Tema slivovega cveta, simbola čistosti, odpornosti in lepote v zimskem času, je globoko zakoreninjena v vzhodnoazijski poeziji in literaturi. Pojavlja se tako v klasičnih proznih delih kot tudi v miniaturnih pesniških oblikah, kot je haiku, kjer služi kot navdih za globoka razmišljanja o naravi, življenju in minljivosti.
Roman "Slivov Cvet v Zlati Vazi": Mojstrovina Kitajske Proze
Eno izmed osrednjih del kitajske literature, ki nosi simboliko slivovega cveta že v naslovu, je roman Slivov cvet v zlati vazi (v originalu Jin Ping Mei). Izvirni naslov romana je sestavljen iz imen treh glavnih protagonistk.
Zgodovinski kontekst in tematika
Zgodba se odvija na Kitajskem v času Severne dinastije Song (960-1125), vendar s prikazovanjem dekadence in moralne izprijenosti tedanje družbe nastavlja ogledalo dinastiji Ming (1368-1644), v kateri je živel avtor. Roman je prvič izšel okrog leta 1618 in velja za prvi kitajski roman z enotno zgodbo. Je zmes zgodovinskega, erotičnega in moralističnega romana, postavljenega v izmišljeno trgovsko mesto Quinghe.
Glavni lik, Ximen Quing, si pridobi ogromno bogastvo in z nezakonitimi sredstvi tudi uradni položaj v cesarskem sistemu uradnikov. Smisel življenja najde v čutnem uživanju in materialnih dobrinah, njegov spolni apetit je nenasiten in zajema številne ženske, med drugimi njegovo zakonito ženo in še pet konkubin. Pripovedovalec romana poudarja: »Življenjska moč posameznika je omejena, toda pohota na tem svetu je neomejena,« preden Ximen Quing umre v mukah po nepremišljenem zaužitju prevelike količine afrodiziaka. To je začetek propada njegovega gospodinjstva, ko njegov sin postane budistični menih, ki moli za duše vseh umrlih članov družine. Romaneskni junak Ximen Qing je povzpetnik in ne pozna meja, tudi v ljubezenskem življenju ne, kar ga pripelje do tragičnega konca. Zaradi erotičnih prizorov avtorica spremne besede v naslovu omeni tudi sintagmo obscena literatura. Roman med vrsticami pripoveduje o družbenem in osebnem razkroju v dinastiji Ming.
Slovenske izdaje in prevodi
Domače bralke in bralci poznajo roman pod naslovom Lepe gospe z bogatega dvora, ki je izšel v kar treh izdajah. Omenjeno verzijo je iz nemščine prevedel Ivan Skušek. Najnovejšo izdajo, Slivov cvet v zlati vazi (Beletrina, 2024), je prevedla iz izvirnika Katja Kolšek. V originalu ima roman 100 poglavij, roman pa je zelo obsežen in vsebuje sto natančno strukturiranih poglavij. Skuškov prevod (leta 1965 je izšla tretja izdaja) vsebuje uvodnih devetinštirideset poglavij romana, objava Katje Kolšek pa od vključno dvainšestdesetega poglavja do vključno devetinsedemdesetega. Čeprav je izšel le v izsekih, roman nudi bralki in bralcu otipljiv vpogled v zelo zanimivo literarno delo. O avtorju vemo samo to, da njegovo ime pomeni »posmehljivec iz Lanlinga«.
Prevajalka Katja Kolšek: Most Med Kulturama
Katja Kolšek (1977) je pomembna figura pri prevajanju kitajske literature v slovenščino. Študirala je filozofijo in sinologijo ter leta 2007 na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktorirala iz filozofije. Med študijem je začela prevajati kitajsko literaturo in poezijo.
Strokovno delovanje
Na Fakulteti za humanistične študije v Kopru je predavala filozofijo in teorijo ideologije. Raziskovala je vplive tradicionalne kitajske misli na maoizem v filozofiji Alaina Badiouja na podoktorskem projektu na Akademiji Jan van Eyck v Maastrichtu in Znanstvenem raziskovalnem centru v Kopru, kasneje pa poučevala kitajski jezik na lektoratu Filozofske fakultete v Ljubljani. Prav tako je delala kot vodja sinologov na Konfucijevem inštitutu v Ljubljani.
Izbor prevodov
Od začetka študija sinologije dalje je prevajala iz kitajskega v slovenski jezik. Nekateri njeni pomembnejši prevodi iz kitajščine v slovenščino vključujejo:
- Naj cveti sto svetov: sodobna kitajska kratka proza (Študentska založba Litera, 2006)
- Kjer se morje ustavi, Yang Lian (Študentska založba, 2013)
- Dnevnik nekega norca in druge zgodbe, Lu Xun (Zamik, 2008)
- Nismo nedolžni, Bei Dao (Beletrina, 2019)
- Poezija je sol sveta: slovensko-kitajsko pesniško branje (Veleposlaništvo v Pekingu, 2022)
- Slivov cvet v zlati vazi, Lanling Xiaoxiaosheng (Beletrina, 2024)
Haiku: Pesniška Oblika in Filozofija Cvetov
Slivov cvet ima pomembno vlogo tudi v japonski poeziji, še posebej v haikuju, ki je pesem s stalno obliko v treh vrstah s po 5/7/5 zlogi v verzu. Haiku je moškega spola in zajema bistvo narave in človeškega doživetja.
Struktura in Pravilnost Haikuja
Tehnično odličen haiku je redek pojav, ko je vsak verz stavek. Stavek lahko gre od začetka do zadnjega verza. Dejstvo je, da ima večina pesnikov težave pri zlogih, se pravi, da sprvijo v 5/7/4 zlogov. Delno je temu krivo zanikrno prevajanje in da mnogi za etniki sploh ne vedo, da ne delajo prav, če imajo več ali manj zlogov v vrsti, kot je za posamezni verz v haikuju predvidenih. Le kakšen smisel ima pisariti trivrstičnice in jih oklicevati za haiku, ko to ni? Imenovati pesem sonet, ki nima v verzu 11 zlogov, je bolno. Ker se da rima s prehodom stavka v drugo vrsto doseči na enostaven način. Težava je zmetriti verz oziroma ga napisati v enajstih zlogih. Da napišeš za tako pesem »nepravilen sonet«, je perverzno. Isto je po mojem pri trivrstičnici, ko ni zmetrana na 5/7/5 zlogov in jo prodajaš kot haiku.
Mojstri Haikuja: Basho in Issa
Matsuo Basho: Popotnik in Vernik
Macuo Basho (1644-1694) je bil izjemen japonski pesnik. Profesor dr. Franc Sušnik v knjigi POGLAVJA IZ SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI (Založba Obzorja, 1984) piše: »Pel je drobno pesmico 'hajkaj', te so kakor drget, ki obide dušo od sladke grpze, ko zastrmi v neizrekljivem začudenju in spoznanju; kakor vzdih v snu mesečne noči; kakor koprnenje, s slavčevo pesmijo ubrano; poljub na češnjev cvet. Kaj, na primer, je življenje? Ni ko hip, ki zašelesti. sine v mir in mrak vesolja, in že ga ni.«
Basho je bil neke vrste upokojenec, saj je zapustil samurajski stan in postal beraški potujoči menih, čeprav ni bil menih v smislu učenca, ampak vernika. Njegova najboljša dela so nastala po štiridesetletnici. Umrl je star petdeset let. Pisal je tudi čudovito prozo, na primer Iz potopisa OZKA POT PROTI ODDALJENEMU SEVERU, ki se začne nežno: »Sonce in mesec večni so popotniki, tako gre, tudi letnim časom, iz leta v leto, ki prihaja in odhaja. Kdor pa preživi življenje na plovečem čolnu, in kdor se v sedlu postara, za te je potovanje vsakdanji kruh in je resnično njihova prava domovina. V starih časih jih je veliko pomrlo na potovanjih. Ne morem se spomniti, kdaj je to bilo, no, na vsem lepem me je zagrabilo hrepenenje po življenju na potovanjih, in predal sem se usodi oblaka, ki ga preganja veter.« (Iz V. Devidé).
Zasluga haikai-ja je, da olepša in povzdigne navadno besedo, a pri tem ne pozabi vrednosti navadnega. Zmeraj išče resnično lepoto in se vrača k navadnim stvarem. Za Basho je cvet enako občudovan, pa naj bo cvet navadnega plešca, slaka, čičerka, repinca, krizanteme, potonike, navadne krivenke, cvet slive, češnje in podobno. In tako vidijo in čutijo tudi njegovi rojaki nekoč in danes.
Vladimir Kos o Bashoju in Haikuju
Vladimir Kos (1934, Murska Sobota), jezuit in misijonar, pesnik, haiku pesnik, esejist, je doktoriral iz teologije in dosegel licenciat "znanstveno stopnjo" iz filozofije. Posvečen leta 1950, od takrat živi v Tokiu kot duhovnik in profesor na jezuitski univerzi Sophia v Tokiu. V eseju "Skušnjavi" v knjigi ESEJ IZ JAPONSKIH OTOKOV (TOKIO 1996) na 59. strani piše: »Ko govorim o dveh skušnjavah, mislim na skušnjavi v zvezi z ustvarjanjem pesmi, ki jima tukaj na Japonskem pravimo haiku (v treh zlogih izgovorjeno, torej ha-i-kau) ali redkeje, kaikai (s štirimi zlogi, pri čemer sta i-ja tako rahla, da ju nenavajeno uho občuti kot -j).«
Primer Bashovega haikuja v prevodu V. Kosa: »Okiagaru... kiku honokanari.... Dvigajo se... krizanteme rahlo rahlo... Zadnje kapljice. Krizanteme dvigajo rahlo glavice.« Črki -k- in -r- v tem Bashovem haikuju dajo onomatopoijo krakanja in se izogne besedi "turobna" jesen.
Issa: Pesnik Žalosti
Tudi pesnik Issa (1763-1827), poklicni pesnik in slikar, je bil pomemben mojster haikuja. Issa se je poročil star 41 let, a so mu umrli štirje otroci drug za drugim in potem še žena. Poročil se je drugič, se ločil, nato pa mu je pogorela hiša. Njegovo ime pomeni "skodelica čaja". ISSA je avtor haikuja: »va-ruj mi moj grob.« (prevedel M.)