Evangeliji po Mateju, Luku in Marku pripovedujejo, kako se je Jezus po krstu umaknil v puščavo, kjer se je postil štirideset dni in štirideset noči. Ko je bil po tem dolgem postu lačen, so se začele pojavljati skušnjave. Te skušnjave niso bile edinstvene le za Jezusa; so najbolj tipične, kar lahko obstaja na svetu, saj iz dneva v dan skušajo tudi ljudi. V tem času je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal z namenom, da bi poskušal škodovati Jezusovemu odnosu z Očetom in ga pripravil do tega, da bi nehal ljubiti in mu zaupati s sinovsko naklonjenostjo.
Postni čas se vsako leto začne z evangeljskim odlomkom o Jezusovih skušnjavah v puščavi. To nas vabi, da se soočimo s skušnjavami, grehom in njihovimi posledicami. Jezus je na razpotju, in njegovo zavračanje mesijanskih skušnjav, ki predlagajo vsiljevanje moči in čudežev, določa prihodnost človeka, Jezusa in Boga samega. V teh skušnjavah, ki so zbrale celotno prihodnjo človeško zgodovino, se pokaže trojni vzorec greha: poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja.
Prva skušnjava: Spremeniti kamne v kruh (Poželenje mesa)
Prva in osrednja Jezusova skušnjava, ki je tudi tema tega prispevka, se nanaša na zahtevo skušnjavca: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh« (Mt 4,3). Jezus je bil takrat zelo lačen in nujno je potreboval hrano. To je bila skušnjava pohlepa, ki vodi do materialnih dobrin in samozadostnosti, v kateri bi človek sam poskrbel zase brez Boga. Namesto da bi čakal na Božjo previdnost, bi si človek mislil, kaj naj čakam, sam poskrbim in pozabi na Boga.
Jezusov odgovor je bil jasen in temelji na Božji besedi: »Pisano je: ›Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« (Mt 4,4; Peta Mojzesova knjiga 8,3). S tem je Jezus pokazal, da pravi temelj življenja ni materialna preskrba, temveč Božja beseda, ki resnično hrani dušo in se je ne moremo lastiti, ampak jo le poslušamo. Ne hrani nas resnično to, kar uživamo, ampak to, kar nam je podarjeno od Boga. Božja beseda lahko nahrani našo najglobljo lakoto, medtem ko jedi nasitijo telo, ne nahranijo pa lakote naše duše.
Ta skušnjava, da bi si »vzeli stvari v svoje roke« in »naredili vse koristno in uporabno zase«, je zelo aktualna tudi danes. Izraelci so že imeli svete kamne, in v moderni družbi pogosto obstaja zahteva, da nam mora vse služiti. Skušnjava poželenja mesa se kaže v naši želji po takojšnji potešitvi in lahkih rešitvah, kar se odraža v današnjih reklamah: »vse na lahko, vse takoj.« To nas pogosto vleče v lenobnost in komodnost, saj se človek hitro poleni, utrdi in okrepi pa počasi. Postni čas nas vabi, da prepoznamo sorodnost med takšno logiko in skušnjavo ter se potrudimo prepoznati hudičeve pasti. To je skušnjava, ki hoče sprevreči naraven tok stvari, spremeniti normalno pot preskrbe s hrano, kar se lahko odrazi v modernih dilemah, kot je kloniranje človeka, ki popolnoma postavlja na glavo naravni način posredovanja življenja.
Jezusova zavrnitev je za nas zgled: čeprav je lačen in ima moč narediti čudež, se mora zadržati in ne uporabi svoje moči, kajti Oče ne želi, da bi na ta način uporabljal svojo moč. To nas spominja, da znanost, čeprav »zmore« narediti nekaj, še ne pomeni, da »sme« to storiti. To je strašna skušnjava, ki jo je treba premagati, da ne bi zapadli v blaznost vsemogočnosti znanosti, ki bi se lahko izkazala za usodno.
Druga skušnjava: Vržti se z vrha templja (Napuh življenja)
Druga skušnjava, skozi katero je šel Jezus, se nanaša na izkoriščanje lastnih sposobnosti za osebno korist. Hudič ga je odpeljal v sveto mesto, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: ›Svojim angelom bo zate zapovedoval‹ in: ›Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹« (Mt 4,5-6). Ta skušnjava je izzvala Jezusa, naj preizkuša Boga in dokaže svoje sinovstvo na spektakularen način, kar bi pomenilo zlorabo Božje obljube. Kljub moči, ki jo je imel, je Jezus ni uporabil za svoje dobro počutje, temveč za pridobitev moči, da ne pade v skušnjavo.
Jezus je odgovoril: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹« (Mt 4,7; Peta Mojzesova knjiga 6,16). V tej skušnjavi je mogoče videti, kako zlo skuša človeka, da prekrši božanski zakon, da bi bil na vrhu, a ne bi dosegel spoznanja, da ga bo hudič zapustil, da bi padel v pekel. V sodobnem življenju se ta skušnjava kaže kot napuh življenja: želja po razkazovanju, postavljanju nad druge in zlorabljanju duhovne poti za napihovanje ega. To je skušnjava, da bi »živeli zase, da bi drugi skrbeli za nas«, da bi bili »sam svoj gospodar« in se ne obremenjevali z drugimi.
Hudič celo citira Sveto pismo, vendar sprevrača njegov pravi pomen. To zmedo misli doživljamo tudi danes, ko »misli nimajo meja in si lahko vsak ustvari svoj miselni svet«. Jezus s to mislijo potrjuje svojo pripravljenost izpolnjevati Božjo voljo in se popolnoma prepustiti Bogu, ne pa ga zlorabiti zase. Bogu moramo pustiti, da je Bog, in mu služiti, namesto da bi on služil našim potrebam.
Tretja skušnjava: Častiti hudiča za vsa kraljestva sveta (Poželenje oči)
Končno, hudič, ki ni videl Jezusovega sprejetja prejšnjih skušnjav, ga je odpeljal na zelo visoko goro, kjer mu je pokazal vsa kraljestva sveta in njihovo slavo. Rekel mu je: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš« (Mt 4,8-9). Ta skušnjava se nanaša na malikovalstvo, ki je v nasprotju s prvo zapovedjo, ki pravi, da je mogoče častiti samo Boga, s srcem in dušo. Gre za skušnjavo moči in posedovanja, kjer hudič obljublja izpolnitev vseh želja in bogastva v zameno za izključitev Boga iz življenja.
Jezus mu je brez razmišljanja rekel: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« (Mt 4,10; Peta Mojzesova knjiga 6,13). Ta zgodba, ki jo poznamo tudi iz mnogih pravljic o pogodbi s hudičem, nas opozarja, da je cena za takšno moč previsoka - je cena ljubezni, ki vodi v izgubo človečnosti in okamenitev srca. Čeprav se nam zdi, da smo daleč od sklepanja pogodb s satanom, je očarljivost moči in denarja resnično velika. Lahko nas pripelje do tega, da preslišimo svoj notranji glas in se pustimo zapeljati v hudičev krog, kjer želimo vedno več in izgubljamo svojo človečnost. Samo če pademo na kolena pred Gospoda, postanemo resnično ljudje in se izkažemo kot Božji sinovi in hčere.
Ta skušnjava ponazarja tudi poželenje oči, ki se kaže v pohlepu po denarju, slavi, pomembnosti in moči. Danes pogosto častimo »pomembne in velike«, zamenjujemo Božjo usmiljenost z zunanjimi dejanji, ki izkrivljajo bistvo vere in zapadajo v malikovanje. Kot v priliki o izgubljenem sinu, kjer si oba sinova želita živeti po svoje, hudič predlaga: »Delaj kar ti paše, pa bo vse tvoje in po tvoje.« Odgovor je v spoznanju, da nam je vse že podarjeno in da je veselje v tem, da spoznamo dobroto našega Očeta in mu z veseljem služimo.
Pomen in aktualnost Jezusovih skušnjav
Jezusove skušnjave niso bile omejene le na začetek njegovega delovanja; Matej nam pokaže, da je bil Jezus skušan vse svoje življenje do smrti na križu. Ko ga je Peter skušal odvrniti od poti trpljenja, mu je Jezus dejal: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Mt 16,234). Tudi mi prestajamo skušnjave vse do zadnje ure.
Hudič s svojimi skušnjavami ne izgublja časa z ljudmi, ki so že na slabi poti; raje se usmeri v ljudi, ki so sveti, saj je zmaga nad njimi resnična trofeja. Sveti Ambrož pravi, da »hudič vedno zavida tistim, ki si prizadevajo za boljše stvari«, sveti Hilarij pa dodaja: »Hudič skuša tiste, ki so posvečeni, saj si najbolj od vsega želi premagati svete.« Zato je pomembno, da spremenimo svoj način razmišljanja o skušnjavah.
- Hvaležnost za skušnjave: Njihova prisotnost je potrditev našega krepostnega duhovnega stanja, ki se hudiču zdi resnična grožnja.
- Skušnjave kot pomoč: Ciljajo na tisto področje našega življenja, kjer smo najšibkejši in najbolj potrebujemo rast, kar nam pomaga, da se »naučimo poslušnosti iz tega, kar je pretrpel« (Heb 5,8).
- Borba s skušnjavo: Skrbi nas naj ne takrat, ko smo v skušnjavi, temveč takrat, ko se ne borimo z njo, saj to pomeni, da se hudiču ne zdimo vredni preganjanja.
Skušnjava je milostna priložnost, da postanemo močnejši, če se zanesemo na Božjo moč. Cilj skušnjave je, da smo odprti za sprejemanje Božje ljubezni prav sredi pretresov najhujših skušnjav. Hudič je premagan, ko ve, da nas ne more odvrniti od Jezusa. Zato se v skušnjavah preprosto obrnite na Jezusa.
Kako se spopasti s skušnjavami: Jezusov zgled in strategije
Od Jezusa se učimo, kako se je treba na skušnjave odzvati - tako, da se opremo na Sveto pismo. To je »meč Duha, kar je Božja beseda« (Pismo Efežanom 6,17).
- Nobenega pogovora s skušnjavo: Duhovni učitelji poudarjajo, da človek pade v skušnjavo tisti trenutek, ko začne z njo »pogovor«, ko privoli v pogovor s skušnjavcem. Kristus pa je skušnjavca takoj zavrnil: »Poberi se, Satan!« (Mt 4,10).
- Govoriti proti: Ko nas dajejo skušnjave in omagujemo na poti dobrega, si damo novega zagona s ponavljanjem svetopisemskih besed, ki so nasprotne skušnjavi.
- Klicanje Jezusovega imena: V težkih trenutkih je »univerzalno« zdravilo klicanje Gospodovega imena, kot je Jezusova molitev: »Gospod Jezus Kristus, Sin Božji, usmili se mene, grešnika.«
- Post, molitev in miloščina: Postni čas nam ponuja tri vrste orožja v boju proti skušnjavam. Post premaguje poželenje mesa, molitev nam pomaga v stiku z Bogom, miloščina pa premaguje poželenje oči.
Skušnjava ni omejena na velike primere, ampak jo v različnih, bolj vsakdanjih oblikah izkušamo vsi. To je privlačnost tistega, za kar vemo, da je slabo, pa vendarle pritiska na nas zaradi neposredne potešitve. »Kdor ljubi nevarnost, ga bo ta ugonobila,« pravi Sveto pismo. S skušnjavo se ne gre lahkomiselno igrati. Danes živimo v kulturnem okolju, ki ga obvladuje podoba, zato se moramo odreči škodljivim podobam - ne le seksualnim, ampak tudi tistim, ki prikazujejo luksuz, slastne jedi ali alkohol, če smo nagnjeni k požrešnosti.
Jezus nam je zapustil dober zgled in zaslužil milosti zmage. V njem, ki je naša glava, smo se tudi mi borili in premagali sovražnika. Ko pride skušnjava, se zavedajmo pravice do Kristusove zmage in kličimo istega Duha, ki je pomagal Jezusu. Ne glede na to, kako divja je skušnjava, ne more premagati Božje previdnosti, ki nas drži ob sebi in nas spodbuja, saj »Bog je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči« (1 Kor 10,13).