Sindrom zamrznjene rame, znan tudi kot adhezivni kapsulitis, je boleče stanje, ki prizadene sklepno ovojnico v ramenskem sklepu. To stanje nastane zaradi zategnjenosti in/ali zadebelitve ramenske kapsule ter ligamentov. Natančen vzrok, zakaj do tega pride, ni znan, lahko pa se pojavi po udarcu, operaciji ali pa kar sam od sebe. Najpogosteje se pojavi med 40. in 60. letom starosti, v 70 % primerov pa se pojavi pri ženskah. Večkrat se zamrznjena rama pojavi tudi pri diabetikih in ljudeh, ki imajo težave s ščitnico.
Anatomija ramenskega sklepa
Ramenski sklep je kroglast sklep, ki je gibalno najmanj omejen sklep, zato je njegova stabilnost v veliki meri odvisna od statičnih in dinamičnih mehkotkivnih struktur. Sestavljen je iz štirih sklepov: sternoklavikularnega sklepa (med ključnico in prsnico), akromioklavikularnega sklepa (med ključnico in akromijem), skapulotorakalnega sklepa (med lopatico in prsnimi rebri) ter glenohumeralnega sklepa (med nadlahtnico in ponvico lopatice). Sklepe in kosti med seboj povezuje sklepna ovojnica, ki se pri zamrznjeni rami vname in postane toga ter zadebeljena. Lopatica igra pomembno vlogo pri gibanju roke nad glavo, ko se mora zarotirati, da se naredi prostor za nadaljevanje giba glavice nadlahtnice po glenoidu. Mišice ramenskega obroča morajo delovati zelo usklajeno, da vzdržujejo normalno kinematično verigo gibanja, hkrati pa delujejo tudi kot stabilizatorji sklepa. Pri stabilizaciji igra glavno vlogo rotatorna manšeta, kamor uvrščamo štiri mišice: m. supraspinatus, m. infraspinatus, m. subscapularis in m. teres minor.
Vzroki in dejavniki tveganja
Natančen vzrok za nastanek sindroma zamrznjene rame ni povsem razjasnjen, vendar strokovnjaki menijo, da nanj vpliva kombinacija različnih dejavnikov, ki so lahko akutne, še pogosteje pa kronične narave. Glavni vzroki, ki prispevajo k nastanku tega sindroma, vključujejo:
- Psihosomatski dejavniki: stres, dolgotrajna napetost in psihološki dejavniki lahko vplivajo na razvoj bolečine in omejene gibljivosti.
- Biomehanske in strukturne nepravilnosti: težave v glenohumeralnem sklepu (ramenskem sklepu) in diskinezija lopatice (nepravilno gibanje lopatice) lahko povzročijo napetost in okvaro mehkih tkiv.
- Poškodbe in nepravilnosti v vratni in prsni hrbtenici: težave, kot so degenerativne spremembe, slaba drža in mišična neravnovesja, lahko vplivajo na celoten ramenski obroč.
- Predhodne poškodbe: zvini, zlomi ali pretekle operacije ramena lahko povečajo tveganje za razvoj.
- Imobilizacija ramenskega sklepa: daljše obdobje brez gibanja, na primer po operaciji ali zlomu, lahko prispeva k pojavu bolečin in togosti.
- Sistemske bolezni: diabetes, bolezni ščitnice ali vnetne bolezni lahko povečajo tveganje.
Sindrom zamrznjene rame lahko prizadene kateregakoli posameznika, vendar je najpogostejši pri ljudeh, starejših od 35 let, z največjo pojavnostjo med 40. in 60. letom starosti. Pogosteje ga opažamo pri ljudeh s sedečim načinom življenja, pri tistih, ki dlje časa ohranjajo statične drže, ter pri posameznikih z določenimi sistemskimi boleznimi, kot sta diabetes in ščitnične motnje. V Sloveniji prizadene približno 3-5 % ljudi, pogosteje pa se pojavi pri osebah med 40. in 65. letom starosti. Sindrom je še posebej pogost pri diabetikih (10-36 %).
Simptomi in potek bolezni
Za sindrom zamrznjene rame je značilno postopno zmanjševanje gibljivosti ramenskega sklepa, ki ga velikokrat spremljata bolečina in togost. V ramenu pride do vnetja in zadebelitve sklepne ovojnice ramenskega sklepa, kar privede do adhezij, ki omejujejo gibanje. V tkivu se zaradi vnetja ustvari brazgotinasto tkivo, ki dodatno ovira gibanje. Glavna simptoma zamrznjene rame sta:
- Omejena gibljivost ramenskega sklepa: Gibljivost je lahko omejena v vseh smereh, najpogosteje pa pri abdukciji (dvig roke stran od telesa) in zunanji rotaciji. Oseba težko dvigne roko navzgor, še posebej težak je gib abdukcija ob hkratni zunanji rotaciji ramena. Pojavi se tudi nezmožnost seganja z roko za hrbet.
- Bolečina: Bolečina je lahko ostra, pekoča ali nočna. Pogosto se pojavi ob dvigu roke nad glavo ali ob gibu naprej ali za hrbet. Bolečina se poveča z gibanjem in je pogosto hujša ponoči.
Drugi simptomi lahko vključujejo otrplost in mravljinčenje v roki, šibkost mišic v rami in zmanjšano funkcijo roke.
Adhezivni kapsulitis lahko razvrstimo v primarno in sekundarno patologijo. Pri primarni (idiopatski) patologiji naj bi bil vzrok za nastanek povezan z drugimi bolezenskimi stanji (npr. diabetes), medtem ko pri sekundarni govorimo o nastanku stanja zaradi poškodb ramenskega obroča (npr. operacije, zlomi, preobremenitve).
Sindrom zamrznjene rame se navadno razvije v treh fazah:
1. Faza zamrzovanja (ali faza bolečine)
Ta faza traja običajno od 6 tednov do 9 mesecev. Značilno zanjo je postopen pojav globoke bolečine, ki se lahko širi po nadlahtnici in v komolec. Bolečina je pogosto prisotna ponoči in v mirovanju, kar močno moti spanec. Zaradi vnetja in bolečine se gibljivost progresivno slabša. Gibi nad nivojem ramena in gibi za hrbtom postajajo vedno bolj omejeni. V tej fazi se vname sinovialna ovojnica, povišajo se vnetni markerji, kar povzroči zadebelitev sklepne ovojnice. Zdravljenje je v tej fazi usmerjeno v lajšanje bolečine in ohranjanje gibljivosti brez poslabšanja bolečine.
2. Faza zamrznjenosti (ali faza togosti)
Ta faza traja običajno od 4 do 12 mesecev. Bolečina začne postopoma izginjati ali postane manjša kot v fazi zamrzovanja. Vendar pa ramenski sklep postane bolj tog in lahko se pojavi bolečina v končnem obsegu gibov. Pride do velike omejitve aktivne in pasivne gibljivosti, kar pomeni, da je roko težje premakniti na stran in jo je nemogoče popolnoma dvigniti. Vsakdanje aktivnosti, kot so oblačenje in česanje, postanejo vedno večja težava. V tej fazi se vnetje zmanjša, ovojnica pa ostane zadebeljena in toga, kar vodi do adhezij. Zmanjša se nastajanje sklepne tekočine, posledično je sklep slabše podmazan. Zdravljenje je v tej fazi usmerjeno v vaje za izboljšanje gibljivosti, pasivno raztezanje/razgibavanje in sklepno mobilizacijo za izboljšanje obsega gibljivosti. Postopoma se vključujejo vaje za krepitev, če pacient to lahko tolerira.
3. Faza odtajanja (ali faza izboljšanja)
Ta faza lahko traja od 12 do 24 mesecev. Bolečina je minimalna, tudi ob gibanju. Občasno se lahko pojavi bolečina ali neprijeten občutek na koncu giba. Obseg gibanja se začne postopoma večati, adhezije se zrahljajo in ovojnica začne pridobivati na elastičnosti. Vsakdanje aktivnosti postanejo lažje. Sklepna ovojnica se preoblikuje in nivo sklepne tekočine se normalizira. Kljub temu, da se obseg gibljivosti povečuje, obstaja možnost, da se sklepna gibljivost ne vrne na stanje, kot je bilo pred začetkom težav. V tej fazi se nadaljuje s sklepno mobilizacijo in drugimi tehnikami za povečevanje sklepne gibljivosti.
Diagnoza
Diagnoza patologije temelji na kliničnem pregledu, anamnezi in radioloških preiskavah. Pomembno je oceniti aktivni in pasivni obseg gibanja, ki je pri tej patologiji praviloma močno omejen. Fizioterapevtski pregled vključuje oceno:
- Možnih morfoloških dejavnikov tveganja.
- Posturalnih dejavnikov tveganja.
- Vsakodnevnih ergonomskih dejavnikov tveganja.
- Vpliva predhodnih poškodb in razvojnih motenj v gibalnem razvoju.
- Vpliva vsakodnevnih športnih in gibalnih aktivnosti.
- Vpliva vida in vestibularnega aparata (preprosti gibalni testi).
- Pridruženih bolezni (npr. fibromialgija, osteoporoza).
- Psihosomatskih vidikov nastanka poškodbe.
Rentgensko slikanje, MRI ali ultrazvočna diagnostika se uporabljajo za izključitev drugih stanj, kot je na primer izpah rame, še posebej v posteriorni smeri, saj je pri obeh stanjih omejena zunanja rotacija. Pri tem testu se preveri aktivni in pasivni obseg giba (mobilnost) v smeri antefleksije (dvig roke preko predročenja do vzročenja) in abdukcije (dvig roke preko odročenja do vzročenja).
Metode zdravljenja in rehabilitacija
Zdravljenje zamrznjene rame je usmerjeno v zmanjšanje bolečine in vnetja ter izboljšanje gibljivosti. Ključna pri zdravljenju je zgodnja fizioterapija, ki lahko zmanjša čas okrevanja in izboljša kvaliteto življenja posameznika. Rehabilitacija je pri različnih ljudeh različna, zato se razlikujejo tudi fizioterapevtski postopki in se spreminjajo med zdravljenjem, glede na simptome in stopnjo prizadetosti.
Fizioterapevtsko zdravljenje
Cilj rehabilitacije v fizioterapiji je postopna pridobitev polnega obsega gibanja z raztezanjem sklepne ovojnice, pravilna biomehanika gibanja in zmanjšanje bolečin. Pomemben je individualni pristop in celostna obravnava. Fizioterapija vključuje:
- Manualna terapija: Mobilizacija sklepa s strani fizioterapevta, ki pomaga sprostiti sklepno ovojnico in povečati obseg gibanja ter manualno sproščanje tkiv okoli ramenskega obroča, ki izboljšajo elastičnost tkiva ter lažje gibanje in manj bolečin.
- Kinezioterapija: Posamezniku prilagojena vadba, ki je usmerjena v izboljšanje gibljivosti ramenskega sklepa in krepitev mišic, ki sodelujejo pri gibanju in stabilizaciji sklepa.
- Aparturna podpora: Kot so TECAR terapija (transfer of energy capacitive and resistive), terapija z globinskimi udarnimi valovi (ESWT) in laserska terapija, ki pospešujejo regeneracijo tkiv, zmanjšujejo vnetje in lajšajo bolečine.
Na začetku se je dobro osredotočiti na pasivno mobilizacijo glenohumeralnega sklepa. Vključijo se tudi vaje za popravljanje telesne drže, še posebej za zmanjšanje prsne krivine hrbtenice in ramen, pomaknjenih naprej. Vse to se izvaja v mejah, kot jih v danem trenutku dopušča rama.
Vaje za gibljivost in krepitev
Pomembno je, da se vaj za raztezanje nujno pridružijo vaje za krepitev muskulature ramena. Vaje izvajajte le do praga bolečine. V kolikor ob izvajanju čutite bolečino, vaje za vas niso priporočljive. Vaje izvajajte počasi in kontrolirano.
- Dvig rok z raztegnjenim elastičnim trakom: Postavite se v rahel razkorak z vzravnano hrbtenico in roke z raztegnjenim trakom dvignite predse.
- Abdukcija rame s palico: Palico držite na obeh koncih in jo izmenično zibajte do izteka roke na eno in drugo stran.
- Odmik rok s palico: Postavite se v rahel razkorak z vzravnano hrbtenico.
- Vaja z brisačo: Brisača naj služi kot pripomoček za doseganje večje gibljivosti, tako da jo držite z obema rokama in se premikate v različne smeri, kolikor dopušča bolečina.
Druge metode zdravljenja
Za lajšanje bolečin, ki jih povzroča zamrznjena rama, lahko področje po potrebi grejete (predvsem v primeru topih in globljih bolečin) ali hladite (kadar je bolečina visoke intenzitete). V akutni fazi se lahko svetujejo protivnetna zdravila ali kortikosteroidne injekcije v ramenski sklep, ki zmanjšajo bolečino in izboljšajo gibljivost. V redkih primerih je edina izbira operativni poseg po artroskopski tehniki.
Trajanje zdravljenja in prognoza
Sindrom zamrznjene rame je dolgotrajno in boleče stanje, ki zahteva potrpljenje in vztrajnost pri rehabilitaciji. Proces okrevanja lahko traja od nekaj mesecev do več let, odvisno od stopnje prizadetosti in pravočasnosti začetka rehabilitacije. Običajno bolezen mine sama od sebe v 1 do 3 letih. Upoštevanje vseh priporočenih zdravstvenih nasvetov in zgodnja fizioterapija lahko močno skrajšata čas okrevanja in med tem časom izboljšata kvaliteto življenja posameznika. Kljub temu, da se obseg gibljivosti povečuje, obstaja možnost, da se sklepna gibljivost ne vrne na stanje, kot je bilo pred začetkom težav.
tags: #sindrom #zamrznjene #rame