Botanične značilnosti in izvor
Rdeča pesa (Beta vulgaris subsp. vulgaris var. conditiva), pogosto imenovana tudi rdeča pesa, pesa, pesa ali krvni eliksir mladosti, je priljubljena korenovka temno rdeče barve. Spada v družino lobodovk oziroma ščirovk (Amaranthaceae), kamor sodijo amarant, špinača, kvinoja in sladkorna pesa. Je dvoletnica, ki se v kulturi goji kot enoletnica.
Navadna pesa (znanstveno ime Beta vulgaris) je kritosemenka, domorodna na obalah zahodne in južne Evrope, od južne Švedske in Britanskega otočja vse do Sredozemskega morja. Gre za dvoletno ali trajno zeliko z listnatimi stebli višine enega do dveh metrov. Listi so oblikovani srčasto, pri divjih rastlinah dolgi 5-20 cm, pri gojenih pa so navadno mnogo večji. Cvetovi se oblikujejo po dva do pet skupaj, so zelo drobni, premera 3-5 mm, zeleni ali rdečega odtenka in imajo pet cvetnih listov. Oprašuje jih veter.
Rdeča pesa je nastala iz dveh divjih vrst. Ena je rastla že v tretjem tisočletju pr. n. št. v Mezopotamiji, druga pa ob Sredozemskem morju. Poznana je že od antičnih časov in izvira iz Sredozemlja. Kultivirane oblike so se razvile iz obmorskih rastlin Evrope in Azije. Precej so jo gojili na Bližnjem vzhodu, v naše kraje pa je prišla v začetku 19. stoletja. Kot zelenjava se je rdeča pesa uveljavila šele v 16. stoletju. Danes najbolje uspeva v deželah z zmernim podnebjem in je pri nas ena glavnih zimskih vrtnin.
Hranilna vrednost in zdravilni učinki
Rdeča pesa je izredno hranljiva in zdrava zelenjava, ki jo mnogi cenijo kot univerzalno zdravilo. Je bogata z različnimi hranili in ima številne blagodejne učinke na zdravje.
Bogastvo vitaminov in mineralov
- Ogljikovi hidrati: Vsebuje precej ogljikovih hidratov v obliki sladkorjev (sadni, pesni, trsni), zaradi česar je ena izmed najbolj sladkih vrst zelenjave (vsebuje celo več sladkorja kot korenček ali koruza).
- Beljakovine: Vsebuje lahko prebavljive beljakovine.
- Minerali: Med minerali izstopajo kalijeve, kalcijeve, magnezijeve, natrijeve soli, železo, fosfor, bor, kobalt in silicij.
- Vitamini: V manjših količinah so zastopani tudi vitamini, kot so karoten (provitamin A), vitamini skupine B (še posebej B1, B2 in B9 - folna kislina) in vitamin C. Nadzemni del (listje) je odličen vir vitamina A.
- Betain: Vsebuje hranilo betain, ki lahko pomaga pri zniževanju ravni holesterola v krvi.
- Betalaini: Barvilo antocian (betacianin), ki pesi daje barvo, je zelo močan antioksidant in ima zdravilne ter razkuževalne lastnosti.
Zdravilni učinki na telo
Rdeča pesa velja za pravo ljudsko zdravilo. Velikokrat zanemarjamo njen pomen v prehrani, čeprav pomaga ohranjati vitalnost srca in ožilja.
- Krvotok in kisik: Kri in celice oskrbuje s kisikom. Učinkovina betamin iz pese poveča vsebnost kisika v krvi, ki oksidira (uničuje) škodljive snovi v krvi in celicah. Uživanje pese tako pripomore k dobremu razstrupljanju telesa in nas ščiti pred številnimi boleznimi.
- Srčno-žilni sistem: Preliminarne raziskave so pokazale, da sok rdeče pese znižuje krvni tlak pri posameznikih s povišanim krvnim tlakom in tako zmanjšuje možnost za nastanek srčno-žilnih bolezni. Omenjeno delovanje so pripisali predvsem visoki vsebnosti anorganskih nitratov, ki se v telesu pretvorijo v signalne molekule dušikovega oksida.
- Vpliv na prebavo: Zdravilen je tudi pri obolenjih želodca, črevesja, jeter, žolča, ledvic, mehurja in sečevoda, ter uničuje razne mikrobe (npr. salmonela). V srednjem veku je veljala za zdravilo za dobro prebavo.
- Protivnetno in protitumorno delovanje: Barvilo antocianin ima zdravilne in razkuževalne lastnosti, pomaga pa tudi zniževati telesno temperaturo. Tako je pesin sok priporočljivo uživati ob prehladih in pljučnici. Antocian, ki je v listih in gomolju pese, preprečuje nastanek tumorjev. Če se pesin sok uživa v večjih količinah, ugodno učinkuje pri zdravljenju krvnih obolenj in tumorjev.
- Folna kislina (vitamin B9): Rdeča pesa je pomemben vir folne kisline, ki ima številne pomembne vloge v telesu. V začetku nosečnosti omogoča pravilen razvoj hrbtenjače zarodka. V telesu vpliva na pravilno razgradnjo zaužitih beljakovin na koristne aminokisline ter vpliva na tvorbo rdečih krvnih celic in pomaga pri slabokrvnosti. Folna kislina v telesu znižuje raven homocisteina. Povečane količine te spojine v telesu pripeljejo do zvišanega tveganja za srčno-žilne bolezni, v menopavzi pa do potrtosti, depresije in večjega tveganja za razvoj osteoporoze.
- Športna zmogljivost: Rdeča pesa je prava energijska zelenjava za športnike. Ena od njenih izjemnih lastnosti je visoka vsebnost nitratov (NO3−), ki pozitivno vpliva na športno zmogljivost. Anorganski nitrati naj bi po nekaterih raziskavah pripomogli tudi k izboljšani fizični sposobnosti, saj pospešujejo delovanje mitohondrijev, ki so odgovorni za proizvodnjo energije v celicah. Po zaužitju se nitrat, ki ga vsebuje pesa, s slino pretvori v nitrit (NO2−). V želodcu se ta pretvori v dušikov oksid (NO), ki širi krvne žile, izboljšuje pretok krvi in optimizira transport kisika v mišice, kar vodi do manjše utrujenosti mišic.
Previdnostni ukrepi in dodatki
Vsakdo, ki ima težave z ledvicami ali nizek krvni tlak, se mora pred uživanjem večjih količin soka rdeče pese posvetovati z zdravnikom.
Izvlečki iz rdeče pese so na voljo tudi v obliki dodatkov k prehrani v obliki sokov, sirupa in kapsul. Ti so lahko alternativa za prezaposlene in tiste, ki ne marajo okusa in vonja pese. Vendar pa bo najboljši zdravilni učinek zagotovo dosežen z uživanjem sveže stisnjenega soka. Dovoljene dnevne količine so omejene glede na starost.
Kaj se zgodi z vašim telesom, ko začnete jesti peso
Gojenje rdeče pese
Za kakovosten pridelek je pomembno, da rdeča pesa zraste čim hitreje, brez vsakega zastoja.
Rastne zahteve
- Tla: Rdeča pesa najbolje uspeva v globokih in strukturiranih tleh, ki so bogata z organskimi snovmi. Ustrezajo ji aluvialna tla; na težkih in zbitih tleh pa pride do deformacije korena in manjšega pridelka, ki je slabe kakovosti. Tej rastlini najbolj ustrezajo nevtralna oz. rahlo alkalna tla s pH vrednostjo 6,5 - 7. Orna plast naj bo drobljiva, rastlini mora biti zagotovljena vlaga. Nivo podtalnice ne sme biti višji od 1,2 m. Za naše kraje so primerni černozjom, travniška črnica in aluvialna tla.
- Temperatura: Temperatura, potrebna za kalitev, je 8 do 10 °C, optimalna pa 20 do 25 °C. V rastni sezoni je najboljše, če je temperatura 15 do 23 °C, saj večja vročina pospeši razvoj listov in zmanjša pridelek gomoljev. Mlade rastline prenesejo temperature do -4 °C. Odrasla rastlina lahko pred pobiranjem prenese kratkotrajne ohladitve. Semena se pojavijo pri temperaturi 5 °C, pri temperaturi 10 °C pa vzklijejo v približno 10 dneh.
- Svetloba: Za svojo rast potrebuje pesa veliko svetlobe. Kot vmesni pridelek med višjimi rastlinami slabše uspeva. Dolžina osvetljenosti vpliva na velikost listja, moč pa na količino pridelka gomoljev. Rdeča pesa sodi med redke vrtnine, ki bo dobro uspevala tudi na pol senčnih gredah.
- Vlaga: Rdeča pesa ima sprva precej visoke zahteve glede vlage, ki kasneje postanejo zmerne. Da seme vzkali, mora vsrkati vodo v količini 100 - 170 % lastne teže. Rdeča pesa pomanjkanje vlage bolje prenaša kot druge korenovke ravno zaradi dobro razvitega koreninskega sistema, vendar vlage vseeno ne sme biti preveč. Za uspešno gojenje je nujna minimalna količina padavin (190 do 230 mm). Rdečo peso je potrebno v prvih fazah redno zalivati (poleg padavin), da je zemlja vedno vlažna. Poletne setve pa seveda tudi zasenčimo. Namakamo lahko prek listov, a zjutraj ali z ogreto vodo.
Setev in sajenje
Rdečo peso sejemo na gredo, ki smo jo pred setvijo okopali ter odstranili plevel. Idealno je, da seme pade približno vsakih 10 cm, a pri ročni setvi vedno sejemo bolj na gosto. Seme pese je (tako kot pri blitvi) skupek semen, iz katerega lahko vzklijejo 2 do 3 rastline. Gosto setev redčimo kasneje, sicer porabimo preveč semen. Jarke zagrnemo in povrhu nič ne zalivamo. Vse vrste ali celo površino pohodimo, da dobijo semena stik z zemljo oz. s kompostom. Celotno gredo takoj spomladi neposredno pokrijemo z vrtno kopreno. Kakršen koli strah glede pozebe v spomladanskih mesecih je pri mladi pesi odveč, saj zdrži do -4 °C.
- Setev na stalno mesto: Aprila sejemo na prosto. Pomladanske setve dajo ponavadi predebele, olesenele in slabo obarvane gomolje. Če rastline prizadene mraz, silijo v cvet, zato jih zaščitimo s folijami ali tuneli. Poletna setev (konec junija) daje nekoliko manjše, nežnejše gomolje, ki so primerni za skladiščenje in vlaganje v kis. Pri poletni setvi pred setvijo dobro zalijemo celotno gredo in še dodatno posamezne sadilne jarke.
- Vzgoja s sadikami: Peso le redko vzgajamo s sadikami. Za vzgojo sadik sejemo od februarja do marca v poltoplo gredo. V začetku ali sredini marca sejemo seme pese za vzgojo iz sadik. V posamezno srednjo sadilno enoto sejemo 2 do 3 semena. Pese praviloma ne pikiramo. Sejemo v že navlažen substrat in nato posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Semena pokrijemo, vzklijejo lahko že v štirih dneh. Če vzklije več rastlin, jih pustimo kot skupke. Nato skrbimo za vlažen substrat z zalivanjem vsak drugi dan. Za presajanje na prosto je pesa pripravljena v 30 dneh, ko razvije 2 do 4 prave liste. Pred tem jo za 4 dni utrjujemo na prostem. Presajanje sadik na prosto poteka v začetku aprila. Upoštevamo enake medvrstne razdalje kot pri setvi (30 x 20 cm). Sadilne jamice zalijemo in presadimo sadike. Pokrijemo s kopreno, ki jo odstranimo v maju. Pozno pomladi sadike vzgojimo po istem postopku, le da jih vzgajamo na prostem in sadilno jamico pred presajanjem izdatno zalijemo ter še nekaj dni pazimo, da imajo rastline dovolj vlažna tla.
- Idealni čas sajenja: Na splošno rdečo peso sadimo spomladi, ko mine nevarnost zmrzali in se zemlja segreje na okoli 10 °C. V večini območij je to običajno konec aprila ali v začetku maja. Za jesensko sajenje je idealen čas približno 3 mesece pred prvim mrazom.
- Oskrba: Rdečo peso redno okopavamo in hkrati redčimo. Zgodaj spomladi kopreno večkrat zrahljamo, da ne zavira rasti rastlin. Kopreni odstranimo obtežitev, jo dvignemo in rahlo položimo nazaj ter obtežimo. Koprena ostane na rastlinah vse do konca aprila, ko jo odstranimo. Prve spomladanske setve ne zalivamo. Čeprav je pridelek pese pod zemljo, tal ne zastiramo, saj pesa raste gosto skupaj in z listi senči tla.
Gnojenje in obdelava tal
Za obdelavo tal je potrebno ustvariti globoko in rahlo orno plast, da se odebeljeni koren normalno razvija. Globina oranja ne sme presegati 30 cm. Osnovno obdelavo tal se izvede takoj, ko odstranimo predhodni posevek in naj bo zelo plitka, od 10 do 18 cm. Na ta način se prepreči nepotrebna izguba vode iz tal. Pripravljena plast zemlje v spodnjem delu naj bo optimalno zbita, saj s tem zagotovimo gibanje vode iz globljih plasti navzgor, zrahljana zgornja plast pa poskrbi za boljšo zračnost tal, segrevanje in lažjo kalitev. Predsetveno obdelavo lahko izvedemo s krožnim brananjem, brananjem ali frezanjem.
Rdeča pesa ne prenaša svežega hlevskega gnoja, zato jo sejemo na drugo poljino. Tla že jeseni pognojimo z rudninskimi gnojili. Občutljiva je na pomanjkanje mikroelementov, predvsem bora. Rdeča pesa odlično izkorišča fosfor. Dokazano je, da se najbolje obnese gnojenje s 50 - 100 kg/ha dušika, 100 kg/ha fosforja in 100 - 150 kg/ha kalija, in to s čistimi gnojili. Dobre rezultate lahko dosežemo tudi z gnojenjem s hlevskim gnojem. Ob osnovni obdelavi tal se zaorje tretjina ali polovica dušika ter dve tretjini kalija in fosforja. Pred setvijo dodamo še drugi kalij in fosfor ter približno petino celotne količine dušika. Ne gnojimo s hlevskim gnojem, ampak s Plantella Organikom, uporabimo gabezovo zastirko ali za dognojevanje gabezovo brozgo. V začetku septembra še enkrat dognojimo, ker še vedno raste.
Spremljevalne rastline in kolobar
Rdeča pesa je zgodaj spomladi prva zelenjava na gredi ter se zaradi podobne rastne dobe ujame s kolerabico, solato ali drugimi rastlinami, ki jih pred julijem poberemo z grede. Priporočljivo je upoštevati triletni razmik pri gojenju rdeče pese.
- Lukovke: Daleč najboljši spremljevalci rdeče pese so vsi predstavniki družine lukovk, kot so čebula, por, drobnjak, mlada čebula, oblasti luk, šalotka in česen, ki bo pesi tudi izboljšal okus.
- Metuljnice: Fižol in druge metuljnice, kot so bob, soja, leča, luštrek, čičerika in grah, med rastjo izboljšujejo tla in vežejo dušikov dušik ter ga pretvorijo v amonijak in nitrite, ki se nato sprostijo v tla, od koder jih lahko rdeča pesa absorbira.
- Solata: Solata bo porabila hranila, ki so na voljo blizu površine tal, medtem ko bo pesin koren črpal hranila od spodaj, kar pomaga pri boju proti izpadu pridelka in omogoči gojenje dveh pridelkov na kompaktnem in manjšem prostoru.
- Križnice: Predstavniki družine križnic, kot so brokoli, cvetača, zelje in repa, so odlična izbira za sajenje poleg rdeče pese. Ne le, da bodo križnice pripomogle k rasti rdeče pese, tudi ona bo pomagala njim. Listi rdeče pese so bogati z manganom in železom, zato bodo vsi odpadli listi ali tisti, ki se razgradijo nazaj v zemljo, križnice spodbudili k rasti.
Bolezni in škodljivci
S peso navadno ni veliko težav, vendar se lahko pojavijo nekatere bolezni in škodljivci.
- Listna pegavost: Najpogosteje na starejših listih opazimo svetle krogce, pike, ki so posledica listne pegavosti. Na pridelek v tleh to nima veliko vpliva, le listje je manj uporabno. Na listih se pojavijo rjave pege (0,5 - 1 cm), nato pa se oboleli listi posušijo in nastanejo novi, kar pravzaprav povzroči podaljšanje koreninskega vratu in posledično zmanjšanje pridelka in kakovosti rastline. Zaščitni ukrepi so dezinfekcija semena, triletni razmik in odstranitev prvih okuženih rastlin iz posevka.
- Listna rja: Listna rja deluje tako, da okuži rastline v posameznih delih gostih posevkov. Od pozne pomladi do jeseni se pojavi na hrbtni strani lista. Lise na listih se širijo in zaradi tega se listi sušijo.
- Pepelasta plesen: Pepelasta plesen povzroča rdeči pesi veliko škodo predvsem ob suhih in vročih poletjih. Na listih se pojavi debela pepelnata plast micelija, zaradi česar se listi posušijo in pridelek zmanjša.
- Ožig: Ožig se pojavi po setvi pese. Deluje na kalček, ki se lahko zmehča, počrni in se posuši.
- Listne uši: Med listnimi ušmi najbolj izstopata pesna uš in zelena breskova uš. Te uši med hranjenjem s svojimi piki vnašajo v tkivo fermente, ki nato povzročijo različne deformacije, kot so kodravost, zvitost robov in odebelitev listov. Če jo napadajo uši, se lahko posuje s cimetom, kar zmanjša njihovo število. Listne uši so pogoste ob molži.
- Pesni bolhač: Pesni bolhač pomembno vpliva na pridelek rdeče pese v času kalitve in začetnega razvoja ter v toplih in suhih vremenskih razmerah. Bolhač se intenzivno prehranjuje z listi, ki jih poškoduje z luknjami, kar lahko povzroči propadanje mladega pridelka ali pa upočasni njegov razvoj.
- Pesna ogorčica: Pesna ogorčica napade koren rdeče pese, korenine pese in povzroči propadanje nadzemnega dela. Posledično se na nadzemnih delih pojavijo rumeni in uveli listi.
- Polži: Ni ga vrta brez požrešnih polžev, ki grizljajo rastline ob vlažnih dneh. Napadene rastline prepoznamo po luknjah v listih, lesketajoči se sluzi in onesnaženju z iztrebki.
Spravilo in skladiščenje
Glavni pridelek so odebeljeni koreni okroglih ali podolgovatih oblik, ki jih lahko začnemo pobirati, ko so še čisto majhni. Ni potrebe po čakanju, da se odebelijo in dozorijo. Starejši kot je pridelek, trša je zunanja lupina, v sredini lahko tudi oleseni.
- Čas pobiranja: Rdečo peso pulimo sproti, kolikor je potrebno, kakor hitro je dovolj debela. Prvo setev pobiramo od konca maja do sredine julija, drugo setev pa od sredine avgusta do sredine oktobra, ko poberemo vse preostale pese na gredi za ozimnico. Rdečo peso, sejano maja in kasneje, pobiramo jeseni, ko se začno listi povešati - konec septembra, začetku oktobra. Če pesa ni pregosta, lahko v kasnejših fazah (40 - 50 dni po setvi) opravimo redčenje zaradi poskusnega pobiranja, ko mlado rdečo peso pošljemo na tržišče za svežo porabo.
- Način pobiranja: Z roko odvijemo cimo tako, da ostaneta na njej vsaj še 2 cm pecljev. Tudi srčne korenine ne odrežemo, sicer pesa 'izkrvavi' in med kuhanjem izgubi rdeči sok.
- Priprava za skladiščenje: Pobrano rdečo peso pustimo sušiti na soncu ali v toplem in suhem prostoru, da se povrhnjica posuši in ustvari zaščitno pregrado, ki bo preprečevala vdor vlage in poškodbe korena. Faza mirovanja pri rdeči pesi nastopi po pobiranju, ko se koren pripravlja na zimsko obdobje. Ko bodo ponovno nastopile višje temperature, se bo koren ponovno razraščal in pesa bo prišla iz faze mirovanja.
- Skladiščenje: Za skladiščenje je najbolje, da peso pred shranjevanjem pustimo nekaj dni na zraku, da se posuši. Nepoškodovane gomolje lahko hranimo v vlažni, hladni kleti vso zimo. Hranimo jo lahko tudi v zasipnici ali v plastični gajbi, zakopani v vrt, zaščiteno pred glodalci in vremenskimi vplivi.
Sorte rdeče pese
V svetu in tudi v Sloveniji gojijo relativno malo vrst rdeče pese. Najpogostejši vrsti sta egipčanska pesa in detroitska pesa ter vse iz njiju pridobljene sorte. Vzgojili so tudi sorte, ki so rumene ali bele, njihove liste pa lahko uporabljamo za špinačo.
Glede na dolžino vegetacijske dobe delimo peso na:
- Zgodnje sorte: do 100 dni
- Srednje zgodnje sorte: 100 - 300 dni
- Pozne sorte: več kot 130 dni
Nekatere pogoste sorte, ki so v prodaji pri nas, vključujejo:
- Egiptovska (Egipčanska ploščata): Srednje zgodnja, okrogla ali ploščata. Spada v skupino zgodnjih sort in ob ugodnih razmerah dozori približno 60 dni po setvi. Ob pravilni agrotehniki je zanjo značilen velik in stabilen pridelek. Listna rozeta je pol pokončna z 10 - 15 listi. Temno zeleni listi so v obliki srca in srednje velikosti, njihova površina pa je gladka. Primerna je za dolgoročno skladiščenje in konzerviranje.
- Detroid (Detroit): Srednje pozna, okrogla. Je rezultat kanadske selekcije, podobna sorti Bordo in je zelo razširjena. Ta sorta daje manjši pridelek in je ni možno dobro skladiščiti. Zanjo je značilna majhna pokončna rozeta s podolgovatimi in nazobčanimi listi. Notranjost korena je nežna in temno rdeče barve z nejasnimi krogi.
- Bikor: Srednje pozna, okrogla. Je intenzivno rdeče barve brez belih kolobarjev in značilne okrogle oblike. Uvrščamo jo med srednje zgodnje sorte. Ima majhno pokončno rozeto z rahlo podolgovatimi listi. Ponuja veliko možnosti predelave in ima odlične lastnosti za prehrano.
- Pronto: Večnamenska rdeča pesa, ki jo lahko posejemo zgodaj.
- Norton: Od ostalih sort rdeče pese se razlikuje po videzu. Je podolgovate oblike z indeksom korena 2 - 4.
- Bikores: Nizozemska sorta pese temno rdeče barve in okrogle oblike.
- Red ace F1: Novejši hibrid, ki se odlikuje po privlačni, gladki in lepi barvi notranjosti. Izstopa po tem, da za razliko od drugih sort pese uspeva v neugodnih rastnih razmerah. To sorto je zato potrebno saditi na območjih, kjer je pogosta suša.
- Detroit dark: Sorta pese z okroglo obliko korena močne rdeče barve.
- Regala: Sorta okrogle oblike, namenjena zgodnji in poletni setvi. Regala je najzgodnejša sorta znotraj sorte Detroit.
Uporaba v kulinariki
Uporaba rdeče pese je zelo široka. Za prehrano se večinoma uporablja gomolj, ki ga lahko pobranega skladiščimo dolgo v zimo, pri tem ohrani svoje hranilne in zdravilne lastnosti. Koren rdeče pese je bogat z vitaminom C, nadzemni del pa je odličen vir vitamina A.
Različni načini priprave
Rdečo peso lahko jemo surovo v solatah, kuhano, dušeno, pečeno ali celo na žaru. Njeno uživanje je zelo zdravo, ne le zaradi visoke vsebnosti vitaminov in mineralov. Toplotna obdelava sicer uniči precejšen del barvil (betalainov), zato je priporočljivo predvsem kuhanje rdeče pese na pari, ali skupaj z olupkom.
V naši kulinariki se na mizi največkrat znajde kot solata v obliki vložene rdeče pese. Največ rdeče pese zaužijemo kuhane v solati. Lahko jo tudi pečemo in dušimo, primerno začinjena je lahko slastna priloga mesnim jedem. Rdečo peso lahko skuhamo in jemo kot krompir ali repo.
- Sok: Iz rdeče pese se stiska tudi sok, ki je priljubljen zaradi svojih razstrupljevalnih učinkov in sposobnosti spodbujanja zmogljivosti pri športnih dejavnostih. V zadnjem času, z novimi spoznanji o zdravilnih učinkih pese, narašča uporaba pese v obliki sveže stisnjenega soka iz svežega gomolja. Za ½ litra domačega soka iz sokovnika potrebujemo 1 kg gomoljev.
- Juhe: V nekaterih državah pripravljajo tudi juhe iz rdeče pese, ki predstavljajo nacionalne specialitete. Ena takih je zagotovo boršč, sinonim ukrajinske kuhinje, poznajo pa jo tudi v drugih delih vzhodne Evrope.
- Sladice: Rdeča pesa je ena izmed najbolj sladkih vrst zelenjave, zato jo ponekod uživajo tudi v sladicah.
- Industrijska uporaba: Uporablja se tudi za izdelavo rdečega kisa, kvasa za kruh ter celo črnila in barvila. Druga pomembna uporaba je sladkor iz sladkorne pese (melasa iz sladkorne pese), ki se uporablja tudi za proizvodnjo trsnega sladkorja. Betanin se uporablja tudi kot barvilo v prehranski industriji.
- Zanimivost: V Avstraliji dajejo peso v hamburgerje.
Solatni recepti
Solata iz surove rdeče pese
- 40 dag rdeče pese
- 2 do 3 jabolka
- Limonin sok
- 1 kisla kumarica
- 1 žlička naribanega hrena
- 2 žlici smetane
- Žlička sladkorja (ni nujno)
Olupljeno peso in jabolka naribamo, pokapamo z limono, dodamo sesekljano kumarico, hren in smetano - zmešamo in pojemo.
Kuskus/bulgur solata s pečeno rdečo peso
Pečico segrejemo na 200 °C. Peso narežemo na kocke, premešamo z oljčnim oljem, soljo in poprom ter timijanom. Pečemo 30 minut, dokler ni mehka in rahlo karamelizirana. Ohladimo. Skuhamo kuskus po navodilih na embalaži (običajno zmešamo 1 del kuskusa in 1 del vrele vode ter pokrito pustimo počivati 5 min). Ko se zmehča, ga z vilicami rahlo zrahljamo. V primeru, da se odločimo za bulgur, ga kuhamo v 1,5-kratni količini vrele vode, dokler ne vpije vse tekočine. Ohladimo. V večji skledi zmešamo kuskus/bulgur, pečeno peso, feta sir in sesekljane orehe. Za svežino dodamo rukolo in prelijemo iz preliva iz olja in balzamičnega kisa.
