Aktualne migracije v Evropo predstavljajo največji val preseljevanja od konca druge svetovne vojne in začetka hladne vojne, ko so se dogajali veliki premiki prebivalstva, spreminjale državne meje in ljudi izganjali iz držav. Takrat je preseljevanja proizvajala predvsem vzhodna Evropa, vključno z Balkanom. Zanimivo je, da so nekatere države, ki so danes najbolj zaskrbljene zaradi priseljencev in beguncev, pozabile na lastno preteklost, saj so ob krizah med hladno vojno same producirale begunce. Na primer, leta 1956 je več kot 200.000 Madžarov prečkalo mejo z Avstrijo in našlo zatočišče v preostali Evropi, ne da bi se kdorkoli spraševal o dolžnosti Evropejcev, da sprejmejo begunce. Podobno se je zgodilo po invaziji Češkoslovaške leta 1968 in po zatrtju gibanja Solidarnost na Poljskem leta 1981. Tudi po razpadu Jugoslavije in vojnah na njenih tleh pomnimo begunce s Kosova, iz Bosne in sploh nekdanje Jugoslavije po vsej Evropi. Vzhodna Evropa ima torej zgodovino izseljevanja, danes pa se sooča s tem, da postaja destinacija priseljencev, kar je zanjo povsem nov predikament. Ni pripravljena: ne politično, ne infrastrukturno in predvsem niso mentalno pripravljene vzhodnoevropske družbe.
Jacques Rupnik: Poznavalec Srednje in Vzhodne Evrope
Jacques Rupnik, direktor raziskav pariškega centra za mednarodne raziskave (CERI) in profesor na Sciences Po, je rojen leta 1950 v Pragi slovenskemu očetu in francoski materi. Študiral je na Sorboni, bil je raziskovalec na Harvardu, po padcu komunizma pa svetovalec češkega predsednika Vaclava Havla. Je priznan poznavalec srednje in vzhodne Evrope. Med njegovimi številnimi knjigami izstopa "Tista druga Evropa" (The Other Europe, 1989), ki obravnava bistvo komunističnega sistema in njegovo razgradnjo ter ostaja ključna za razumevanje političnih procesov vzhodne Evrope. Prevedena je v deseterico jezikov.
Zanimiva zamenjava vlog med Srednjo Evropo in Balkanom
V devetdesetih letih je imel Balkan imidž prostora etničnega čiščenja in trdih nacionalistov, ki so bili pripravljeni izgnati in moriti za etnično homogenost, kar je bil simboliziran z izgonom beguncev iz Bosne. Srednja Evropa je medtem doživljala mirno tranzicijo in demokratizacijo ter se pridruževala Evropski uniji. Kar zadeva begunsko krizo, so se stvari preobrnile. Države tako imenovanega Zahodnega Balkana so zdaj bolj naklonjene ljudem, ki prihajajo, kar je novost. Nacionalistična Srbija in ultranacionalist Vučić, nekdanji član radikalne stranke, dajeta poduke o tem, kako je treba braniti evropske vrednote, in humano obravnavata begunce. Medtem pa Madžarska, ki je po letu 1989 veljala za zgled, gradi ograjo in se obnaša brutalno. To je ironičen zasuk dogodkov, perfektna zamenjava vlog. Ob tem je treba poudariti, da je danes Balkan predvsem vir ekonomskih migracij, ne beguncev. Polovica tistih, ki so lani prišli na Madžarsko, je s Kosova in Albanije, prosijo za azil, vendar niso upravičeni do mednarodne zaščite.
Zakaj sta Balkan in srednja Evropa tako različna od zahodne Evrope?
Razlika je povezana s poznim formiranjem nacionalne države. Te nacije so bile zgrajene na ruševinah večnacionalnih imperijev in so se po prvi svetovni vojni začele kot nacionalne države, ki to niso bile. Imele so velikanske narodne manjšine, kar je bil vir medsebojnih spopadanj. Strup vzhodnoevropske politike med vojnama so bili nacionalno vprašanje, manjšine in meje. Z drugo svetovno vojno in njenim koncem so se začeli veliki premiki narodov in meja. Potem ko je Hitler iztrebil Jude in je Stalin pomagal izgnati Nemce, se je v tem delu sveta razvilo nekaj, kar je bilo podobno homogenim nacionalnim državam; kot končno stopnjo procesa lahko razumemo vojno v Jugoslaviji. Prvič v zgodovini sta Poljska in Češka republika postali homogeni nacionalni državi - nič več Judov, nič več Nemcev, ločeni celo od Slovakov - končno sami. Medtem se je v zahodni Evropi dogajalo ravno nasprotno. Po letu 1960 in koncu kolonialnih vojn so prihajali ekonomski migranti, običajno v nekdanje kolonialne sile, kar je močno preoblikovalo zahodnoevropske družbe. Zahodna Evropa je razvila model multikulturne družbe, vzhodnoevropska okolja so ostala zaprta in se z migracijami, vsaj do zdaj, niso srečala. Aktualne izkušnje z migracijami tudi kažejo, da kljub osupljivemu zbližanju ekonomskih in političnih sistemov Zahoda in Vzhoda, ki se je zgodilo z integracijo v preteklih dvajsetih letih, razlike v mentaliteti, kulturah in družbi ostajajo.
Vzhodna Evropa po desetih letih članstva v Evropski uniji
Srednje- in vzhodnoevropske države so doživele najbolj sijajno in uspešno obdobje v svoji moderni zgodovini. Zahodno-vzhodna konvergenca, ki se je zgodila v preteklih dveh desetletjih, je brez precedensa. Modernizacija v okviru EU je veličasten dosežek. Poljska in Ukrajina sta imeli leta 1991 približno podoben bruto domači proizvod na prebivalca, danes je poljski trikrat višji od ukrajinskega. To je povezano z delovanjem Evrope.
Dvom in samokritika kot inherentna lastnost Evrope
Raymond Aron je v svojem delu "Pledoe Dekadentne Evrope" (1977) pisal o ozračju pesimizma, ki je danes spet zelo prisotno. Dvom in samospraševanje o Evropi nista nova, ampak sta inherentna lastnost vsega, kar predstavlja Evropa oziroma evropski način mišljenja. Evropa je sposobna prevpraševanja in samokritike, kar je njena moč. Dvom se ciklično ponavlja, obstajajo obdobja upanja in je čas dvomov.
Studio Evropa: Kako se EU bori za socialno pravičnejšo prihodnost?
Begunska kriza kot poklon Evropi
Na migracijsko krizo lahko gledamo kot na ponazoritev evropskih strahov, sebičnosti nekaterih delov Evrope, a tudi kot poklon Evropi. Če si na stotine tisočev ljudi tako obupno želi v Evropo, ker velja za prostor miru, blaginje in svobode, potem je to največji hommage, ki je možen. Evropa ima nekaj, česar preostali svet nima: demokracijo, svobodo, ekonomsko prosperiteto in svobodo gibanja. Zato ljudje prihajajo.
Rešitve za izzive Evrope
Za vse probleme, vključno z migracijami, ne obstaja odgovor, ki ne bi bil evropski. Vzemimo vprašanje varnosti: Evropa se sooča z dvojno grožnjo - južno s sesutjem Iraka, Sirije, Libije in vzponom Islamske države, ter vzhodno z Ukrajino in Putinovo aneksijo Krima. Nobena posamična država ni kos katerikoli od teh groženj. Varnost torej pomeni, da hočeš biti notri, ne zunaj. Prav tako nihče zares ne misli, da je mogoče Evropo zagraditi z žičnato ograjo. Alternativa je opustitev Evrope in zaprtje nacionalnih meja, z vsemi posledicami. Evropska unija je lahko samo tako dobra, kot so njene članice. Če Juncker predlaga za migrante kvote in jih članice zavrnejo, potem jih ni mogoče implementirati. Evropska unija bi morala biti bolj zahtevnejša, ko gre za njen odgovor na demokratično nazadovanje nekaterih članic, na primer Madžarske. Če ima ta medijski zakon, ki šokira vse v Evropi, če je ločitev vej oblasti, kar je temelj evropskega projekta, poteptana z Orbanovim konceptom neliberalne demokracije, potem bi morala ukrepati.
Dve Evropi in dve Nemčiji
Nemčija, ki se je po vojni pridružila evropskemu projektu, je bila razdeljena in izobčena v Evropi. Njena privrženost Evropi je bila del rehabilitacije države. Združena Nemčija po letu 1989 je postopoma postala druga politična žival. Večja, močnejša v Evropi, osrednja sila na celini, še posebej po širitvi na vzhod igra drugačno vlogo. Številne vzhodnoevropske članice so politično in gospodarsko veliko bliže Nemčiji. Po vojni je Thomas Mann govoril o potrebnosti evropske Nemčije, zato da ne bi imeli nemške Evrope. Zdaj imamo oboje, in priseljenska in begunska kriza sta pokazali, da evropska Nemčija še vedno obstaja. Kar zadeva grško oziroma evropsko problematiko, obstajajo različne kulture, spomini in tudi ekonomske kulture. Nemška obsedenost z inflacijo sega nazaj v dvajseta leta preteklega stoletja. Nemčija, kot najmočnejša gospodarska sila, uveljavlja pravila igre. Po krizi leta 2008 se je večina gospodarstev odrekla togim proračunskim pravilom, prednost so namenili temu, da se gospodarstva obdržijo nad vodo. V odgovoru na krizo se je Evropa dejansko razdelila na sever in jug, na države, ki so blizu Nemčiji in pravilom, ter ostale, ki so bile zaskrbljene nad učinkom določenih ekonomskih politik.
Vzhodnoevropska politična identiteta
Z razširjeno EU in razširjenim Natom je evropski Vzhod postal dokončno globaliziran, nove članice so prinesle velik trg in odmerek nove energije. Vendar so se mlade demokracije, komaj dvajsetletne, izkazale za utrujene. Hitro je nastopila popristopna depresija, novi formi politike sta postala trdi nacionalizem in nesramni populizem. Predpristopna pogajanja so izpraznila politično igro in nakazala maščevalno vrnitev politike. Nove članice so prinesle svoje travme, svojo zgodovino in svojo izkušnjo življenja v razdeljeni Evropi. Imajo občutek, da sta njihovo izkustvo in bolečina na Zahodu premalo razumljena in priznana. Prinašajo ranjeni spomin preteklosti. S širitvijo smo združili Evropo, a nismo združili evropskega spomina. Enotnega evropskega spomina ni.
Od nesamozavesti do kulta žrtve
S petinpetdesetimi milijoni Slovanov je petdesetletna Evropska unija leta 2004 celila rane, ki so jih naredile vroče in hladne vojne. Iz elitnega kluba enako mislečih se je spremenila v družbo večjih razlik: po bogastvu, videzu, tradiciji. Z razširjeno Evropo je tudi njena ideologija postala širša. Vzhod, s katerim je Slovenija vstopila v Unijo, ni bil monokromatičen. Madžarska se ponaša s samozavestjo države, ki je bila del avstro-ogrske monarhije. Češka je bila med vsemi vzhodnjaki edina, ki je s Tomášem Masarykom sploh kdaj razmišljala o evropski ideji. Slovenija je v tej družbi ob vstopu v EU izstopala po tem, da ni bila del tako imenovane koalicije revnih. In vendar je bila v svojem političnem ravnanju precej bolj del evropskega vzhoda, kot si je bila pripravljena priznati. To smo med drugim lahko opazovali ob ameriški vojni v Iraku, to isto opažamo ob evropski humanitarni krizi, postavljanju žice, ksenofobnem odnosu do beguncev. Vendar so Vzhodnoevropejci sčasoma začeli bolj in bolj kazati svoje značilno politično obnašanje: permanentno pritoževanje in negovanje kulta žrtve. Slovani so bili del različnih zgodovinskih tvorb, v vseh so bili relativno destruktivni element. Tomaš Sedlaček je leta 2009 na mednarodni konferenci v Pragi komentiral: »Za nas preteklost ni nikoli preteklost, mi se vedno pritožujemo. Pritožujemo se, čeprav imamo več, kot smo imeli.«
Ponovno dve Evropi: Zahod in Vzhod
V maniri Evropske unije je, da o neprijetnih stvareh nikoli ne govori. Ves čas po letu 2004 je v ozadju ostalo neizgovorjeno vprašanje: So nove članice del rešitve ali del problema? Z begunsko krizo je prišel odgovor. Ko so na kontinent lani množično začeli prihajati begunci, je višegrajska skupina postala enovit blok. Nemudoma je zavzela do beguncev in migrantov odklonilen odnos, v en glas je nastopila proti razporejanju prišlekov med države članice. Pokazalo se je, da so kljub naglemu absorbiranju acquis communautaire kulturne in politične razlike v Evropski uniji velike, razpoka globoka. Srednje Evrope ni več, spet gledamo, kot med hladno vojno, Zahod in Vzhod. Evropi sta ponovno dve, nekdanji komunistični Vzhod šestindvajset let po padcu zidu gradi nov zid. Paradoksno je, da se najbolj ograjuje del celine, ki mu je svoboda gibanja po letu 1989 pomenila največ; da kratijo svobodo ljudem, ki bežijo pred vojno in preganjanjem, ti, ki so nenehno bobnali o »Evropi brez meja«.
Populizem in diskriminacija na Vzhodu
V istem hipu, ko se je begunska kriza premaknila s Sredozemlja na Balkan, je višegrajska skupina izmučene, travmatizirane ljudi pred evropskimi vrati izrabila za umazano populistično politiko. Madžarska in Poljska sta prostor avtoritarnih voditeljev in krušenja demokratičnih načel, eno in drugo zaznamujejo retrogradni procesi. V Evropi, kjer skupnih evropskih interesov ni več, prevladal je nacionalizem, Orbánova Madžarska tlakuje pot. Referendum o obveznih begunskih kvotah, ki ga je napovedal madžarski premier Viktor Orbán, je bil frontalni napad na nemško kanclerko Angelo Merkel in še en žebelj v krsto poskusa skupne evropske migracijske politike. Nekatere države članice Evropske unije odbirajo priseljence, vrata so pripravljene odškrniti samo prišlekom krščanske veroizpovedi. Politika več vzhodnoevropskih držav je diskriminatorska, poganjajo jo rasistični predsodki.
Primeri diskriminacije glede na veroizpoved
- Slovaška: Premier Robert Fico je izrecno izjavil, da si država želi ponuditi zatočišče edinole krščanskim družinam iz Sirije, saj na Slovaškem nimajo mošej, muslimani pa se ne zanimajo za vstop v državo, kjer je muslimanska skupnost maloštevilna.
- Poljska: Napovedala je sprejem 60 sirskih begunskih družin krščanske veroizpovedi. Premierka Ewa Kopacz je izrazila poljsko posebno odgovornost, da pomaga kristjanom. Fundacija Estera je pripeljala skupino Sircev krščanske vere na Poljsko. Predstavnica Estere je navedla, da priseljenci, ki niso kristjani, predstavljajo »grožnjo«, in da so med pripadniki islamske vere preštevilni »kriminalci«.
- Češka: Podelila je azil 70 begunskim družinam po istem kriteriju. Predsednik Miloš Zeman je napadel »politično korektnost« Evropske unije in muslimanske priseljence imenoval potencialne teroriste.
- Irska in baltske države: Tudi Irska je sprejela 120 ljudi, pri čemer se za suho razlago o »jezikovnih znanjih, družinskih in kulturnih vezeh« skriva isto otepanje muslimanov in favoriziranje kristjanov. V baltskih državah se povečuje islamofobija, vprašanje priseljencev in beguncev je obremenjeno s politično razpravo o prepovedi burke, z najvišjih državnih ravni se vrstijo pomisleki o sprejemanju ljudi muslimanske veroizpovedi.
Naštete države zanikajo, da bi bila takšna politika diskriminatorska. Toda prebiranje migrantov, zapostavljanje enih pred drugimi, je v nasprotju z evropsko zakonodajo. Listina EU o temeljnih pravicah vsebuje klavzulo o nediskriminaciji. Razlage o krščanskih manjšinah v Siriji in Iraku, ki da so posebej ranljive, ne morejo upravičevati diskriminatorskih ukrepov. Evropska besedila o detajlih mehanizmov za ponovni sprejem in vključevanje priseljencev, ki so v nastajanju, so preohlapna in stvari prepuščene državam članicam. In vendar je selektivno odpiranje meja nedopustno, kar počno Poljska, Slovaška, Češka, kjer so zaželeni samo kristjani, muslimani pa ne, je sramotno.
Odgovornost Zahoda in neustavljivost migracijskega vala
Zahodna družba je odgovorna za preseljevanje, saj je uničila pogoje za spodobno življenje v okoljih, od koder ljudje prihajajo. Priseljenci so zelo povezani z vojnami Zahoda, ki jih ta bije na Bližnjem vzhodu. Evropa je Združenim državam asistirala v Iraku in Afganistanu, Velika Britanija in Francija sta sami pomagali uničiti Libijo in Sirijo. Ljudje, ki hočejo v Evropo, so begunci zaradi evropske politike, množični pritisk na celini je neposredna posledica razmer, ki jih je bil ustvaril Zahod. Zato imamo najmanj moralno obveznost, da pomagamo. Priseljenski val ne bo presahnil. Severnoafriške in bližnjevzhodne države so premalo stabilne, onkraj Sredozemlja je premalo varnosti in premalo perspektiv, da bi se to lahko zgodilo. Prišleki, katerih število je brez precedensa, niso prehodni pojav. In ni jih mogoče zaustaviti: selitev ne ustavijo ne viharna morja, ne zidovi in žičnate pregrade, ne policijski kordoni. Morda se spremembe začnejo pri besedi. Nedavno je Al Džazira pisala, da ne bo več uporabljala termina »migrant«, ker je preveč slabšalen, žaljiv izraz. Evropska politika še vedno govori o migrantih, privolila je v njihovo popolno razčlovečenje. Kot da niso ljudje.
tags: #vzhodnoevropsko #drzave #begunci #sobotna #priloga