Ko slišite izraz "zadnja večerja", mnogi pomislijo na občudovano fresko slikarja Leonarda da Vincija v Milanu v Italiji. Zadnja večerja, imenovana tudi Gospodova večerja, je bil obed Jezusa Kristusa in njegovih apostolov na večer pred njegovo žrtveno smrtjo. Ker je bil to zadnji obrok, ki ga je Jezus zaužil s svojimi zvestovdanimi sledilci, se ga običajno imenuje zadnja večerja.
Zadnja večerja je bila v Jeruzalemu, v četrtek pred judovskim praznikom pashe približno leta 33 po Kristusu. Iz evangelijev izvemo, da je Jezus pred svojo smrtjo želel s svojimi učenci jesti obredno večerjo, kot je v navadi pri praznovanju pashe - judovske velike noči. Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.« (Mr 14,22-24).
Ustanovitev zakramentov evharistije in mašniškega posvečenja
Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Katoličani in številni drugi kristjani verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Zato nam ti dve prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem.
Veliki četrtek torej velja za dan, ko je bila ustanovljena evharistija: Jezus je takrat daroval prvo evharistično daritev ali sveto mašo. Pri vsaki maši se spominjamo Jezusove zadnje večerje z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj tudi sami obnavljajo dejanje posvetitve v njegov spomin. Evharistija je zakrament Božje ljubezni do ljudi in zakrament edinosti Cerkve, z njo pa se udejanja tudi edinost Božjega ljudstva. V prvih stoletjih so kristjani izoblikovali svoje bogoslužje na temelju ponovitve zadnje večerje, imenovanih agape - obedi ljubezni.
Po koncu maše duhovnik s spremstvom prenese ciborij s posvečeno hostijo in posvečene hostije, ki so Jezusova navzočnost, iz tabernaklja na posebno mesto, v tako imenovano »ječo«, kamor jih je odnesel na veliki četrtek, in nato na veliki petek v t. i. Božji grob.
Simbolika kruha in vina
Simbola kruha in vina sta nerazdružljiva. Ker sta hrana in pijača človeški potrebi, kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje. Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolno predstavljata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh je pripravljen iz moke, ki se pridobiva iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod.
Kruh velja za eno najstarejših pripravljenih živil. Nekoč ni označeval samo živila številka 1, temveč je bil sinonim za hrano, zaposlitev ali preživetje. Poleg tega, da je osnovno živilo, ima tudi velik simbolni in duhovni pomen. Kruh je bil in velja za svetinjo.
Pri evharistiji so prvi kristjani sprva uporabljali običajen kruh, spečen doma v obliki nizke plošče (nekakšne lepinje), ki je imela na sredini vrezan križ. Po 9. stoletju pa je bil predpisan opresen oziroma nekvašen kruh. Tak kruh so Judje uporabljali pri svoji obredni velikonočni večerji in ga je uporabljal tudi Jezus pri zadnji večerji. Nekvašen kruh je bil prav tako okrogle oblike in so ga imenovali hostija, kar v latinščini pomeni ‘žrtev’.
Pomembno je tudi vino. Včasih so v vino namočili pelin in pripravili »žolč«, ki so ga pili ob velikonočnih pojedinah, da bi se vsak kristjan spomnil na umirajočega Kristusa, ko je ta pil žolč, ki mu ga je dal piti vojak. Šlo je tudi za praktičen namen, saj je telo po vsem obilju in mastni hrani potrebovalo razgradnjo in pelin, namočen v vinu, je deloval v tej smeri.
Obred umivanja nog
Jezus je pri zadnji večerji poudaril tudi zapoved medsebojne ljubezni: »Ljubite drug drugega.« Poleg tega pa je s tem dejanjem učence učil služenja in ponižnosti, zato so tudi škofje in duhovniki poklicani, da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni.
Pri obredu umivanja nog škof ali duhovnik vzame posodo z vodo ter izbranim vernikom ali predstavnikom vernikov umije in obriše noge, s čimer posnema Jezusovo umivanje nog apostolom pri zadnji večerji. Pri Judih je bilo umivanje nog znamenje gostoljubnosti in dobrodošlice gostu; noge so gostom navadno umivali sužnji.
Veliki teden in prehod k velikonočnemu praznovanju
Bogoslužno dogajanje velikega tedna prek bogate simbolike in izbora svetopisemskih besedil uvaja vernike v veliko noč, ki je največji in najpomembnejši krščanski praznik. Postni čas, ki se začenja na pepelnično sredo in traja štirideset dni, se sklene z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi velikonočno tridnevje. Dnevom med četrtkom in soboto dodajamo pridevnik veliki, ker vsebujejo najgloblje sporočilo krščanstva: pripovedujejo o postavitvi zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter o trpljenju, smrti in vstajenju Božjega Sina Jezusa Kristusa. Dogodke v Svetem pismu podrobno opisujejo vsi štirje evangelisti.
Na veliki četrtek se po stari navadi »zavežejo« orgle in zvonovi gredo v Rim; pri maši se oglasijo raglje. To je za ljudi predstavljal kar pretresljiv dogodek, saj so bili vezani na zvonove, ko so delali na poljih.
V cerkvenem letu ni bolj žalostnega dne, kot je veliki petek. Veliki petek je edini dan v letu, ko v katoliški cerkvi ne obhajamo svete maše in imamo le bogoslužje, med katerim se moli križev pot, bere evangelijske zapise o Jezusovem trpljenju ter časti križ. Na veliki petek prihajata v ospredje post in postna hrana. Postenje je prostovoljna bolj ali manj popolna krajša ali daljša vzdržnost od hrane. Za veliki petek je, poleg pepelnice, značilen strogi post - ko naj bi se samo enkrat v dnevu najedli do sitega.
Velika sobota je za večino kristjanov dan čaščenja Božjega groba in polna starodavnih obredij in opravil. Velikonočno praznovanje se začne z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja.
Šunka in druge velikonočne jedi: pomen in tradicija
Šunka kot simbol velike noči
Medtem ko Zadnja večerja v ospredje postavlja kruh in vino kot osrednja elementa Jezusovega telesa in krvi, ima šunka pomembno simboliko v okviru praznovanja velike noči. Uradno meso velike noči bi sicer morala biti jagnjetina, vendar pa je v mnogih državah postala bolj pogosta uporaba šunke. Tudi ta ima izvor v poganskih časih. V slovenski tradiciji šunka in meso, ki se nese k blagoslovu, simbolizirata Jezusovo telo.
Sv. Janez Vajkard Valvasor je leta 1689 v svojem delu Slava Vojvodine Kranjske zapisal, da so »o veliki noči nosijo, zlasti po vaseh, namesto velikonočnega jagnjeta v cerkev vsake vrste jedi v košarici: prekajeno svinjsko gnjat in pleče, soljeno govedino, v bražiljki kuhana jajca in kolač.«
Simbolika velikonočnih jedil
Družine se na velikonočno nedeljo zberejo pri velikonočnem zajtrku za obloženo velikonočno mizo. Jedi, ki se jih nese k blagoslovu, imajo globok simbolni pomen:
- Potica: predstavlja Kristusovo krono. Najstarejša pisna omemba potice je v delih Primoža Trubarja s konca 16. stoletja, najstarejši recept pa je objavil Valvasor. Prve slovenske potice so bile sadne, z nadevom iz zdrobljenega suhega sadja in medu. Poleg sadja so kot nadev uporabljali še orehe, lešnike, bučna semena, pehtran in rozine. Nadev potice je lahko tudi slan in tako so nastale ocvirkovka, špehovka, drobnjakova in druge slane potice.
- Pet rdečih pirhov: spominja na kaplje krvi in Jezusove rane. Uživanje jajc je bilo v zgodnjem krščanskem koledarju prepovedano ves čas velikonočnega posta, tako da so postala na sam veliki dan še večji razlog za veselje.
- Hren: simbolizira žeblje, s katerimi so Jezusa pribili na križ.
- Pomaranče (ponekod): so simbol gobe, s katero so Jezusu dali piti kis.
Ta koncept ponovnega rojstva, ki ga simbolizirajo jajca in zajec (znan po izredni plodnosti), je pravzaprav globoko povezan s poganskimi čaščenji pričetka oziroma ponovnega rojstva pomladi. Jajce svoje velike vloge v religiji zagotovo ni dobilo šele s pojavom krščanstva, ampak je že za mnoge narode pred tem simboliziralo ponovno rojstvo in nesmrtnost. Tudi kruh je za ljudi pomemben še iz poganskih časov, in sicer pomeni plodnost. Že antični Grki in Egipčani so ga darovali svojim bogovom. V preteklosti so religije v svojem čaščenju pogosto uporabljale hrano; velika noč pa je praznik, ki je še posebno povezan z njo.
Postni čas in prehod k velikonočnim jedem
V postnem času se več pogovarjamo tudi o postnih jedeh, kot so ribe in druge brezmesne specialitete. Med njimi je tudi aleluja, preprosta jed iz posušenih repnih olupkov, ki spada med najstarejše slovenske postne jedi. Za pripravo jedi jeseni odberemo bolj debelo repo, jo operemo in na debelo olupimo. Čim daljše olupke obesimo in posušimo. Ta postna pripravljenost vodi k bogati in simbolno nabiti velikonočni pojedini, kjer šunka zavzema svoje mesto kot del prazničnega veselja in spomina na Kristusovo telo.