Špinača (Spinacia oleracea) je priljubljena listnata zelenjava, cenjena po vsem svetu zaradi blagega okusa in izjemne hranilne vrednosti. Njena zgodovina je dolga in bogata, sega pa tisoče let nazaj, vse do starodavne Perzije. Čeprav so nam babice pogosto govorile, naj bomo "močni kot Popaj, jejmo špinačo", nam samo špinača ne bo prinesla mišic, kot jih ima risani junak, je pa kljub temu pomemben vir vitaminov, mineralov in antioksidantov.
Zgodovina in razširjenost špinače
Špinača izvira iz starodavne Perzije (današnji Iran in sosednje države), kjer so jo vzgajali že pred več kot 2000 leti. Perzijci so jo uporabljali v kulinariki in cenili njene zdravilne lastnosti. Iz Perzije se je špinača preko trgovskih poti razširila proti vzhodu v Indijo in nato proti zahodu v druge dele sveta.
Širitev v Azijo
V 7. stoletju so arabski trgovci špinačo prinesli v Indijo, od tam pa se je razširila na Kitajsko, kjer so jo začeli vzgajati v 8. stoletju. Špinača je bila tako cenjena, da so jo na Kitajskem imenovali "perzijska zelena".
Prihod v Evropo
V 10. stoletju so Mavri prinesli špinačo na Iberski polotok (današnja Španija), kjer je postala priljubljena. Do 12. stoletja se je špinača razširila po vsej Evropi. V srednjeveški Evropi so menihi v samostanskih vrtovih pogosto vzgajali špinačo tako v kuhinji kot za zdravilne namene.
Popularizacija v sodobnem svetu
V 16. stoletju je špinača postala zelo priljubljena v Angliji in Franciji. Francoska kraljica Katarina de’ Medici, velika ljubiteljica špinače, naj bi ob prihodu iz Italije v Francijo zahtevala, da se špinača postreže pri vsakem obroku. Zaradi nje je nastal izraz "à la Florentine", ki pomeni jedi, postrežene na posteljici špinače. V ZDA je špinača postala priljubljena v 19. stoletju, še posebej pa v 20. stoletju zaradi risanega junaka Popaja, kar je močno prispevalo k povečanju porabe. Danes je Kitajska največja proizvajalka špinače.
Vrste špinače in njene sorodnice
Poleg navadne špinače poznamo tudi druge rastline, ki se uporabljajo kot nadomestek ali so z njo sorodne:
- Novozelandska špinača: Čeprav ni prava špinača, se pogosto uporablja kot nadomestek in uspeva v vročih poletnih razmerah.
- Azijska špinača (Kitajski zelenjavni slezenovec): Bližnja sorodnica običajne špinače, prilagojena za gojenje v vročih in suhih razmerah, z manjšimi listi in bolj robustno rastjo.
- Malabar špinača: Tudi ta ni prava špinača, a se pogosto uporablja kot nadomestek. Uspeva v tropskih podnebjih in ima debele, sočne liste.
- Jagodna špinača (Chenopodium capitatum): Zanimiva rastlina iz družine ščirovcev, ki združuje značilnosti špinače in jagod. Uporabite jo lahko za atraktivno vzgojo v lepih prostornih koritih in posodah, za sajenje ali setev pa univerzalni substrat.
- Vrtna loboda (Francoska špinača) (Atriplex hortensis): Listnata zelenjava iz družine ščirovcev.
Špinača (Spinacia oleracea L.) je enoletna rastlina dolgega dne. Listi so srednje velikosti in značilno podolgovati, svetli do temnozeleni z gladkim ali narezanim robom. Za gojenje špinača potrebuje zmerne temperature z dovolj vlage. Blitva (Beta vulgaris L.) je dvoletna rastlina, ki v prvem letu razvije obilno listno maso, v naslednjem letu pa preide v cvet. V primeru, da poleti nima dovolj vlage, gre v cvet že prvo leto. Obe vrtnini spadata v družino lobodovk in sta nitrifilni, pridelujeta pa se zaradi listov, ki se razvijejo na nizkem steblu.
Vzgoja špinače: od setve do obiranja
Špinača je vsestranska in hranljiva zelenjava, relativno enostavna za vzgojo, če upoštevate nekaj ključnih korakov.
Priprava in sajenje
Špinača najbolje uspeva na sončnih ali polsenčnih legah v dobro odcednih, humusnih tleh. Najbolj primerna so rahlo kisla do nevtralna tla. Potrebuje ilovnata vrtna tla, ne prenaša pa preveč peščenih in glinenih tal. Optimalna temperatura za vzgajanje špinače je med 16 - 18°C. Mlade rastline in sejanci prenesejo zimske temperature do -9 °C, zdržijo pa celo do -25 °C.
Čas setve
Vse vrste špinač lahko sejemo na prosto od marca do maja. Poletna setev špinačo vzpodbudi k cvetenju, zato se ji izognemo. Naslednja setev je ponovno od avgusta do oktobra. Spomladansko špinačo sejemo v marcu, poletno od maja do julija, jesensko v septembru, zimsko pa od konca oktobra do začetka novembra. Zgodaj spomladi (marec-april) ali jeseni (september-oktober) je idealen čas za setev neposredno v zemljo.
Vzgoja sadik in presajanje
Špinačo lahko sejete v sadilne vreče v drugi polovici februarja in jih nikoli ne pikiramo. Na prosto presajamo nekje 1 mesec po prvi setvi. Bodite pozorni, da vam špinača ne bo šla prehitro v cvet, kar se hitro zgodi pri tisti, ki je vzgojena iz sadik. Zato je priporočljiva vzgoja špinače preko setve semen direktno v gredice ali sadilne vreče.
Za pripravo domačih sadik špinače potrebujemo: ekološka semena, sadilne vreče, substrat za setev (organsko zemljo), zalivalko, plastično folijo in označevalne tablice. Nikoli ne sejete špinače, ko je temperatura višja od 29°C, saj semena pri tako visokih temperaturah ne kalijo. Seme špinače kali okoli 14 dni. V platoje nasujte rahel in kakovosten substrat. Semena špinače razporedite po celicah (po navadi 3-4 semena v vsako celico), jih pokrijte z malo zemlje, nežno zalijte in postavite na toplo mesto (okrog 20 stopinj). Seme bo lahko vzklilo v le nekaj dneh, odvisno od temperature. Pomembno je, da so semena nova in kvalitetna, saj kaljivost starih semen močno pade.
Ko sadike pokukajo iz zemlje, potrebujejo takoj dovolj svetlobe, sicer se lahko pretegnejo. Poskrbite, da je substrat vedno malo vlažen. Sadike so pripravljene za presajanje na prosto v 30 do 35 dneh, ko razvijejo 2 do 4 prave liste. Pred tem jih 4 dni utrjujemo na prostem. Presajanje sadik na prosto poteka konec marca ali v začetku aprila. Špinačo sadimo na razdalji (približno) 17,5 cm med vrstami in na vsakih 10 cm v vrsto presadimo sadiko. Tako gosto jo sadimo, ker bomo redno nabirali njene liste.
Neposredna setev
Semena sejemo v vrste na razdalji 20-30 cm in globini 1-2 cm. Navadna špinača in vrtna loboda: 2-5 cm (za listke), 5-10 cm (za mlade rastline), 20 - 30 cm za večje rastline. Ko rastline vzklijejo, jih je treba razredčiti, da ostane med njimi vsaj 10 cm razmika. Gostejših setev kasneje praviloma ne redčimo, zato se čim bolj držimo priporočila, da seme pade najbolj gosto na 2 centimetra.
Jarke izdatno zalijemo (tudi marca) z vrtno zalivalko brez razpršilca, zagrnemo in povrhu nič ne zalivamo. Celo gredo takoj pokrijemo z vrtno kopreno. Drugo setev v avgustu uskladimo s setvijo motovilca. Pri špinači je razlika med marčevsko in avgustovsko setvijo v tem, da slednje setve na koncu ne pokrijemo s kopreno, temveč s kartonom, papirjem, z juto ali lesenimi deskami - s ploskovno zastirko, ki ne prepušča svetlobe in ohranja vlago v tleh. Karton odstranimo, ko vidimo prve vzkaljene sadike (lahko že po štirih dneh), nato gredo dobro zalijemo in jo naslednjih 10 dni vsakodnevno zalivamo, da se špinača dobro ukoreni.
Špinača je najboljši predposevek pred glavno poletno zasaditvijo (paradižnik, paprika, feferoni, jajčevci, bučke, kumare, fizalis ali fižol), saj raste v času, ko bi bila greda sicer prazna. Konec avgusta jo sejemo na izpraznjene grede, najbolje po čebuli, česnu, rdeči pesi, grahu ali nizkem fižolu. Visok fižol in paradižnik sta primerna soseda poletnim setvam.
Nega med rastjo
Zemljo je treba ohranjati rahlo vlažno, vendar ne premokro. Redno pletje in rahljanje zemlje pospešujeta rast. Kopreno večkrat zrahljamo, da ne zavira rasti. Špinača ne potrebuje posebnega gnojenja, pomembna so rodovitna tla, bogata z organsko snovjo. Pri gnojenju špinače je uporaben predvsem domač kompost in druga organska gnojila. Tla, ki vsebujejo preveč dušika, v špinači povzročijo kopičenje prevelikih količin nitratov, ki so za naše telo škodljiva. Zaradi zbitih tal lahko listi rumenijo, zato jo redno okopavamo. Oskrba špinače v rasti: sadike presadimo na prosto, ko imajo vsaj 6 pravih listov. Špinačo sadimo na razdalji 15 cm med vrstami in 5 cm narazen v vrsti. Previsoke temperature in pomanjkanje vode spodbujajo cvetenje in tvorbo semen.
Obiranje
Prve liste lahko pobiramo že 4-6 tednov po setvi. Pri špinači trgamo spodnje, večje listke na rastlinicah, saj iz sredine rastline poženejo novi listi, kar pomeni, da se samo-obnavlja. Špinačo lahko pobiramo postopoma, tako da obtrgavamo zunanje liste, ali pa rastlino porežemo v celoti. Spomladanske setve pobiramo od sredine aprila do začetka junija, jesenske pa od začetka oktobra do marca naslednje leto. Nabiramo že 7 do 15 cm velike liste. Z roko naenkrat zajamemo šop špinačnih listov in jih z nožem odrežemo približno 3 cm nad tlemi. Tako ohranimo srčiko posamezne rastline nepoškodovano in iz nje poženejo novi listi. Odrezana listna stebla pustimo na rastlini. Na takšen način pridelek z ene grede oz. rastline poberemo tri do petkrat. Uživajte jo vsaj dvakrat na teden, toplotna obdelava pa naj ne traja več kot 1 minuto za nežne lističe.
Shranjevanje špinače v zamrzovalniku • Storing spinach in the freezer I ZERO WASTE
Zakaj špinača rumeni? Glavni vzroki in rešitve
Rumeni listi so pogost simptom, da je z rastlino nekaj narobe. Temu pojavu pravimo kloroza, ki kaže, da rastlini primanjkuje klorofila - pigmenta, ki ga rastline uporabljajo pri fotosintezi. Za preživetje rastline poleg vodika, kisika in ogljika potrebujejo še več deset mineralnih hranilnih snovi. Zato je pomembno, da opravimo pH test prsti, da ugotovimo, kaj rastlini dejansko manjka.
1. Pomanjkanje hranilnih snovi
Pomanjkanje hranilnih snovi v rastlini lahko privede do tega, da porumenijo najprej starejši listi, medtem ko drugi začno z novo rastjo. To se zgodi, ker so nekatere hranilne snovi mobilne, kar pomeni, da jih rastlina lahko premika od mesta do mesta. Ko rastlini primanjkuje dušika, ga lahko potegne iz starih listov, kar povzroči, da ti porumenijo.
- Mobilne hranilne snovi: dušik, fosfor, kalij, magnezij, nikelj. Pomanjkanje dušika in kalija se po navadi pojavi v starejših listih.
- Statične hranilne snovi: železo, kalcij, žveplo, bor, baker, mangan, cink. Rumenenje novih listov pa kaže na pomanjkanje železa ali kalcija.
- Pomanjkanje magnezija: Čeprav špinača lahko raste v zemlji, ki ji primanjkuje magnezija, imajo plodovke in vrtnice veliko potrebo po njem. Magnezij je nujno potreben v času klitja, za uspešen proces fotosinteze, proizvodnjo klorofila in tvorbo plodov. Pomaga krepiti celične stene in izboljša sposobnosti rastline za absorpcijo dušika, fosforja in žvepla. Žveplo je nepogrešljiv element za rast rastlin, nujno potreben za proizvodnjo vitaminov, aminokislin (in zato beljakovin) ter encimov.
2. Škodljivci in bolezni
Medtem ko se pomanjkanje hranilnih snovi na listih kaže z različnimi simetričnimi vzorci, se napad škodljivcev kaže z asimetričnimi vzorci. Sem spada tudi vsa škoda, ki so jo škodljivci naredili na rastlini, prav tako pa je to zelo pogost indikator za glivične bolezni. Škoda, ki jo škodljivci povzročijo, lahko vodi do kloroze in rumenih listov. Mlade rastlinice lahko napadejo polži.
Bolezni špinače
Špinača nima posebnih bolezni, občasno se pojavijo:
- Plesen (Peronospora effusa): Simptomi so rumene lise na zgornji strani listov, s sivkasto-vijolično prevleko na spodnji strani. Preprečevanje vključuje uporabo odpornih sort, ustrezno razmaknjeno sajenje, dobro kroženje zraka in izogibanje prekomernemu zalivanju. Okužene rastline je treba odstraniti, po potrebi pa uporabiti fungicide.
- Listna pegavost (Cladosporium variabile): Simptomi so majhne, okrogle, rjave ali sive pege na listih. Preprečevanje vključuje kolobarjenje, uporabo zdravih semen in izogibanje zalivanju po listih. Okužene rastline in rastlinske ostanke je treba odstraniti, po potrebi pa uporabiti fungicide.
- Venenje, gniloba srca in venenje sadik: V fazi sadik se pogosto pojavijo bolezni, kot so venenje, gniloba srca in pegavost. Simptomi so zgnile korenine, zoženje osnove stebla, rumeni listi in odmrtje rastline. Fusarijsko venenje povzroči, da listi okuženih rastlin postanejo dolgočasni in rumeni, korenine pa porjavijo in odmrejo. Srčna gniloba prizadene osnovni del stebla in srčni list, kar pogosto vodi v odmrtje. Pojavnost teh bolezni je še posebej velika poleti zaradi visokih temperatur in vlage.
Škodljivci špinače
Špinačo obožujejo polži, proti katerim lahko uporabite sredstvo proti polžem ali domače škropivo iz pekočih feferonov. Uši, pršice in drugi škodljivci, ki sesajo sok iz rastlinskega tkiva, lahko povzročijo pomanjkanje hranil in rumene liste.
3. Nepravilno zalivanje in pomanjkanje prostora
Preveč zalite rastline so mokre, kar lahko vodi k uvelosti in mlahavosti, medtem ko se premalo vode kaže skozi posušenost. Preveč vode lahko povzroči tudi, da korenine špinače ne morejo normalno dihati, kar vodi v anaerobno dihanje, proizvodnjo etanola in mlečne kisline, posledično pa do gnitja korenin (t.i. "retting korenine"). Rastlina ima lahko tudi premalo prostora, kar pomeni, da njene korenine ne delujejo dobro in listi porumenijo.
4. Premalo sončne svetlobe
Špinača je izrazito zimska rastlina, ki uspeva v hladnejših območjih, vendar potrebuje tudi dovolj sončne svetlobe. Vrtne grede zapolni, ko bi bile drugače prazne. Vendar pa pomanjkanje svetlobe pri sadikah lahko povzroči, da se pretegnejo.
5. Neprekinjeno sajenje špinače
Na parcelah, kjer se večkrat sadi špinača, zemlja vsebuje veliko število patogenov, ki se prenesejo na naslednjo generacijo. Neprekinjeno sajenje špinače povzroči stalno okužbo s patogeni. Sadike špinače nimajo velike odpornosti proti tem patogenom, zato bo pojav sadik po okužbi izredno silovit in hiter.
Preventivni ukrepi za preprečevanje rumenih listov
Odmrle sadike špinače in gnile korenine je treba preprečiti vnaprej, saj je po pojavu bolezni že prepozno za zdravljenje. To je mogoče učinkovito rešiti z naslednjimi preventivnimi programi:
1. Kemična preventiva
- Najprej razkužite zemljo. Pri gnojenju se lahko odločite za uporabo sredstva za obdelavo tal hymexazol, pri čemer je treba količino in način uporabe izvesti v skladu z navodili proizvajalca. To zdravilo uniči Rhizoctonia solani v tleh.
- Po pojavu špinače lahko poškropite tudi vodno sredstvo metoksametalin. Vsako škropljenje je treba opraviti v razmaku sedmih dni, kar lahko učinkovito zmanjša možnost bolezni v fazi sadik.
- Pred setvijo lahko semena premažemo z zdravilom, ki lahko prepreči veliko število virusov, škodljivcev in bolezni.
2. Fizična preventiva
- Opravite obdelavo tal, dodajte v zemljo premogov pepel ali grob pesek. Namen je povečati razmik med tlemi, povečati prepustnost, učinkovito zmanjšati pojav koreninjenja, ki ga povzroča prekomerna vlaga v tleh, in hkrati zmanjšati odmrle sadike.
- Pred zasaditvijo špinače lahko posujete tudi plast rastlinskega pepela.
3. Kmetijski nadzor
- Posebej bodite pozorni na polja, kjer je špinača zasajena s strniščem. Za setvo lahko izberete strnišča drugih pridelkov, npr. žit. Če pa je treba saditi na strniščih, bodite pozorni na razkuževanje.
- Izvajajte kolobarjenje, saj to pomembno vpliva na preprečevanje razvoja bolezni.
- Špinača ne rabi posebnega gnojenja, če jo umestimo na gredo, ki je bila predhodno gnojena s hlevskim gnojem, kompostom ali drugimi organskimi gnojili.
- Listov, ki jih nabiramo sveže, ne zastiramo z listjem, slamo, travnim odkosom ali katero koli drugo nepredelano zastirko, saj liste umažemo. Plevel med rastlinami odstranjujemo z vrtnim orodjem, posamezne plevele blizu rastlin pa ročno.
4. Epsomova sol za magnezij
Epsomska sol je naravni mineral (magnezijev sulfat), ki vsebuje približno 10 % magnezija in 13 % žvepla. Vrtnarji jo že stoletja dodajajo paradižnikom, paprikam in vrtnicam, saj izboljša cvetenje in plodnost, rastline so bolj zelene, pridelek pa je večji. Za špinačo sicer ni nujno potrebna, vendar za rastline z visoko potrebo po magneziju bistveno prispeva k zdravi rasti.
Uporaba špinače: zdravje, kozmetika in kulinarika
Špinača je izjemno koristna rastlina, ki se uporablja na različnih področjih.
1. Za zdravje
Špinača je bogata z vitamini (K, A, C, E, folna kislina), minerali (železo, kalcij, magnezij) in antioksidanti (lutein, zeaksantin, beta-karoten, flavonoidi). Ti prispevajo k zdravju kosti, imunskega sistema, kože in vida. Antioksidanti ščitijo telo pred poškodbami prostih radikalov in zmanjšujejo tveganje za kronične bolezni. Visoka vsebnost vlaknin podpira zdravo prebavo, nitrati pa lahko pomagajo pri zniževanju krvnega tlaka.
2. V kozmetiki
Zaradi visoke vsebnosti antioksidantov špinača pomaga pri zmanjševanju znakov staranja in ščiti kožo pred poškodbami. Bogata je z vodo in vitamini, ki vlažijo kožo. Maske in pilingi s špinačo pomagajo očistiti kožo, zmanjšati akne in odstraniti odmrle kožne celice. Vitamin K pomaga zmanjšati vnetja in rdečico, kar je koristno pri zdravljenju kožnih bolezni, kot so akne, ekcemi in rozacea.
3. V kulinariki
Špinača je priljubljena zaradi blagega okusa in vsestranskosti. Uporablja se sveža v solatah, sendvičih in smutijih. Kuhana je odlična v juhah, enolončnicah, omakah, prilogah in glavnih jedeh. Pogosto se dodaja pitam, testeninam in lazanjam. Pri večjih listih peclje odstranimo, saj vsebujejo škodljive snovi, kar je še posebej pomembno pri prehrani otrok. Če je ne moremo pojesti takoj, jo blanširamo in shranimo v zamrzovalniku.