Urška Centa je mednarodno uveljavljena plesalka, koreografinja, pedagoginja, glasbena ustvarjalka in avtorica, ki deluje na presečišču flamenka, sodobnega plesa in glasbe. Njeno umetniško pot in razmišljanja so pogosto predstavljena v medijih, med drugim v Sobotni prilogi in Nedelu, kjer je opisana kot performerka in koreografinja, ki širi meje in razumevanje flamenka. V intervjuju za Sobotno prilogo je izjavila: "Začutila sem, da je čas, da opravim s preteklostjo in velikimi ljubeznimi."
Odnos do flamenka in umetniški izraz
Koreografinja in plesalka Urška Centa pravi, da je flamenko njen jezik, s katerim ustvarja nove zgodbe, zanj pa je flamenko polje neskončne svobode. "Že dolga leta ga ne vidim več od zunaj, ampak zelo od znotraj," pojasnjuje. Za Urško Centa je flamenko podoba ekstremnega čustva, ekstremne odprtosti, pretočnosti in pristnosti. Poudarja, da se pri flamenku najbolj ceni iskrenost. Instinktiven klic in močna sila sta jo pripeljala do plesa, ki je zanjo način obstajanja. "Racionalne odločitve zame ne delujejo," je dejala v enem izmed intervjujev.
Zgodovinski in filozofski kontekst flamenka
Urška Centa flamenko opisuje kot kompleksno zgodbo mešanja kulturnih vplivov v Andaluziji, ki vključuje judovske, mavrske in krščanske elemente. Obstajajo številne interpretacije, ki ga lahko vidijo kot multikulturalizem, talilni lonec, ki staplja kulturna ozadja priseljencev z vseh koncev sveta v novo kulturo. Povezave so se našle že z Indijo, z Radžastanom, sreča se z judovsko vero, z arabskim izročilom, tudi s krščanstvom. Čeprav je bil flamenko v preteklosti zlorabljen za gradnjo podobe nacionalne identifikacije, je zanj toliko več. V njegovi zgodovini je veliko magičnih zgodb in pripovedovalske lepote.
Kot umetnica Urška Centa flamenko doživlja kot ekstremno individualno izkušnjo, polno fenomenov. Meni, da je nekatere stvari bolje niti ne poskušati razložiti racionalno. Posebej izpostavlja pojem duende, nerazložljiv občutek magičnosti, zasvojenosti, osebne ekstaze in zamaknjenosti. To je trenutek, ko zaznaš lepoto, hkrati pa tudi predanost ciklu življenja in zavedanje bližine smrti, ki jo sprejema drugače kot večina. Ta občutek jo je flamenka tako obsedel.
Izobraževanje in umetniška pot
Urška Centa se je flamenka začela učiti pri osmih letih in je od zgodnjega otroštva "obstajala skozi ples". Kot najstnica ni poslušala mainstream glasbe svojih vrstnikov, ampak je s prijateljico prebirala Lorcovo poezijo, poslušala flamenko in gledala filme z "magičnostjo, temperamentom". Fascinacija nad flamenkom se je razširila tudi na španske nadrealiste, sploh Man Raya in Luisa Buñuela, ter Picassa. Spominja se, kako jo je začaral album Enriqueja Morenteja Pablo de Malaga. Lorcova poezija je vanjo vstopila že zelo zgodaj in še vedno odzvanja v njej, kar jo je med drugim navdihnilo za plesno miniaturo iz pesmi Nana del Caballo Grande.
Po koncu gimnazije ji je bilo jasno, da si zares želi plesati. Ker študija flamenka v Sloveniji ni, se je odločila za študij v Madridu, in sicer na šolah Centro de Danza Española y Arte Flamenco Amor de Dios ter novoustanovljeni akademiji UFlamenco, centru za visoke študije flamenka (med letoma 2014 in 2017). Tam se je poleg plesa učila tudi zgodovine, muzikologije in glasbe.
Leta 2021 je na Akademiji za ples AMEU v Ljubljani diplomirala iz sodobnega plesa in koreografije. Kljub odločitvi za študij sodobnega plesa in koreografije, je flamenko nekaj, kar je zakodirano v njen izraz, saj se njen gib, način razmišljanja in glasba težko popolnoma ločijo od njega. V zasledovanju medkulturne vizije razvija performativno govorico med flamenkom in sodobnim plesom.
Izzivi in preskoki v plesnem svetu
V določenih umetniških krogih Urška Centa opaža odtenke nelagodja in celo predsodkov, ko omenja, da je plesalka flamenka. Pojasnjuje, da obstajajo tradicionalni, zelo zaprti krogi, v katere neromski plesalci nimajo vstopa. Poudarja, da Joaquín Cortés, čeprav cenjen, flamenko prikazuje kot spektakel, medtem ko njo zanima pristnost in izčiščen izraz veščine in talenta. Meni, da se lepota zgodi s potrebo po pristnosti.
V prostor, kjer se zgodi flamenko, tako imenovani tablao, je težko vstopiti, ker so ti prostori rezervirani za določene skupine. Med raziskovanjem flamenka v nastopih tablaa je ugotovila, da jo v resnici bolj zanima koreografija, "misel skozi ples". Kot plesalec flamenka si tudi tolkalec, ki po tradicionalni strukturi vodi glasbenike; moraš poznati melodije, ki jih poje pevec, in nanje prilagajati gibanje, držo ter sporočilo. Kljub temu da si je želela nabrati čim več izkušenj tudi v tablaos, je ugotovila, da jo bolj zanima koreografija.
Ustvarjalni projekti in sodelovanja
Zanimalo jo je, kaj lahko izkusi v stiku z jazzom, baročno glasbo, sevdahom in elektroniko, zato se je odločila za študij sodobnega plesa in koreografije.
Zvočna koreografija in glasbene poti
Ob vrnitvi v Slovenijo in intenzivnem ustvarjalnem delu jo je začela vznemirjati zvočna koreografija. Navdih je našla pri priznanih slovenskih jazzovskih glasbenikih, s katerimi je začela intenzivno sodelovati: s Tomažem Gajštom, Robertom Jukičem (ki je delal glasbo za projekt ENO - ONE), Juretom Puklom (s katerim sta ustvarila projekt Na pragu nevidnega), Janijem Modrom (s katerim sta ustvarila Sinsonte, v grlu pozabljena pesem), ter Zvezdano Novaković in Katjo Šulc. "Glas je bil gotovo ves čas tam nekje," pravi o svojem petju.
Njena interpretacija pesmi Volver, simbola nostalgije o odhajanju in pogledu nazaj, jo je od nekdaj zelo fascinirala. Ko sta leta 2019 s Tadejem Kamplom začela glasbeno-plesni projekt Sentido Project, je Volver postala stalni del njunega repertoarja. V sklopu Sentido Project, ki je nastal na pobudo Urške Centa, postaneta ples in glasba nerazdružljiva enost.
Odmevni avtorski projekti in mednarodno uveljavljanje
Med njene odmevnejše avtorske projekte spadajo:
- Sinsonte, v grlu pozabljena pesem (Cankarjev dom, Zavod Flota, 2022) z Janijem Modrom.
- Zgodbe o pticah z Marcom de Ano (Zavod Nest, 2021).
- Zvoki izpod kože s Kristyno Šajtošovo, Anjo Möderndorfer in Saro Janašković (Zavod Nest, 2021).
- ENO - ONE (Cankarjev dom, Zavod Flota, 2020), kjer z drugimi ženskami deli isto telo, prostor in čas. V predstavi se zrcalijo njeni koraki kot skupni koraki in njena misel kot misel neštetih, njeno krilo pa je polje, na katerem lahko obstaja samo skupaj z njimi. Predstava gradi občutek pripadnosti, ki ga preseka slutnja individuuma in vonj svobode. Gibalna govorica flamenka se radovedno druži s formo sodobnega plesa in urbanega zvoka, ki si z lahkoto izposoja pri drugih glasbenih kulturah. Gibalni izraz, telesni znaki flamenka - udarci nog, tleskanje, ploskanje, dih in glas - služijo kot glasbeni inštrument in soustvarjajo glasbeno kompozicijo.
- Lorca, ti in jaz s Katjo Šulc in Robertom Jukičem (2018).
- Eno balado, prosim! z Zvezdano Novaković (2018).
Cikel Noches de Tablao in "Odlaganje spominov"
Cikel sodobnega flamenka Noches de Tablao, ki ga je Urška Centa s sodelavci začela leta 2017, predstavlja umetniške iniciative, v katerih se prepletata živa glasba in ples. Plesno-glasbeno suito Odlaganje spominov s koreografijami Urške Centa za dvajset plesalk in plesalcev so izvedli na Odru pod zvezdami v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Pred tem večerom je koreografinja povedala, da s plesom posameznik komunicira svojo navzočnost na tem svetu in krpa razdalje do drugih. Suita pripoveduje osebne zgodbe skozi osebni gib.
Projekt "Vrt" in "Tam, v vrtu Vrt kot prostor, ki nam je blizu"
Predstava "Tam, v vrtu Vrt kot prostor, ki nam je blizu" je nastala v sodelovanju z igralcem Domnom Novakom. Z raziskovanjem zvoka in mehanizmov poslušanja razširja potencial telesa. Vrt je zanjo močno vkodiran v človeka in njegovo doživljanje narave, simbol človekove želje po urejenosti in ukrotitvi narave. Ker je biti samozaposlen na področju sodobnih plesnih umetnosti težko in je imela občutek, da nenehno dela brez pavze, je potrebovala "reset", "svoj vrt", trenutek posvetitve, kaj v resnici dela, trenutek razmisleka in preizpraševanj. Zato sta z Domnom predstavo zasnovala v iskanju povezovanja in odnosa. Domen Novak se je v predstavi izkazal za izjemnega raziskovalca in "krasno zvočilo" s svojim beatboxingom. Z dramaturgom Nikom Žnidaršičem pomaga uravnotežiti te, kot jih imenuje, "različne svetove". Predstava je radikalna, ker temelji na želji po sodelovanju in odnosu.
Samozaposlenost v kulturi in mednarodno priznanje
"Če je podpora sistema tako majhna, se vedno vračaš na začetek," pravi Urška Centa. Biti samozaposlen v kulturi v Sloveniji je zahteven projekt, kjer "če v Sloveniji tega ne narediš sam, tega zate ne bo naredil nihče drug." Urška Centa ima občutek, da nenehno dela, brez pavze, in ima veliko premalo stika s soljudmi. Kljub temu se uspešno uveljavlja tudi na mednarodnih odrih. Nastopila je na številnih prizoriščih in festivalih doma in v tujini, vključno z Mehiko, Italijo in Turčijo.
Lani jeseni je prejela povabilo s festivala sodobnih umetnosti FIAC v Guanajuatu v Mehiki, da predstavi svoje delo. Tamkajšnje navdušenje nad njenimi projekti je Sentido Projectu prineslo koncertno turnejo po Mehiki, ki so jo začeli s koncertom v Guadalajari, nadaljevali v Guanajuatu in San Miguel de Allende. Opisuje, da so bili vsi koncerti polni, občinstvo pa je s stoječimi ovacijami in vzkliki izkazalo izjemno strasten odziv, česar Urška Centa še ni doživela. "Tega si, če ne doživiš, ne moreš predstavljati," je dodala.
Pogled v prihodnost
Urška Centa trenutno z Robertom Jukičem v Belgiji snema jazzovski album, kar nakazuje, da njen glas, o katerem je bilo govora, "končno prihaja ven." Njena nenehna potreba po nadaljnjem raziskovanju, po ponovnem odkrivanju in izumljanju sebe, svojega giba in izraza, jo vodi k radovednosti, saj je z eno nogo v plesu in z drugo v glasbi. Zaveda se, da je "mogoče še drugače, še toliko več."