiramo od junija do oktobra, ob toplejši jeseni pa tudi še novembra. Pri pobiranju plodove režemo s škarjami ali nožem, saj tako ne zatrgamo stebla. Plodove obiramo, ko spremenijo okus in so nekoliko bolj sladki.
Kakovostno seme je osnova za dober pridelek. Če smo se odločili za ekološki način vrtnarjenja, izberimo tudi ekološko pridelano seme in si vzgojimo svoje sadike. Tako bo pridelek zadovoljil, delo v vrtu pa bo v veselje.