Ko se temperature spustijo pod ledišče in naše vrtove prekrije snežna odeja, imajo ptice pri iskanju hrane nekoliko več težav, zato se bodo z veseljem pogostile s hrano, ki jim jo boste pripravili. Pomembno je, da ptice hranimo samo s hrano, ki jim je v enaki obliki dostopna tudi v naravi - torej s semeni in sadjem. Ptic ne hranimo s kruhom ali ostanki hrane, sploh ne z začinjeno ali kuhano hrano.
Res je, da bodo ptice z veseljem pojedle kruh, vendar je ta za njih neprimeren predvsem zaradi dveh razlogov. Prvič - kruh ni energetsko bogata hrana in ne vsebuje maščob in mineralov, ki jih ptice pozimi potrebujejo. Drugič - kruh se hitro navlaži, napadejo ga plesni in postane pravo gojišče bakterij. Tak kruh je za ptice nevaren. Če bi jim že dajali kruh, bi ta moral biti posušen, ptice pa bi ga morale pojesti takoj.
Glede kruha v prehrani prosto živečih ptic so mnenja zelo različna: nekateri ga odsvetujejo, drugi priporočajo. Ker je tema aktualna zlasti v zimskem času, ko se jih veliko posveča hranjenju ptic, je umestno, da spregovorimo o tem. V vsakem gospodinjstvu nam občasno ostane kos ali krajec kruha. Misel, da bi ga ponudili pticam, se nam tako ponudi kar sama. Kruh je visokoenergetska hrana številnim ptičjim vrstam. V mestih ga znajo vrane, golobi in vrabci spretno izbrskati iz smetnjakov in se tudi radi odzovejo na hranjenje v mestnem parku. Za ptice je najbolj primeren posušen kruh. Pomembno je, da ni plesniv, ker bi jim takšen lahko škodoval. Tudi ne sme ležati dolgo na vlažnih tleh, kjer pozimi lahko pomrzne. Zmrznjen kruh ptičjim prebavilom škoduje, lahko je za ptice celo usoden.
Naravna hrana za ptice
Naši vrtovi lahko že sami po sebi zagotovijo zadostno količino hrane za ptice, sploh če vključujejo »plodonosne« vrste grmovnic, kot so šipek, robida, malina, črni trn, glog, mokovec, brek, skorš, navadna krhlika, črni bezeg, rdeči in rumeni dren, jerebika, dobrovita, brogovita, bršljan in divja trta. Odstopimo jim lahko tudi nekaj lastnega pridelka - pustimo nekaj jagod grozdja na trtah, ne poberemo vseh orehov in lešnikov.
Del svoje ozimnice jim lahko tudi nastavimo. Šoje se bodo z veseljem lotile nastavljenega koruznega storža. Nastavljeni orehi in lešniki ob vznožju drevesa bodo zelo razveselili velikega detla, kakšnega pa bo zagotovo »sunila« tudi siva vrana.
Vsi, ki imate na vrtu ameriški klek, ste verjetno že lahko opazovali liščke, čižke, zelence in druge naše semenojede ptice, kako veselo luščijo storžke. Z malo sreče ste lahko videli tudi pinože, ki so redne zimske gostje s severa Evrope. V manjših jatah jih lahko opazujemo vsako leto, enkrat do dvakrat na desetletje pa se zgodi, da v Sloveniji prezimuje večmilijonska jata pinož. Temu veličastnemu prizoru smo bili nazadnje priča leta 2019. Pinoža se prehranjuje predvsem z maščobam bogatimi semeni, daleč najraje pa ima bukov žir.
Tudi številne druge vrste se z veseljem pogostijo z bukovim žirom. Jeseni ga lahko naberemo v gozdovih in jim ga »serviramo« na krmilnice. Brglezu in številnim drugim vrstam (ščinkavcem, čižkom, poljskim in domačim vrabcem, veliki senici, plavčku) ugodimo tudi z mešanico semen, ki jo lahko kupimo v skoraj vseh živilskih trgovinah in so običajno mešanica sončničnih semen, prosa in semen konoplje.
Ne ugodimo pa vsem okusom. Denimo kos in cikovt se bosta pridružila le, če bomo postregli tudi jabolka ali rozine. Tudi taščica si bo z veseljem postregla s koščkom jabolka, za predjed pa ji lahko postrežemo tudi z ovsenimi kosmiči.
Kadar kupimo že pripravljeno mešanico semen za hranjenje ptic, smo pozorni, da ne vsebujejo semen pelinolistne žvrklje (ambrozije). Gre za invazivno tujerodno vrsto, ki smo jo ljudje v Evropo zanesli iz Amerike. Njen cvetni prah pri človeku povzroča alergije, zmanjšuje pa tudi pridelke v kmetijstvu.
Pogača s semeni za ptice
Ko se temperature spustijo pod ledišče, ptice potrebujejo visokokalorično hrano. Takrat jim gre še zlasti v slast pogača s semeni, ki jo lahko izdelamo kar sami doma. Potrebujemo kokosovo maslo, goveji loj ali svinjsko salo ter semena.
Priprava lojne pogače
Goveji loj ali svinjsko salo si priskrbimo pri mesarju. Doma ga narežemo na drobne koščke, damo v posodo in na štedilniku ali v pečici loj ali salo topimo tako dolgo, da postane tekoče in se zbistri. Nato vanj stresemo semena, ki so lahko sončnična, bučna, prosena, lahko pa tudi grobo zmlete orehe, neslane arašide ali konopljino seme. Vključimo lahko tudi pšenico ali ječmen. Nato maso dobro premešamo in pustimo, da se začne strjevati. Preden se popolnoma strdi, jo damo v modelčke, recimo skodelice ali kar pekač za mafine. Skoznjo namestimo leseno palčko z luknjo, skozi katero lahko speljemo vrvico in pogačo nato obesimo na drevo.
Še zlasti praktična in estetska na pogled je lojna pogača v kokosovem orehu. Pripravljeno lojno pogačo vlijete v polovico kokosovega oreha, skozi katerega izvrtate luknjo in ga z vrvico obesite na drevo.
Pomen kruha v slovenski kulturi in kulinariki
Razmere v svetu nas vedno bolj silijo k zavedanju, kako dragocena je hrana, ter nas spodbujajo, da z njo ravnamo preudarno. Kruh je v marsikateri kulturi in jeziku sinonim za obilje ali hrano na splošno. Tudi v slovenščini ima osrednjo vlogo v nekaterih sporočilnih rekih, na primer »šel je služiti kruh« ali »s trebuhom za kruhom«. Starejše generacije zelo dobro poznajo tudi rek »če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga«.
Kadar v domači kuhinji zadiši po ravno pečenem, toplem kruhu, se marsikomu vzbudijo lepi spomini. Domača peka kruha se vse bolj vrača v naše domove.
Slovenski tradicionalni kruhi
Kruh, tako vsakdanji, dober, pa vendar tako različen, ne samo po obliki in sestavi ampak tudi po pokrajinah. Kakšen kruh imate pa pri vas najraje - kateri kupljen in kakšen domač pri vas doma "vžge"?
Koroški rženi kruh in poprtnik
Če se znajdete na skrajnem vzhodu naše dežele: s to rodovitno, a pogosto rahlo melanholično pokrajino je povezan vrtanek. To je bogatejši, mlečnejši kruh z dodatkom jajc in maščobe (maslo ali celo svinjska mast), ki so ga pekli ob prazničnih priložnostih, nikoli za vsakdanjo rabo. Pravi vrtanek je bil samo velik krušni prstan, ki so ga ženske oblikovale tako, da so v kos testa na sredini naredile luknjo, potem pa so ga vrtele okrog sklenjenih rok. Veliko bolj znani in tudi lepši so vrtanki, ki jih spletejo iz dveh ali treh kitk, pogosto pa je v gospodinjah zmagal tudi čut za praktičnost in so iz takega testa naredile kar štruco, imenovano beklin: ta je v peči zasedala manj prostora kot vrtanki.
Janška vezivka in belokranjska pogača
Kdo pozna janško vezivko? Najbrž le malokdo med nami, saj gre za precej lokalno različico sladkega kruha, ki so ga pekli na ljubljanskem obrobju, predvsem na vzhodnem delu. To je bilo v starih časih zelo lepo darilo za godovnike: ta kruh, ki ga najdemo tudi na seznamu tradicionalnih jedi z območja Ljubljanske kotline, so pekli v velikih ovalnih modlih, po vrhu pa je bil okrašen s kitkami, ptički, testeno letnico in drugim okrasjem, seveda bolj preprostim, kot ga poznamo pri poprtniku. Ponekod, navajajo starejši viri, je bila vezivka lahko tudi pletena.
Malo naprej, proti Dolenjski, in smo na območju, ki ga povezujemo z najlepšimi poprtniki. To je mlečni kruh v obliki hlebcev, tako lepo okrašenih, da je ta veščina pred nekaj leti postala del registra nesnovne kulturne dediščine: »Priprava poprtnikov izvira iz tradicije kruhov, ki so morali kot glavna obredna jed stati na mizi od božiča do svetih treh kraljev. Zdaj gospodinje pečejo poprtnik v obliki hlebca s testenimi okraski največkrat pred svetimi tremi kralji,« preberemo v opisu. Temu lepemu kruhu ponekod pravijo tudi župnik, pa miznik, v starih časih je bilo tako, da ga je kos dobil vsak, ki je bil pri hiši, od živali do obiskovalcev. Pokrit s prtom je pričakal praznik treh kraljev.
Kruh na Primorskem in Štajerski
Marsikdo bi sam od sebe v povezavi s Primorsko najprej pomislil na bobole: bele puhaste štručke, ki jih za značilno obliko ovijajo okrog prsta in pečejo v »skupini«, radi pa jih imajo predvsem otroci, ker so zunaj hrustljave in znotraj puhasto mehke. Dr. Bogataj pa predlaga kruh z oljkami, ki so ga, navaja, pekli zlasti v Brdih ob martinovem. Kruh je imel sicer še zlasti na območju Istre posebno vlogo: drugod je pomenil preživetje zato, ker so ga jedli, tu na Primorskem pa je pomenil preživetje tudi zato, ker so ga prodajali v bližnja mesta ob morju, celo do Novigrada, največkrat v Trst. Pekli so ga ponoči, in sicer več pek in več oblik: dobro so šli v prodajo bige, pince, korneti, štruce in hlebci. Za domače potrebe so bili dovolj dobri najnavadnejši, za prodajo in posebne priložnosti pa so gospodinje v testo zamesile tudi dodatke, kot so na primer dostopne oljke.
Ko je govor o kruhu z dodatki, se je treba z zahoda vrniti na vzhod Slovenije: tam je najznačilnejši kruh po navedbah uglednega profesorja klecenbrot ali štajerski sadni kruh. Tudi to je bil praznični kruh, podoben tistemu, ki ga najdemo po okoliških pokrajinah: na mizi je bil za božič in povsem pozabljeni tepežni dan, 28. decembra, ko so komando v hiši lahko prevzeli otroci. Po imenu sodeč so se poskušali oddolžiti predvsem za pretrdo vzgojo. V tem kruhu se je znašlo vse, kar se je dalo domačega nasušiti, od hrušk, jabolk, sliv do orehov, lešnikov. Pripravljali pa so ga radi tako, da so vse to suho sadje namočili v vinu in dodali nekaj začimb, da se je navzelo še boljšega okusa.
Najboljši slovenski kruh
Ta pa je resnični kralj med slovenskimi tradicionalnimi kruhi. Tisti, ki ga večinoma povezujemo z okusom otroštva, tisti, ki so ga pekle babice, in sicer v ogromnih količinah z dvajsetimi kilogrami moke naenkrat, a hkrati varčno. To je kruh, ki se je vedno pripravljal s predtestom, s fermentiranim, večer prej pripravljenim nastavkom iz dela ržene moke. Pekli so tri- do štirikilogramske hlebce.
Priprava domačega kruha
Glede kruha v prehrani zunanjih oz. prosto živečih ptic so mnenja zelo različna: nekateri ga odsvetujejo, drugi priporočajo. Ker je tema aktualna zlasti v zimskem času, ko se jih veliko posveča hranjenju ptic, je umestno, da spregovorimo o tem. V vsakem gospodinjstvu nam občasno ostane kos ali krajec kruha. Misel, da bi ga ponudili pticam, se nam tako ponudi kar sama.
Na začetku sem si pekel iz bele moke, kasneje pa prešel na 500g polnozrnate moke tipa ˝1250˝ in 500g polbele krušne moke tipa ˝850˝, če sem dodal malo preveč vode, dodam kar belo moko cca 50-100g. Danes sem si spekel kruh iz polbele in ržene moke. Ali je ržena moka boljša od polnozrnate pšenične moke. Ajdova/pirina moka pa se mi zdi draga.
Mislim, da ni pri kruhu nič drugače kot pri drugih stvareh in hrani nasploh - najbolje je jesti čim bolj pestro. S tem po eni strani dobimo različne hranljive snovi, po drugi strani pa zmanjšamo tveganje. Pri nas domačega kruha zdaj ne utegnemo peči redno, ampak enkrat tedensko ali celo na deset dni - pečemo koruznega, belega pšeničnega ali pirinega, polnozrnatega pšeničnega ali pirinega, ajdovega, včasih ajdovega z orehi, pa tudi različne mešanice.
Drugače se mi zdi pa najbolje kupiti mlinček za moko pa žakelj pšenice in si moko sproti mleti.
Danes na izletu je bil sigurno najboljši kruh sonček ( bil kruh v obliki sončka, krhek....njam, njam...)v gostilni Ankaran, ki smo ga zmazali vročega ob ribjemu namazu, mož ob pleskavici, pa še enega domov prinesli. Zrak, sonce, lakota svoje naredi. Drugače pa pri nas punce prisegamo na ajdovega z orehi, pirinega, koruznega, rženega, pa po receptu rebecce, fantje pa jelenovega, krajcarja, pa kakšnega s semeni. Seveda pa domač kruh brez gnetenja s polbelo in rženo moko. Bi pa z veseljem jedla puhast kruh dvobarvni ( pol koruzne moke, pol ajdove) - sem ga nekoč v gostilni v Vodicah pa se mi ne sanja recept, da bi mi tako puhasto uspel. Drugače pa v sili razmer pojemo tudi kak bel kruh sveže pečen v bližnji pekarni in žemljice. Če je lakota vse prav pride.
Že dobro leto sama pečem dvakrat tedensko kruh.
Mi smo se pa tako navadili, da ga spečem doma na zalogo in zmrznem, kake žemljice in ostale malenkosti pa spotoma. Puhastih variant sploh ne maramo. Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS!
Mi tudi večino kruha spečemo sami in zamrznemo. In narejeni so čisto po trenutnem navdihu in kar je pri roki. Ga pa ne pojemo prav veliko.
Različne vrste slovenskih kruhov
Jerpici ponekod rečejo erpica, pršjača, ocvirkovka ali kar pogača; nizek kruh so posuli z ocvirki ali premazali s smetano. Jerpica je nizek kruh okrogle oblike, ker se je včasih pekla v krušni peči in se je naredila na loparju. Včasih je primanjkovalo moke, zato so na hitro spekli nizek kruh, jerpico. Posuta je z ocvirki ali pomazana s smetano, kar pač je imela gospodinja na razpolago.
Kot še dodaja sogovornica, se pogosto dogaja, »da isto jed v različnih krajih poimenujemo drugače ali istoimensko jed pripravljamo na različne načine. Ko že pišemo o slovenskih sploščenih kruhkih, lahko dodamo še to: podobne jedi, ki so jih pogosto pekli ob redni tedenski peki kruha, poznajo tudi na Gorenjskem in Koroškem. Na Bledu to tradicionalno jed v zadnjem obdobju oživljajo člani turističnega društva, ki jih po različnih dogodkih spremlja premična krušna peč, v kateri pripravljajo blejsko posmoduljo - sploščeni kruhek, dopolnjen z nadevi, ki so bili tudi v starih časih pri roki. Kar je zanimivo in tudi lepo: posmoduljo lahko naročimo v nekaterih picerijah v tem delu Gorenjske, denimo v Špici, ki jo vodi nekdanji veslač Jani Klemenčič, ali radovljiški piceriji Baffi, kjer dobrote iz natančno izdelanega testa z drožmi peče Simon Koštomaj. Prav tako na Gorenjskem, v Tržiču, podobni jedi rečejo flika. Na Koroškem sploščene kruhke, pripravljene z drožmi in iz rženega testa, imenujejo trente.
Tudi meni je to izjemno zanimiva jed in hkrati zelo enostavna. Domači ocvirki popestrijo različne jedi, lepo pa se ujamejo tudi s krušnimi dobrotami. Presejani moki, lahko je krušna ali bela, dodamo kvasec, toplo vodo, sol in malo maščobe.