Paradižnik je vrtnina toplih krajev, ki sicer pri nas zelo dobro uspeva, vendar v neugodnih vremenskih razmerah, zlasti ob izjemno visokih temperaturah, postane dovzeten za različne težave. Izjemne temperature, ki jih doživljamo, zahtevajo specifične ukrepe na zelenjavnem vrtu, saj so previsoke za optimalno rast in razvoj paradižnika.
Prepoznavanje znakov toplotnega stresa
Da so temperature previsoke za dobro rast in razvoj, nam bo na zelenjavnem vrtu običajno najprej pokazal paradižnik. Opazimo, da so se listi začeli zvijati, na njih se lahko pojavijo tudi svetlejše lise, ugotovili bomo tudi, da se na konicah plodov pojavljajo rjavo-črni madeži. Z zvijanjem listov se paradižnik brani pred visokimi temperaturami oziroma prehitrim izgubljanjem vlage. Čeprav nič od naštetega sicer ni usodno, je paradižniku treba pomagati, da se okreva.
Zagotavljanje optimalne vlage in namakanja
V času izjemnih temperatur je vsem plodovkam treba zagotoviti obilo vode. V povprečju jo potrebujejo vsaj štiri litre na dan. To ne pomeni, da jih je treba zalivati prav vsak dan. Če je okoli njih dovolj debela zastirka, jih lahko tudi, ko so temperature res visoke, zalivamo na dva ali tri dni, vendar takrat zelo obilno in globoko.
Pomoč hidrogela pri zadrževanju vode
Hidrogel nove generacije je učinkovita pomoč rastlinam v suši. Hidrogel druge generacije, zasnovan kot edina ionska črpalka na trgu, je izjemna inovacija za zadrževanje vode v tleh. Po vnosu v zemljo lahko vsrka do 100-kratnik svoje teže v vodi in jo zadrži v obliki gela. Tako rastlinam omogoča stalno dostopnost vode med deževnimi obdobji in zalivanji, tudi v času intenzivne poletne vročine.
Hidrogel je na voljo kot drobna zrnca, ki jih preprosto vmešamo v zemljo ali substrat pred sajenjem. Primeren je za uporabo v:
- zelenjavnih gredicah,
- lončnicah in koritih,
- sadilnih jamah za okrasne rastline ali grmovnice.
Deluje kot mikro rezervoar vode, ki zmanjša izsuševanje, izboljša dostopnost vlage koreninam in zmanjša potrebo po pogostem zalivanju.
Ključni hranili: kalcij in kalij
Zelenjadnice poleg obilice vode in sence (v smislu zaščite pred najmočnejšim soncem) najverjetneje potrebujejo tudi kalcij. Če so na plodovih paradižnika rjavo-črne lise, to pomeni, da ima premalo kalcija. Edina rešitev, ki učinkuje, je dodajanje kalcija prek listov. Poudariti velja, da dodajanje kalcija v zemljo ali celo zakopavanje jajčnih lupin, ki so polne kalcija, ne bo imelo učinka. Razlog, da paradižniku primanjkuje kalcija, ni pomanjkanje tega elementa v zemlji, temveč so razlog visoke temperature.
Dodajanje kalcija pa lahko povzroči pomanjkanje magnezija, kar se kaže kot svetle lise na listih paradižnika. Kalcij namreč sodeluje pri gradnji celičnih sten rastlin in tvorbi sladkorjev ter utrjuje rastlinska tkiva. Pomanjkanje kalcija pri paradižniku je znak, da tega elementa manjka tudi drugim zelenjadnicam, kar je zelo očitno opazno na solatnicah, ki se jim robovi listov porjavijo. Zato je kalcij prek listov najbolje dodati vsem rastlinam, ki rastejo na zelenjavnem vrtu.
Na pomanjkanje kalija nas opozorijo plodovi paradižnika, ki nikakor ne dozorijo. Kalij ključno vpliva na odpornost rastline na sušo in vročino. Potreben je za nastajanje sladkorja in škroba v rastlinah, vpliva pa tudi na njihovo kakovost. To lahko pomeni, da kalija manjka tudi drugim zelenjadnicam.
Zračenje in zaščita rastlin
Paradižnik vedno sadimo na sončno lego in tudi poleti naj bo ves čas izpostavljen soncu. Pri tem pazite, da ga ne senči drevo ali visok fižol. Kljub temu pa je ob izjemno visokih temperaturah pomembno zagotoviti zadostno zračenje in zaščito.
Optimalna sadilna razdalja in rez
Začne se s primernim sajenjem. Če bo med rastlinami dovolj prostora, da bo zrak nemoteno krožil med njimi, se bodo prej posušile in bodo manj dovzetne za bolezni, kot je krompirjeva plesen, ki se dobro razvija v vlažnih razmerah. Zato naj bo sadilna razdalja med sadikami približno pol metra, med vrstami pa še več, 70 centimetrov. K prepišnosti med rastlinami bo pripomogla nega paradižnikov, torej redno obtrgovanje zalistnikov in spodnjih listov do prvih plodov. Pomagamo mu tako, da vse liste, ki rastejo pod prvimi plodovi, odstranimo. Če so listi v višini plodov pregosti, jih nekaj izrežemo. Da bo nasad čim bolj zračen, paradižniku odstranjujemo tudi spodnje liste, in sicer pričnemo tedaj, ko so prvi plodovi veliki kot večji oreh, odstranimo pa vse liste do prvih plodov, list ob plodu pa pustimo. Pozneje enakomerno odstranjujemo do pet listov na teden po celi rastlini. Ker paradižnik običajno raste pokrit, je treba zagotoviti dovoljšnjo prezračenost, zato je pomembno, da mu nekaj listov odstranimo.
Zaščita s streho in pravilno zalivanje
Za še boljšo zaščito pred vlažnimi in previsokimi temperaturami na paradižnikovo gredo namestimo streho. Naj bo res streha, ne tunel, saj mora zrak okoli rastlin nenehno krožiti. Streha mora biti dovolj široka, da tudi če bo veter dež nosil postrani, ne bo teklo po paradižniku, pa tudi dovolj visoka, da bo prostor dovolj zračen. Najbolje je, da paradižnik zaščitimo s streho, ki pa mora biti postavljena dovolj visoko. Če imamo rastlinjak, poskrbimo, da bomo dovolj zračili z odpiranjem stranic. Paradižnik lahko posadimo tudi v velike posode in jih postavimo pod nadstrešek ali napušč.
Paradižnik nam bo zelo hvaležen za organsko zastirko. Gabezova in koprivna mu bosta hkrati priskrbele še nekaj hrane za poletje, slama bo grela korenine, pokošena trava pa bo v tleh ohranjala dovolj vlage, tla pa bodo tudi zračna in suha. Vedno ga zalivamo le pri tleh, nikoli po njem ne rosimo z vodo. Kadar ga škropimo s katerimi zaščitnimi pripravki, to storimo zjutraj, da se bodo rastline lahko čim prej posušile.
Krepitev rastlin z naravnimi pripravki in preventivo
Paradižnik je vrtnina, ki je v neugodnih vremenskih razmerah zelo dovzetna za uničujočo bolezen, krompirjevo ali paradižnikovo plesen, znanstveno fitoftora oziroma phytophtora, ki lahko v nekaj dneh uniči pridelek. Ker se plesen dobro razvija v vlažnih razmerah, je pomembno poskrbeti, da bo vlage čim manj.
Miša Pušenjak v knjigi Naravno varstvo rastlin priporoča, da rastline škropimo z baldrijanovim čajem, čajem iz cvetov regrata ali ognjiča. Najbolj primeren je baldrijanov čaj. Paradižnik lahko krepite tudi s čaji, ki jih pripravite iz kamilice, timijana ali rmana. Uporaben je tudi žajbljev čaj. Čaj pripravite tako kot za domačo uporabo, ga ohladite in škropite rastline. Zelo enostavno lahko pripravite tudi pripravek iz sode bikarbone.
Domače čaje in kupljene ekološke pripravke uporabljamo takoj po sajenju paradižnika. V stresnih razmerah škropimo pred ohladitvami ali enkrat tedensko, če hladno vreme traja dalj časa. V primeru, ko so listi več dni zapored vlažni večji del dneva, se ustvarijo razmere za razvoj plesni. Ob daljšem deževnem obdobju je treba ekološke pripravke uporablajati vsaj enkrat na teden. Škropljenje ponovimo tudi po vsakem močnejšem dežju, še bolje je škropiti pred močno nevihto. Priporoča se uporaba pred dežjem. V primeru prvih znakov okužbe s krompirjevo plesnijo je treba izrezati vse liste z znaki bolezni. Po tem tri dni zapored škropite z žajbljevim čajem in s škropljenjem nadaljujte čez tri dni ter v rednih tedenskih presledkih. Pomagamo si tudi z ekološkim pripravkom na osnovi njivske preslice, kot je Bio Plantella Vital za paradižnike, ki krepi celično steno rastlin. Gre za naravni pripravek za krepitev paradižnika in drugih plodovk na osnovi njivske preslice.
Izdelava lastnega gnojila za paradižnik: močni naravni recepti za odličen pridelek
Splošne dobre prakse za zdravo rast
Preden rastline paradižnika presadimo na prosto, gredice dobro pripravimo in jim dodamo visoko kakovostno dolgo delujoče organsko gnojilo v obliki pelet, ki hranila sprošča glede na temperaturo in potrebe rastline. Paradižnik namreč potrebuje veliko primerno razporejene hrane. Ob preobilici dušika postane v vlažnem poletju občutljiv na glivična in bakterijska obolenja. V vročem poletju mu pa začne primanjkovati kalcija, zato plodovi gnijejo.
Ker v zemlji ostanejo različne bolezni in škodljivci, za paradižnik upoštevamo vsaj triletni kolobar. Z menjavanjem preprečimo tudi enostransko izrabo hranil v tleh, ki slabo vpliva tako na živi svet kot na strukturo zemlje. Upoštevati moramo, da je paradižnik soroden papriki, jajčevcem in krompirju, zato tudi te vrtnine sadimo v najmanj triletnem razmiku. Najbolje je, da paradižnik sledi kapusnicam, čim bolj pa ga odmaknemo od zgodnjega krompirja.
Pravilno shranjevanje obranega paradižnika
Paradižnik je eno tistih živil, pri katerih se napaka pri shranjevanju hitro pozna že po enem dnevu. Na pogled je še vedno lep, na otip še vedno čvrst, okus pa postane prazen, skoraj voden. Veliko ljudi ga iz navade postavi v hladilnik, čeprav mu nizke temperature pogosto vzamejo tisto, zaradi česar ga sploh radi jemo: aromo, polnost in naravno mehkobo. Zrelih celih paradižnikov ni treba hladiti, ker pri hladnem shranjevanju razvijejo manj okusa.
Raziskave so pokazale, da so bili plodovi, shranjeni pri 20 °C, boljši po aromi in okusu od tistih, ki so bili hranjeni pri 10 °C ali 12,5 °C. Če to prevedemo v vsakdanjo kuhinjo, pomeni precej preprosto pravilo: okoli 19 °C je za večino zrelih celih paradižnikov zelo dobra temperatura. To je dovolj hladno, da se ne kvarijo prehitro, in hkrati dovolj toplo, da ohranijo okus, ki ga v hladilniku pogosto izgubijo. Cel svež paradižnik je po priporočilih najbolje hraniti pri sobni temperaturi in ga porabiti v približno tednu dni po tem, ko dozori.
Paradižnik ni jabolko, ki bi mu hlad večinoma koristil. Gre za plod, ki je po naravi navezan na toploto. Hladilnik upočasni procese, povezane z dozorevanjem in aromo, zato paradižnik po nekaj dneh v njem pogosto deluje pust in manj prijeten za uživanje. Paradižniki, hranjeni pri sobni temperaturi, ob rezanju sprostijo več aromatičnih spojin kot tisti iz hladilnika.
To ne pomeni, da hladilnik nikoli ne pride v poštev. Uporaben je predvsem takrat, ko je paradižnik že prezrel in ga želimo za kratek čas zadržati pred hitrim propadanjem. Tudi v takem primeru je smiselno, da ga pred uporabo pustimo nekaj časa na sobni temperaturi. Za najboljši okus pa ostaja osnovno pravilo precej jasno: cel, zrel paradižnik naj bo raje na kuhinjskem pultu ali v shrambi, ne v najhladnejšem delu kuhinje.
Optimalno mesto za shranjevanje
Najboljše mesto za paradižnik je miren, senčen prostor brez neposrednega sonca in brez velikih temperaturnih nihanj. To je lahko kuhinjski pult, če ni ves dan obsijan, ali zračna shramba, kjer temperatura ostaja približno pri sobni ravni. Plodovi ne smejo biti naloženi drug na drugega v visok kup, saj se na mestih pritiska hitreje zmehčajo.
Dobra praksa je tudi, da jih ne zapremo v plastično vrečko. Paradižnik potrebuje nekaj zraka, sicer se vlaga hitreje nabira na površini, s tem pa pridejo tudi mehčanje, pokanje kože in hitrejše propadanje. Če so plodovi še nekoliko nedozoreli, jim sobna temperatura celo koristi, saj lahko okus še naprej dozoreva. Nekateri prodajalci zelenjave priporočajo sobno temperaturo tudi za cel svež paradižnik in dodajajo, da ga je najbolje uporabiti v sedmih dneh po doseženi zrelosti.
Paradižnik, ki je bil pravilno shranjen, diši. Njegova koža je napeta, meso pod njo čvrsto, a ne trdo, rez pa ostane sočen brez mokastega občutka. Tisti, ki je predolgo ležal v hladilniku, je pogosto na pogled še vedno lep, a na krožniku razočara. Pri temperaturi okoli 19 °C paradižnik praviloma ohrani največ tistega, kar pričakujemo od dobrega plodu: prijeten vonj, poln okus in primerno strukturo.
Hlad mu pogosto ne pomaga, če ga nameravamo jesti surovega. Sobna temperatura, približno 19 °C, je za cel zrel paradižnik praviloma boljša izbira, saj mu pomaga ohraniti aromo in prijetno teksturo. Zato velja preprosto pravilo: paradižnik hranite tam, kjer mu ni prevroče, kjer ni sonca in kjer ni hladilniškega šoka.
tags: #zascita #paradiznikov #pred #previsoko #temperaturo