Uvod: Izzivi Soočanja z Zamolčano Preteklostjo
Tema zamolčane zgodovine v slovenskem javnem prostoru je ključna za razumevanje sodobnosti. Zgodba, ki je bila stoletja potisnjena na rob uradne razlage preteklosti, danes odpira vprašanja o identiteti, narodni zavesti in odnosu do lastnih korenin. Članek na podlagi številnih virov in pričevanj razkriva potlačene aspekte slovenske zgodovine, od partizanskega nasilja in povojnih likvidacij do ideoloških bojev v Cerkvi in spornih interpretacij slovenskega imena.
Pričevanja o Nasilju in Trpljenju
Partizansko Nasilje na Dolenjskem (1942)
Dolenjska je bila leta 1942 prizorišče partizanskega nasilja. Tako so 6. in 12. julija 1942 partizani v Hrušici pri Stopičah ugrabili župana Franca Brulca, njegovega sina Jožeta, soseda Alojza Kastrevca, očeta šestih otrok, ter na Zajčjem Vrhu Franca Turka, prav tako očeta šestih otrok.
Spoved Povojnega Likvidatorja: Zgodba Staneta
Mračno plat zgodovine razkriva pripoved povojnega likvidatorja Staneta, ki je marca 1990 pripovedoval o svojih izkušnjah: "Njihove oči strmijo iz teme. Včasih so kot zvezdnato nebo, ki ga je nekdo zvrnil v jamo. Drugič je en sam par. Čutim ga na hrbtu. Ko se obrnem, izgine." Opisuje, kako ga ponoči pritiska teža okrvavljenih, napol mrtvih teles, zjutraj pa ima v nosnicah vonj po trohnobi. Čeprav je velikokrat držal v roki "valterja", ki mu ga je leta 1965 podaril Maček, ni nikoli sprožil. Pojasnjuje, da mu je "neki notranji glas rekel, da še ni čas. Da ne bom tako lahko ušel."
Neke noči je sanjal, da je sprožil, a krogla ga ni zadela v sence, temveč v tilnik. Namesto v posteljo je padal v globoko jamo in pristal na kupu že hladnih teles. Izpod njih se je izkopala postava še ne odraslega fanta iz Šentvida, ki ga je bežno poznal še izpred vojne. Fant je bil zadnji na vrsti, ker se je nekako odvezal tik pred jamo, in je klečaje tiho ječal, preden ga je ustrelil. "Od tiste noči naprej se bojim smrti bolj, kot to lahko povem," nadaljuje Stane in dodaja, da ve, kako bo potem, in da mu je vsak dan bližje.
Stane se je spraševal, zakaj se toliko zadržuje v gozdu, ko pa ga zagotovo spominja na tiste mračne dni pozne pomladi in poletja 1945. Kritično se je odzval na razvrednotenje prispevka njegove generacije: "Toliko ste pretrpeli, zdaj pa vas zmerjajo z boljševiki in morilci." Priznal je: "Seveda smo bili morilci, čeprav skoraj še mladoletni. Toda ne morilci iz pokvarjenosti. Verjeli smo v novi svet in verjeli, da ga bomo dosegli tako, da uničimo starega. Tako so nam dejali." Ob tem je izpostavil odsotnost tistih, ki danes uživajo "sadove" njihovega boja, kot je Kučan, ki je užival, saj so pobili njegove današnje potencialne protikandidate. Stanetov nečak, ki so ga vzgajali za svoje naslednike, je bil zanj "prazen človek", saj se je z njim lažje pogovarjal z emigrantom iz Argentine kot pa s svojim nečakom.
Stane ni hotel napisati knjige o svoji bolečini, ker bi s tem zaznamoval svoja otroka in vnuke, ki ne poznajo njegove zgodbe in se ne ukvarjajo s politiko. Dejal je, da Maček in drugi razpolagajo z dvema spiskoma: natančnim spiskom pobitih in natančnim seznamom tistih, ki so pobijali. Maček je skrivnost zaupal tudi nekaterim posebej izbranim, tudi "šefu slovenske partije", da je ta vedel, na koga se lahko stoodstotno zanese. Stane je obljubil, da nikoli ne bo izdal svojega imena, niti prijatelju Bavčarju, ki se mu zdi podoben njegovemu nečaku. Njegova pripoved je bila zaupana, ker je obiskovalec odkrito povedal, da se je njegov oče rešil iz kočevskega brezna, in v njegovih očeh ni videl sovraštva.
Huda Jama in Izbrisani: Pričevanje Mehmedalije Alića
Mehmedalija Alić, rudar iz Srebrenice, je 5. marca 2009 pred javnostjo prvič pripovedoval o delu v Barbara rovu rudnika Huda jama. Vodil je dela pri prebijanju betonskih pregrad, ki so zapirale dostop do stotin trupel. Alićeva zgodba je več kot le rudarska strokovnost; strašljivo se prekriva z zgodovino 20. in 21. stoletja. Leta 1998 je Chuck Sudetic napisal knjigo Blood and Vengeance o družini Čelik iz Srebrenice, Alićeva knjiga Nihče pa predstavlja podobno pripoved, le da se ne odvija le v Bosni, temveč ima drugo središče v Sloveniji.
Alić je bil kot najstnik, star dobrih 14 let, avgusta 1976 novačen v Bosni in prišel na šolanje v Slovenijo, ki je potekalo pod zemljo v rudniku in je bilo izjemno naporno. Njegova pripoved govori o deželi, ki je težko sprejemala ljudi iz drugih koncev SFRJ in je ob osamosvojitvi, ko se je izvila iz države, ki ni cenila človekovih pravic, tudi sama množično kršila človekove pravice. Alić je v nekem trenutku ugotovil, da so se mu tla pod nogami spodmaknila, da je postal "Nihče" in da je bil izbrisan iz registra prebivalcev Slovenije. Alićev tekst je zamolčana zgodovina Slovenije, tekst o nizkotnosti, ki pa ga piše človek, ki tega ne jemlje osebno in ne izgubi zaupanja v človeštvo. Njegov tekst je opozorilo na nehumana dejanja, ki so zaznamovala slovensko preteklost.
Analiza Slovenskega 20. Stoletja: Ideologije in Konflikti
Knjiga "Zamolčana Stran" Boštjana M.
Nova knjiga Boštjana M. Zamolčana stran ponuja pregled slovenskega dvajsetega stoletja, ki ga razume kot stoletje dveh socializmov - nacionalnega (fašizem, nacizem) in internacionalnega (komunizem) - z enim idejnim jedrom: zanikanjem naroda, domoljubja in svobode. Temelj večine slovenskih zablod in tragedij 20. stoletja je tako socializem v vseh svojih oblikah. Avtor trdi, da se druga svetovna vojna začne prav zaradi povezave med Hitlerjem in Stalinom. Mit o "odločilni vlogi partije" v NOB in o "mandatu zgodovine" je ustvaril lažniv kokon, ki še danes omogoča levici nesorazmerno oblast (demokratične alternative so po letu 1945 upravljale z državo le 9 let).
Knjiga razkriva, kako so totalitarne ideologije sistematično zamegljevale in zlorabljale slovensko duhovno jedro. Izpostavljena žrtev je bil Prešeren - njegov Krst pri Savici je bil v socializmu preobličen v prikaz poraza in resignacije, čeprav govori o duhovnem preporodu in zmagi nad smrtjo. Slovenski narod je v 20. stoletju zdrsel iz zahodnega (habsburškega, individualističnega in civilizacijsko uravnoteženega) območja v vzhodni (bizantinsko-jugoslovanski) prostor kolektivizma in totalitarizma. Najbolj nevralgična točka krvavega stoletja je NOB, ki ni predstavljena kot herojska epopeja, temveč kot smrtni ples besov. Skozi literaturo Edvarda Kocbeka, Karla Destovnika - Kajuha in Vitomila Zupana avtor pokaže, da je absolutna resničnost partizanskega boja bila smrt: likvidacije soborcev, nesmiselne vojaške akcije in kolektivna ontologija umiranja.
Za revolucijo, ne pa za osvobajanje domovine, je moralo umreti 90.000 Slovencev, da je padlo 3.000 nemških in 1.000 italijanskih vojakov. Zamolčana stran prinaša neposredne dokaze o grobih oblikah kolaboriranja partizanskega vodstva z nemškim in italijanskim okupatorjem, saj je vse bilo posvečeno cilju: priti na oblast. Kljub perečim analizam je zaključek knjige optimističen: Slovenija ostaja lepa, uspešna in vitalna dežela, nobena žrtev ni bila zaman, in knjiga kliče po vrnitvi k resnici, krščanskim koreninam in pristnemu domoljubju, da se dokončno zapre poglavje socialističnih prevar.
"Jetniki Svobode" in Koncept "Novega Razreda"
Knjiga Jetniki svobode obširno spregovori o štirih jezdecih apokalipse, ki so v slovenski prostor vstopili 27. aprila 1941, in razkrivajo, kako se to cepi na spoznanje svetovnega disidenta jugoslovanskega rodu, Milovana Đilasa, o tako imenovanem novem razredu. Ta združba so naši nekdanji in današnji oblastniki. Knjiga je ubrana optimistično, saj imamo svojo državo, spomenik trajnejši od brona.
"Vojna za Mir": Slovenija in Evropa v Obdobju Spremembe
Knjiga Vojna za mir je priročnik za razumevanje časa, v katerem živimo, in si zastavlja vprašanje, zakaj so stvari v tridesetih letih od demokratizacije v Sloveniji krenile določeno pot. Odgovor na to, zakaj je do vojne v Ukrajini prišlo, vidi v šibkosti Zahoda, ki se je začela z največjo civilizacijsko spremembo sodobnosti, z letom 1968. Takratna revolucija v Parizu in drugod po Evropi je pomenila spremembo v družbeni in vrednostni sestavi starega sveta.
Knjiga prinaša tudi analizo dveh najbolj pogubnih ideologij, ki so prizadele zahodni svet: marksizma in Freudovih teorij. Marksizem je prepleten z množico protislovij, zaradi katerih je v dvajsetem stoletju prišlo do najbolj množičnih zločinov. Freudove "teorije" pa so prispevale k demontaži največjega, kar je premogel zahodni človek: njegove individualnosti. Danes v Evropi in v Sloveniji živimo v času, ki najbolj zavrača svobodo in na slednji utemeljeno človekovo posamičnost.
Knjiga kot kritično dobo izpostavlja obdobje Angele Merkel, v katerem je prišlo do bistvene spremembe v vrednostnem sistemu Evropejca, in poudarja razliko med njo in Helmutom Kohlom. V času Kohlovega vladanja so se dogajale velike spremembe znotraj Evrope, ruske sile pa so se umikale. Kohl je avgusta 1991, ko so ruski prevratniki ugrabili Mihaela Gorbačeva, zastavil vso svojo avtoriteto za to, da se mu nič ne zgodi. Knjiga jasno izpostavlja razloge za optimizem, tako objektivne kot subjektivne, med katere spada tudi delovanje Višegrajske skupine, ki je ustavila rusko agresijo na Ukrajino. Slovenija je pod vlado Janeza Janše 15. marca 2022 v koordinaciji s poljskim in češkim premierjem opravila prvi državniški obisk v Kijevu, kar je pomenilo preobrat v dojemanju vojne v Ukrajini. Avtorji menijo, da je Evropska unija najboljša odločitev, ki jo je Republika Slovenija sprejela po osamosvojitvi, a hkrati opozarja, da EU v sedanji obliki, vodena po principu lobiranja, ne more obstati. To odpira vprašanje o tem, kdo zastopa interese koga, saj je Bruselj interes skupnosti danes zastopa v zelo dvomljivi meri.
Vloga Cerkve in Dr. Antona Mahniča pri "Ločitvi Duhov"
Mahničevo Ideološko Jedro: Boj Proti Liberalizmu
Veliko zamolčanega se je v slovenski zgodovini odvijalo tudi v odnosu med Cerkevjo in družbo. Intervju, ki sta ga 22. julija 2018 v oddajah Pričevalci uprizorila Jože Možina in Jože Dežman, je po mnenju kritikov izpustil polovico polpretekle zgodovine, saj je bil v pogovoru le en sam krivec: komunizem. Vendar noben pojav v zgodovini ni neodvisen od drugih dejstev. Dr. Anton Mahnič, ki je bil sicer dostojanstven, načelen in pokončen mož, je začel "novo dobo" v slovenskem prostoru.
Mahnič je krivca za vse probleme Cerkve v liberalizmu, v liberalcih, ki so zahtevali ločitev Cerkve od države, avtonomijo šolstva, gospodarstva in kulture v odnosu do Cerkve. Njegov Program slovenskega klerokatolicizma je oblikoval "ločitev duhov" v okviru vatikanske politike Pija IX., ki si je po francoski revoluciji želela povrniti nekdanji položaj. Namesto prilagajanja novim razmeram se je Cerkev odločila za strnitev "pravih vernikov" in izločitev ne povsem pokornih. V enoten slovenski prostor je Cerkev vnesla hoteno diferenciacijo ljudi na levico in desnico, kjer so desni "otroci luči", levi pa "otroci teme".
Mahnič je ustvaril natančen in izčrpen prepovednik/zapovednik, kako naj se obnaša pravi vernik v odnosu do liberalcev. Med prepovedmi so: "Ogibaj se občevanja z liberalci kakor kuge!", "Ne bodi z nobenim liberalcem prijatelj!", "Ne voli nikdar liberalnega kandidata!" in "Ne hvali liberalnih časopisov, knjig, tudi če je kaka drobtinica dobrega v njih!" (Rimski katolik, RK). Za Mahniča načelo liberalizma "Bog in narod!" ni bilo prav, ker ni omenjalo instance avtoritete, ki "nadomešča Boga pred ljudstvom" (RK VI, 35).
Instrumentalizacija Ljubezni in Izključevanje
Mahničevo pojmovanje Cerkve je bilo ozko: "Oni edini so sveta mati katoliška cerkev; izven teh oseb ne najdemo niti sence od tega, kar se zove mati cerkev." (RK IV, 4). Iz tega izhaja, da si Cerkev prisvaja pravico veljavno odločati o političnih, narodnostnih, kulturnih in vzgojnih vprašanjih, kadar so ogroženi njeni interesi. To se je dogajalo še posebej med drugo svetovno vojno, ko je škof Gregorij Rožman, v strahu pred komunizmom, "svetil" pri vseh stopnjah kolaboracije z okupatorji. Merilo Resnice so za Cerkev bili duhovniki, saj "Resnica, katero mi zagovarjamo, je sveta, kaker je svet njen izvor." (RK V, 101). Oporakanje cerkveni oblasti je bilo enako napadu na vero in upor samemu Bogu.
Mahnič je liberalce z lahkoto obtožil "bogotajstva", drugače pa je bilo z liberalnimi katoliki. Zanje je veljalo: "Zato, ker niso povsem z Nami, smo proti njim; oni so 'zarjaveli grešniki' (RK IV, 264), 'polmiš-poltič', 'katoliško-liberalni polovičarji' (RK IV, 265)." Zanj niso v slovenski narod spadali vsi Slovenci, niti vsi katoličani, ki so oporekali Cerkvi, da je v posesti absolutne resnice. Izpostavljal je manihejski boj med dobrim in zlim, med lučjo in temo, med večvrednim in manjvrednim človekom, pri čemer je bil liberalec "kužljiv" in "poguben" (RK I, 458). Njegov apel je bil jasen: "Slovenci, ako smo res katoliški, ako smo pravi rodoljubi, ne smemo mirovati, dokler ne priženemo naših liberalcev do te alternative: ali naj se brezpogojno podvržejo katoliški ideji ali pa naj javno prestopijo v tabor liberalnih Nemcev in Židov (…) Katoliško Slovenijo pa naj prepustijo nam: naša je!" (RK I, 466).
Zato so se Mahničevi pristaši ločili od liberalcev iz "ljubezni do domovine", ki so jo razumeli kot katolike minus liberalce. Mahnič je bil srečen: "Srečni Slovenci, da ste se začeli ločiti in odcepljati od liberalcev! Le odcepite se popolnoma, da liberalni hlod odpade od slovenskega drevesa; naj se posuši, potem ga vrzite v ogenj!" (RK I, 589). Slovensko drevo je bilo katolištvo, liberalstvo pa suhi hlod, ki ga je treba odžagati in zažgati. Prava krščanska ljubezen je po Mahniču bila odvisna od vere: "Vera sicer lahko stoji brez krščanske ljubezni, a ta se brez vere ne da niti misliti, kakor ne hiša brez temelja." (RK II, 5-6). Kler razlaga, kaj in kako Bog hoče, zato ljubiti Boga pomeni ljubiti Cerkev - čez vse. "Največa katoliška odločnost, nestrpnost je največa katoliška ljubezen."
Vpliv na Bratomorno Vojno in Kritike
Neposredni dokaz, kako je Mahnič ravnal z liberalnimi katoliki, vključno z duhovniki, je bil njegov odnos do Simona Gregorčiča in Antona Aškerca. Mahnič je njune izpovedi presojal z versko-dogmatskega stališča in jih ozkosrčno odklanjal. Ko je Aškerc podprl Gregorčiča in se uprl Mahničevemu javnemu trpinčenju, je Mahnič stopnjeval svoje napade in ga zmerjal. Čeprav Mahnič ni neposredno kriv za bratomorno vojno, je ubesedil sovraštvo po načelu "Kdor ni z nami, je proti nam!", kar je bila forma mentis tedanjega časa in je vplivalo na družbeno dogajanje. Cerkev in povojna partija sta obe, vsaj posredno in prikrito, opravičevali pogrom nad drugače mislečimi in ščitili hudodelce iz lastnih vrst. Če velja, da je tisti, ki s širjenjem svojega nauka ljudi na prikrit način napeljuje k hudodelstvu, tudi sam hudodelec, sta bili obe organizaciji v določenih obdobjih hudodelski in ne zgolj splošnokoristni ustanovi.
Prepovedana Zgodovina Slovencev: Od Slovenov do Slovanov
Izvor Imena in Avtohtonost
Knjiga Prepovedana zgodovina razkriva zgodbo o Slovenih - prednikih današnjih Slovencev - o njihovem imenu, identiteti in obsežnem življenjskem prostoru, ki naj bi nekoč segal čez velik del Evrope. Osrednje izhodišče te zgodbe je trditev, da smo Sloveni - Slovenci in Slovenke - avtohton narod z globokimi koreninami v srednji in širši Evropi. Ime Sloveni naj bi izviralo iz pojma slovo, beseda, kar kaže na ljudi govora, dogovora in dane besede. Po tej razlagi je ime Sloveni najstarejše znano lastno ime naših prednikov, ki se pojavlja v pisnih virih že v 6. stoletju. Posebej pomembno je, da se je ime Sloveni na ožjem območju današnje Slovenije ohranilo neprekinjeno - od prvih zapisov pa vse do današnjega dne.
Po tej pripovedi so naši predniki že pred našim štetjem naseljevali izjemno obsežno območje Evrope: od Venetskega jezera (Bodensko jezero) čez Bavarsko, v švicarske, avstrijske in italijanske Alpe, ob Donavi, Karpatih, Panoniji, Stari planini (Balkan), Trakiji in Makedoniji. Današnja Slovenija je predstavljena kot ostanek nekoč veliko večjega ozemlja. Iz skupnega imena Sloveni se je skozi stoletja razvila raznolika, a sorodna skupnost narodov, danes poznanih pod različnimi imeni. Prav Slovenci in Slovaki naj bi predstavljali matico in izvir vseh slovenskih narodov, saj sta ohranila izvirno ime Sloveni.
Načrtno Brisanje Imena in Terminološka Zmeda
Razdelitev ni bila zgolj naraven zgodovinski proces, temveč v veliki meri posledica zavestnih zunanjih vplivov, saj je razdeljen narod lažje obvladovati. Ključni prelom se je zgodil v drugi polovici 18. stoletja, ko se je pojavilo ime Slovani. Za njegovega "očeta" velja jezuitski duhovnik in vatikanski propagandist Josef Dobrovský. Z vatikansko podporo se je novo ime širilo najprej na Češkem, Slovaškem in med Slovenci, prilagojeno lokalnim jezikom (Slaveni, Slovjeni, Slavjani). Sledil je proces načrtnega brisanja izvirnega imena Sloveni iz javne rabe. Hkrati sta bila Slovenca in Slovaka razglašena za nezgodovinska in "najmlajša" naroda v Evropi, ki naj bi nastala šele okoli leta 1848, kar je po tej razlagi napačno in globoko žaljivo.
V zadnjih sedemdesetih do sto letih se je v akademskem prostoru uveljavila razlaga, da je ime Slovenci razmeroma mlado poimenovanje, nastalo šele v 19. stoletju. Vendar pa zgodovinski viri po mnenju avtorjev projekta Prepovedana zgodovina jasno pričajo, da je najstarejše znano lastno ime naših prednikov Sloven oziroma Sloveni, sledljivo od 6. stoletja do danes. Ime Slovani pa ni starodavno, temveč popolnoma novo in načrtno ustvarjeno, v slovenski jezik je prišlo s posredovanjem Čehov v začetku 19. stoletja. V sodobnem pomenu je pojem Slovani za zgodovino Slovencev škodljiv in nevaren, saj nas postavlja kot zgolj eno izmed številnih podskupin širše, umetno ustvarjene kategorije. Vračanje k imenu Sloveni ni upor, temveč povabilo k razmisleku o vplivu poimenovanj na samopodobo in ponovno vzpostavitev notranje povezanosti, kar je največja vrednost prepovedane zgodovine. Stari pozdrav "Osti jarej!" - bodi zdrav, mlad in krepak - tako simbolizira željo po zdravju narodne zavesti, mladosti duha in kreposti v iskanju resnice.
Javna Razprava in Prizadevanja za Resnico
Odzivi na Članek "Zamolčana Zgodovina" Spomenke Hribar
Članek Spomenke Hribar Zamolčana zgodovina je sprožil burne odzive. Bralec Jožef Švagelj ji je očital zlonamernost in uporabo iztrganih citatov za obsodbo Antona Mahniča, češ da se s tem "lahko spravi vsakega na vislice". Hribarjeva odgovarja, da količina istosmiselnih citatov govori proti tej domnevi in da posamezna misel ustvarja svoj kontekst. Mahničeva izjava "Niti sprave, niti premirja, ampak vojsko na življenje in smrt!" je bila celo naslov drugega dela njenega teksta. Izpostavila je tudi Mahničeve napade na slovenske pisatelje kot so Janez Trdina, Simon Gregorčič in Anton Aškerc, ter njegove zapovedi kot so: "kdor hoče zobati iz slovenskih jasli, ako sam nima vere, naj drži vsaj jezik za zobmi" (1889) in "vse, ki se upirajo katoliškim načelom […] zavračamo, jih ponižamo in kar mogoče uničimo" (1891).
Potreba po Celostnem Pogled na Preteklost
Hribarjeva poudarja, da je njena kritika cerkvenega delovanja, tako kot cerkvena kritika liberalcev ali komunizma, opozarjala na dejstva, ki mečejo slabo luč na njihovo delovanje. Opozarja, da so zahteve domnevno nezmotljive cerkve imele na nekritične sledilce enak učinek, kot so ga imeli pozivi nezmotljive partije. Spomenka Hribar ugotavlja, da sta obe instituciji odgovorni za medvojno delovanje fanatičnega dela svojih podanikov, opravičevali sta pogrom nad drugače mislečimi in ščitili hudodelce iz lastnih vrst. Znano je, da so se številni nacisti z asistenco Vatikana umaknili v Argentino, medtem ko medvojni in povojni partijski eksekutorji niso odgovarjali za svoja dejanja. Hribarjeva zaključuje, da je cerkev, tako kot povojna partija, hudodelska organizacija, če so njene navedbe točne in če cerkev še vedno uči, da je pravi Slovenec lahko le prepričan katolik. Članek poziva k celostnemu in kritičnemu pregledu slovenske zgodovine, da se prepoznajo vsi vpleteni akterji in njihove vloge v oblikovanju narodne usode.
