Spremljevalno sajenje je negovanje skupnosti rastlin, ki koristijo druga drugi z odvračanjem škodljivcev, izboljšanjem zdravja tal in spodbujanjem opraševanja. Poleg tega, da je naravna metoda zatiranja škodljivcev, krepi zdravje rastlin, spodbuja biotsko raznovrstnost, izboljšuje rodovitnost tal in povečuje izkoristek prostora. Bistveno pa je, da zmanjšuje odvisnost od kemičnih pesticidov in prispeva k bolj zdravemu okolju.
Sodelovanje na vrtu: Katere rastline saditi skupaj in katere ne?
Rastline imajo med seboj različne odnose, ki lahko vplivajo na njihov uspeh na vrtu. Nekatere kombinacije spodbujajo rast in odganjajo škodljivce, medtem ko druge lahko zavirajo razvoj ali privabljajo bolezni.
Sodelovanje med korenjem in drugimi vrtninami
Korenje je občutljivo na toploto, zato se dobro poda k rastlinam, kot je paradižnik, ki mu lahko nudijo senco. Paradižnik proizvaja solanin, ki deluje kot naravni insekticid. To sodelovanje je obojestransko: korenje prezračuje zemljo okoli korenin paradižnika, kar omogoča boljši dostop zraka in vode.
Tudi por in korenje sta dobra spremljevalca. Por odganja korenjevo muho, medtem ko korenje odvrača porove molje in čebulno muho.
Korenjevo muho odganjajo tudi rožmarin, žajbelj in drobnjak. Vendar pa koriander in koper lahko škodujeta korenju, pastinak pa deli enake bolezni in škodljivce kot korenje, zato ju je priporočljivo gojiti narazen.
Korenje dobro uspeva v bližini čebule, saj čebula odganja korenjevo muho. Če čebulček ali šalotko izmenično v vrstah posejemo s korenčkom, se bosta medsebojno varovala pred nezaželenimi škodljivci, kot sta čebulna in korenjeva muha. Ti dve vrtnini se dobro dopolnjujeta, saj si dobro razdelita prostor na gredici in se ne ovirata pri rasti, kar omogoča bolj zdravo rast.
Ko pospravimo čebulček in korenček, lahko na isto gredico v poznem poletju posadimo še špinačo in motovilec. Ta mešani posevek, ki ga mraz ne poškoduje močno, lahko ostane na gredici čez zimo.
Slabi sosedje korenja
Slabi sosedje korenja vključujejo peteršilj, pastinak, rdečo peso in janež.
Sodelovanje med solato in drugimi vrtninami
Med solato posadite meto, da preprečite polže, ki se hranijo z listi solate, ali pa posadite drobnjak in česen, ki odganjata listne uši.
Dobre spremljevalke solate so tudi fižol, rdeča pesa, brokoli, korenje, koruza, grah, redkev in ognjič. Ognjič privablja pikapolonice, ki jedo listne uši, zato je odličen prijatelj mnogim rastlinam.
S peteršiljem pa ima solata pogosto težave, saj peteršilj tvori gosto, grmičasto rastlino, ki lahko izpodriva solato.
Korenje v kuhinji: Recepti in koristi
Korenje je ena najbolj priljubljenih korenovk, ki jo lahko uživamo surovo, v enolončnicah, pečenega, kot prilogo ali celo v sladicah.
Korenje in beta karoten
Korenje je znano po visoki vsebnosti vitamina A, natančneje beta karotena, ki je odgovoren za njegovo oranžno barvo. Beta karoten je pomemben za normalno rast, delovanje imunskega sistema in presnovo železa. Kot otrokom so nam pogosto govorili, da korenje izboljšuje vid in zavira proces staranja. Pripisujejo mu tudi pospeševanje rasti nohtov in las ter skrb za lepo kožo.
Za učinkovito pretvorbo beta karotena v vitamin A v telesu potrebujemo zadostne količine vitamina E. Zato je priporočljivo korenje uživati skupaj z viri vitamina E, kot je deviško olivno olje.
Recept za korenčkovo solato
Ta korenčkova solata, ki jo na spletu promovirajo kot vir retinola, je okusna in enostavna za pripravo. Za pripravo potrebujemo korenček, ki ga z lupilnikom narežemo na tanke trakove, prelijemo s polivko iz deviškega olivnega olja, dodamo pražene pinjole in sezam ter dobro premešamo.
Pred pripravo solate je priporočljivo pripraviti polivko, saj korenje hitro oksidira. Vse sestavine za polivko damo v kozarec ali posodo in dobro pretresemo ali premešamo.
Pražena semena, kot so pinjole in sezam, so priporočljiva, saj praženje uniči fitinsko kislino, ki lahko zavira absorpcijo mikrohranil.
Primer recepta s korenčkom
V naši kuhinji lahko korenček uporabimo na različne načine. Z njim lahko popestrimo sendviče ali pa ga uporabimo kot prilogo.
V srednje veliki ponvi na zmernem ognju segrejemo vodo, v katero smo dodali bel vinski kis, sladkor, semena kumine in koriandra ter zrna črnega popra. Mešanica naj vre 2 do 3 minute, nato jo odstavimo z ognja.
Pečico segrejemo na 200°C. Mlado korenje očistimo, položimo v pekač in pokapamo z oljčnim oljem. Po vrhu potresemo semena kumine in pečemo 20 minut ali dokler se korenje ne zmehča.
Iz kremnega sira oblikujemo kroglice v velikosti kovanca. Odcejeno, okisano in pečeno korenje razporedimo na servirni krožnik in dodamo sirove kroglice.
Gojenje korenja: Od setve do pridelka
Korenje sejemo neposredno na vrtno gredo, saj ne prenaša presajanja. Najprimernejši čas za setev je od konca marca do junija, odvisno od sorte in časa pobiranja. Semena sejemo plitvo v vlažno zemljo, kalitev pa lahko traja do tri tedne, zato je pomembno, da tla ves čas ohranjamo rahlo vlažna.
Setev in redčenje
Ko sadike vzkalijo, jih je treba redčiti, saj pregosta setev preprečuje pravilen razvoj korenja. Korenje sejemo zelo na gosto. Na gredo širine 75 cm sejemo v 6 vrst, na gredo širine 100 cm pa v 8 vrst. Po dolžini grede pripravimo sadilne jarke globine okoli 2 cm, ki jih izdatno zalijemo.
Po setvi jarke zagrnemo in povrhu nič ne zalivamo. Celotno površino pohodimo, da semena dobijo stik z zemljo. Za enakomerno vlažnost, ki pripomore k boljši kalitvi, lahko setev pokrijemo s kartonom, papirjem, juto ali lesenimi deskami.
Pri zgodnjih setvah po odstranitvi pokrivala odstranimo tudi vrtno kopreno. Goste setve korenja redčimo še enkrat, ko je njegovo listje visoko med 10 in 15 cm.
Zaščita in gnojenje
Korenje ne potrebuje veliko prostora in ne potrebuje zastirke s poletnimi zastirkami, saj s svojo gosto rastjo sam senči tla pred pregrevanjem.
Korenjejeva muha v maju predstavlja največjo težavo, saj njena ličinka lahko prevrta koren. Ena od rešitev je mešana zasaditev s čebulo, ki ščiti korenje pred korenjevo muho. Obratno, korenjevo listje ščiti čebulo pred čebulno muho.
Pridelava in skladiščenje
Ključnega pomena za uspešno pridelavo korenja je kalitev. Ker kaljivost upada pri semenu, starejšem od dveh let, vedno sejemo čim bolj sveže seme.
Prvi pridelek lahko pričakujemo v začetku maja, ko so mladi korenčki debeli. S pobiranjem redčimo zasaditev, kar omogoča drugim rastlinam več prostora za rast. Z dvema setvama imamo svež pridelek od maja do novembra.
Pravilno skladiščeno korenje lahko počaka v hladilniku več tednov ali pa se čez zimo skladišči v kleti.
Sejemo kadar koli od sredine februarja do konca junija. V praksi je najbolje, da ga posejemo dvakrat. Zelo zgodaj za zgodnji pridelek ter pozno v začetku junija za jesenski pridelek in spravilo. Na vrtni površini sta ti dve setvi tudi najbolj smiselni zaradi sadilnega sosledja, saj za zgodnjim korenjem na isti gredi še vedno vzgojimo eno rastlino. Prav tako smo pred junijsko setvijo že pobrali zgodnji spomladanski pridelek kolerabice, zelja ali katere koli druge vrste zelenjave. Še ena možnost, ki ni tako pogosta, pa je setev v začetku septembra. Korenje je namreč izrazito zimska rastlina, saj prezimi kot mlada in odrasla rastlina. Mlade rastline prezimijo in naslednje leto zgodaj spomladi poženejo v rast za pridelek že konec aprila in traja do poletja. Če korenje septembra sejemo v rastlinjak, imamo (manjše) sveže korenje na voljo celo zimo, zgodaj spomladi pa se hitreje odebeli. Ta prezimni način setve velja za vse sorte korenja, ki pa pozimi postanejo še za odtenek bolj sladke.
Korenje (zgodnje, pozno in prezimno) sejemo zelo na gosto, najbolj izmed vseh vrtnih rastlin. Tu opazimo še eno razliko v primerjavi s korenjem, ki raste na njivi. Tam je med vsako vrsto od 25 do 30 cm prostora, mi pa mu na vrtu privoščimo zgolj 10 cm. Tako ga na gredo širine 75 cm sejemo v 6 vrst, na gredo širine 100 cm pa v 8 vrst. Korenje res ne potrebuje veliko prostora (izvorni divji koren raste med gosto travo). Po dolžini grede pripravimo sadilne jarke globine okoli 2 cm (v kompost malenkost globlje). Jarke izdatno zalijemo (tudi februarja) z vrtno zalivalko brez razpršilca. V roko si natresemo večjo količino semena, ga s prsti druge roke zajamemo ter sejemo tako, da ga rahlo spuščamo med prsti. Idealno je, da seme pade na približno vsakih 2 do 5 cm, a pri ročni setvi vedno sejemo bolj na gosto. Gosto setev lahko redčimo kasneje, le porabili smo (pre)več semen. Jarke zagrnemo in povrhu nič ne zalivamo. Vse vrste ali celo površino pohodimo, da semena dobijo stik z zemljo oz. s kompostom. Korenje veliko bolje kali, ko je vlažnost enakomerna, zato celo setev pokrijemo s kartonom, papirjem, z juto lahko tudi z lesenimi deskami - torej s ploskovno zastirko, ki ne prepušča svetlobe. Vrtna koprena prepušča svetlobo, ki tla hitreje izsuši. Februarja pustimo gredo brez skrbi pokrito 14 dni, nato začnemo preverjati, če so spodaj že vzklile rastline. Če nimamo namena preverjati vsaka dva dni, je najbolje, da po 14 dneh karton odstranimo in gredo neposredno pokrijemo z vrtno kopreno, ki ščiti rastline pred vetrom ter dvigne temperaturo tal. Pozeba rastlin ne uniči. Koprena je neposredno preko rastlin vse do sredine aprila, v vmesnem času pa jo rahljamo. Dvignemo opeke oz. kamne, prevzdignemo, da koprena ni več napeta, ter zopet obtežimo. Tudi setve v juniju pokrijemo s kartonom, ki ga odstranimo veliko hitreje, in sicer že po 4 dneh, saj pri enakomerni vlažnosti hitreje vzklije. Gredo zgolj dobro zalijemo in jo naslednjih 10 dni vsakodnevno zalivamo, da se korenje dobro ukorenini.
Za spomladanskim korenjem (ali še med posamezno korenje) presajamo radiče, poletne solate, endivijo. Spomladansko korenje lahko na isti gredi raste skupaj s čebulo, česnom ali solato. Pred poznim korenjem na gredi vzgojimo spomladanski brokoli, cvetačo, zelje, glavnati ohrovt, kolerabice. Odlično raste skupaj z rdečo redkvico. Semena zmešamo v razmerju 1 : 10 (redkvica : korenje) ali pa v pripravljene jarke dodatno posejemo redkvico. Ta kombinacija je najboljša zgodaj spomladi (februarska setev), saj redkvica vzklije teden ali dva prej ter narekuje vrsto, kjer bo korenje vzklilo. Ker s pokrivanjem dosežemo hitrejšo kalitev, korenje prehiti morebiten plevel. Prav tako gosta zasaditev senči tla in onemogoča, da bi plevel prevladal. V začetku rasti, ko imajo rastline vsaj dve stebli, gredo ročno oplevemo in odstranimo čim več plevela. Istočasno ga tudi redčimo, če smo sejali pregosto. To je ena in edina pletev korenja v njegovi rastni sezoni. Pri zgodnjih setvah po pletju tudi v celoti odstranimo vrtno kopreno. Goste setve korenja redčimo še enkrat, ko je njegovo listje visoko med 10 in 15 cm. Pri zgodnji setvi je to v začetku maja, ko imamo že lahko manjši pridelek. Korenja ne zastiramo s poletnimi zastirkami, saj s svojo gosto rastjo sam senči tla pred pregrevanjem. Glavna (tanka) korenina prodre tudi več kot meter globoko. Ker nima plitkih korenin, zalivanje spomladanskih setev sploh ni potrebno. Korenjeva muha v maju povzroča največ težav, saj njena ličinka prevrta koren. Ob manjšem napadu je koren še vedno užiten, saj ga lahko obrežemo. Ena rešitev je mešana zasaditev s čebulo, ki (najverjetneje zaradi vonjav) korenje ščiti pred korenjevo muho. Obratno korenjevo listje ščiti čebulo pred čebulno muho. Imejmo v mislih, da moramo ob korenju prej ali najmanj istočasno posaditi čebulo, ki jo porabimo predvsem kot mlado. Ključna pri korenju je uspešna kalitev. Ker začne kaljivost upadati že dve leti staremu semenu, sejemo vedno čim bolj sveže seme. Prvi pridelek imamo v začetku maja, ko so mladi korenčki debeli. Takoj, ko se koren začne debeliti, je že užiten. S pobiranjem tudi redčimo zasaditev, zato ga pobiramo po celotni gredi, da ostale rastline dobivajo več prostora za rast. Z dvema setvama imamo tako svež pridelek od maja do novembra. Za sprotno porabo počaka v hladilniku več tednov. Pravilno skladiščeno korenje čez zimo počaka do maja naslednje leto. Korenje je prilagojeno za prezimovanje na prostem. Zato na vrtu tudi brez težav prezimi. Največja težava pozimi je voluhar, ki ga z veseljem snede, pa tudi težko nabiranje v zamrznjenih tleh, zato ga raje shranimo v klet. Setev korenčka sredi vročega poletja zna biti pravi izziv. Zgodaj spomladi ni problem. Kasneje, v maju, pa za kaljenje korenčka uporabiva trik pokrivanja semen. Enako sva ponovila sredi suhega in vročega julija. A korenčka ni in ni bilo. Temperature so bile res ekstremne, korenček pa je še posebej občutljiv na svetlobo in vročino. Stara praksa setve korenčka sredi poletja je takšna, da se korenje seje v juniju med rastočo pšenico. Pšenica, ki raste na njivi, ustvarjajo senčno okolje in v zemlji je dovolj vlage. S tem se ustvari okolje, v katerem korenje lepo vzklije. Ko se pšenica požanje, je korenček pripravljen da se razraste. Pri tej stari tehniki je le ena pomanjkljivost - ročno je treba okoli njega okopati in opleti. To analogijo sva prenesla na svoj vrt in mu dodala en lep trik. Gredico, kjer bo posejan korenček, sva najprej zastrla s kompostom. Nato sva nanjo položila deske, jih pohodila in tako stisnila ter zravnala površino grede. Sledila je setev korenčka v vrste, nato pa sva po celotni površini gredice posejala še namočena (10 minut je dovolj) sončnična semena. Po semenih sva na rahlo posipala kompost, da so bila semena pokrita in preko celotne grede zopet položila deske, dobro pohodila ter deske obtežila z nekaj kamni. Prav čudno se sliši, da tako stisneš semena, a čez 4 dni, so se že začeli kazati kalčki sončnic. Pravi mali čudež! Takrat sva deske pospravila, pošteno zalila in sončnice so v 7 dneh od setve, ozelenele vso gredico. Pokrijemo z deskami in lahko tudi obtežimo. Mikro zelenje sončnic je bilo čudovito... ko pa sva razprla gozd mladih sončnic, je med njimi bilo korenje! Sončnice so dovolj senčile in hladile gredico, da je korenje čudovito vzklilo. Mlade rastlinice sončnic so zelo okusne in uporabne v solatah, smutijih in kot priloge. Ob nabiranju sončnic ne zmotimo rast korenja, saj jih porežemo, ostanke stebelc in korenin pa kar pustimo v zemlji (spomnite se stare prakse sejanja korenja, ko se požanje pšenica 😉 ). Sončnična semena sva kupila v trgovini za male živali, a si jih vseeno upava uživati. Seme sončnic ne sme biti tretirano! Mikro zelenje moramo pojesti, preden začne razvijati prave liste. Solate na kubik! Lahko pa tudi zeleno maso kompostirate ali daste jesti kuram. Vso zelenje sončnic se odstrani in nekaj časa še pusti odrezana stebla, da senčijo korenček. Ko korenje dovolj zraste, osranke sončnic odstranimo, okopljemo gredo in pustimo korenček rasti. Na isti način sva danes posejala še zadnjo rdečo peso in pa podzemno kolerabo.
Vlog 16: Tekoča setev korenčka - Kaj bi dala, da bi nama nekdo prej pokazal to metodo
Gojenje zelenjave v vodi (hidroponika)
Gojenje zelenjave ni nujno povezano z lopato, zemljo in velikim vrtom. Z malce znanja in ustreznimi pogoji lahko tudi brez zemlje vzgojimo hranljivo zelenjavo, ki bo vsakodnevno popestrila naš jedilnik. Hidroponsko vrtnarjenje - gojenje rastlin v vodi - postaja vse bolj priljubljena izbira tistih, ki si želijo domačih pridelkov, a nimajo prostora za gredice.
Z le nekaj pripomočki, malo svetlobe in potrpljenja lahko gojimo zelenjavo na okenski polici, v zimski vrtni loži ali celo na kuhinjskem pultu. V nadaljevanju razkrivamo pet vrst zelenjave, ki jih je najlažje gojiti v vodi, in vse ključne napotke za uspeh.
Paradižniki in paprika
Kako deluje gojenje v vodi
Hidroponsko brez zapletenih sistemov
Za začetek potrebujemo posodo z vodo, sončno mesto in nekaj znanja. Večini začetnikov zadostuje preprost sistem z navadno steklenico, kozarcem ali plastično posodo. Nekatere rastline potrebujejo podporo v obliki mrežice ali rešetke, druge rastejo bolj kompaktno.
Najpomembnejši dejavniki za uspeh:
- Svetloba: čim več naravne svetlobe, idealno neposredna sončna okenska polica.
- Sveža voda: menjava vsakih nekaj dni preprečuje razvoj bakterij.
- Hranila: v nekaterih primerih je smiselno dodati tekoče gnojilo.
1. Paradižnik: mini sorta z veliko učinka
Idealna izbira za hidroponski začetek
Čeprav se zdi presenetljivo, je paradižnik ena izmed bolj prilagodljivih rastlin za gojenje v vodi. Še posebej sorte češnjevcev, kot je ‘Tiny Tim’, uspevajo v zaprtih prostorih, če imajo dovolj svetlobe.
Za sajenje uporabimo sadiko ali seme, ki ga postavimo v mrežico s kokosovimi vlakni. Posodo napolnimo z vodo, tako da so korenine dobro namočene, in dodamo osnovno rastlinsko gnojilo. Paradižnik potrebuje podporo v obliki opore ali mreže, saj gre za plezalko.
Za uspešno oprašitev je priporočljivo nežno stresanje rastline ali uporaba čopiča.
2. Špinača: listnata klasika v novi preobleki
Malo potrpljenja za obilno žetev
Špinača se sprva zdi zahtevna, saj ima trdo semensko ovojnico. Pomaga, če seme najprej za nekaj dni ovijemo v vlažno papirnato brisačo in ga postavimo na toplo, temno mesto. Tako mehčamo lupino in spodbujamo kalitev.
Ko rastlina začne rasti, ji moramo zagotavljati dovolj hranil in sveže vode. Vode ne pozabimo občasno obogatiti s hidroponskim gnojilom. Listi se razvijajo hitro, zato jih lahko redno obtrgujemo in uživamo kot mlado špinačo.
3. Paprika: počasnejša, a zelo hvaležna
Skrivnost je v potrpežljivosti
Paprika v vodi uspeva nekoliko počasneje, a ko zacveti, je uspeh skoraj zagotovljen. Potrebuje veliko svetlobe, stabilno temperaturo in nežno pomoč pri opraševanju, saj vetra in žuželk v stanovanju ni.
Opraševanje izvedemo ročno z vatirano paličico ali mehkim čopičem. Za hidroponsko vzgojo izberemo kompaktne sorte, kot je ‘California Wonder’, ki ob primernih pogojih razvijejo sočne plodove.
Za večjo uspešnost lahko uporabimo sistem z vodno črpalko, ki zagotavlja kroženje vode in preprečuje zastajanje.
4. Solata: uspeva hitreje, kot jo lahko pojemo
Hitrost in enostavnost na prvem mestu
Solata je med najlažjimi rastlinami za hidroponsko gojenje. V ustreznih pogojih zraste že v treh tednih. Najprimernejše so sorte, kot je ‘Bright Romaine’, ki dajejo hrustljave in nežne liste.
Najbolje uspeva pri temperaturi med 18 in 20 stopinjami Celzija. Solato lahko redno režemo po zunanjem robu in jo tako obnavljamo več tednov. Če postane grenka, je čas za novo sajenje.
Uporabimo lahko tudi Kratky metodo - to je preprost način gojenja, kjer rastlina raste v stoječi vodi brez črpanja.
5. Kumare: navpična rešitev za majhne prostore
Presenetljivo uspešne tudi v vodi
Kumare potrebujejo oporo in več prostora, a ob ustrezni izbiri sorte odlično uspevajo tudi v hidroponskem sistemu. Izberemo samozapraševalne vrste, kot je ‘Beit Alpha’, ki razvijejo plodove brez pomoči žuželk.
Najbolje se obnesejo v sistemih z zračnim mehurčenjem (aeroponika) ali v kulturi z globoko vodo. Treba jim je zagotoviti oporo z rešetko ali palico, saj hitro rastejo in se ovijajo.
Kumare so zahtevnejše pri temperaturi in vlagi, a nagradijo z obilnim pridelkom, ki je odličen za solate ali osvežilne prigrizke.
Prednosti domače hidroponike
Sveže, dostopno in varčno
Gojenje zelenjave v vodi je cenovno ugodno, saj ne potrebujemo zemlje, orodja in gnojil v enaki meri kot pri klasičnem vrtnarjenju. Poleg tega imamo pridelek ves čas na očeh in ga lahko uporabimo, ko ga potrebujemo.
Ta način vzgoje je primeren za vsakogar, tudi za tiste, ki nimajo vrta ali dostopa do balkona. Vse, kar potrebujemo, so posoda, voda, svetloba in nekaj potrpljenja.
Vprašanja in odgovori
Katero zelenjavo lahko vzgojim iz ostankov?
Mnogo vrst zelenjave, kot so korenje (vrhovi), mlada čebula, česen in steblo zelene, lahko požene iz kuhinjskih ostankov. Potrebna je le skleda z vodo in sončen prostor.
Ali potrebujem gnojila?
Za daljšo rast in obilnejši pridelek je priporočljivo dodati tekoče hidroponsko gnojilo, še posebej pri papriki, kumarah in paradižniku.
Kako pogosto menjam vodo?
Priporočljivo je menjati vodo vsakih 3-5 dni.
Jej korenje za boljši vid ali bolj gladko kožo! A to drži?
Ta korenčkova solata, ki jo na spletu promovirajo kot vir retinola (ob tej besedi ženske običajno takoj pomislimo na "specialiste proti staranju in gubam") in lahko zanjo najdemo številne različice receptov za prelive, me je popolnoma prevzela. Ne (samo) zaradi obljubljenih pomlajevalnih učinkov, ampak dejansko zaradi okusa. Koliko je dejansko resnice za prvo tezo? Lahko bi napisala, ta je to ena mojih ljubših malic in to pripravljenih v 5 minutah. Evo, tukaj je moja različica z meni najljubšim prelivom. Korenje in retinol? Res je, da je korenje znano po tem, da vsebuje veliko vitamina A - no, beta karotin, ki ga prepoznamo po oranžni barvi (ja, vsebuje ga tudi druga živila rastlinskega izvora, kot so maslena buča, sladki krompir, marelice …), ki je med drugim pomemben za normalno rast, za delovanje imunskega sistema in presnovo železa. Verjetno se vsi spomnimo, da so nam kot otrokom govorili, da korenje zaradi vitamina A izboljšuje vid in nenazadnje deluje pomladilno in zaustavlja proces staranja. Korenju pripisujejo tudi pospeševanje rasti nohtov in las, skrb za lepo kožo.
In da ne bodi moški izločeni - korenje naj bi s svojimi učinkovinami (bogato je recimo tudi s selenom) pospeševalo nastajanje sperme in s tem sposobnost za oploditev. :) 1 korenček bi naj vseboval toliko vitamina A kot kapsula vitamina A iz lekarne.
Vendar … Da bi naše telo spremenilo beta karotin, ki ga dobimo (recimo) iz korenja v vitamin A, potrebujemo med drugim zadostne količine vitamina E. Zato ga vedno pripravimo/postrežemo z (recimo ekstradeviškim olivnim) oljem, ki je znano po visokih količinah vitamina E. Najprej si pripravimo polivko, ker korenje rado hitro oksidira in tisti njegov rjavi rob potem ni nič kaj privlačen v solati. Vse sestavine za polivko damo v kozarec ali posodo in dobro pretresemo/premešamo. Korenje z lupilnikom na tanko narežemo, ga takoj prelijemo s polivko, potresemo s praženimi pinjolami in sezamom in dobro premešamo.
Zakaj pražena semena? Vsa semena vsebujejo fitinsko kislino, ki je znana po tem, da zavira absorbcijo mikro hranil - sploh železa iz črevesja. Fitinsko kislino uničimo s pogrevanjem, praženjem, kuhanjem, namakanjem. Popečene kruhke obložimo z maceriranim korenjem, obložimo z mocarelo in prelijemo z glazuro balzamičnega kisa.