Paprika (Capsicum annuum) je izjemno priljubljena, okusna in zdrava zelenjava, bogata z vitaminoma A in C. Čeprav se morda zdi gojenje paprike zahtevno, je z upoštevanjem nekaj osnovnih napotkov precej enostavno. Ta članek se osredotoča na vzgojo rdeče paprike iz semena, od izbire semen do žetve sočnih plodov.
Paprika, kulinarična lepotica tisočerih barv in okusov, izvira iz Južne in Srednje Amerike ter Mehike. Za uspešno rast potrebuje veliko sonca, suh zrak in visoke zračne temperature, saj je toplotno zelo zahtevna vrtnina. Zato je izjemno občutljiva na spremembe vremena, še posebej na dež.
Raznolikost paprik: sorte in okusi
Bogastvo paprike (Capsicum annuum L.) je v obsežni množici različnih oblik plodov, ki jih vrtnar doma lahko pridela, če uporabi različne sorte ali hibride. Po okusu paprike delimo na ostre, pol-ostre in sladke sorte. Pri nas so seveda bolj priljubljene sladke sorte, katerim se je v zadnjih letih pridružil tudi pekoči čili. Barvni spekter plodov je zelo različen, saj zorenje spremlja z barvnimi niansami, ki se spreminjajo od zelene do rdeče, rumene ali oranžne.
Zelena paprika, čeprav še ni fiziološko zrela, je že uporabna v kuhinji, vendar je manj sladka, tanjša in malce težje prebavljiva kot rdeča paprika. Tudi paprike ostalih barv ob zorenju spreminjajo barvne odtenke in na začetku niso tako sladke kot pri dokončni zrelosti.
Vrste paprik
- Rog paprike: Imajo koničaste, običajno precej velike plodove, ki se uporabljajo predvsem za pečenje in pripravo ajvarja, ko so rdeče. Obstajajo tudi sorte s svetleje zelenimi ali celo rumenimi plodovi. Med znanimi sortami sta 'Kurtovska kapija', ki je odlična, zelo mesnata, a pozna sorta, in 'Sivrija', ki je zgodnejša, a manj mesnata in ima sprva svetlo zelene, skoraj rumene plodove.
- Paradižnikova paprika: Rastline so najmanjše, plodovi pa zelo mesnati in okrogli. V tehnološki zrelosti so lahko rumeni, zeleni ali vmesne barve, ob zorenju pa se najpogosteje obarvajo rdeče, oranžno ali intenzivno rumeno. Odlikuje jih, da so vedno bolj mesnati in imajo najmanj težav s pomanjkanjem kalcija. Sorta 'Botinska rumena' ima sprva rumene, pozneje rdeče plodove.
- Blok paprika (babura): Ima kvadrataste plodove številnih različnih barv, od bledo in intenzivno rumene do oranžne, svetlo in temno zelene, poznane so celo sorte s pisanimi plodovi. Vsi plodovi barvo spremenijo, ko seme dozori. Barva v fiziološki zrelosti je spet lahko rdeča, oranžna ali rumena. Med temi sortami in hibridi je največ, najstarejša sorta pa je 'Šorokšari' s svetlo rumenimi plodovi, izboljšana različica pa je 'Alpina'. Temno zelena 'Kalifornijsko čudo' ali 'California Wonder' je poznejša sorta.
- "Snack" paprike: Novejše "snack" paprike so primerne predvsem za pridelavo v loncih in koritih na balkonih, saj so izredno polne in pisanih barv. Njihova glavna prednost je, da imajo zelo malo semena.
Vzgoja sadik paprike: Od semena do presaditve
Vzgoja sadik je precej enostavna, vendar zahteva nekaj osnovnih napotkov. Papriko, kot toplotno zahtevno vrtnino, na prosto ne sadimo prehitro. Za kakovostne sadike paprike je treba sejati pravočasno. Optimalen čas setve v osrednji Sloveniji in nižinskih legah je konec februarja ali začetek marca.
Izbira in priprava semen
Kakovostno seme je osnova za dober pridelek. Če se stremi k naravnemu načinu vrtnarjenja, je priporočljivo izbrati ekološko pridelano seme. Ne glede na način pridelave, je semena pred setvijo priporočljivo namakati. Namakanje navlaži seme, saj ima v "čakajočem" stanju zelo majhno vsebnost vode, kar mu ne omogoča kalitve. Za boljši vznik paprik tako semena čez noč namakamo v povsem navadni pitni vodi, lahko pa tudi v različnih zeliščnih kopelih.
Priprava setvenih posod in substrata
Sejemo lahko v setvene platoje, šotne lončke ali odslužene jogurtove lončke. Toda tudi sama priprava lončkov je precej pomemben korak. Sejemo namreč izključno v čiste lončke, saj so umazani lahko vir škodljivcev ali bolezni od prejšnjega leta. Plastične lončke in lončke iz terakote ali keramike, ki smo jih uporabili lani, temeljito umijemo z vročo vodo. Še boljše je, če jih damo v lijak ali korito in jih v vroči vodi kratko namočimo ter mehansko očistimo umazanijo.
Pri pripravi lončka za setev na drenažne luknjice postavimo koščke opeke ali nasujemo kamenčke, tako da lahko voda še vedno izteka, zemlja pa se ne usipa. Za vzgojo sadik kupimo namensko zemljo za zelenjavo oziroma za vzgojo sadik. Prst za seme mora biti namreč zračna in rahla, ker seme potrebuje kisik, da lahko vzklije. Vrtni zemlji lahko primešamo tudi kremenčev pesek v razmerju 3:1, da postane rahlejša, ali jo zmešamo s kupljeno.
Setev semen
Pred setvijo nasujemo zemljo do enega prsta pod robom lončka in rahlo potlačimo. Pri setvi imejmo pred očmi pravilo: manjše ko je seme, plitvejše ga sejemo. Večja semena (npr. paprika, čili) lahko sejemo neposredno v lončke, po 2-3 semena skupaj. Pri pregosti setvi namreč tvegamo pojav bolezni padavice sadik. Kasneje pustimo v lončku samo eno rastlino.
Seme pokrijemo s substratom, kolikšno plast nasujemo na seme, pa je odvisno od debeline semena - debelejše ko je seme, globlje ga sejemo. Semen, ki kalijo na svetlobi (skoraj vse začimbnice z zeleno vred), ne prekrijemo, ampak jih samo pritisnemo ob zemljo. Po setvi seme rahlo potisnemo ob zemljo in tudi zgornjo plast rahlo potlačimo, kjer je to potrebno. Po končani setvi lonček s semenom dobro zalijemo, tako da je zemlja dobro navlažena, ne pa mokra. V presuhi zemlji seme ne bo zraslo, v preveč namočeni pa bodo kasneje zgnili sejančki.
Kalitev in začetna nega
Posode s semeni postavimo na mesto, kjer bomo lahko zagotavljali enakomerno temperaturo. Idealna temperatura za kalitev semena čilija, paprike in ostalih plodovk je okoli 25 °C. Za enakomeren in hiter vznik je najpomembnejše, da je temperatura ponoči in podnevi enaka. Omenjena temperatura za kalitev je idealna za toploljubne vrtnine.
Žal ima vsako seme različen čas kalitve. Za paprike je to na primer 8 do 15 dni. Ta čas se lahko podaljša, če so lončki s semeni v premrzlem prostoru ali niso dovolj zaliti. Okolica kalečega semena mora biti vedno optimalno vlažna, saj preveč vlage spodbuja nastanek glivičnih obolenj, kot je padavica sadik. Odkrijemo takoj, ko opazimo prvi kalček, kar je lahko že v petih dneh, in takoj prestavimo na svetlo mesto.
Kako NEVERJETNO HITRO kaliti semena paprike z 99-odstotno kalivostjo!
Pikiranje
Ko se klična lista odpreta in vodoravno poravnata, v roku od 10 do 14 dni od setve, rastline prepikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. Pikiranje je presajanje mladih rastlinic v druge posode, ko imajo razvita eden ali dva prava lista. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo lepše in močnejše rastline. Pravočasno pikiranje je ključno, da se sadike ne vzdolžijo in postanejo manj občutljive na glivice ter bolj zdrave. Pikiranje spodbuja rast večjega števila stranskih korenin.
Če so se rastline do sedaj "pretegnile", jih pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Ko jih prestavimo v drugo posodo, substrat okrog sadike nežno potlačimo, da omogočimo boljši stik korenin s substratom. Ko sadiko presadimo, jo popršimo s postano vodo. Največkrat nam rastline propadejo ob presajanju, kar je lahko posledica prehitrega ali prepoznega presajanja ter poškodb, ki so nastale pri tem opravilu. Paprike je možno vzgajati tudi tako, da v srednji ali veliki sadilni enoti rasteta dve sadiki istočasno, saj na gredi brez težav rastejo gosto skupaj in jih tako lahko presadimo kot dvojček ali trojček na njihovo mesto na vrtu.
Nadaljnja nega sadik v notranjih prostorih
Sadike paprike bodo v roku 30 do 40 dni prerastle srednjo sadilno enoto in zato jih presadimo v veliko sadilno enoto. Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturami med 18 in 22 °C. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 10 °C, kar mlade paprike še uspešno prenesejo. Sadike zalivamo redno vsak drugi dan, tako kot vse ostale sadike, ki jih vzgajamo istočasno. Lončke oziroma posode imamo na svetli okenski polici, ki ni izpostavljena žgočemu soncu.
Vsak dan jih obrnemo za 180 stopinj, zato da bodo rastline enakomerno osvetljene. Lončki ne smejo biti na kamnu oziroma na hladni površini, ker se lahko korenine "prehladijo". Voda za zalivanje mora biti postana, sobne temperature, lahko malo mlačna, še najboljša je deževnica.
Kako NEVERJETNO HITRO kaliti semena paprike z 99-odstotno kalivostjo!
Priprava sadik na zunanje pogoje (utrjevanje)
Sadike smo do zdaj imeli v notranjih prostorih, kjer je manj temperaturnega nihanja, kjer smo imeli omejeno osvetlitev in nadzorovano količino vode. Pred dokončnim sajenjem na prosto ali prestavljanjem na terase ali balkone moramo sadike navaditi na zunanje, "pestrejše" razmere. To obdobje imenujemo utrjevanje sadik in je ključno za preprečevanje šoka, ožigov in lomljenja.
V tem obdobju bomo sadike za nekaj časa postavili na prosto ob steno in jih potem prestavili nazaj v notranje prostore. Ta čas, ko bodo sadike zunaj, bomo vsak dan podaljševali. Preden jih sredi maja presadimo na gredo, jih najmanj 4 dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se prilagodijo na zunanje temperature, predvsem na nihanje nočnih temperatur. Še posebej, če smo sadike vzgajali pod lučmi, smo pri izpostavljanju neposrednemu soncu previdni.
Prvi dan jim mogoče namenimo delno senčen prostor in smo tisti dan raje nekje v bližini ter jih spremljamo, da se v prvi uri ne ožgejo (kar bi prepoznali po belih lisah). Kasneje jim namenimo največ 2 uri sončenja na dan in potem postopoma vsak dan več. Ob temperaturah pod 5 do 7 °C sadike raje prestavimo čez noč na toplo. Enako velja za utrjevanje sadik, ki jih presadimo v rastlinjak in jih tudi tu utrjujemo, uvajajoč jih na neposredno svetlobo in nihanje dnevno-nočnih temperatur.
Sajenje paprike na prosto
Paprika je toplotno zahtevna vrtnina, zato jo na prosto ne sadimo prehitro. Čas za sajenje paprike, presajanje paprike in drugih plodovk je vedno po 15. maju, ko mine nevarnost poznih pomladanskih zmrzali in ko se zemlja segreje. Paprike, ki bodo rasle v rastlinjakih, lahko presajamo konec aprila ali v začetku maja.
Temperatura zraka mora biti vsaj 20 °C čez dan in ne pod 10 °C ponoči. Tla morajo biti ogreta na najmanj 15 °C, idealno pa med 18 °C in 22 °C. Če so tla prehladna, se rast korenin upočasni, kar vpliva na razvoj rastline in lahko povzroči zastajanje v rasti ali ne cvetenje. S presajanjem paprike na prosto je torej bolje počakati. Po 70 do 80 dneh rasti morajo biti sadike visoke okoli 25 cm in, če so imele res dobre pogoje, lahko opazimo že tudi kak cvetni nastavek.
Priprava sadilne jame in razdalja sajenja
Paprika potrebuje kakovostna, dobro odcedna tla, ki zadržijo vlago. Sadilno luknjo izdatno zalijemo. Če je bilo vreme suho, zalijemo celo površino grede. Med posameznimi sadikami naj bo 40 cm razdalje. Paprike namreč odlično rastejo posajene gosto skupaj. Na gredi širine 75 cm rastejo v dveh vrstah, na širših gredah pa največ v treh vrstah v cikcak vzorcu. Za nekatere sorte (med njimi so predvsem rog paprike) naj bodo razdalje še večje, medtem ko paradižnik paprike lahko rastejo deset centimetrov bolj skupaj. Razdalja v vrsti naj bo dobrih 40 cm, med vrstami upoštevajte razmik dobrega pol metra. Bujnejše sorte sadimo še malo bolj narazen.
Če želimo, lahko za prvih nekaj tednov preko paprik postavimo vrtne loke in napnemo vrtno kopreno, da ustvarimo toplejše okolje. V primerjavi s paradižnikom paprika zahteva še toplejšo zemljo in tudi toplejše dneve, zato jo na prosto vedno presajamo šele po ledenih možeh. Pri sajenju paprike je pomembno izbrati sadike z dobro razvito, kompaktno koreninsko grudo, ki so velike 15 do 20 cm in imajo bele korenine, kar kaže na njihovo vitalnost. Razvitih naj ima 5 do 7 listov in močno, ravno steblo. Ob presajanju izberite le najmočnejše in najrazvitejše rastline.
Nega paprike v času rasti
Paprika zahteva rodovitna tla, bogata s hranili. Za zdrave in sočne plodove v času rasti se je potrebno nekoliko potruditi. Pomembno je vzdrževanje primerne vlage v tleh, saj paprika ne prenaša suše. Plodovi lahko zaradi vremenskih nihanj začnejo gniti ali pa se cvetovi ne oplodijo. Rastlinam dajejo moč in energijo na popolnoma naraven način. Pred papriko na isti gredi vzgajamo špinačo, redkvico ali solato. S predhodnimi rastlinami lahko rastejo istočasno, dokler prvz zelenjave ne poberemo iz grede, ki jo potem v celoti prevzame paprika. Ker papriko sadimo zelo gosto, ob njej na gredi ni veliko prostora.
Zalivanje
Papriko je treba redno in obilno namakati, saj so tako plodovi bolj mesnati, večji in niso grenki. Najboljše je kapljično namakanje, pomagamo si lahko tudi s plastičnimi steklenicami, ki jih naluknjamo v predelu zamaška in predela, ki je v zemlji, dno odrežemo in zalivamo skozi odprtino. Za ohranitev optimalno vlažnih tal priporočamo tudi namestitev zastirke, saj se paprika nikoli ne sme izsušiti. Če že 14 dni na našem območju ni dežja, gredo paprike izdatno zalijemo; bolj priporočljivo pa je redno zalivanje na vsakih 5 dni v vročih poletnih dneh. Pomanjkanje vode, tudi samo za kakšno uro na dan, povzroči neprijetne črne lise na dnu plodov. Te sicer niso strupene, zato tako plodove obrežemo in kljub temu zdrav del pojemo. Te lise so posledica pomanjkanja kalcija v plodovih, ne v zemlji, in nepravilne, neenakomerne preskrbe z vodo.
Gnojenje
Paprika ima velike zahteve po hranilih. Redno gnojenje z organskimi gnojili, kot je kompost, zagotavlja rastlinam potrebna hranila. Redno dognojevanje z morskimi algami, ki so odlično dostopne v naravnem biostimulantu (npr. Kelp tonic, ki vsebuje obilico kalija, kalcija, aminokislin in več kot 70 mikrohranil), poskrbi za krepitev rastlin in izboljša izkoristek hranil iz tal. V vročem in suhem poletju od začetka razvoja plodov paprike začnemo z rednim dodajanjem gnojila, ki vsebuje kalcij, saj zaradi pomanjkanja kalcija gnijejo konice plodov. Kalcij dodajamo preko listov v rednih 7-10 dnevnih presledkih.
Tekoča gnojila, ki vsebujejo naravne proteine, omogočajo hitro in zelo učinkovito delovanje, saj proteini pozitivno vplivajo na rast, cvetenje in obilen pridelek. Proteini rastlinam dajejo moč in energijo na popolnoma naraven način, delujejo hitro (že v roku 24 ur), njihova uporaba je zelo skromna (povprečno 25 ml na 5 l vode).
Opora
Od junija dalje je za paprike nujna opora. Posamezna opora za vsako papriko posebej zahteva veliko dela. V praksi se najbolje obnese vodoravno napeta mreža za grah, in sicer v treh nivojih. Tako se rastline prepletejo in dajo oporo ena drugi brez potrebe po opori za vsako rastlino posebej. Zaradi opore iz vodoravne mreže tudi ni potrebno privezovanje, saj se z vsemi vejicami sama preplete med mrežo. Močan veter ali nevihte ne bodo polegli niti ene same rastline. Paprika v rastlinjaku prav tako potrebuje oporo.
Pri papriki lahko obtrgujemo zalistnike in jo vzgajamo v en vrh. To je praksa pri profesionalni vzgoji v rastlinjaku (in primernih sortah), da paprika raste predvsem v višino. Na manjših vrtovih tega običajno ne počnemo, tudi če papriko vzgajamo v rastlinjaku. Pri vzgoji v rastlinjaku nas naj ne skrbi oprašitev, saj so cvetovi samooprašni. To pomeni, da je dovolj že veter ali pa da ročno rastlino pretresemo.
Bolezni in škodljivci
Kljub skrbni negi se lahko pojavijo nekatere bolezni in škodljivci, ki ogrožajo pridelek paprike. Pomembno je redno preprečevanje in hitro ukrepanje.
Škodljivci
- Bramor in voluhar: Korenine mladih sadik rada pohrustata bramor in včasih tudi voluhar.
- Gosenice metuljev sovk: Povzročijo največjo škodo na plodovih, letajo od konca maja do oktobra. Njihovo prisotnost opazimo po majhni luknjici v bližini plodovega peclja, ko plod prerežemo, pa okoli semen paprike najdemo gosenico. Mehanska poškodba je tudi prostor, v katero ob dežju teče voda, kar vodi v gnitje plodov.
- Bela mušica: Okužuje rastline pri temperaturah nad 25°C. Odrasle bele mušice imajo snežno bel videz, jajčeca pa so sprva rumena, nato postanejo črna.
Bolezni
- Padavica sadik: Ogroža predvsem pregosto posejane sejančke v slabo zračenem prostoru. Preprečujemo jo z redko setvijo v dobra strukturna tla in ne preobilnim zalivanjem.
- Gnitje plodov zaradi pomanjkanja kalcija: Pojavi se kot črne lise na dnu plodov, kar je posledica neenakomerne preskrbe z vodo in pomanjkanja kalcija v plodovih.
- Siva plesen: Se pojavlja na odmrlih in poškodovanih delih rastlin v vlažnem vremenu. Napadena tkiva postanejo najprej svetlo rjava, nato pa se na njih razvije mišje siva prevleka iz trosišč. Preventivno škropljenje z naravnimi pripravki na osnovi njivske preslice, ki debelijo celično steno rastline, zmanjša možnost okužbe.
Krepitev rastlin in razkuževanje tal sta najpomembnejša koraka za zdrave rastline. Odgovor na večino težav z boleznimi na rastlinah so alge in aminokisline, s katerimi zmanjšamo šoke pri rastlinah in izboljšamo sajenje. Hladno stiskane morske alge Green Defender KELP TONIC so za rastline kot piščančja juha, ki zmanjšujejo šoke pri rastlinah in izboljšajo sajenje. Zaščito koreninskega sistema paprik lahko okrepimo z gnojenjem z organskim gnojilom Green defender Neem cake, ki deluje kot insekticid brez karence. V primeru bolezni, ko je preventivno škropljenje zaradi vremena in stalnega deževja težavno, lahko uporabimo čajno zeliščno mešanico Bio Zel, ki nadomešča učinke bakra, pri čemer ne zavira rasti rastlin.
Sosedstvo na vrtu
Pravilno načrtovanje zelenjavnega vrta je pomembno, saj paprika dobro prilagaja in ima koristi od nekaterih sosedov, medtem ko nekaterih ne mara.
- Dobri sosedje: Na konec grede umestimo kapucinko, med papriko sadimo tudi baziliko in ognjič. Paprika je rastlina sonca, zato je ne sadimo v senco paradižnika ali kumar na opori.
- Slabi sosedje:
- Krompir: Škodljivci, ki napadajo krompir, imajo radi tudi papriko in paradižnik. Zato se ne priporoča sajenje v bližini, saj lahko prinese bolezni.
- Kapusnice (zelje, cvetača, brokoli): Paprika ima raje rahlo kisla tla, kapusnicam pa ustrezajo alkalna, kar lahko negativno vpliva na rast obeh vrst.
- Komarček: Preprosto ne mara nikogar v bližini. Njegove korenine izločajo snovi, ki zavirajo rast sosednjih rastlin. Zato je najbolje, da ga sadite v ločene lončke.
Pobiranje pridelka
Paprike pobiramo od junija do oktobra, ob toplejši jeseni pa tudi še novembra. Pri pobiranju plodove režemo s škarjami ali nožem, saj tako ne zatrgamo stebla. Plodove obiramo, ko spremenijo okus in so nekoliko bolj sladki.
Če ste posadili sadike rdeče paprike, rastejo pa zelene, ne delajte panike - zelene paprike so še nedozorele rdeče paprike. Potrebno je počakati nekaj tednov, da plodovi dozorijo in se obarvajo rdeče. Seveda so uporabni tudi nezreli zeleni plodovi, le manj so sladki in tanjši ter malce težje prebavljivi. Tudi paprike ostalih barv (rumene, oranžne...) pri zorenju svojih plodov spreminjajo barvne nianse in na začetku nikoli niso tako sladke kot pri dokončni zrelosti.
