Rdeča pesa (Beta vulgaris) je rastlina iz družine metlikovk, ki izvira z obalnih predelov zahodne in južne Evrope, od južne Švedske in Baltskega otočja do Sredozemskega morja. Prepoznamo jo po srčasto oblikovanih listih in majhnih cvetovih, ki rastejo v skupini od dveh do petih skupaj, so zelene do rdečkaste barve, oprašuje pa jih veter. Še posebej izstopa njen koren, ki je značilno rdeče barve. Divja pesa je predhodnica naših vrst pese.
Rdeča pesa je bila pri starih Grkih in Rimljanih najprej znana kot zdravilna rastlina, šele v 16. stoletju pa je prvič omenjena kot vrtnina. Zogleneli ostanki dokazujejo, da je bila poznana že v starem Egiptu in prazgodovinski Nizozemski. Omenjajo jo tudi asirski in grški viri, kjer so jo uporabljali v zdravilne namene in kot afrodiziak. V Babilonu so poznali zdravilnost rdeče pese že pred 4000 leti. V Delfih so jo ponujali bogu Apolonu, omenjena je v Aristofanovih zapisih, Aristotel in Teofan pa sta ločila rdečo od sladkorne pese.
Rimljani so peso prvi križali in pričeli s pridelavo različnih vrst pese. Ohranjeni so prvi recepti priprave listov in gomolja, in sicer v starodavni rimski knjigi z imenom Apicija. Pesina juha se je takrat uporabljala kot odvajalo, dodajali so ji vino, pogosto tudi piščančje meso in jo mešali z ovseno juho. Galen ji je precej odvzel pomen in vrednost, vendar je v srednjem veku ponovno postala priljubljena, najprej na samostanskih vrtovih.
Danes jo gojijo po vsem svetu, zlasti pa v deželah z zmerno klimo. Rdeča pesa je nezahtevna rastlina, ki uspeva povsod, če je le lega dovolj svetla in topla. Zlahka jo pridelamo v domačem vrtu ali na njivi ter uživamo v zdravem pridelku skozi vse leto.
Hranilna vrednost rdeče pese
Rdeča pesa sodi med nizkokalorična živila, saj na 100 gramov vsebuje le 35 do 45 kilokalorij. V 87 odstotkih je sestavljena iz vode, kar jo uvršča med živila, ki so primerna za tiste, ki si želijo shujšati. Kljub temu ima v primerjavi z drugo zelenjavo precej višje vrednosti sladkorjev, kar ni nenavadno, saj so iz nje razvili sorto sladkorne pese, iz katere danes pridobivamo sladkor. Rdeča pesa sodi v skupino živil s srednje visokim glikemičnim indeksom, kar pomeni, da po njenem zaužitju raven sladkorja v krvi dokaj hitro naraste. Zato uživanje rdeče pese ni priporočljivo za sladkorne bolnike.
V rdeči pesi najdemo bogato paleto vitaminov in mineralov:
- Minerali: kalcij, kalij, fosfor, magnezij, mangan, železo, jod, baker, krom, cink in žveplo. Kalcij ni le v mleku ali kalcijevih tabletah, temveč ga je v obilju tudi v rdeči pesi. Kalij je ključen za odvajanje vode iz telesa in izločanje odvečnega natrija, kar lahko prepreči ali zniža povišan krvni tlak. Fosfor sodeluje pri presnovi maščob in škroba, zagotavlja energijo ter vpliva na kostno gostoto in celjenje kosti. Silicij krepi vezno tkivo (kolagen), ki daje koži oporo, gladi kožo in preprečuje nastajanje gub, ugodno pa vpliva tudi na čvrste nohte in lase. Silicij je povezan s prožnostjo arterijskih sten in zmanjšuje tveganje za bolezni srca v starosti.
- Vitamini: vitamin C, provitamin A (20 enot), vitamini P (bioflavonoidi), B1 (tiamin), B2 (riboflavin), niacin (PP vitamin) in B9 (folna kislina). Vitamin C je nujen za nastajanje in ohranjanje vezivnega tkiva, celjenje ran, zdrave dlesni in splošno dobro počutje.
- Prehranske vlaknine: V 100 g pese najdemo dobra dva grama prehranskih vlaknin, ki vplivajo na prebavni proces v želodcu in pospešujejo izločanje odpadnih snovi iz telesa.
- Antioksidanti: Rdeča pesa je bogata z antioksidativnimi pigmenti, kot so betalaini (vključno z betacianinom in betaninom) in polifenoli. Ti antioksidanti so odgovorni za značilno rdečo barvo pese in imajo ključno vlogo pri zaščiti celic pred poškodbami, ki jih povzročijo prosti radikali, s tem pa zmanjšujejo tveganje za oksidativni stres in številne resne bolezni, vključno z nekaterimi vrstami raka.
Posebni poudarki o hranilih
- Folna kislina (vitamin B9): Je nepogrešljiva za celično presnovo, ugodno vpliva na tvorbo rdečih krvnih celic in obnovo krvi ter odpravlja slabokrvnost. Znižuje raven homocisteina, ki je povezan s tveganjem za bolezni srca in ožilja. V menopavzi se količina homocisteina poveča in slabo vpliva na kosti, kar lahko vodi do osteoporoze, homocistein pa je povezan tudi z depresijo in potrtostjo. Folna kislina je pomembna tudi za pravilen razvoj hrbtenjače zarodkov v prvih treh mesecih nosečnosti, saj preprečuje okvaro ploda, imenovano spina bifida.
- Betanin: Je eden izmed betalainov, ki znatno vpliva na povečanje vsebnosti kisika v krvi (do štiristo odstotkov). To vpliva na oksidacijo škodljivih snovi v krvi in vseh telesnih celicah, ki jih napaja krvni obtok. Betanin se uporablja tudi kot barvilo v prehranski industriji.
- Metionin: Rdeča pesa aktivira aminokislino metionin, ki je gradnik beljakovin. Metionin vnaša v telo žveplo in s tem daje blesk, čvrstost in prožnost koži, lasem in nohtom.
- Kobalt: Sodeluje pri nastajanju vitamina B12, kar je pomembno za vegetarijance, saj jim tega vitamina primanjkuje in so pogosto slabokrvni.
Zdravilni učinki rdeče pese
Rdeča pesa je zaradi svojega bogatega prehranskega profila uvrščena med superživila in ima številne pozitivne učinke na zdravje:
Krepitev srca in ožilja
- Rdeča pesa blagodejno vpliva na zdravje srca in ožilja. Preliminarne raziskave so pokazale, da sok rdeče pese znižuje krvni tlak pri posameznikih s povišanim krvnim tlakom in tako zmanjšuje možnost za nastanek srčno-žilnih bolezni. Omenjeno delovanje so pripisali predvsem visoki vsebnosti anorganskih nitratov, ki se v telesu pretvorijo v signalne molekule dušikovega oksida. Dušikov oksid pomaga pri razširjanju krvnih žil, posledično pa pride do znižanja krvnega tlaka.
- Betanini in betaini ugodno delujejo na ožilje, cirkulacijo krvi ter uravnavajo nizek krvni tlak.
- Uživanje rdeče pese zmanjšuje tveganje za bolezni srca, kap in očesno mreno.
Podpora krvnemu sistemu
- Rdeča pesa je izjemno priporočljiva pri slabokrvnosti, saj vsebuje precej železa, kalija in folne kisline. Železo je pomembno za nastanek rdečih krvnih celic, ki oskrbujejo telo s kisikom, medtem ko folna kislina igra pomembno vlogo pri formiranju krvi in preprečuje slabokrvnost.
- Znanstveno je potrjeno, da rdeča pesa ugodno vpliva na kri. Meso in sok rdeče pese z obnavljanjem krvi zavirata razvoj rakastih celic.
- Starejši ljudje z arteriosklerozo naj uživajo rdečo peso zaradi vsebnosti joda in kroma. Surova rdeča pesa pomaga pri krepitvi in čiščenju krvi in ožilja, ter pri arteriosklerozi.
Razstrupljanje in podpora jetrom
- Rdeča pesa zelo razstruplja jetra, čisti sečila in preprečuje kopičenje strupenih snovi in maščob v jetrih.
- Spodbuja delovanje jeter ter pripomore k izločanju toksinov in odpadnih snovi iz telesa. Vendar se uživanje le-te ne priporoča bolnikom z ledvičnimi kamni.
- Aminokisline v rdeči pesi znižujejo holesterol in izboljšujejo delovanje jeter. Prehranska vlaknina iz rdeče pese naj bi dokazano zmanjševala vrednost serumskega holesterola za 30-40 %.
Protirakavo delovanje
- Sveže naribana rdeča pesa na solati velja za eno najmočnejših protirakavih rastlin. Pred nekaj desetletji so znanstvenici v soku rdeče pese odkrili antocian, ki naj bi zaviral rast tumorjev.
- Rdeča pesa je bogata z naravnimi sestavinami proti raku, čeprav dolgoletno verovanje ljudske medicine v Evropi, ki trdi, da je rdeča pesa zdravilo proti raku, še vedno ni dokončno dokazano.
- Zaradi barvil, ki delujejo presnovno, je rdeča pesa ob podpori še svojih drugih sestavin ena najmočnejših protirakavih učinkovin iz nekaterih vrst hrane. Zavira tumorje in nekatere hujše bolezni.
Imunski sistem in splošno počutje
- Rdeča pesa krepi organizem, spodbuja imunski sistem in delovanje dihalnih encimov ter apetit.
- Uživanje rdeče pese je preventiva pred prehladom in gripo, saj učinkuje pri virusnih obolenjih in prehladih.
- Pospešuje rast celic in popravlja celična jedra.
- V ljudski medicini velja za sredstvo za zniževanje telesne temperature.
- Je preventivna zaščita pred posledicami škodljivega radioaktivnega in drugih sevanj.
- Upočasnjuje staranje.
Prebava in druge koristi
- Rdeča pesa se uporablja kot blago odvajalo, saj zaradi visoke vsebnosti topnih vlaknin lahko pomaga pri odpravljanju zaprtja. Prehranske vlaknine rdeče pese pozitivno vplivajo na zdravje prebavnega trakta.
- Če jo surovo položimo na obolelo mesto, celi in zdravi rane, modrice, vnetja in ture. Hipokrat in njegovi nasledniki so jo polagali na rane, zaradi česar so se te hitreje celile.
- S pomočjo rdeče pese si lahko uspešno pomagamo proti hripavosti in kašlju.
- Uživanje pese lahko izboljša fizične sposobnosti pri telesni vadbi, saj pospešuje delovanje mitohondrijev, ki so odgovorni za proizvodnjo energije v celicah. Zmanjša se poraba kisika med vadbo, kar izboljša vzdržljivost pri rekreaciji.
- Prehrana, bogata z nitrati, je koristna tudi za izboljšanje prekrvitve možganov, kar pripomore k »ostrejšim mislim«, večji zbranosti in boljšemu spominu.
Uporaba rdeče pese v kulinariki in ljudskem zdravilstvu
Rdeča pesa je vsestransko uporabna, v prehrani uporabljamo tako njeno listje kot koren. Koren, ki je zaradi vsebnosti barvil, predvsem betalainov, značilno rdeče barve, lahko uživamo svež, kuhan ali pečen. Mlade rastline so nekoliko občutljive na mraz. Rdeča pesa potrebuje redno okopavanje ter veliko kalija, zato dodajamo vrtni zemlji kamninsko moko.
Priprava in uživanje
- Surova pesa: Največjo vrednost imajo manjši gomolji surove rdeče pese, največ do velikosti pomaranče. Surova rdeča pesa je zelo sočna in polna zdravilnega rdečevijoličnega soka. Surove pese ne uporabljamo v velikih količinah naenkrat, ne v hrani ne v pijačah. Nastrgamo peso in sproti iztiskamo dnevno svež sok iz surovih gomoljev. Manjši surov gomolj mlade rdeče pese lahko poleti izpulimo iz zemlje, operemo, olupimo in ga pojemo kot jabolko. Na tanke rezine narezana surova rdeča pesa je odlična kot priloga k suhi hrani in narezkom, naribana surova rdeča pesa ali narezana na tanke trakove pa je čudovit dodatek in popestritev v zeleni ali drugi solati.
- Kuhana ali pečena pesa: Kuhane pese lahko pojemo več. Toplotna obdelava sicer uniči precejšen del betalainov, zato je priporočljivo predvsem kuhanje rdeče pese na pari, ali skupaj z olupkom pri nižjih temperaturah in največ 15 minut. Druga možnost je, da jo na hitro popečemo (kot čips). Dolgotrajno kuhanje v vreli vodi ni priporočljivo.
- Kisana pesa: Najboljša rešitev je kisana pesa. V naši kulinariki se na mizi največkrat znajde kot solata v obliki vložene rdeče pese.
- Listje: Njene mlajše liste lahko dodamo solatam, medtem ko lahko starejše uporabimo na enak način kot blitvo ali špinačo.
Sok rdeče pese
Zelo zdravilen je tudi sok rdeče pese, saj naj bi se hranila v tej obliki najlažje absorbirala v organizem. Iz enega kilograma surove rdeče pese dobimo do pol litra soka. Odrasli lahko popijemo največ pol litra soka surove rdeče pese na dan, dva meseca brez prekinitve. Spijemo ga na tešče oziroma na prazen želodec z nekaj vode.
- Proti slabokrvnosti: Dlaj časa pijemo sok iz enakih delov sveže pese in jabolk, najmanj pol litra vsak dan, po požirkih čez dan.
- Za zbijanje vročine: Popijemo četrt litra soka iz pese in štirih limon na dan.
- Proti tumorju in nekaterim hujšim obolenjem: Pijemo vsak dan najmanj pol litra soka iz sveže pese. Ko se stanje organizma začne izboljševati, nadaljujemo s četrt litra na dan.
- Preventiva proti prehladu, virusnim obolenjem, radioaktivnemu sevanju in nizkemu krvnemu tlaku: Vsak dan uživamo pesni sok ali jemo solato iz pese.
- Proti arteriosklerozi in za upočasnitev staranja: Pijemo sok iz drobno naribane pese, ki mu dodamo limonin sok in med, po požirkih.
- Proti celulitu: Iztisnemo sok iz enega gomolja surove rdeče pese, treh strokov česna ter petih vejic peteršilja.
- Za krepitev jeter in želodca: Naribamo surovo rdečo peso in gomolj zelene (dvakrat več rdeče pese kot zelene), osolimo, dodamo malo olivnega olja, jabolčnega kisa, po želji mlete kumine in prav tako po želji malo kisle smetane, jed pa posujemo z nasekljanimi listi peteršilja.
- Za krepitev in čiščenje krvi: Narežemo dva šopka mladih pesinih listov in šopek peteršilja, prevremo za 15 minut, vmes pa dodajamo nekaj nasekljanega česna, čebule, naribanega korenja, peteršiljevega korena, manjšega gomolja zelene ter na drobno naribane 3-4 surove rdeče pese do velikosti pomaranče. Vse to na koncu prelijemo z žličko olja in limoninim sokom, premešamo in odstavimo od štedilnika.
- Za hripavost: Iztisnemo sok iz gomoljev surove rdeče pese in ga pijemo nekaj dni zapored.
- Proti kašlju: Zmešamo 250 gramov soka surove rdeče pese s 100 grami koprivinega soka ter pijemo mesec dni po požirkih po možnosti vsako uro.
Recept za sok sladke pese
Shranjevanje in nakup
Surovi gomolji rdeče pese so lahko vso zimo shranjeni v kleti ali v mivki. Za shranjevanje preko zime odrežemo liste vsaj dva centimetra od gomolja (tako da pri morebitnem kuhanju rdeče pese ne izteče iz nje sok). V kleti hranimo gomolje rdeče pese posute s peskom, v manjših količinah, ki se prej porabijo, pa tudi na policah, kjer kroži zrak. Temperatura zraka, kjer shranjujemo rdečo peso, naj bo približno med šest in osem stopinj Celzija.
Pri nakupu pazite na trdo vlaknatost pese, saj je pesa, ki je bila za svojo sorto predolgo v zemlji, hitro trdo vlaknata - to napako lahko opazite po množici brazgotin od odpadnih listov. Če imajo gomolji temne lise, je to znak, da so bili shranjeni pri prenizki temperaturi. Podolgovati ali okrogli gomolji sveže rdeče pese morajo biti napeti in nepoškodovani.
Opozorila in stranski učinki
- Rdeče pese naj ne bi uživali sladkorni bolniki, saj ima visok glikemični indeks.
- Zaradi višje vsebnosti nitratov se rdečo peso odsvetuje v prehrani dojenčkov, še posebej pred šestim mesecem starosti, saj njihova presnova še ni primerno razvita.
- Zaradi uživanja rdeče pese se lahko urin obarva rdeče, kar pa ne predstavlja nikakršnega tveganja za zdravje. Razlog za to so pigmenti betalaini, ki se sicer večinoma absorbirajo v črevesju, določen del pa se jih lahko izloči v urin in blato.
- Po zaužitju pese se zelo redko pojavijo stranski učinki.