Navadni fižol (znanstveno ime Phaseolus vulgaris) je enoletna stročnica iz družine metuljnic, ki jo gojijo po vsem svetu zaradi užitnih posušenih semen in strokov. Je ena najpomembnejših in najbolj porabljenih stročnic na svetu, znana pod številnimi imeni, vključno s fižolom, fižolom v zrnju, zelenim fižolom in drugimi vrstami fižola. Korenina fižola je vretenasta in razvejana z velikim številom koreninskih dlačic. Nadzemni del je razvejano steblo zelene barve, katerega višina je odvisna od sorte fižola. List fižola je sestavljen iz treh lističev, ki se nahajajo na istem steblu, listi pa se glede na sorto fižola razlikujejo po velikosti in obliki. Fižolov plod je strok, ki je lahko različnih oblik - ploščat, polploščat, poldolg, dolg, srpast, valjast ali sabljast. Število semen v fižolovih strokih je odvisno od sorte fižola, navadno je v stroku 2-9 semen. Semena so lahko ovalne, okrogle, eliptične ali valjaste oblike ter sive, rjave, bele, črne ali pisane barve.
Zgodovina in izvor
Navadni fižol izvira iz Srednje in Južne Amerike, kjer so ga gojili že pred več kot 7.000 leti. Molekularni in arheološki dokazi kažejo na to, da se je ta vrsta od predhodnikov odcepila na območju Andov v sedanjem Peruju in Ekvadorju, nato pa je bila pred približno 7.000 leti vzporedno udomačena v Andih in v Mezoameriki. Najstarejše, štiri tisočletja stare arheološke najdbe fižola so iz Peruja. Po odkritju Amerike so ga raziskovalci v začetku 16. stoletja prinesli v Evropo, od tam pa se je razširil na druge celine, vključno s Slovenijo. Kljub temu, da fižol izvira iz Amerike, so mnoge sorte nastale šele po prihodu v Evropo. Od takrat prevladuje človeški vpliv na izbiranje lastnosti, kljub temu pa je opazno, da so se udomačene populacije večkrat skozi zgodovino križale z divjimi fižoli in populacijami sorodnih vrst, kot je laški fižol (Phaseolus coccineus) in limski fižol (Phaseolus lunatus).
Raznolikost in sorte fižola
Phaseolus vulgaris predstavlja bogato genetsko raznolikost, ki je dala povod za nastanek stotin sort, prilagojenih različnim podnebjem, tlom in uporabi. V grobem delimo kultivarje na dve glavni skupini, nizke (grmičaste) in visoke (plezalke). Po obliki rasti poznamo visoke in nizke sorte fižola, nekatere sorte so bolj priljubljene za uživanje zrnja, druge za uživanje svežih strokov, nekatere pa za oboje. Danes je v Slovenski genski banki, ki jo hrani Kmetijski inštitut Slovenije (KIS), shranjeno seme kar 1067 slovenskih genskih virov fižola, ki se med seboj seveda razlikujejo. Kljub tako bogati beri avtohtonih različic fižola imamo v Sloveniji le dober ducat uradno priznanih domačih sort fižola.
Nizke sorte fižola
Nizke sorte fižola so temperaturno manj občutljive, saj jih lahko sadimo, ko ima zemlja okoli 10˚C (navadno konec aprila). Pri nizkih vrstah cveti cela rastlina hkrati. Tvorijo kompaktne, grmičaste šope višine približno 40-60 cm in ne potrebujejo opore. Nizki fižol za zrnje je najbolj idealna sorta za kolobarjenje, saj se ne poleže, nima vitic, steblo pa je visoko 60-70 cm. Stroki rastejo na zgornjem delu stebla, kar prispeva k zmanjšanju izgub pri spravilu ali košnji. Sorte nizkega zelenega stročjega fižola so ovalnega ali okroglega prereza in so najbolj iskane ter vzgajane za nadaljnjo predelavo. Sorte nizkega rumenega stročjega fižola manj pogosto gojijo za konzerviranje, po zamrzovanju pa zbledijo in postanejo skoraj bele barve.
Primeri nizkih sort:
- Stročji fižol Esterka: Nizka, zgodnja sorta zelenega fižola, cenjena zaradi zelo zgodnjega pridelka in odlične kakovosti stročkov. Sorta Esterka je znana po izjemno enakomernem pridelku in kratki vegetacijski dobi, saj stroki dozorijo že približno 55 dni po setvi. Je odporna na pogoste bolezni fižola, dobro prenaša vročino in sušo, ter ohranja visoko kakovost pridelka skozi celotno sezono.
- Ognjeni jezik: Zgodnja, močna, zelo produktivna sorta z nizkim steblom (50-60 cm).
- Hystyle F1: Srednje zgodnja sorta nizkega stročjega fižola, ki daje visok pridelek. Zaradi odlične kakovosti strokov se uporablja za svežo porabo in predelavo. Zeleni strok je dolg 14 cm. Sorta je primerna za vzgojo pri visokih temperaturah.
- Fruidor F1: Rumeni stročji fižol z rjavimi zrni, primeren za uporabo v svežem stanju.
- Forum: Srednje zgodnja bujna sorta, pri kateri se stroki oblikujejo na vrhu rastline, kar omogoča mehanizirano obiranje. Ploščati temno zeleni stroki so dolgi 13-14 cm in imajo okrogel presek s premerom 7-10 mm.
- Echo: Zgodnja sorta z ravnimi in okroglo ploščatimi stroki voščeno rumene barve. Ob tehnološki zrelosti ima strok dolžino približno 14 cm in premer okoli 8 mm.
- Presenta: Srednje zgodnja sorta s srednje zelenimi okroglimi stroki dolžine 14-16 cm.
- Nerina: Srednje pozna sorta s temno zelenimi okroglimi stroki dolžine 13-14 cm in premera okoli 9 mm v času tehnološke zrelosti.
- Elerna: Pozna sorta z ravnimi, temno zelenimi in okroglimi stroki dolžine 10-11 cm in premera 6-8 mm.
- Groffy: Zgodnja sorta s srednje velikimi zelenimi stroki dolžine 12-13 mm in je prilagojena mehaniziranemu obiranju.
- Fesca: Srednje zgodnja sorta s temno zelenimi stroki dolžine okoli 15 cm in okroglega prereza. Je izjemno odporna na visoke temperature in sušo.
- Starozagorski: Stara evropska sorta z zelenimi stroki in v višino zraste do 60 cm. Bogato obrodi, ploščati stroki s črnim zrnjem pa so dolgi do 15 cm.
Visoke sorte fižola
Visoke sorte fižola so plezalke, pri katerih se cvetovi razvijajo postopoma, tako da so slednji manj primerni za strojno obiranje. Za rast potrebujejo oporo (prekle ali žičnice), ki mora biti visoka najmanj 2 metra, lahko pa zrastejo tudi do 3 metre in višje. So bolj občutljive na mraz, sejemo pa jih najprej v prvi dekadi maja, ko preneha nevarnost slan. S setvijo se ne splača hiteti tudi zato, ker te sorte cvetijo šele takrat, ko se dan skrajša na manj kot 14 ur, torej julija. Dozorevajo postopoma, tako kot rastejo, od spodaj proti vrhu. Visoki stročji fižol pobiramo od konca junija do septembra. Tradicionalno so na Slovenskem bolj priljubljene visoke sorte fižola, ki se vzpenjajo ob opori.
Primeri visokih sort:
- Češnjevec (Trešnjevac): Srednje zgodnja, bujna in produktivna vrsta z visokim steblom (180-190 cm).
- Musica F1: Zgodnja sorta z visokim steblom in dolgimi zelenimi stroki (dolžina 21-25 cm). Zrna so bele barve, vegetacija pa traja približno 60 dni.
Pridelovanje fižola
Setev in sajenje
Fižol najbolje uspeva na globljih razdrobljenih tleh, ki so rahlo kisla ali nevtralna. Občutljiv je na kisla tla, zato je nujna kalcifikacija. Na isto zemljišče ga lahko posadimo šele 4 ali 5 let po prvi setvi. Za sajenje uporabimo dobro prepustna in rodovitna humusna tla z veliko apna. Pripravo tal za sajenje fižola začnemo z odstranjevanjem predhodnih kultur in z jesenskim oranjem tal do globine 20-30 cm. Obvezna je globoka jesenska brazda in osnovno gnojenje z zaoranjem 500 kg/ha NPK 10:30:20. Neposredno pred setvijo opravimo začetno gnojenje z 250 kg/ha NPK 15:15:15 ter tla poškropimo z 2 l/ha treflana, ki ga vnesemo v tla z mineralnim gnojilom. Fižola ni potrebno gnojiti s hlevskim gnojem, ker so v koreninah fižola simbiotske bakterije, ki uporabljajo dušik iz zraka. Sadike fižola sadimo, ko mine nevarnost zmrzali, običajno na začetku pomladi. V zmernem podnebju dosežemo najboljše rezultate s sajenjem, ko je temperatura tal nad 12 °C. Seme začne kaliti pri temperaturi 8-10°C, optimalna temperatura kalitve pa je 18-22°C. Mlade rastline so občutljive na mraz in nizke temperature, tako da pomrznejo pri temperaturah od -3 do 1°C. Zaradi kratkega vegetacijskega obdobja je stročji fižol dobra predhodna kultura za skoraj vse rastline in ga lahko vzgajamo kot naknadni posevek po grahu ali ječmenu.
Setev nizkega fižola
Nizki fižol sejemo v vrste v jarek, ki ga naredimo z motiko, po eno zrno na približno šest centimetrov. Med vrstami naj bo od 50 do 70 cm presledka, saj se grmički precej razrastejo. Za vzgojo v večjem obsegu vse sorte fižola posejemo neposredno na prosto. Sorte nizkega fižola lahko sejemo v vrste na razdalji 3-5 cm med rastlinami in 40-50 cm med vrstami.
Setev visokega fižola
Visoki fižol sejemo v kupčkih, tako da bo ob eni prekli od pet do osem rastlin. Oporo po gredi razporedimo tako, da je med koli 80 cm razmaka. Na širši gredi jih razporedimo v 2 vrstah, zamaknjeno v cikcak vzorcu. Za pripravo lukenj, v katere potisnemo kole, si pomagamo z železno palico, ki jo zabijamo v tla. Okoli vsake opore izkopljemo sadilno luknjo premera 10 cm, globoko 2 cm (v kompost malo globlje). Luknja naj bo od opore oddaljena največ 20 cm. V primeru dvignjenih gred z zaščitno mrežo spodaj so opore na zunanji strani okvirja gred. Luknjo zalijemo in v vsako posejemo 6 do 8 semen fižola (ob vrvici med 4 do 6 semen).
Gojenje fižola v posodah in rastlinjakih
Vzgoja fižola v posodah je preprostejša kot na prostem. Preden fižol posejemo v posodo, je potrebno pripraviti zemljo, pomešano z gnojilom, nato pa seme fižola posejemo na globini do 5 cm. Posodo postavimo na mesto, kjer ima veliko sonca. Sajenje fižola v rastlinjaku zahteva izpolnitev določenih agroekoloških pogojev. Semena prvo leto posadimo na 70x60 cm, drugo leto pa na 80x70 cm. Setev načrtujemo tako, da bodo sadike fižola pripravljene za presajanje v začetku junija. V približno 31-35 dneh, odvisno od leta, bodo rastline razvile 3-4 liste in jih lahko presadimo skupaj s kepo substrata. Pred začetkom obiranja je potrebno poganjke vsaj 5-krat v razmiku 6-12 dni pincirati (obrezovati), poganjke nepinciranih rastlin pa preusmeriti na vezivo.
Namakanje in gnojenje
Fižol zahteva redno, vendar zmerno zalivanje, še posebej v času cvetenja. Za primerno rast in razvoj fižola je potrebno približno 250-400 mm padavin ali 2.500-4.000 m3 vode/ha. Optimalna zračna vlaga je 65-80%, ne sme pa pasti pod 65%. Nizkih sort fižola nikoli ne gnojimo z domačim kompostom ali s hlevskim gnojem. Če tla niso dovolj nahranjena, jih rahlo pognojimo z organskim gnojilom, namenjenim za pridelavo nizkega fižola. Fižol ima majhno potrebo po fosforju, je pa le-ta vseeno pomemben za razvoj in rast rastline od kalitve do oploditve. V zgodnjih fazah rasti stročjega fižola je potrebno posvetiti pozornost dodajanju fosforja, saj bo nizka raven upočasnila razvojno fazo, zmanjšala število cvetov in oploditev ter število razvitih strokov. Fižol ima le redko težave s kalijem, sploh če je posejan na rodovitnih tleh in v normalnih rastnih razmerah. Pomanjkanje kalija se najpogosteje pojavi ob suši ter na šotnih in peščenih tleh. Fižol potrebuje tudi kar precej magnezija. Pred sajenjem fižola se opravi polgloboka obdelava zemlje (25-30 cm), da se zrahlja zemlja in vanjo vnese osnovno gnojilo. Izravnavanje in ustvarjanje grebenov ali brazd (v primeru gravitacijskega namakanja) olajša drenažo in razvoj korenin.
Pletev in redčenje
V fazi vegetacije je potrebno nasad prekopati, da razbijemo površinsko skorjo in s tem zagotovimo boljši pretok vode, hkrati pa tudi odstranimo plevel. Nasad je potrebno redno pleti in preverjati ali so na rastlinah znaki bolezni ali škodljivcev. Gosta rast fižola pomaga zatirati plevel, vendar je prvih nekaj tednov po vzniku ključnega pomena. Redčenje fižola je postopek odstranjevanja odvečnih rastlin, ki so zrasle iz posejanega semena. Ko rastline vzklijejo, je potrebno počakati, da zrastejo do približne višine 4-5 cm, izbrati najbolj zdrave in najmočnejše rastline in jih pustiti rasti, vse ostale rastline pa odstraniti z lopatko ali rahlim potegom.
Kolobarjenje in združeno sajenje
Fižol gojimo na tretji ali četrti poljini, torej na gredah, ki jih že tri leta nismo gnojili s hlevskim gnojem. Nitrifikacijske bakterije v gomoljčkih na koreninah fižola vežejo dušik iz zraka in tako oskrbijo vrtnine, ki jih sejemo na isto mesto za njimi, z dušikom. Zato velja, da rastlin po obiranju ne pulimo, temveč odrežemo pri tleh. Pri odstranjevanju že posušenih korenin bodo gomoljčki ostali v zemlji. Ob fižolu uspešno raste koruza in sončnica, okoli katere se velikokrat tudi ovije. Poleg posadimo tudi bučo, ki se plazi spodaj. Pridelek buč bo sicer manjši (zaradi manj svetlobe), a z listi odlično senči tla fižolu. Običajna praksa je povezovanje fižola s koruzo, paradižnikom ali bučo po tradicionalni shemi "mipa" v Ameriki.
Bolezni in škodljivci
Pridelovanje fižola spremlja nekaj težav. Poganjke in stroke imajo rade črne uši, ki prenašajo virusne bolezni. Učinkovito jih odganja med fižol posajeni enoletni šetraj. Če so se uši na fižol že naselile, jih poškropimo z vodo, v kateri smo en dan namakali sveže koprive. Drugi škodljivec fižola, hrošček fižolar, je izredno težko opaziti, njegov razvojni krog pa lahko pretrgamo tako, da damo zrnje za kakih 10 dni v zamrzovalnik, da se iz morebitnih jajčec ne morejo razviti škodljivci, ki v zrno izvrtajo drobno luknjico. Kaleča semena nam lahko poškodujejo ličinke fižolove koreninske muhe. Seme uničijo ali pa so kalčki objedeni, kar lahko preprečimo s kopreno v mesecu maju. Kasneje, ko rastlina že zraste, ličinka več ne predstavlja težav. V suhem in vročem poletju se na spodnji strani fižolovih listov lahko pojavijo pršice; prvi znak so drobne svetle pike na listih, ki pozneje pobledijo in se sušijo, pod njimi pa je tanka pajčevina. Pepelasta plesen in peronospora sta listni glivični bolezni, pogoste v vlažnih okoljih ali gostih posevkih. Sajenje certificiranih semen, kolobarjenje in preventivno tretiranje s fungicidi (zlasti semen) zmanjšujejo pojavnost bolezni. Če opazimo rjave mastne pege na strokih in listih, ki so pogostejše v zadnjih letih, gre najverjetneje za bakteriozo, proti kateri je na vrtu težko kaj storiti. Nekoliko lahko razvoj bakterijskih bolezni zavremo z uporabo bakrenih pripravkov.
Spravilo in shranjevanje
Čas zorenja fižola je odvisen od sorte in podnebja, giblje se od 45 do 75 dni od setve do žetve. Stročji fižol vedno obiramo na dan za cvet ali pogojno za plod, saj s tem izjemno spodbudimo cvetenje in povečamo pridelek. S postopnim pobiranjem imamo tako stročji fižol na voljo več tednov. Nabiramo mlade in sveže stroke, ki še niso nitkasti. Najmanjše stroke pobiramo od velikosti 8 cm naprej. Če gojimo visoki fižol za zrna, na rastlini pustimo stroke, dokler se ne posušijo. Ko suhega zrnja več ne moremo prebosti z nohtom, je primerno za pobiranje. Mlačenje se izvaja s tolčenjem posušenih strokov ali z uporabo strojev. Klasično se viške stročjega fižola shranjuje s kisom v kozarce. Mlada (sveža) zrna se odlično shranijo, če jih zamrznemo, zrela in suha pa shranimo v kozarce. Med skladiščenjem suhega fižola je možno, da ga napade hrošček fižolarja - njegove ličinke, ki se prehranjujejo v notranjosti zrn. Njihovo prisotnost opazimo, saj so zrna polna drobnih luknjic. Danes je zelo pogosto, da zamrznemo tudi suh fižol. Zamrznjena zrna še vedno odlično kalijo, če jih bomo uporabili za seme naslednjo sezono.
Prehranski pomen in kulinarika
Fižol vsebuje od 15 do 30 odstotkov beljakovin. Zaradi njih in drugih prehranskih lastnosti (širokega spektra beljakovin, nasitnih ogljikovih hidratov ter vseh pomembnih mineralov in vitaminov) so mu nekdaj pravili tudi "meso revnih". Fižol je temeljna sestavina svetovne kuhinje. Surov ali premalo kuhan fižol (tako stroki kot sveže ali suho zrnje) povzroča prebavne težave zaradi snovi, imenovane fitohemaglutinin, ki je v velikih količinah strupena. Pri tem ne gre za vetrove in napenjanje, ki jih pogosto povzročajo stročnice, za to težavo je namreč kriv sladkor, imenovan rafinoza, ki ga iz jedi izločimo z namakanjem suhega zrnja pred kuhanjem in odlivanjem vode, v kateri se je močilo.
Sodobno kmetijstvo in izzivi
Sodobno kmetijstvo si prizadeva za optimizacijo pridelkov Phaseolus vulgaris, združevanje tradicije s tehnologijo. Satelitske nadzorne platforme omogočajo prilagajanje gostote sajenja in namakanja ter zgodnje odkrivanje prehranskih težav ali škodljivcev. Gojenje fižola znatno prispeva k svetovni preskrbi s hrano. Glavne države pridelovalke so Indija, Brazilija, Mehika, Kitajska in Združene države Amerike, sledijo pa jim afriške države, kot so Tanzanija, Kenija in Uganda. Mednarodna trgovina se osredotoča tako na posušen fižol kot na sveže stroke, pri čemer trgi zahtevajo kakovost in doslednost. V Sloveniji je fižol najbolj razširjena vrtnina, ki jo gojijo na približno 900 hektarjih površin, a je za komercialno pridelavo manj zanimiva, saj plodovi pri nizkih sortah, ki so priročnejše za intenzivno pridelavo, dozorevajo šele avgusta, ko se na Slovenskem že začenja jesensko deževno obdobje, vlaga pa povzroča propadanje. V razmerah, ki morajo biti izpolnjene za uspešno strojno pobiranje fižola, gre najbrž iskati del razlogov, da se poskusi za večjo tržno pridelavo pri nas, tudi novejši, niso izšli. Ob spravilu je namreč potreben povsem suh pridelek, v času, ko dozoreva zrnje (avgusta), pa so pri nas lahko že padavinska obdobja - v nasprotju s stabilnejšim, suhim celinskim podnebjem v srednji Evropi, ob Sredozemlju in v Panonski nižini, kjer so močnejše evropske pridelovalke. Suha in vroča sredina poletja je poleg tega lahko razlog za prenehanje cvetenja ali odpadanje cvetov, kar pomeni izpad večine pridelka.