Fižol je v naše kraje prišel kmalu po tem, ko so ga mornarji iz Amerike prinesli v Evropo. Zato upravičeno lahko rečemo, da je fižol tradicionalna slovenska kultura, ki se znajde v marsikateri jedi. Poleg svoje kulinarične vrednosti pa je lahko tudi privlačna okrasna rastlina na vrtu.
Izvor in zgodovina fižola
Navadni fižol (Phaseolus vulgaris) sodi med najpomembnejše stročnice v vsakodnevni prehrani ljudi. Po botanični klasifikaciji ga uvrščamo v družino metuljnic (Fabaceae), ki je ime dobila po značilni obliki venčnih listov, podobnih metulju. Navadni fižol izvira iz območja današnje Mehike, od koder se je razširil v Južno Ameriko. Po odkritju Amerike se je v 16. stoletju razširil tudi na druge kontinente. Divji predniki fižola so danes razširjeni od severne Mehike pa vse do severozahodne Argentine, pri čemer jih uvrščamo v tri glavne genske sklade: srednjeameriškega, andskega ter peru-ekvadorskega. Na osnovi različnih raziskav zbirk fižola so z biokemičnimi in molekularnimi markerji ugotovili, da je večina evropske dednine fižola danes andskega izvora.
V Slovenijo je fižol prišel sredi 16. stoletja. V letu 2023 je svetovna pridelava obsegala 28,5 milijonov ton fižola za zrnje. Največje pridelovalke fižola so Indija, Brazilija, Mjanmar in Tanzanija. V Evropi je pridelava nekoliko manjša, največje pridelovalke pa so Francija, Italija in Španija. Navadni fižol predstavlja pomemben del tradicionalne prehrane tudi v balkanskih državah.
Ime fižol izhaja iz stare nemške besede visôl ali novejše fisole. V srednjem veku Katarina Medičejska fižola ni posebej cenila in ga je označila za kmečko hrano, ki naj bi nadomeščala meso. Imenovali so ga meso ubogih.
Botanične značilnosti
Navadni fižol je najbolj razširjena enoletna rastlina, za katero je značilna velika morfološka raznolikost. Rastlina tvori glavno korenino s številnimi stranskimi koreninami, kjer poteka simbioza z nitrifikacijskimi bakterijami, kar je s prostim očesom vidno kot majhni gomoljčki (noduli) na koreninah. Oblika listov je lahko srčasta, jajčasta, romboidna ali suličasta, barva pa svetlo do temno zelena. Cvetovi navadnega fižola izraščajo iz nodijev, so dolgi od 1 cm do 2,5 cm, dvospolni in posamični ali dvojni pri tleh, višje na viti pa so združeni v socvetje s 3 do 8 cvetovi. Plod fižola je nitast ali brez nitni strok, dolg 10 do 30 cm, različnih oblik (od ravnih do rahlo ukrivljenih) in barv (rumen, zelen ali pisan). Navadno vsebuje 2 do 12 semen. Seme fižola je dolgo do 2 cm ter široko od 0,7 cm do 1,1 cm. Semena so lahko zelo raznolikih barv: bele, rumene, rožnate, temno rdeče, vijolične, sive, rjave, črne ali so pisana.
V Sloveniji so se skozi stoletja pridelave razvile številne avtohtone populacije in sorte fižola. Te se ločijo glede na namen pridelave, za zrnje, stročji ali kombinirano ter kot krma ali celo okrasna rastlina. Glede na rastno obliko ločimo:
- Nizek fižol (Phaseolus vulgaris sp. vulgaris var. nanus) - rastlina ne potrebuje opore in zraste okoli 0,5 metra.
- Srednje visok fižol (Phaseolus vulgaris sp. vulgaris var. semi-altus)
- Visok fižol (Phaseolus vulgaris sp. vulgaris var. altus) - rastlina potrebuje oporo za ovijanje, ki mora biti visoka najmanj 2 metra, lahko pa zraste tudi do 3 metre in več.
Pridelava visokega fižola
Zahteve glede tal in setve
Fižol potrebuje rahla, topla tla že ob setvi, zato je ena izmed največjih napak, da se seje prezgodaj. Zemlja naj ima vsaj 15 °C, nato bo vznik hitro in enakomerno. Prezgodnja setev v mrzlo zemljo pomeni slab vznik in oslabljene, pogosto tudi bolne mlade rastlinice. Visok fižol sejemo naravnost na stalno mesto od začetka maja do sredine junija. Ob spomladanski setvi naj bodo tla ogreta vsaj na 10 °C. Če ga vzgajamo iz sadik, ga v lončke sejemo sredi aprila in maja presadimo na prosto. Za štiričlansko družino posejemo 40 semen fižola.
Visok fižol sejemo šele v prvem ali drugem tednu maja. Vsekakor pa je stročje sorte smiselno sejati šele v drugi polovici junija, saj so te sorte pogosto bolj zdrave kakor tiste sejane zgodaj spomladi. V zadnjih časih klimatskih sprememb opažamo, da je visok fižol najlepši v kombinaciji s koruzo. Razdalje med vrstami naj bodo vsaj 150 cm, v vrsti pa 80 cm. Najbolje je, da ga posejemo šele, ko ima koruza že tri prave liste, koruzo posejemo na enako razdaljo, fižol pa sejemo na vsako tretjo ali četrto rastlino. Pri bujnih sortah sejemo do šest zrn na vrvico ali kol, ob koruzi le tri do štiri, pri manj bujnih do deset zrn na kol ali vrvico, ob koruzi do osem zrn. Če nam na določenem kupčku vzklije manj kot 6 semen, ga hitro dosejemo.
Opora
Visok fižol sejemo seveda na oporo, ta pa je različna. Včasih so bili to koli, danes je najpogostejša žičnica, kjer so opore vrvice. Klasična opora na vrtovih je še vedno lesen kol. Najpogosteje so koli leskovi, na Koroškem pa se tradicionalno uporabljajo smrekove sušice oz. vrhove. Opora je lahko tudi v obliki vrvic, ki so spuščene z napete žice, kar je bolj pogosto na njivah. Oporo po gredi razporedimo tako, da je med koli 80 cm razmaka. Na širši gredi jih razporedimo v 2 vrsti, zamaknjeno v cikcak vzorcu. Za pripravo lukenj, v katere potisnemo kole, si pomagamo z železno palico, ki jo zabijamo v tla. Okoli vsake opore izkopljemo sadilno luknjo premera 10 cm, globoko 2 cm (v kompost malo globlje). Luknja naj bo od opore oddaljena največ 20 cm. Na eno oporo posejemo 5 - 7 semen fižola, nič več.
Gnojenje in zalivanje
Za nizek fižol bi bilo najbolje, da ga sploh ne gnojimo, visokega pa pognojimo lahko samo s kompostom (5-7 l/m2) ali kupljenimi organskimi gnojili, kot je Plantella Organik (0,5-0,8 kg/10 m2). Gredo, kjer bo rasel visok fižol, skromno pognojimo z organskim gnojem Plantella Organik. V rastni dobi pa ga je priporočljivo zalivati z morskimi algami, ki jih ponuja tekoče organsko gnojilo Bio Plantella Vrt. Nikakor pa ne dognojujemo z mineralnim dušikom. Visok fižol bujno raste, zato ga lahko gnojimo z manjšo količino komposta ali kupljenega organskega gnojila. Nikoli ne gnojimo s svežim hlevskim gnojem.
Fižol ne sodi med najbolj občutljive rastline na sušo, vendar je v času cvetenja dobro, če ga namakamo. Visok fižol izdatno zalivamo v vročem poletju, tako je oploditev nekoliko boljša. Zalivamo dvakrat na teden, dodamo toliko vode, da namočimo tla do globine četrt metra. Predvsem visoke sorte so občutljive na visoke temperature; cvetenje pri temperaturah nad 30 °C običajno vodi v odpadanje cvetov. To lahko delno preprečimo z redno uporabo organskega gnojila na osnovi vitaminov, aminokislin in huminskih kislin Bio Plantella Vita. Priporočam tudi, da seme pred setvijo čez noč namočimo. Če dodamo zraven še morske alge Bio Plantella Vrt, bo ukoreninjenje še hitrejše. Fižol načeloma ne mara visokih temperatur, zato tudi v času močnejše sončne pripeke tedensko uporabljajte omenjeni pripravek. Iz izkušenj priporočam raje kot zalivanje škropljenje preko listov, a ne na razgreto rastlino.
Zalivanje je posebno potrebno v času cvetenja. Namakamo do globine 20 cm, vendar ne zalivamo po listih in cvetovih. Še slabše je, če se med namakanji zemlja izsuši. Za krepitev rastlin v suši zemljo občasno zalivamo z naravnim vitaminskim kompleksom Bio Plantella Vita.
Bolezni in škodljivci
Po vzniku poskrbite, da ga ne napadejo uši. Redno se sprehodite čez posevek in takoj, ko opazite na rastlinah mravlje, reagirajte. Pripravek iz naravnega piretrina je zelo učinkovit, če ga uporabite pravočasno in pravilno. Vedno ga uporabimo po sončnem zahodu, temperature pa morajo pasti pod 25 °C. Na listih se lahko pojavijo črne uši. V času vročega poletja in sušnih dni lahko fižolu odpadajo cvetovi. Z zalivanjem situacijo ublažimo, a mora priti do spremembe v ozračju, saj fižolu za rast prija visoka zračna vlažnost.
Čeprav se je v zadnjih letih razpaslo mnenje, da fižol ni občutljiv na ozek kolobar, to seveda ne drži. Potrebuje vsaj 3-leten kolobar. Izjema je le, če boste poleg njega sadili vsaj še 4 rastline, npr.: koruzo, buče, ognjič, kapucinke, šetraj in borago. Druga možnost pa je, da upoštevate 3-letni razmak. Potem bo težav z boleznimi in škodljivci veliko manj.
Med škodljivci opažamo tudi uši in pršice, ki so bolj pogoste v poletnem času. Če ob visok fižol sejemo kapucinke ali šetraj, bo imel manj težav z ušmi. Na fižolu lahko opazimo rjo, razne pegavosti, viroze in plesni. Za zdrav pridelek vzdržujemo štiri letni kolobar, primerno razdaljo med rastlinami, sejemo tudi zdravo seme.
Polži naredijo veliko škode v deževnem maju in juniju. Če imamo v vrtu polže, visokega fižola ne zastiramo z zastirko, saj se polži radi zadržujejo pod njo. Semena fižola, posajena direktno na vrt, teknejo bramorju, na mladih rastlinah lahko opazimo tudi polže. Kaleča semena nam lahko poškodujejo ličinke fižolove koreninske muhe. Seme uničijo ali pa so kalčki objedeni, kar lahko preprečimo s kopreno v mesecu maju. Kasneje, ko rastlina že zraste, ličinka več ne predstavlja težav.
Dobre sosede in slabe sosede
Fižol je odlična rastlina, tako za prehrano ljudi kakor za sam vrt. Če nam na določenem kupčku vzklije manj kot 6 semen, ga hitro dosejemo. Okoli mladih rastlin redno odstranjujemo plevel in skrbimo za vlažna tla.
DOBRE SOSEDE FIŽOLA: blitva, križnice s kapusnicami, črni koren, jajčevec, krompir, kumarice, lubenice, melone, motovilec, paradižnik, radič, rdeča pesa, redkvica, redkev, solata, špargelj, endivija, špinača, zelena, žajbelj, koper, rabarbara, rožmarin, timijan in baldrijan.
Kombiniramo ga tudi s kumarami, paradižnikom, solato, endivijo, radičem, motovilcem, zeleno, rdečo peso, blitvo, špinačo, repo, redkvijo, redkvico in krešo. V senco visokega fižola poleti sejemo solato, endivijo, brokoli, cvetačo.
Slabi sosedi fižola so: paprika in vse čebulnice (česen, čebula, por, šalotka, drobnjak).
Uporaba in prehranska vrednost
Fižol (Phaseolus vulgaris) spada med stročnice. Užitni del rastline so stroki in zrna. Zrna uživamo tako mlada, kot suha. Poznamo rumeno stročne in zeleno stročne sorte. Pri visokem fižolu uživamo stroke, mlada zrna v voščeni zrelosti in suha zrna. To je vrtnina, ki je zelo razširjena v domačih vrtovih.
Prehranska vrednost
Z vidika prehranske vrednosti fižol uvrščamo med hranilno gosto in energijsko zmerno bogato živilo, saj 100 g navadnega belega, suhega fižola vsebuje 221 kcal (925 kJ). Predstavlja odličen rastlinski vir beljakovin, ki so pomembne za rast in obnovo telesa. Poleg tega je fižol bogat vir prehranskih vlaknin, ki izboljšujejo prebavo, uravnavajo krvni sladkor in podaljšujejo občutek sitosti. Je tudi dober vir kompleksnih ogljikovih hidratov, ki telesu zagotavljajo energijo in se zaradi nizkega glikemičnega indeksa sproščajo postopoma. Vsebuje zelo malo maščob, večinoma nenasičenih, ter številne vitamine, predvsem iz skupine B, kot so vitamin B1, B6 in folna kislina, ki so pomembni za delovanje živčnega sistema.
Fižol potrebuje tudi kar precej magnezija. Če opazimo, da so rastline rumenkaste in predvsem, da listne žile še ostajajo zelene, gre za pomanjkanje magnezija pri fižolu. Rastline okopljemo, da prerahljamo tla okoli njih, in jim dodamo Plantella magnezijevo listno gnojilo.
Kulinarična uporaba
Navadni fižol pridelujemo predvsem zaradi nezrelih in zrelih zrn. Shranjujemo ga lahko kot suho zrnje ali konzerviran, kar omogoča njegovo uporabo skozi celo leto.
Predpriprava suhega fižola vključuje namakanje 8 do 12 ur (najbolje kar čez noč). S tem se skrajša čas kuhanja in vsebnost lektinov, ki sicer povzročajo napenjanje. Po namakanju vodo odlijemo in fižol kuhamo v sveži vodi. Ko zavre, po približno 10 do 15 minutah kuhanja, vodo ponovno odlijemo in ga zalijemo z vrelo vodo, v kateri ga nato počasi kuhamo. Čas kuhanja fižola se lahko razlikuje in traja od 45 minut do 2 uri.
V kulinariki je fižol zelo vsestransko živilo, saj ga lahko uporabljamo v številnih jedeh. Pogosto se uporablja v enolončnicah in solatah, lahko pa je tudi glavna sestavina različnih jedi, kot so fižolovi namazi, fižolov pire ali rastlinski polpeti. Kuhanega lahko dodatno še spečemo ali pretlačimo, primeren pa je tudi za pripravo prilog.
Skladiščenje
Skladiščenje fižola se razlikuje glede na vrsto pridelka. Pomembno je, ali pobiramo fižol v stročju, fižol v voščeni zrelosti ali suh fižol v zrnju.
Fižol v voščeni zrelosti se pobira nedozorel, zaradi česar je veliko bolj občutljiv za skladiščenje. Zrnje v voščeni zrelosti skladiščimo pri temperaturi od 2 do 4 °C in relativni vlagi 90 % 2 do 3 dni. Za dolgotrajnejšo uporabo je najprimerneje pobrati fižol v fiziološki zrelosti in ga posušiti.
Suhi fižol skladiščimo v suhem, hladnem in temnem prostoru, saj vlaga, toplota in svetloba pospešujejo njegovo kvarjenje. Shranjujemo ga v dobro zaprtih posodah, kot so stekleni kozarci, plastične ali kovinske posode, lahko pa tudi v platnenih vrečah, če je prostor suh. Pri skladiščenju ga moramo zaščititi tudi pred škodljivci, kar lahko dosežemo z nepropustnimi posodami ali kratkotrajnim zmrzovanjem pred shranjevanjem. Ob ustreznih pogojih lahko fižol hranimo več let, vendar se s časom podaljšuje čas kuhanja in nekoliko poslabšata okus ter hranilna vrednost.
Klasično se viške stročjega fižola shranjuje s kisom v kozarce. Mlada (sveža) zrna se odlično shranijo, če jih zamrznemo, zrela in suha pa shranimo v kozarce. Med skladiščenjem suhega fižola je možno, da ga napade hrošček fižolar - njegove ličinke se prehranjujejo v notranjosti zrn. Njihovo prisotnost opazimo, saj so zrna polna drobnih luknjic. Danes je zelo pogosto, da zamrznemo tudi suh fižol. Zamrznjena zrna še vedno odlično kalijo, če jih bomo uporabili za seme naslednjo sezono.
Fižol kot okrasna rastlina
Cvetlice iz višine ali ob stenah so atraktivne in koristne. Izbira plezajočih in visečih rastlin, ki dobro uspevajo v posodah in nas poleti razveselijo s cvetovi, je zelo pestra. K sreči so nekatere rastline tako visoke, plazeče ali ovijajoče se, da jih lahko z oporo dvignemo v zrak. Visok fižol, s svojimi bujnimi zelenimi listi in pisanimi cvetovi, ki se ovijajo okoli opor, lahko ustvari čudovito vizualno kuliso na vrtu. Zasajen ob ograjah, pergolah ali posebnih oporah, postane privlačen element vrtnega oblikovanja. V kombinaciji s koruzo ustvarja slikovite prizore.
Med novostmi v ponudbi semen za vrtičkarje se pojavljajo tudi sorte fižola, ki so namenjene posebej kot okrasne rastline. Te sorte morda niso najprimernejše za prehrano, vendar s svojo barvo cvetov in listov dodajo vrtu estetsko vrednost.