Prehrana bolnikov s sladkorno boleznijo je ključnega pomena za obvladovanje bolezni, saj se prilagaja tipu sladkorne bolezni, posameznikovim potrebam in načinu zdravljenja. Pri obeh tipih sladkorne bolezni, še posebej pri drugem, igra ustrezna prehrana ključno vlogo pri procesu zdravljenja in trajnem zniževanju krvnega sladkorja.
Sladkorna bolezen je stanje, pri katerem telo ne presnavlja in izrablja hranilnih snovi pravilno. Med presnovo v črevesju nastajajo osnovne prehrambene snovi, vključno s sladkorji, ki jih telo uporabi za energijo ali shrani. Za normalno delovanje presnove je nujno potreben inzulin, ki nastaja v trebušni slinavki.
Priporočila za prehrano sladkornih bolnikov
Prehrana sladkornih bolnikov mora biti predvsem dietna in zdrava, prilagojena posamezniku. Pomembno je upoštevati količino hrane, število in čas obrokov ter vrsto živil. Zato je priporočljivo, da dieto skupaj sestavijo zdravnik, strokovnjak za prehrano in posameznik.
Sladkorni bolniki ne potrebujejo povsem drugačne prehrane, temveč morajo izmed priporočil za zdravo prehranjevanje izbrati tisto, kar je najbolj ustrezno zanje. Priporoča se zaužitje 4-6 manjših obrokov dnevno, približno ob isti uri.
Izbira živil
- Prednost naj imajo polnozrnati kruh in živila z veliko vlakninami (zelenjava, sadje).
- Čim manj naj bo v prehrani maščob, alkohola in živil z visoko vsebnostjo sladkorjev (med, marmelada, sladice, sirupi, sladkorne pijače).
Pomembno je, da hrana povzroča čim manjši porast sladkorja in maščob v krvi ter hkrati preprečuje nastanek arterioskleroze. Posebna pozornost je namenjena količini in vrsti ogljikovih hidratov, ki po obroku najbolj vplivajo na zvišanje ravni glukoze v krvi.
Največ ogljikovih hidratov vsebujejo škrobna živila, stročnice in sadje, sledijo mleko in nekatere vrste zelenjave. Običajni sladkor ni prepovedan, vendar ga je dovoljeno zaužiti le v sklopu večjega obroka. Samostojno zaužitje sladkih pijač, sokov ali sladic lahko povzroči prevelik porast sladkorja v krvi. Enako velja za sadne sokove. Dnevno je dovoljeno zaužiti največ dve žlici sladkorja, če ga ne uživamo drugače. Pri hujšanju pa ga ni priporočljivo uživati.
Enakomerna porazdelitev živil z ogljikovimi hidrati čez dan na vse obroke (zajtrk, malica, kosilo, malica, večerja) pomaga preprečiti prevelike skoke krvnega sladkorja po obrokih. Pri vsakem obroku je priporočljivo zaužiti zelenjavo ali sadje, bogato z vlakninami, saj upočasnijo porast krvnega sladkorja. Živila z veliko vlakninami je najbolje uživati surova.
Maščobe je dovoljeno uživati le v majhnih količinah, saj imajo veliko kalorij in prispevajo k nastanku arterioskleroze. Zato naj bo hrana nemastna. Najbolj nevarna živila so meso in mast živalskega izvora ter mleko, ker vsebujejo škodljiv holesterol in maščobe. Nasprotno nekatere maščobe rastlinskega izvora, kot so olivno in repično olje, ter jedrca orehov, mandljev in lešnikov, zavirajo nastanek arterioskleroze. Na splošno velja, da so trde maščobe, ki so hladne, bolj škodljive kot tekoče, zato je bolje uživati rastlinske kot živalske maščobe.
Beljakovine so nujno potrebne, z normalno količino hrane pa jih običajno zaužijemo dovolj. Največji vir beljakovin je meso in živila, ki ga lahko nadomestijo. Stročnice, ki vsebujejo veliko beljakovin, lahko pripomorejo k zmanjšanju količine zaužitega mesa. Tudi vegetarijanska prehrana je možna, vendar le po posvetu z zdravnikom ali dietetikom.
Med ostalimi živili so priporočljivi mlečni izdelki z majhno količino maščob (posneto mleko, pinjenec, jajčni beljak), živila, označena s znakom varovalnega živila (malo maščob in/ali holesterola, veliko prehranskih vlaknin, kakovostne maščobe, nič ali malo dodanega sladkorja, nižja energijska vrednost).
Pomembnost teh priporočil je za bolnike s sladkorno boleznijo mnogo večja kot za zdravo populacijo, saj so ti bolniki mnogo bolj podvrženi tveganju za žilne bolezni. Dolgoročni namen spremembe prehranskih navad pri bolnikih s sladkorno boleznijo je razbremenitev presnovno obolelega organizma in preprečevanje kroničnih zapletov. Debelost je pri teh bolnikih pomemben patogenetski dejavnik, zato je normalizacija telesne mase z ustrezno prehrano in povečano telesno dejavnostjo prednostni cilj zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2.
Vloga rdeče pese v prehrani
Rdeča pesa (Beta vulgaris) je koreninasta zelenjava, ki je bila že v preteklosti cenjena zaradi svojih številnih koristnih lastnosti. V Starem Rimu so jo uporabljali za zdravljenje vročine in zaprtja, Hipokrat in njegovi sledbeniki pa kot obloge za rane. Ob koncu srednjega veka so jo začeli uporabljati pri težavah s prebavo in krvjo. Danes je njena vrednost še vedno prepoznana, saj jo zaradi bogate vsebnosti hranilnih snovi, zlasti antioksidativnih pigmentov betalainov in prehranskih vlaknin, smiselno redno vključevati v jedilnik.
Hranilna vrednost in sestava
Rdeča pesa je nizkokalorično živilo, saj vsebuje le 35 do 45 kilokalorij na sto gramov. Kljub temu ima nekoliko višji glikemični indeks in je bogata z ogljikovimi hidrati ter sladkorji, kar ni presenetljivo, glede na to, da so iz nje razvili sorto sladkorne pese. To pomeni, da po zaužitju rdeče pese raven sladkorja v krvi lahko dokaj hitro naraste.
Rdeča pesa vsebuje tudi veliko vode, vitamin C, niacin ter minerale kot so fosfor, magnezij, kalij in železo. Posebej pomembni so pigmenti betalaini, ki ji dajejo značilno rdečo barvo in delujejo kot močni antioksidanti. Študije iz leta 2019 so pokazale, da lahko nekatere spojine v pesi, vključno z betalaini, motijo rakave mutacije celic.
V rdeči pesi najdemo tudi antioksidant alfa-lipoično kislino, ki lahko pomaga znižati raven glukoze in povečati občutljivost na inzulin. Študija iz leta 2019 je pokazala, da je peroralno in intravensko dajanje dodatkov alfa-lipojske kisline pri ljudeh s sladkorno boleznijo zmanjšalo simptome periferne in avtonomne nevropatije. Vendar pa so bili odmerki v teh študijah večji od tistih, ki jih lahko pridobimo z uživanjem rdeče pese.
Ena skodelica rdeče pese vsebuje 3,81 grama vlaknin, kar je pomembno za zdravo prebavo in črevesje. Po podatkih ameriškega ministrstva za kmetijstvo lahko ena skodelica pese zagotovi več kot 8,81 odstotka dnevne potrebe človeka po vlakninah.
Rdeča pesa vsebuje tudi folno kislino (vitamin B9), ki je ključna za tvorbo rdečih krvnih celic, obnovo krvi in odpravljanje slabokrvnosti. Znižuje tudi raven homocisteina, ki je povezan s tveganjem za bolezni srca in ožilja. Pomembna je tudi za pravilen razvoj hrbtenjače zarodkov v prvih treh mesecih nosečnosti.
Pigment betain, ki ga najdemo v rdeči pesi, deluje antioksidativno, pomaga izboljšati splošno počutje, deluje sproščujoče in izboljša razpoloženje.
Zaradi visoke vsebnosti topnih vlaknin lahko pesa deluje tudi kot blago odvajalo in pomaga pri zaprtju. Prehranske vlaknine, predvsem pektinski polisaharidi, pozitivno vplivajo na zdravje prebavnega trakta in kardiovaskularni sistem.
Rdeča pesa je nizkokalorično živilo, zato se pogosto priporoča pri shujševalnih dietah. Bogata je z vitaminom C, niacinom in folno kislino ter z minerali (fosfor, magnezij, kalij, železo).
Nekatere študije so pokazale, da lahko dodajanje soka rdeče pese v prehrano izboljša količino kisika, ki ga mišice absorbirajo med vadbo. Študija iz leta 2019 je pokazala, da so visoki odmerki soka rdeče pese izboljšali rezultate izkušenih kolesarjev. Vendar pa raziskovalci niso ugotovili, da bi dodajanje soka rdeče pese izboljšalo športno uspešnost pri rekreativno aktivnih prostovoljkah, zato so potrebne nadaljnje raziskave.
Zdravstvene koristi rdeče pese
Zdravje srca in krvni tlak
Študija iz leta 2015, v kateri je sodelovalo 68 ljudi z visokim krvnim tlakom, je preučevala učinke vsakodnevnega pitja 250 mililitrov soka rdeče pese. Raziskovalci so ugotovili, da se je po zaužitju soka občutno znižal krvni tlak. Menijo, da je bil ta antihipertenzivni učinek posledica visoke ravni nitratov v pesinem soku. Uživanje zelenjave z visoko vsebnostjo nitratov je učinkovit in poceni način za zdravljenje visokega krvnega tlaka. Vendar pa ljudje ob tem ne smejo prenehati jemati predpisanih zdravil za krvni tlak, ne da bi se prej pogovorili s svojim zdravnikom. Visok krvni tlak je glavni dejavnik tveganja za bolezni srca in ožilja. Če ga znižamo s prehrano in na druge načine, lahko preprečimo srčno popuščanje, možgansko kapi, infarkt in druge nevarne zaplete.
Rdeča pesa zaradi visoke vsebnosti hranilnih snovi, predvsem antioksidativnih pigmentov betalainov in prehranskih vlaknin, pomaga ohranjati vitalnost srca in ožilja.
Sladkorna bolezen
Pesa vsebuje antioksidant, imenovan alfa-lipoična kislina, ki lahko pomaga znižati raven glukoze in povečati občutljivost na inzulin. Kljub temu pa je zaradi vsebnosti sladkorjev in ogljikovih hidratov, ki lahko povzročijo hitro narastanje krvnega sladkorja, uživanje rdeče pese ne priporočljivo za sladkorne bolnike v večjih količinah. Kot je navedeno v prispevku, je za sladkorne bolnike pomembno, da upoštevajo smernice zdrave prehrane in se izogibajo živilom, ki povzročajo hitro rast krvnega sladkorja.
Preprečevanje raka
Študije iz leta 2019 so pokazale, da lahko nekatere spojine v pesi, kot so betalaini, motijo rakave mutacije celic. Čeprav so potrebne nadaljnje raziskave, ima rdeča pesa lahko vlogo pri zmanjševanju tveganja za nastanek te bolezni.
Močan antioksidant
Rdeča pesa je bogata z antioksidanti, ki ščitijo celice pred poškodbami prostih radikalov. Vsebuje tudi polifenole, ki so povezani s preprečevanjem kardiovaskularnih bolezni in potencialno tudi rakavih obolenj.
Razlika med rdečo in sladkorno peso
Rdeča pesa sodi v družino sladkorne pese, vendar je gensko in prehransko drugačna. Sladkorna pesa je bela in se večinoma uporablja za pridobivanje sladkorja ter sladkanje predelane hrane. Iz rdeče pese, ki je večinoma rdeča ali zlata, pa ni mogoče pridobiti sladkorja.
Sladkorna pesa je kultivar navadne pese (Beta vulgaris) in je dvoletna rastlina, ki v prvem letu rasti oblikuje zadebeljen koren, v katerem nalaga sladkor. Povprečna teža korena je med 0,5 in 1 kg. V drugem letu rastlina razvije cvetno steblo in seme. Sladkorna pesa je zahtevna glede izbire tal in potrebuje globoko, dobro strukturirano, odcedno podlago z vsebnostjo humusa med 3 in 5% ter pH vrednostjo med 6 in 7.
Priprava in uporaba rdeče pese
Peso lahko pečemo, kuhamo na pari ali kisamo, lahko jo zaužijemo tudi surovo. Pri izbiri rdeče pese se prepričajte, da njena površina ni poškodovana. Če ima še vedno zelene vrhove, mora biti sveža, saj je le takšna užitna in ima pomembno hranilno vrednost. Za shranjevanje za več dni jo hranite na hladnem v dobro zaprti vrečki.
Pri toplotni obdelavi rdeče pese bodite pozorni na to, da temperatura priprave ni previsoka, saj se betalaini ob visoki temperaturi razgradijo. Zato se priporoča kuhanje na pari največ 15 minut ali kuhanje v olupku. Dolgotrajno kuhanje v vreli vodi ni priporočljivo.
Surova rdeča pesa je okusna in zdrava, primerna kot dodatek solatam, namazom in različnim napitkom. Zaradi svoje cenovne dostopnosti je dostopna vsem.
Recepti z rdečo peso
Solata iz rdeče pese z jabolki
Sestavine: Rdeča pesa, jabolka, zelena, olje, sol, koriander, sladilo (po okusu), peteršilj.
Priprava: Rdečo peso odcedite. Jabolka temeljito operite in neolupljena naribajte. Rdečo peso, jabolka, zeleno in olje zmešajte. Začinimo s soljo, koriandrom in malo sladila. Potresemo s peteršiljem.
Pečena rdeča pesa po receptu Jamieja Oliverja
Sestavine: Mali gomolji rdeče pese, sol, poper, stroki česna, balzamični kis, olivno olje, sveži majoran.
Priprava: Male gomolje rdeče pese temeljito oribajte, položite na folijo, solite, poprajte, dodajte nekaj strokov česna (neolupljenih), nekaj kapljic balzamičnega kisa ter olivno olje. Dodajte še sveži majoran. Folijo dobro zaprite in pecite na 200 stopinj približno 45-60 minut.
Hladna juha iz rdeče pese (Šaltibarščiai)
Sestavine: Kefir ali tekoči jogurt, debelo naribana kuhana rdeča pesa, ribana surova kumara, narezan kuhan krompir, trdo kuhano jajce, rdeče redkvice.
Priprava: V kefir ali tekoči jogurt vmešajte debelo naribano kuhano rdečo peso, ribano surovo kumaro, narezan kuhan krompir, trdo kuhano jajce in rdeče redkvice.
Surova rdeča pesa z oljčnim oljem
Priprava: Surovo rdečo peso premažite z oljčnim oljem, soljo ter temnim balzamičnim kisom. Položite v folijo in dodajte vejico timijana, zavijte in pečite v pečici na 180 stopinj Celzija do mehkega (odvisno od velikosti pese).
Solata iz rdeče pese s čebulo in olivnim oljem
Priprava: Kuhano rdečo peso narežite na lističe, okisajte, dodajte čebulo ali česen, olivno olje in feta sir. Postrezite z kosom polnozrnatega kruha in navadnim jogurtom ali kefirjem.
Tveganja in posebnosti uživanja rdeče pese
Zaradi pitja soka rdeče pese je lahko vaš urin obarvan rdeče, vijolično ali roza - enako lahko velja za blato, kar pa ni nič skrb vzbujajočega. Zdravniki to imenujejo beeturija.
Ljudje, ki so nagnjeni k oksalatnim ledvičnim kamnom, morajo paziti, da ne zaužijejo preveč vršičkov rdeče pese.
Kdor ima težave s prebavili ali s sindromom razdražljivega črevesja, lahko ima po zaužitju soka rdeče pese želodčne težave.
Rdeča pesa vsebuje nekoliko več nitratov kot druga zelenjava, zato se odsvetuje v prehrani dojenčkov, še posebej pred šestim mesecem starosti, saj njihova presnova še ni primerno razvita. Vsekakor pa je kasneje v otroštvu in v odrasli dobi rdeča pesa dobrodošel del jedilnika.
Za nosečnice je rdeča pesa lahko koristna zaradi svoje bogate hranilne sestave, vendar je potrebna previdnost. Nosečnice s sladkorno boleznijo ali gestacijskim diabetesom se morajo posvetovati z zdravnikom, saj rdeča pesa vsebuje fruktozo in glukozo. Priporočljivo je zaužiti največ 80-100 gramov rdeče pese na dan, ne na prazen želodec, najbolje v obliki lahke solate z oljem.
Solata iz rdeče pese s česnom ni priporočljiva za nosečnice, saj lahko izzove tonus maternice. Namesto česna se priporoča kombiniranje z drugimi živili, kot so kosmulje, ribez ali brusnice.
Čeprav je rdeča pesa zelo hranljiva, je treba upoštevati splošne smernice prehranjevanja. Za ohranjanje zdravja je pomembno posegati po prehrani, bogati s široko paleto hranil.