Papriko (Capsicum annuum) uvrščamo v skupino plodovk iz družine razhudnikovk, kamor sta poleg nje uvrščeni tudi dve pomembni plodovki, paradižnik in jajčevec. Paprika je priljubljena zelenjadnica, zanimiva zaradi barvitih, sočnih in okusnih plodov. Poznamo različne vrste paprik, ki se med seboj razlikujejo po barvi, obliki in okusu.
Raznolikost barv pri papriki je posledica vsebnosti rastlinskih pigmentov - od rumene, oranžne, rdeče, zelene barve ter mešanih odtenkov. Za barvo paprik so odgovorni rastlinski pigmenti, imenovani karotenoidi. Poznamo tudi pekoče vrste paprike.
Zelena paprika - stopnja zrelosti in značilnosti
Ste posadili sadike rdeče paprike, rastejo pa zelene? To je povsem normalno, saj so zelene paprike v resnici še nedozorele rdeče paprike. Potrebno je počakati nekaj tednov, da plodovi dozorijo in se obarvajo rdeče. Ko zelena paprika dozori, postane rdeča, rumena, vijoličasta, oranžna ali kakšne druge barve, odvisno od sorte paprike.
Zeleno papriko, pa čeprav še ni fiziološko zrela, že lahko uporabljamo v kuhinji. Zelena paprika ima značilen okus, ki je nekoliko bolj grenak in manj sladek v primerjavi z rdečo, rumeno ali oranžno papriko. Ta grenkost zelene paprike izvira iz nezrelosti, saj zelene paprike načeloma niso popolnoma zrele. Je precej manj sladka in tanjša kot rdeča paprika ter malce težje prebavljiva. Kljub nekoliko nedokončani zrelosti je ta paprika polna vitaminov in hranljivih snovi.
Tudi paprike ostalih barv (rumene, oranžne ...) pri zorenju svojih plodov spreminjajo barvne nianse in na začetku nikoli niso tako sladke kot pri dokončni zrelosti.
Hranilna vrednost paprike
Sveža paprika je odličen vir vitamina C, ki ima vlogo pri delovanju imunskega sistema, pomembno pa tudi vpliva na delovanje živčnega sistema ter zmanjšuje utrujenost in izčrpanost. Rdeča paprika, ki je zrela oblika zelene, vsebuje še vitamin E, ki je dobro poznan antioksidant, ter vitamin A, ki ima vlogo pri ohranjanju zdrave kože in ohranjanju vida. Paprika je nizkoenergijsko živilo in je dober vir prehranskih vlaknin.
*Opomba: Energijska vrednost in makrohranila so podana kot delež priporočenega vnosa (%PV) za povprečno odraslo osebo (8 400 kJ/2 000 kcal); za vitamine in minerale kot delež priporočenega dnevnega vnosa (%PDV) za odrasle - upoštevajoč Prilogo XIII Uredbe (EU) 1169/2011. Za prehranske vlaknine kot delež običajno priporočenega vnosa za odrasle (30g).
Gojenje paprike od setve do obiranja
Za uspešno pridelavo paprike, ki v zeleni fazi predstavlja nedozorel plod, je pomembno pravilno gojenje. Paprike, ki bodo rastle v rastlinjakih, lahko sejemo že v začetku februarja, proti koncu februarja pa tiste za rast na prostem. Vzgajamo jih prej kot paradižnik, saj imajo kot sadika daljšo rastno dobo.
Setev in pikiranje
- Semena sejemo na gosto v eno posodo in kalimo na toplem mestu.
- Idealna temperatura za kalitev je 25 °C.
- Sejemo v vlažen substrat in semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo.
- Odkrijemo takoj, ko opazimo prvi kalček (lahko že v petih dneh), in takoj prestavimo na svetlo mesto.
- Ko se klična lista odpreta in vodoravno poravnata ter preden se razvijejo pravi listi (v roku od 10 do 14 dni od setve), rastline prepikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico.
- S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo lepše rastline.
- Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov.
Nadaljnja vzgoja sadik
Sadike paprike je možno vzgajati tudi tako, da v srednji ali veliki sadilni enoti rasteta dve sadiki istočasno. Paprike namreč na gredi brez težav rastejo gosto skupaj in jih tako lahko presadimo kot dvojček ali trojček na njihovo mesto na vrtu. Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturami med 18 in 22 °C, kar ustreza večini rastlin, ki jih v tem času vzgajamo iz sadik. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 10 °C, kar mlade paprike še uspešno prenesejo.
Sadike zalivamo redno vsak drugi dan, tako kot vse ostale sadike, ki jih vzgajamo istočasno. Paprike bodo v roku 30 do 40 dni prerastle srednjo sadilno enoto in zato jih presadimo v veliko sadilno enoto.
Utrjevanje in presajanje na gredo
Preden jih sredi maja presadimo na gredo, jih najmanj 4 dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se prilagodijo na zunanje temperature, predvsem na nihanje nočnih temperatur. Še posebej, če smo sadike vzgajali pod lučmi, smo pri izpostavljanju neposrednemu soncu previdni. Prvi dan jim mogoče namenimo delno senčen prostor in smo tisti dan raje nekje v bližini ter jih spremljamo, da se v prvi uri ne ožgejo (bele lise). Kasneje jim namenimo največ 2 uri sončenja na dan in potem postopoma vsak dan več. Ob temperaturah pod 5 do 7 °C, sadike raje prestavimo čez noč na toplo. Enako velja za utrjevanje sadik, ki jih presadimo v rastlinjak in jih tudi tu utrjujemo - uvajamo jih na neposredno svetlobo in nihanje dnevno-nočnih temperatur.
Po 70 do 80 dnevih rasti morajo biti sadike visoke 25 cm in če je rastlina imela res dobre pogoje, opazimo že tudi kak cvetni nastavek. V rastlinjak jih presajamo konec aprila ali v začetku maja. V mislih imejmo to, da so paprike veliko bolj občutljive na nižje temperature kot paradižnik, zato jih brez skrbi posadimo na gredo teden ali dva za paradižnikom.
Sajenje in opora na gredi
Sadilno luknjo izdatno zalijemo; če je bilo vreme suho, zalijemo celo površino grede. Med posameznimi sadikami naj bo 40 cm razdalje, saj paprike odlično rastejo posajene gosto skupaj. Na gredi širine 75 cm rastejo v dveh vrstah, na širših gredah pa največ v treh vrstah v cikcak vzorcu. Če želimo, za prvih nekaj tednov preko paprik postavimo vrtne loke in napnemo vrtno kopreno, da ustvarimo toplejše okolje. Pred papriko na isti gredi vzgajamo špinačo, redkvico ali solato. S predhodnimi rastlinami lahko rastejo istočasno, dokler prve zelenjave ne poberemo iz grede, ki jo potem v celoti prevzame paprika. Ker papriko sadimo zelo gosto, ob njej na gredi ni veliko prostora.
Od junija dalje je za paprike nujna opora. Posamezna opora za vsako papriko posebej zahteva veliko dela. V praksi se najbolje obnese vodoravno napeta mreža za grah oz. kumare, in sicer v treh nivojih. Na robu grede postavimo količke in na njih napnemo mrežo. Ko rastlina raste, se začne prepredati skozi mrežo, ki poveže in stabilizira celotno gredo. Tako se rastline prepletejo in dajo oporo ena drugi brez potrebe po opori za vsako rastlino posebej. Zaradi opore iz vodoravne mreže tudi ni potrebno privezovanje, saj se z vsemi vejicami sama preplete med mrežo. Močan veter ali nevihte ne bodo polegli niti ene same rastline.
Nega in obiranje
Pri papriki lahko obtrgujemo zalistnike in jo vzgajamo v en vrh. To je praksa pri profesionalni vzgoji v rastlinjaku (in primernih sortah), da paprika raste predvsem v višino. Na manjših vrtovih tega ne počnemo, tudi če papriko vzgajamo v rastlinjaku. Pri vzgoji v rastlinjaku nas naj ne skrbi oprašitev, saj so cvetovi samooprašni. To pomeni, da je dovolj že veter ali pa da ročno rastlino pretresemo.
Ob gosti zasaditvi (senčenje tal) in dodani poletni zastirki je potreba po zalivanju manjša kot pri redko posajenih paprikah na golih tleh. Vseeno pa je za boljši pridelek priporočljivo zalivanje. Če že 14 dni na našem območju ni dežja, gredo paprike izdatno zalijemo, bolj priporočljivo pa je redno zalivanje na vsakih 5 dni v vročih poletnih dneh.
Korenine mladih sadik rad pohrusta bramor in včasih tudi voluhar. Plodovi lahko zaradi vremenskih nihanj začnejo gniti ali pa se cvetovi ne oplodijo. Največjo škodo na plodovih povzročijo gosenice metuljev sovk, ki letajo od konca maja do oktobra (v rastlinjakih kot buba prezimijo, na prostem ne). Njihovo prisotnost opazimo po majhni luknjici v bližini plodovega peclja, ko plod prerežemo, pa okoli semen paprike najdemo gosenico. Mehanska poškodba (luknja) je tudi prostor, v katero ob dežju teče voda, ki vodi v gnitje plodov. Plesni niso problematične, kot recimo pri paradižniku.
Paprike pobiramo od junija do oktobra, ob toplejši jeseni tudi še novembra. Pri pobiranju si pomagamo z nožem ali škarjami.
Zelena paprika v kulinariki
V kulinariki zaseda paprika, vključno z zeleno, posebno mesto. Zaradi raznolikosti barv, arome in okusa poživi marsikatero jed ali obrok. Plodovi paprike se uporabljajo sveži ali toplotno obdelani. Nekaterim je ravno ta poseben okus zelene paprike zelo všeč.
Ideje za jedi z zeleno papriko
- Polnjene paprike: Zelo okusne so lahko polnjene paprike, pripravljene s tunino-zelenjavnim nadevom. Papriko razpolovimo in očistimo semen v notranjosti. Nadev pripravimo tako, da tuno po želji zmešamo z malo skute in žlico kisle smetane, da dobimo bolj mazav nadev. Temu nadevu pa lahko primešamo nekaj koruze, po želji tudi olive ali pa sušene paradižnike ter na kocke narezan sir-mocarelo. Obe polovički paprike nadevamo in dobimo okusno malico brez kuhanja ali pečenja.
- Omleta z zelenjavo: Z dodatkom paprike lahko pripravimo tudi okusno omleto. Narežemo papriko, bučko in jajčevec, posebej pa stepamo jajca, malo popra in sol. V ponvi segrejemo malo oljčnega olja, dodamo narezano zelenjavo in pražimo približno 2 minuti. Dodamo še sesekljan peteršilj, sol, poper in stepena jajca ter ponev pokrijemo.
- Pečena paprika z mandljevo pasto: Papriko in česen spečemo v pečici ter ju olupimo. Mandlje popražimo do zlate barve in jih v mešalniku zmeljemo v pasto. Dodamo vse ostale sestavine ter začinimo.
Kaj pa zelena paprika na pici? Bi vam teknila?
Skladiščenje paprike
Paprika sodi med manj obstojno zelenjavo, z veliko občutljivostjo za glivične okužbe. Kakovost je določena s senzoričnimi lastnostmi kot so barva, oblika, velikost, čvrstost in okus ter s hranilno vrednostjo. Problem predstavlja hitra izguba teže, hranilnih snovi in hitro staranje po obiranju.
Paprike lahko na sobni temperaturi ohranimo le krajši čas (3-4 dni), vendar pa lahko z nižjimi temperaturami in ustrezno relativno vlažnostjo podaljšamo rok trajanja.