Rdeče zelje (Brassica oleracea var. capitata f. rubra), znano tudi kot vijolično zelje, je ena najbolj presenetljivih in cenjenih zelenjadnic, tako zaradi svoje intenzivne vijolične barve kot zaradi odličnih hranilnih lastnosti. Ta zelenjava je bienale, čeprav lahko svoj življenjski cikel zaključi v enem samem letu, če je izpostavljena nizkim temperaturam, kar je lastnost, ki jo je podedovala od svojih divjih prednikov. Njegova oblika je zaobljena, z gladkimi listi rdečkaste ali temno vijolične barve, barva listov pa se razlikuje glede na sorto in mesto sajenja. Rdeče zelje je razvrščeno kot pridelek v hladni sezoni, kar pomeni, da lahko prenese rahle zmrzali in celo kratkotrajne temperature do -10 °C. Ni občutljivo na fotoperiodo za cvetenje, saj se po prehodu skozi mladično fazo odziva predvsem na temperaturo.
Zelje spada v obširno skupino rastlin, ki jo imenujemo kapusnice (Brassicaceae), kamor spadajo tudi ohrovti, cvetača in brokoli. Rdeče zelje je zelo malo kalorično, sestavljeno večinoma iz vode in z visoko vsebnostjo vlaknin, kar spodbuja prebavo in pomaga pri dietah za nadzor telesne teže. Gojenje rdečega zelja, čeprav zahteva nekaj predanosti, je odlična možnost za tiste, ki iščejo produktivno, odporno, hranljivo in vsestransko zelenjavo za kuhinjo.
Sorte rdečega zelja
Poznamo bele in rdeče sorte zelja, z okroglimi ali koničastimi glavami. Dandanes delitev na zgodnje in pozne sorte ni več, saj je pomembno le, da vemo, v koliko dneh po presajanju je sorta primerna za spravilo. Najzgodnejše sorte dozorijo že v petdesetih dneh, pozne pa potrebujejo tudi več kot devetdeset dni. Najpoznejše sorte, ki jih pridelujejo le na Primorskem, potrebujejo tudi do sto osemdeset dni in več.
Setev in vzgoja sadik
Zelje na splošno kali že pri 5 °C. Za vzgojo sadike spomladi potrebujete nekoliko več časa kot poleti, sadiko pa lahko vzgojite že v dobrem mesecu. Za vzgojo zgodnjega zelja izberemo sorte s krajšo rastno dobo, ki navadno naredijo tudi manjše glave. Da imamo sadike zgodnjega zelja pripravljene v začetku aprila, setev opravimo okoli 45 dni prej. Za setev in presajanje izberemo dan za list.
Setev za zgodnji pridelek
Setev za sadike zgodnjih sort v zaščiten prostor lahko opravite že februarja. Najprej sejemo več semen v večjo posodo, kjer semena vzklijejo. Sejemo v vlažen substrat in semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Kalimo pri temperaturi med 18 in 22 °C, kar prija tudi ostalim rastlinam, ki jih v tem času kalimo istočasno. Ker uspešno kalijo v temi, posodo pokrijemo, kar omogoča boljšo kaljivost zaradi enakomerne vlažnosti.
Ko so lepo razviti »srčasti« klični listi (v roku od 7 do 10 dni od setve), rastline pikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. Ne čakamo tako dolgo, da bi se začeli razvijati pravi listi, saj se hkrati razvijajo tudi korenine, ki bi jih med pikiranjem poškodovali. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo dobre rastline. Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih lahko pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturo med 18 in 22 °C, ki ustreza večini rastlin, ki jih vzgajamo iz sadik. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 4 °C. Če nam po pikiranju ostane več rastlin, jih pojemo kot mikrozelenje, saj je rastlina v tej rastni dobi užitna.
Setev za jesenski pridelek
Ko vzgajamo zelje za jesenski pridelek, sejemo semena za vzgojo sadik v začetku maja. Vzgoja sadik v maju je precej lažja, saj lahko zaradi višjih temperatur vse počnemo zunaj ob vrtni lopi ali rastlinjaku. Tako kot februarja, semena najprej sejemo v večjo posodo in kasneje pikiramo v srednjo sadilno enoto. Ker je rastlina ves čas zunaj, utrjevanje, kot pri zgodnjih sadikah, ni potrebno. V maju in juniju moramo biti bolj pozorni na zalivanje, saj sonce hitro osuši substrat. Sajenje rdečega zelja natančno načrtujemo, da bo nared za spravilo pred Martinovim v začetku novembra. Zato izbirajte sorte, ki bodo zeljno glavo rdečih sort oblikovale v največ treh mesecih.
Presajanje na prosto
Po enem mesecu, ko imajo rastline 2-3 razvite liste, se izvede prva presaditev (pikiranje), pri čemer se pustijo 10 cm narazen med rastlinami. Končno presaditev izvedemo, ko sadike dosežejo 4-6 listov. Sadike hitro rastočih sort zelja sadimo narazen od 30 do 40 cm, počasi rastočih pa od 40 do 50 cm.
Presajanje zgodnjih sort
Prve sadike presadimo na prosto, ko imajo izoblikovanih med 3 do 5 pravih listov oz. okoli 45 dni po setvi. Za prve setve to pomeni konec marca, v začetku aprila. Zgodnje sorte sadite v marcu in aprilu na razdaljo 30×30 cm ali 40×40 cm. Predvsem spomladanske sorte s krajšo rastno dobo, ki naredijo manjše glave, sadimo bolj gosto skupaj, in sicer na razdalji 30 cm v cikcak vzorcu. Te zelo zgodnje setve obvezno pokrijemo z vrtno kopreno, najbolje preko lokov, saj sadik zelja ne sme stiskati. Sadimo globoko, do prvih listov, da se pod težo glavic rastlina kasneje ne prevrne. Lahko sadimo tudi v višji kupček. Rahlo zalijemo zgolj sadilno luknjo, saj so spomladi tla navadno dovolj vlažna. Rastline v maju še vedno ščitimo z vrtno kopreno, ki mlade rastline odlično ščiti pred mrzlim vetrom, hladnimi nočmi in letečimi škodljivci.
Presajanje poznih sort
Pozne sorte zelja lahko od aprila naprej sejete na gredice v vrtu. Sadike zelja nato presajamo na gredo v juniju ali še v začetku julija, ko imajo izoblikovanih med 3 do 5 pravih listov oz. približno v 30 dneh. Sadike v tem času rastejo hitreje kot spomladi. Do začetka junija se dobro razrastejo in takrat jih presadite na razdaljo 50×50 cm. Končno presaditev rdečega zelja izvedemo tako, da sadike posadimo v vrste, ločene z 50-60 cm in 40-50 cm med posameznimi rastlinami. Je pomembno, da jih zakopljete do dna listov in temeljito zalivate, zlasti v toplejših letnih časih. Sadimo globoko, do prvih listov, da se pod težo glavic rastlina kasneje ne prevrne. Lahko sadimo tudi v kupček. Močno zalijemo sadilno luknjo in tudi v gredo, kjer bo rastlo zelje, saj mora biti greda premočena tudi v globino. Vedno se ravnamo tudi po vremenu. Če presajamo tik pred dežjem, se bodo sadike odlično ukoreninile. Presajene sadike prvi teden vsakodnevno zalivamo, še posebej ob suhem in sončnem vremenu. Nato postopoma zalivamo čim manj, da se rastlina globoko ukorenini, največ enkrat tedensko.
Tla in lega
Zelje sadimo na sončne lege, lahko tudi v delno senčne. Za dobro rast in razvoj potrebuje rahla, rodovitna tla, bogata s hranili. Rdeče zelje raje globoka, s humusom bogata in dobro odcedna tla, vendar se prilagaja srednje teksturiranim podlagam. Upoštevati je treba štiriletni kolobar: zelje posadimo na isto gredo spet šele peto leto. Upoštevajmo botanično družino, kamor spadajo tudi njegove sorodnice (brokoli, cvetača, koleraba, ohrovt ...) in pazimo, da tudi te vrtnine niso rasle na gredi vsaj štiri leta. Ta podatek ni zanemarljiv, saj so te vrtnine sorodnice in imajo zato enake ali zelo podobne potrebe po hranilih, torej enostransko izčrpavajo tla, in tudi enake škodljivce in bolezni, ki večinoma preživijo v tleh v različnih stadijih.
Gnojenje
Vse kapusnice je treba močno gnojiti, ker razvijejo veliko listov oz. oblikujejo glave. Zelje je velik porabnik hranil, predvsem dušika, zato potrebuje res dobro pognojena tla. Sadimo ga na tiste grede, ki smo jih gnojili s hlevskim gnojem ali kompostom. Za zagotovitev njegovega razvoja je gnojilo za dno z zrelim gnojem ali kompostom nujno. Leto pred njimi ali v istem letu ob njem naj rastejo na gredi stročnice, ki tla bogatijo z dušikom. Ob sajenju v jamico dodamo še pest ali dve komposta.
Kasneje v rastni dobi zelje lahko dognojujemo tudi s pripravki na osnovi morskih alg. Zelje z daljšo vegetacijo lahko dognojujete tudi z dušičnimi gnojili v času sklepanja glav in ob sklenitvi glav. Pri poznih sortah v času oblikovanja glav dognojujemo s tekočim dušikovim gnojilom - prevrelko iz kopriv, ki jo naredimo na enak način kot iz gabeza. Zelje lahko dognojujemo tudi z gabezovo prevrelko, ki je ravno tako bogata s kalijem.
Gnojilo iz gabeza
500 g svežih ali 100 g suhih listov prelijemo s 5 l vode in postavimo na toplo mesto. Vsak dan premešamo. Pripravek je nared, ko rastlinski deli potonejo, tekočina pa se preneha peniti. Vse skupaj nato precedimo in tekočino razredčimo z vodo v razmerju 1 : 10. Zalivamo po tleh, ob rastlinah.
Nega
Vroča poletja z daljšimi sušnimi obdobji slabo vplivajo na rast zelja. Zelje potrebuje veliko vlage, tudi zračne, in ne bo odveč, če bomo posevke zalivali z razpršenim curkom kar povprek po rastlinah. Predvsem v času, ko zelje začne oblikovati glavice, je to zelo pomembno. Zalivamo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Zalivanje mora biti pogosto, brez poplavljanja tal, saj lahko odvečna voda povzroči gnitje korenin. Redno okopavanje in pletje spodbujata prezračevanje in zmanjšujeta konkurenco plevela.
Zastirka s slamo 10 cm debeline izboljša zadrževanje vlage in stabilizira temperaturo tal. Zastirka okoli rastlin bo ohranjala vlago v tleh in preprečevala rast plevela. Naredimo jo takoj po sajenju. Zelju od sredine maja naprej prija poletna zastirka (travni odkos in slama). Vseskozi z rednim zalivanjem enkrat tedensko in poletno zastirko skrbimo za enakomerno vlažnost tal.
Dobre in slabe sosede
Medvrstni prostor med zeljem izkoristite za sajenje vrtnin, ki hitro rastejo. Dobri sosedje zelju so grah, fižol, solata, špinača, ki jih lahko sadimo med vrste, da zapolnijo prazen prostor. V vrsto med zelje lahko posadite tudi zeleno. Zelje lahko v mešanih kulturah združujete tudi z bobom, blitvo, endivijo in jajčevcem. Posamezne sadike zelene med zeljem s svojim vonjem odganjajo kapusovega belina. Sama k zelju posadim solato, grah, ki obogati tla z dušikom in nekaj sadik stebelne zelene, ki s svojim močnim vonjem odganja kapusovega belina.
Seznam dobrih in slabih sosedov:
- Dobri sosedje: blitva, bob, buče, bučke, endivija, fižol, grah, hren, jajčevec, korenček, kumare, motovilec, por, rabarbara, rdeča pesa, sladki komarček, solata, špargelj, špinača, zelena.
- Slabi sosedje: azijska listna zelenjava, brokoli, brstični ohrovt, cvetača, čebula, česen, črna redkev, jagode, kitajski kapus, kolerabica, krompir, listnati ohrovt, ohrovt, paprika, paradižnik, peteršilj, redkvica.
Dobro mu dene tudi bližina dišavnic in cvetlic: abrašice, boreča, drobnjaka, kamilic, kopra, krebuljice, kumine, majarona, mete, ognjiča, origana, ožepka, pelina, rožmarina, sivke, timijana, žajblja, žametnice. Ob robove gredic in med vrste lahko posejete tudi kamilico, korijander ali kimelj, ki izboljšajo okus.
Bolezni in škodljivci
Kar nekaj jih je na zelju, vendar se jih lahko ubranimo že z upoštevanjem kolobarja in kombiniranim sajenjem. Zelje od sredine maja do konca oktobra ščitimo z insektno mrežo. Na nek način pa mreže vseeno kazijo podobo našega vrta.
Škodljivci
- Na mladih rastlinah opazimo predvsem bolhače in njihove luknjice, ki se pojavijo predvsem po presajanju, ko so rastline pod »stresom«.
- Korenine objedajo ličinke kapusove muhe.
- Ličinke kapusove hržice sesajo zelje, zato to ne naredi glav.
- Mlade sadike (stebelca) zelo rad obgloda bramor ali pa napadejo mravlje, ki se hranijo s sladkim rastlinskim sokom.
- V tem času je že aktiven metulj kapusov belin (Pieris brassicae), ki lahko na spodnjo stran listov sadik odleže rumenkasta jajčeca, iz katerih se razvijejo gosenice, ki lahko sadike uničijo že v enem dnevu. Kasneje največ škode na brokoliju (in drugih kapusnicah) naredijo gosenice kapusovega belina, ki se prehranjujejo z listi.
Najboljša preventiva spomladi je pokrivanje celotne grede s kopreno, v vročih dneh pa z insektno mrežo. Zanimiva zaščita pred kapusovim belinom so tudi umetni barvni metulji, zapičeni na gredi, ki odganjajo kapusovega belina. Ta je zelo plah in ne vstopa na teritorij ostalih metuljev.
Bolezni
- Golšavost kapusnic se pojavi v kislih tleh in ob neprimernem kolobarju. Je odraz prekislih tal in neupoštevanja kolobarja.
- Poleg golšavosti opazimo tudi črnobo kapusnic, kapusovo plesen in viroze.
- Poleti zelje zaradi suše in vročine napada kapusova pepelasta plesen.
Pobiranje in skladiščenje
Prva zgodnja zelja lahko režemo že maja. Uporabite jih sproti, zato jih ne posadite preveč, saj se ne skladiščijo dolgo. Ker poleti glave rade pokajo, ga režite nekoliko prej. Najzgodnejša bela zelja v primernih pogojih dozorijo v petdesetih dneh.
Prvo zgodnje zelje pobiramo v drugi polovici maja, v juniju in juliju. Jesensko zelje pobiramo pred jesensko zmrzaljo, v septembru, oktobru in še v začetku novembra. Odrasla (tehnološko zrela) rastlina drži temperature vse do -7 °C. Pri nabiranju pridelka za sprotno svežo uporabo z ostrim nožem zarežemo med steblom in spodnjimi listi. Zgodnje zelje uporabimo sproti čim bolj svežega. Če nam ne jemlje prostora, najbolje počaka na vrtu, kjer raste in se debeli.
Skladiščenje
Zelje lahko kisate ali skladiščite v hladnih in vlažnih kleteh. Jesenski pridelek zelja čez zimo zunaj na vrtu v naših klimatskih razmerah ne prezimi, zato ga do prve zmrzali poberemo in ustrezno skladiščimo. Spravimo lahko tudi svežo rastlino, ki počaka vse do aprila. V tem primeru izpulimo celo rastlino in jo skupaj s koreninsko grudo obesimo na glavo, v hladno klet z okoli 5 °C in višjo vlago. Zemlje okoli korenin ne odstranjujemo, saj tako zelje ostane sveže dlje časa. Odstranimo le zunanje (odprte) liste, ki niso oblikovali glavice. Pozimi se bodo zunanji listi počasi rahlo sušili. S tem ni nič narobe, saj bo zeljna glavica znotraj še vedno ostala čvrsta in sveža.