Rdeča pesa (Beta vulgaris) je nezahtevna rastlina iz družine metlikovk, ki izvira iz jugozahodne Evrope ter obal Sredozemskega morja. Danes je razširjena od subtropskih krajev pa vse do skrajnega severa. Prepoznamo jo po srčasto oblikovanih listih in majhnih cvetovih, ki rastejo v skupini od dveh do petih skupaj, so zelene do rdečkaste barve in jih oprašuje veter. Še posebej izstopa njen koren, ki je značilno rdeče barve. Divja pesa je predhodnica naših vrst in je bila prvič kultivirana v Babilonu pred 4.000 leti. Prva kultivirana oblika pese se je imenovala mangold, iz nje pa so se razvile današnje vrste, kot so rdeča pesa, sladkorna pesa in krmilna pesa.
Stari Grki in Rimljani so rdečo peso gojili kot zdravilno rastlino, medtem ko je bila kot vrtnina prvič omenjena v šestnajstem stoletju. Rdeča pesa sodi med živila z malo kalorijami, saj jih vsebuje le 40 na 100 gramov, zato se pogosto znajde na jedilnikih tistih, ki si želijo shujšati. V 87 odstotkih je sestavljena iz vode in predstavlja dober vir vlaknin. V 8-10 odstotkih jo sestavljajo ogljikovi hidrati, zanjo pa je značilen visok glikemični indeks, zaradi česar so iz nje razvili sladkorno peso za pridobivanje sladkorja. Zaradi njenega bogatega prehranskega profila jo uvrščamo med superživila.
Gojenje in vrste rdeče pese
Rdeča pesa uspeva povsod, kjer je lega dovolj svetla in topla. Zlahka jo pridelamo na domačem vrtu ali na njivi ter uživamo vse leto. Gojenje rdeče pese je preprosto, zato se je brez skrbi lahko lotijo tudi manj izkušeni vrtičkarji. Najbolje uspeva na sončni legi v rahli, dobro odcedni zemlji, ki je bogata s hranili. Sorte z okroglimi gomolji so manj zahtevne od podolgovatih. Rdeča pesa je lahko okrogle oblike ali pa je podolgovata oziroma valjasta. Pri nas gojena rdeča pesa je temno vijolične barve, obstajajo pa tudi bele, oranžne, vijolične ali rožnato-belo progaste sorte.
Sajenje in nega
Sejemo jo neposredno na gredo od aprila do junija. Semena posejemo približno 2-3 cm globoko, v vrste, ki so med seboj oddaljene 25-30 cm. Na seme natrosimo dva do tri centimetre kompostne zemlje in dobro zalijemo. Ko vznikne, jo je treba redčiti, da ima vsaka rastlina dovolj prostora za razvoj gomolja. Mlade rastline so nekoliko občutljive na mraz. Rdeča pesa potrebuje redno okopavanje ter veliko kalija, zato dodajamo vrtni zemlji kamninsko moko. Tik pred sajenjem lahko dodamo zemlji že predelan kompost, ne pa svežega hlevskega gnoja (ta mora biti dodan prej, da se nekoliko predela). Potrebno je kolobarjenje, rdeča pesa odlično uspeva na gredah, kjer je bil prej paradižnik, kumare ali zelje (kapusnice).
Zalivamo jo zmerno, a redno. V sušnih obdobjih lahko pomanjkanje vode vpliva na obliko in okus gomoljev. Že dobrih pet mesecev po setvi lahko obiramo prvi pridelek. Da je pridelek primeren za obiranje, nam nakazuje rumenenje in sušenje ali odmiranje zunanjih listov.
Dobri in slabi sosedje
- Dobri sosedje: čebula, solata, redkvica, kumare.
- Slabi sosedje: stročnice (fižol, grah).
Spravilo pridelka
Rdečo peso spravljamo, ko listi porumenijo. V ta namen zemljo zrahljamo z lopatastimi vilami in rdečo peso previdno izpulimo, liste pa odtrgamo z zavijanjem. Če jo želimo shraniti čez zimo, jo pobiramo nekoliko kasneje, v suhem vremenu.
Nakup in shranjevanje
Rdečo peso lahko kupujemo sprotno, saj je na razpolago na večjih tržnicah in marketih. Od maja so na voljo sveže nabrani majhni šopki rdeče pese z listi, kasneje večje gomolje brez listov, medtem ko je glavna sezona obiranja oktobra in novembra. Dobri prodajalci na tržnicah jo na začetku sezone prodajajo z listjem vred ali vsaj z ostankom listnih pecljev; tako kupec takoj ugotovi, ali je zelenjava sveža. Na pritisk že rahlo mehki gomolji opozarjajo, da ponujeno ni sveže. Pri nakupu pazite tudi na trdo vlaknatost pese, saj je pesa, ki je bila za svojo sorto predolgo v zemlji, hitro trdo vlaknata - to napako lahko opazite po množici brazgotin od odpadnih listov. Če imajo gomolji temne lise, je to znak, da so bili shranjeni pri prenizki temperaturi. Podolgovati ali okrogli gomolji sveže rdeče pese morajo biti napeti in nepoškodovani.
Rdeča pesa se dobro skladišči, zato je na voljo vse leto do naslednje letine. Neoprane gomolje lahko hranimo v hladnem, temnem prostoru, kjer ostanejo obstojni več mesecev. Za shranjevanje prek zime odrežemo liste vsaj dva centimetra od gomolja, tako da pri morebitnem kuhanju iz nje ne izteče sok. V kleti hranimo gomolje rdeče pese posute s peskom, v manjših količinah, ki se prej porabijo, pa tudi na policah, kjer kroži zrak. Temperatura zraka, kjer shranjujemo rdečo peso, naj bo približno med šest in osem stopinj Celzija. Doma jo je najbolje hraniti v predalu za zelenjavo v hladilniku 1-2 tedna. Liste odlomite z roko, ne režite jih, saj lahko to povzroči "krvavenje" in izgubo soka.
Olupljene in na kolobarje narezane gomolje naložimo v kozarce, po želji dodamo malo mlete kumine in prelijemo z jabolčnim ali vinskim kisom. Tako nam bo na voljo vedno, ko si jo bomo zaželeli ali potrebovali. Rdečo peso je kuhano ali surovo mogoče tudi zamrzniti, še bolj pogosto in priljubljeno pa je vlaganje v kisu, kar je najpogostejši način priprave v mnogih gospodinjstvih.
Hranilna vrednost in zdravilni učinki
Rdeča pesa je pravi zaklad hranilnih snovi. V primerjavi z drugimi vrstami zelenjave vsebuje nadpovprečno veliko antioksidantov, med katerimi izstopa antioksidativni pigment betalain, zaslužen za njeno rdečo obarvanost. Poleg tega vsebuje vitamin C, folno kislino (vitamin B9), železo, kalij, niacin, fosfor, magnezij, mangan in krom.
Ključne hranilne snovi in njihov vpliv
- Folna kislina (vitamin B9): Nepogrešljiva je za celično presnovo, vpliva na pravilno razgradnjo zaužitih beljakovin na aminokisline, ki jih telo uporabi za tvorbo in obnovo lastnega tkiva. Ugodno vpliva tudi na tvorbo rdečih krvnih celic in obnovo krvi ter odpravlja slabokrvnost. Znižuje raven homocisteina, povezanega s tveganjem za bolezni srca in ožilja, ter je pomembna za pravilen razvoj hrbtenjače zarodkov v prvih treh mesecih nosečnosti.
- Betamin (betain): Ta izredna snov znatno vpliva na povečanje vsebnosti kisika v krvi (do štiristo odstotkov), kar vpliva na oksidacijo škodljivih snovi v krvi in vseh telesnih celicah. Zato je rdeča pesa neprecenljiva pri razstrupljanju, pri tumorjih in drugih hudih boleznih. Poleg tega v naše telo vnaša žveplo in s tem blesk, čvrstost in prožnost v kožo, lase in nohte.
- Kalij: Ugodno deluje na vsa mehka tkiva notranjih organov v trebušni in prsni votlini ter na mišice. Kdor ima krče, mora za lajšanje težav zaužiti dovolj kalija. Poleg tega odvaja vodo iz telesa, pomaga izločiti odvečni natrij, kar lahko prepreči ali zniža povišan krvni tlak, razstruplja in veže maščobe.
- Kalcij: Ključnega pomena je za rast in čvrstost kosti, zob. Deluje proti alergijam ter težavam s kožo in kostmi.
- Fosfor: Sodeluje v telesu pri presnovi maščob in škroba, telesu zagotavlja energijo, vpliva pa tudi na kostno gostoto in celjenje kosti. Brez fosforja telo ne more izrabiti energije in vitaminov B iz hrane.
- Silicij: Krepi vezno tkivo (kolagen), ki daje koži oporo, gladi kožo in preprečuje nastajanje gub, ugodno pa vpliva tudi na čvrste nohte in lase. Silicij je povezan s prožnostjo arterijskih sten in zmanjšuje tveganje za bolezni srca v starosti.
- Vlaknine: V 100 g pese najdemo dobra dva grama prehranskih vlaknin, ki vplivajo na prebavni proces v želodcu in pospešujejo izločanje odpadnih snovi iz telesa. Prireja k zniževanju serumskega holesterola.
- Vitamin C: Nujen je za nastajanje in ohranjanje veznega tkiva, celjenje ran, za zdrave dlesni in splošno dobro počutje. Obstaja močna povezava med vnosom vitamina C in manjšim tveganjem za bolezni srca, kap, očesno mreno in celo nekatere vrste raka.
Tabela hranilne vrednosti rdeče pese (na 100g)
| Hranilo | Vrednost |
|---|---|
| Energijska vrednost | 44 kcal |
| Ogljikovi hidrati | 9,96 g |
| od tega sladkorji | 7,96 g |
| Beljakovine | 1,68 g |
| Maščobe | 0,18 g |
| Vlaknine | 2 g |
| Vitamin C | 3,6 mg |
| Niacin | 0,33 mg |
| Magnezij | 23 mg |
| Železo | 0,79 mg |
| Kalij | 305 mg |
| Fosfor | 38 mg |
Splošni zdravstveni učinki
Poleg tega, da je rdeča pesa izjemno koristna za kri, ima še cel kup drugih pozitivnih učinkov na naše zdravje. Z rednim uživanjem rdeče pese bomo okrepili imunski sistem, poskrbeli za prožnost ožilja, pospešili rast in obnovo tkiv ter celic, ravno tako bomo pospešili odvajanje vode iz telesa in razstrupili organizem. Rdeča pesa pomaga tudi pri težavah s slabostjo, bruhanjem in drisko, hkrati se priporoča tudi pri težavah z zaprtjem, saj ugodno vpliva na peristaltiko prebavil. Izjemno učinkovita je tudi pri zniževanju povišane telesne temperature (obkladki iz rdeče pese).
Surova rdeča pesa pomaga pri krepitvi in čiščenju krvi in ožilja, arteriosklerozi, zatira tumorje in nekatere hujše bolezni, učinkuje pri virusnih obolenjih in prehladih, je preventivna zaščita pred posledicami škodljivega radioaktivnega in drugih sevanj, upočasnjuje staranje, čisti in razstruplja jetra, ledvice ter sečni mehur.
Uporaba surove rdeče pese v kulinariki in zdravilstvu
Rdeča pesa je vsestransko uporabna. V prehrani uporabljamo tako njeno listje kot koren. Peso lahko uživamo surovo, lahko pa jo tudi skuhamo ali spečemo. S toplotno obdelavo se določen delež njenih hranil sicer razgradi.
Surova rdeča pesa
Surovi gomolji rdeče pese so lahko vso zimo shranjeni v kleti ali v mivki. Manjši surov gomolj mlade rdeče pese lahko poleti izpulimo iz zemlje, operemo, olupimo in ga pojemo kot jabolko. Na tanke rezine narezana surova rdeča pesa je odlična kot priloga k suhi hrani in narezkom, naribana surova rdeča pesa ali narezana na tanke trakove pa je čudovit dodatek in popestritev v zeleni ali drugi solati. Spomladi nabrane mlade liste lahko uporabljamo za solate in juhe.
Za ohranitev kar največ koristnih snovi je rdeča pesa zelo okusna tudi surova. Ima nekoliko sladek okus, primerna pa je kot dodatek solatam, namazom in različnim napitkom. Največjo vrednost imajo manjši gomolji surove rdeče pese, največ do velikosti pomaranče. V zdravilne namene lahko vsako jutro na tešče zaužijemo nekaj tankih rezin gomolja surove rdeče pese.
Surova rdeča pesa za zdravje:
- Proti začetku in razvoju raka: Vsak dan jemo surovo rdečo peso in pijemo njen sok. To deluje preventivno in tudi zaviralno na nadaljnji razvoj bolezni.
- Proti celulitu: Iztisnemo sok iz enega gomolja surove rdeče pese, treh strokov česna ter petih vejic peteršilja.
- Proti prehladu in virusnim obolenjem: Vsak dan pijemo sok surove rdeče pese ali jemo solato iz same rdeče pese ali pa z dodatkom peteršilja zelene, nastrganih jabolk, jogurta itd.
- Za krepitev jeter in želodca: Naribamo surovo rdečo peso in gomolj zelene (dvakrat več rdeče pese kot zelene), osolimo, dodamo malo olivnega olja, jabolčnega kisa, po želji mlete kumine in po želji malo kisle smetane, jed pa posujemo z nasekljanimi listi peteršilja.
- Splošna krepitev zdravja: Nasekljan gomolj surove rdeče pese vsakodnevno uporabljamo pri dušenju skupaj z drugo zelenjavo, v omakah za prilogo k rižu ali testeninam ter pri pripravi jedi v voku.
Sok rdeče pese
Surova rdeča pesa je zelo sočna in polna zdravilnega rdeče-vijoličnega soka. Nastrgamo jo in si sproti iztiskamo dnevno svež sok iz surovih gomoljev. Zaužijmo ga na tešče oziroma na prazen želodec z nekaj vode. Iz enega kilograma surove rdeče pese dobimo do pol litra soka. Odrasli lahko popijemo največ pol litra soka surove rdeče pese na dan, dva meseca brez prekinitve. Za mlade do 20 let se priporoča največ 3 decilitre soka dnevno, za otroke do 15 let 2 decilitra ter za otroke do 10 let 1,5 decilitra.
Sok rdeče pese za zdravje:
- Za boljšo kri: Za krepitev in čiščenje krvi narežemo dva šopka mladih pesinih listov in šopek peteršilja, prevremo za 15 minut, vmes pa dodajamo nekaj nasekljanega česna, čebule, naribanega korenja, peteršiljevega korena, manjšega gomolja zelene ter na drobno naribane 3 do 4 surove rdeče pese do velikosti pomaranče. Vse to na koncu prelijemo z žličko olja in limoninim sokom, premešamo in odstavimo s štedilnika. Tako pripravljeno juho jemo dvakrat na dan.
- Proti hripavosti: Iztisnemo sok iz gomoljev surove rdeče pese in ga pijemo nekaj dni zapored.
- Proti kašlju: Zmešamo 250 gramov soka surove rdeče pese s 100 grami koprivinega soka ter pijemo mesec dni po požirkih, po možnosti vsako uro.
- Pri hujših obolenjih: Spijemo vsak dan najmanj pol litra soka surove rdeče pese. Ko pride do olajšanja in se stanje organizma začne izboljševati, pa nadaljujemo s četrt litra na dan.
- V primeru slabokrvnosti: Pijemo vsako uro ves dan požirek soka surove rdeče pese.
- Proti arteriosklerozi in za upočasnitev staranja: Čim dlje časa preventivno pijemo sok iz drobno naribane pese, ki mu dodamo limonin sok in med. Ko se med raztopi, pijemo po požirkih.
Pomembno je omeniti, da lahko zaradi uživanja rdeče pese urin in blato obarvata rdeče, kar pa ne predstavlja nikakršnega tveganja za zdravje. Razlog za to so pigmenti betalaini, ki se sicer večinoma absorbirajo v črevesju, določen del pa se jih lahko izloči v urin in blato.
Kuhanje rdeče pese
Če jo želimo skuhati, je priporočljivo, da to storimo na pari. Druga možnost je, da jo kuhamo pri nižjih temperaturah in največ 15 minut. Da bi v rdeči pesi ohranili kar največ koristnih snovi, jo kuhajmo skupaj z lupino, ki je še posebej bogata s koristnimi snovmi. Dolgotrajno kuhanje v vreli vodi ni priporočljivo, saj se betalaini, občutljivi na temperaturo, razgradijo. Vodo, v kateri se je kuhala, lahko uporabimo za odstranjevanje kurjih oči.