Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, ki ji je Združenje pridelovalcev sladkorne pese Slovenije zaupalo pripravo »Študije izvedljivosti projekta o ponovni oživitvi sladkorne industrije v Sloveniji«, je včeraj to študijo predstavila.
Na predstavitvi so bili prisotni predstavniki Združenja pridelovalcev sladkorne pese Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Gospodarske zbornice - zbornice kmetijskih in živilskih podjetij, Zadružne zveze Slovenije, predstavniki EU poslanca, predstavnik Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ter zainteresirana širša javnost. Navedene institucije so sodelovale pri izdelavi študije, prav tako pa sta pri pripravi študije z nasveti in svojimi izkušnjami sodelovala dr. Študijo so predstavili prof.dr.Črtomir Rozman iz Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede in njegovi sodelavci.
Študija izvedljivosti za ponovno oživitev sladkorne industrije
Na podlagi izdelanih analiz so raziskovalci zaključili, da bi bilo mogoče doseči potrebnih 16.000 hektarjev sladkorne pese za načrtovano tovarno. V Sloveniji bi bilo možno peso pridelovati na več kot 13 tisoč hektarih, z vključitvijo Hrvaške, Madžarske in Avstrije pa bi lahko dosegel površine čez 16 tisoč hektarjev in to za petletni kolobar.
Ker v Sloveniji letno v povprečju porabimo 73.000 ton sladkorja, poraba pa se povečuje, so ocenili, da bi za oskrbo domačega trga zadoščala tovarna s kapaciteto 100.000 ton. Pri izračunih so upoštevali 15% digestijo, povprečni pridelek 50 ton na hektar in da bi tovarna stala na lokaciji, kjer je že bila, kar pomeni uporabo obstoječe infrastrukture.
Ena od variant vključuje proizvodnjo bioetanola, s čimer bi bili izkoriščeni stranski produkti tovarne sladkorja. Za prvo varianto, kjer bi se glede na opremo lahko predelalo 7.500 ton pese na kampanjo in 28.030 ton melase na dan, so predvideli strošek 136 milijonov evrov. Strošek zaposlenih v tovarni bi znašal približno 1,5 milijona evrov letno, celotni obratovalni stroški pa bi letno znašali 50 milijonov evrov.
Preliminarni izračuni so pokazali, da se lastna cena pese giblje pri predvidenih parametrih med 28 in 31 evrov na tono, odvisno od uporabljene tehnike pridelave. Končna cena sladkorja bi lahko bila med 562,32 in 592,43 evrov za tono. Pripravljalci študije navajajo, da so pri kalkulaciji menda še precejšnje rezerve, kar 10 evrov pri ceni za tono pese.
Za izgradnjo tovarne z vso potrebno mehanizacijo bi po študiji bilo potrebnih 136 milijonov evrov, v kolikor bi tovarna stala na isti lokaciji v Ormožu kot je bila pred leti. Prvi pogoj pa je zagotovitev potrebne količine pese. V to smer bodo tudi tekle naslednje aktivnosti Združenja.
Predstavniki Ministrstva so bili na predstavitvi zadovoljni z prikazanimi rezultati in so poudarili, da ministrstvo podpira idejo o ponovni pridelavi in predelavi sladkorne pese ter je od samega začetka sodelovalo pri izdelavi študije. Opozorili so, da je treba počakati na »padec« kvot.
Zgodovina Tovarne sladkorja Ormož
Tovarna sladkorja Ormož je imela izjemen pomen za gospodarski, ekonomski in družbeni razvoj ter položaj Ormoža in širšega okolja. Gradili so jo od konca leta 1977 do konca leta 1979. Uradno je obratovala 27 let - od januarja 1980 do januarja 2007.
Nastala je v sklopu prizadevanj za povečanje prehranske varnosti in samooskrbe v nekdanji Jugoslaviji. Temeljni kamen so postavili konec leta 1977, naslednje leto se je začela gradnja in že januarja 1980 je Slovenija dobila prvi sladkor iz domače sladkorne pese, ki so jo predelali v ormoški tovarni. Zmogljivost tovarne je bila 4000 ton sladkorja dnevno. Letno so predelali 320 tisoč ton korenov pese in pridobili 42 tisoč ton belega kristalnega sladkorja. Poleg sladkorja so pridelali še 12.800 ton melase, 12.800 ton suhih pesnih rezancev ter 20.000 ton suhega karbonskega mulja.
Sladkorno peso so pridelovali v devetih takratnih občinah severovzhodne Slovenije ter hrvaških občinah Čakovec in Varaždin. Za kakovost je bila odločilna priprava tal. Leta 1977 so podpisali pogodbo z avstrijsko tovarno sladkorja v Tullnu o sodelovanju pri tehnologiji pridelave sladkorne pese ter uvajanju pedološkega laboratorija za analize tal. Ustanovljena je bila tudi Poslovna skupnost za sladkor. Tovarna je nabavila vso potrebno kmetijsko mehanizacijo za delo na 5000 hektarjih, kar so kasneje prenesli v lastništvo zadrug in kmetijskih kombinatov.
Izguba proizvodnje in posledice
Z vstopom Slovenije v EU leta 2004 jih je zajel kvotni sistem, pod pritiskom Svetovne trgovinske organizacije pa se je nato zgodila še sladkorna reforma, ki je omejila pridelavo sladkorja. Junija 2006 so lastniki tovarne sprejeli odločitev o ukinitvi proizvodnje sladkorja v Ormožu, januarja 2007 pa je slovenska vlada potrdila program prestrukturiranja.
Z zaprtjem »cuker fabrike« v Ormožu je na cesti ostalo več kot 300 delavcev, večina visoko izobraženih strokovnjakov, za nekaj let je usahnila pridelava sladkorne pese, za vedno pa so izgubili številne kmetije na severovzhodnem delu države.
Ko so tuji lastniki odločili za zaprtje tovarne, so iz naslova prestrukturiranja iz evropskih skladov prejeli 38,3 milijona evrov, od teh so 3,9 milijona dobili kot odškodnino pridelovalci, 8,2 milijona pa je šlo za odpravnine zaposlenim. Preostali denar so dobili tuji lastniki. Slovenski kmetijski prostor je izgubil eno najdobičkonosnejših kultur, od zaprtja pa država ni imela nobene koristi. Po letu 2017, ko je v EU prenehala veljati sladkorna reforma, se je začela sladkorna pesa vračati na njive v severovzhodni Sloveniji.
Vloga Terezije Štefančič
Dr. Terezija Štefančič je bila v Tovarni sladkorja Ormož vodja surovinskega oddelka, njen pokojni mož, Vinko Štefančič, pa direktor tovarne vse do upokojitve leta 1996. Terezija Štefančič je avtorica knjige Sladkorna pesa, ki je leta 1998 izšla pri založbi Kmečki glas.
Po diplomi na ljubljanski Agronomski fakulteti je magisterij opravila v Zagrebu, doktorirala pa v Novem Sadu, saj so imeli na tamkajšnji univerzi največ izkušenj s sladkorno peso. Je živa enciklopedija vseh naporov, načrtov, zmag in tudi padcev ter izgubljenih bitk, povezanih s tovarno.
V Knjižnici Ormož si je bilo mogoče ogledati priložnostno razstavo gradiva iz zasebnega arhiva dr. Terezije Štefančič in Vladimirja Hunjadija o Tovarni sladkorja Ormož, ki se jo je postavilo na ogled ob pogovoru z nekdanjo vodjo surovinskega oddelka tovarne in avtorico knjige Sladkorna pesa, dr. Terezijo Štefančič.
Pravi razlog za vašo KRONIČNO utrujenost | Dr. Teja Klančič
Prihodnost pridelave sladkorne pese
Po letu 2017, ko je v EU prenehala veljati sladkorna reforma, se je začela sladkorna pesa vračati na njive v severovzhodni Sloveniji. Lani so jo zasadili že na 163 hektarih. Pridelovalci, združeni v Kooperativo Kristal, prodajajo sladkorno peso hrvaškemu podjetju Viro Virovitica, ki je kupilo pretežni del ormoške tovarne.
Predstavniki Ministrstva za kmetijstvo in okolje so na predstavitvi študije izrazili zadovoljstvo z rezultati in poudarili podporo ideji o ponovni pridelavi in predelavi sladkorne pese. Opozorili so, da je treba počakati na morebitne spremembe v evropski zakonodaji glede kvot za sladkor.
