Praznovanje božiča in novega leta je v Sloveniji povezano z bogato kulinarično tradicijo. Medtem ko se danes božič pogosto osredotoča na obdarovanje, je nekoč predstavljal čas počitka in uživanja v posebnih jedeh, ki jih sicer ni bilo na pretek. V tem kontekstu je božični kruh, znan predvsem kot poprtnik, zasedal posebno mesto in bil pomemben obredni del prazničnega časa.
Zgodovina in poimenovanja poprtnika
Tradicionalni slovenski božični kruh ali poprtnik je bil prvič omenjen že leta 1592, avtor zapisa pa naj bi bil učenjak Hieronim Megiser v svojih slovarjih. Takrat se je poprtnjak v druge jezike prevajal kot daritvena pogača. Že Trubar pred tem omenja, da so Devici Mariji "pogače in opovitice nosili", Valvasor pa na eni strani omenja potice, na drugi strani poprtnik.
Poprtnik je praznični kruh iz boljšega kvašenega testa v obliki hlebca, ki je lahko neokrašen ali pa okrašen z različnimi testenimi figuricami. Po besedah Metke Starič iz Zavoda Parnas, ki skrbi za ohranjanje dediščine peke poprtnika, je bil kruh pokrit s prtom, od koder izvira tudi njegovo najbolj znano ime - podpŕtnik.
Množica imen in regionalne razlike
Božični kruh poprtnik je lep dokaz bogatega slovenskega jezika z množico sinonimov. Etnolog Janez Bogataj navaja trinajst imen, vendar to še zdaleč niso vsa. Poleg poprtnika so ga včasih imenovali tudi božičnik, župnek, badnjak, stolnik, pomižnik, miznik, miznjak, namiznjak, mižnjak, božičnak in parjenk.
Ime župnik, kot pojasnjuje Metka Starič, izvira iz starih slovanskih enot, povezanih z besedami župa, županija, župan, in ne po duhovniku, kot bi kdo pomislil. Številna imena pričajo o tem, da so poprtnik nekoč pekli skoraj po vsej Sloveniji, z izjemo Prekmurja in Primorske. Tradicija peke se je do danes neprekinjeno ohranila predvsem v osrednji Sloveniji, v delu Dolenjske, Notranjske in manjšem delu Štajerske, a jo na novo oživljajo tudi v nekaterih drugih regijah.
Po Sloveniji so različne prakse glede priprave. V velikolaških in dobrepoljskih krajih se poprtnik vedno peče na tretji sveti večer, torej pred svetimi tremi kralji, nato pa se zjutraj razreže. Nekateri ga spečejo za božič in ga nato shranijo ter blagoslavljajo vse tri večere, spet drugi pa vsak praznik spečejo svežega. V Beli krajini, zlasti med Metliko in Črnomljem, je bil doma »božičnik«, ki so ga na površju krasile jaslice.
Sestava in priprava poprtnika
Poprtnik se vedno pripravlja iz boljšega kvašenega testa. Testo se zamesi z jajci in mlekom, moka pa mora biti bela. Gre za sladek kruh, zato se mu dodaja sladkor, nekatere gospodinje pa so mu včasih dodale tudi vaniljev sladkor, malo ruma in limonine lupinice - vse, kar so imeli nekoč posebnega. V preteklosti, ko bela moka ni bila samoumevna, so si jo ljudje celo izposojali, da je bil poprtnik res bel.
Gospodinje ga večinoma pripravljajo iz boljšega kvašenega testa. Pred vzhajanjem manjši del testa odvzamejo za pripravo okrasja. Preostalo testo oblikujejo v hlebec, ki ga nato okrasijo. Ko je vzhajan, ga premažejo s stepenim jajcem in dajo v pečico. Za pripravo poprtnikov ni enotnega recepta, saj vsaka gospodinja lahko katero sestavino doda ali odvzame, največja osebna ustvarjalnost pa se pokaže pri oblikovanju okraskov.
Okrasitev poprtnika
Za poprtnik je praviloma značilno okraševanje hlebca. Okrasitev je bistvena in se razlikuje med posameznimi kraji. Nekatere nosilke izročila so povedale, da pri njih ni bil okrašen ali pa je mama le z nožem zarezala križ. Najbolj pogost motiv po celi Sloveniji so ptički, katerih število je običajno ustrezalo številu otrok pri hiši, ponekod pa so trije ptički predstavljali svete tri kralje. Ti ptički, ponekod tudi golobice (iz krščanskega izročila), so res najbolj pogost motiv.
Poleg ptičkov so pogoste tudi kite, ki simbolizirajo povezovanje družine ali Kristusovo krono. Drugi motivi vključujejo ograje, venčke ter motive iz rastlinskega in živalskega sveta, kot so smreke, rožice in sonček kot znanilec novega leta ter dobre letine. Pri Hrvatih se na božični kruh včasih dodajo tudi štirinožne živali in sodi, v Ribniški dolini pa je etnograf Jožef Rudež v 19. stoletju opisal prisotnost štirinožnih živali in Gospodarčka, hišnega boga, ki je varoval ognjišče.
Obredna funkcija in verovanja
Božični kruh je imel tudi obredno funkcijo, saj je bil blagoslovljen. Ljudje so ga jedli z mislijo, da jim bo prinesel nekaj dobrega. Treba ga je položiti na pogrnjeno mizo in tam ostane vse tri svete večere - za božič, na novo leto in svete tri kralje. Največkrat so spekli tri hlebčke iz pšenične, ajdove in ržene moke, od katerih je bil eden namenjen za božič, eden za novo leto in eden za svete tri kralje. Domači so na vsak praznik pojedli en hleb, nekaj kruha pa je dobila tudi živina. Na tak način so simbolno povezali vse živeče na kmetiji ter si zaželeli zdravo in obilno novo leto.
Tradicionalna peka kruha: Starodavna pečica, okusni rezultati!
Šege in prerokovanje
V zvezi s poprtnikom obstaja kar nekaj šeg in verovanj. Fant, ki bo pokusil devet različnih poprtnikov, naj bi se v istem ali drugem letu poročil. Počena skorjica kruha je kazala smer, iz katere bo prišel bodoči ženin k hiši. Velikost kosa kruha, ki ga je dobil otrok, je nakazovala, koliko bo otrok zrasel v prihodnjem letu. Po Dolenjskem je bil pogost običaj, da mama ali oče dvigne kos poprtnika v zrak in potem otroci skačejo do njega; višje kot so skakali, več naj bi zrasli v tistem letu.
Ljudje so verjeli, da ima poprtnik zdravilno in magično moč. Drobtine poprtnika so raztresli po polju, da bi bilo bolj rodovitno, ali pa so jih vrgli v vodnjak, da bi preprečili sušo. Kos poprtnika so ponekod shranili in ga v primeru bolezni dali živini. Kruh, zataknjen za hišna vrata ali pod tram na strehi, naj bi odganjal čarovnice in preprečeval naravne nesreče, pomešan med semensko žito pa naj bi prinašal dobro letino.
Razlika med poprtnikom in pogačo
Sonček je pogača. Ključna razlika med poprtnikom in pogačo je v tem, da se pogača lomi, poprtnik pa se vedno reže. Lahko ga režemo kot torto ali pa ga najprej prerežemo na pol in nato naprej. Preden se razreže, je običajen blagoslov, torej, da ga prekrižamo z nožem. Poprtnik se razlikuje od potice tudi po tem, da nima nadeva, medtem ko je potica kulinarična posebnost z različnimi nadevi, zaradi česar je lažje "preživela" v sodobnem času.
Ohranjanje tradicije in vpis v register nesnovne kulturne dediščine
Po drugi svetovni vojni so poprtnik začele nadomeščati potice, kar je pripomoglo k temu, da se je obrednost poprtnika začela izgubljati. Vendar pa se je tradicija ohranila, zlasti v osrednji Sloveniji, delu Dolenjske, Notranjske in manjšem delu Štajerske.
Maja 2013 je bil poprtnik na pobudo nosilke dediščine Majde Tekavec s skupino gospodinj iz velikolaških krajev in Dobrepolja vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije. Čez dve leti so ta seznam dopolnile še skupine gospodinj iz Cerknice, Loške doline in Babnega Polja, Loškega Potoka, Ribniške doline, okolice Žužemberka, okolice Dolskega in s Svibnega ter okolice Radeč, v pripravi za evidentiranje pa je še pet skupin.
Iskanje najzaslužnejših za ohranjanje in oživljanje peke poprtnikov pripelje do gostilne Pri Kuklju v Velikih Laščah, kjer so leta 1997 začeli organizirati razstave in predavanja o pripravi božičnega kruha. V letu 2010 je to vlogo prevzelo Društvo podeželskih žena Dobrepolje Struge iz Vidma, naslednje leto pa Zavod Parnas iz Roba nad Trubarjevo Rašico, ki povezuje delovanje skupin gospodinj iz okolice Velikih Lašč in Dobrepolja.
Metka Starič, vodja Zavoda Parnas, poudarja, da je njihov cilj ohranjati te slovenske posebnosti in preprečiti, da bi jih globalizacija preveč uničila. Zavod Parnas izvaja delavnice, da se mladi naučijo peke poprtnika, in spodbuja domačo pripravo, saj si ne želijo, da bi ta obredni kruh postal le komercialni izdelek. Danes je v registru 15 skupin nosilcev dediščine po Sloveniji, ki delujejo samostojno, vendar se letno srečujejo. Pripravili so tudi knjižico Božični kruh ali poprtnik na Slovenskem in potujoče razstave, s čimer prispevajo k širjenju znanja in pomena poprtnika.
Poprtnik je tudi del svetovne dediščine; na podoben način so vpisani tudi na Hrvaškem, kjer ga imenujejo božičnik z Žumberka in župnik iz Prezida. Tudi Srbi pečejo poprtnik. To kaže na širši slovanski kontekst, kjer je bil takšen okrašen kruh vedno nekaj posebnega in posvečen obrednim namenom.