Rdeča pesa, znana tudi kot rdeča pesa, pesa, pesa ali krvni eliksir mladosti, je priljubljena korenovka temno rdeče barve, ki se pogosto znajde na naših krožnikih. Je pomemben pridelek, ki ga lahko gojimo skoraj vse leto in je vir številnih zdravih snovi, predvsem betalainov, ki so odgovorni za njeno temno rdečo barvo.
Rdeča pesa (lat. Beta vulgaris var. conditiva) je dvoletna zelenjava iz rodu pes (Beta) in družine ščirovk (Amaranthaceae), kamor sodijo amarant, špinača, kvinoja in sladkorna pesa. Poznana je že od antičnih časov, izvira pa iz Sredozemlja. Rdeča pesa je korenasta zelenjava in se odlikuje po velikem temno rdečem korenu, ki je obarvan zaradi vsebnosti rdečega pigmenta betacianina. Koren je največji del rastline in polovica štrli nad površino zemlje.
Uporaba in hranilna vrednost
Uporaba rdeče pese je zelo široka. Jemo jo lahko surovo v solatah, kuhano, dušeno, pečeno ali celo na žaru. Njeno uživanje je zelo zdravo, ne le zaradi visoke vsebnosti vitaminov in mineralov. Iz rdeče pese se stiska tudi sok, ki je priljubljen zaradi svojih razstrupljevalnih učinkov in sposobnosti spodbujanja zmogljivosti pri športnih dejavnostih. Uporablja se tudi za izdelavo rdečega kisa, boršča, tradicionalne vzhodnoevropske juhe, kvasa za kruh ter celo črnila in barvila. Druga uporaba je sladkor iz sladkorne pese - melasa iz sladkorne pese, ki se uporablja tudi za proizvodnjo trsnega sladkorja.
Rdeča pesa je bogata z vitaminom C, nadzemni del pa je odličen vir vitamina A. Pesa je med najsladkejšimi zelenjavami, saj vsebuje celo več sladkorja kot korenje ali koruza. Vsebuje hranilo betain, ki lahko pomaga pri zniževanju ravni holesterola v krvi. Prav tako je bogata z železom, kalijem, magnezijem, fosforjem, vitamini skupine B ter elementi, kot so bor in kobalt. Zaradi visoke vsebnosti železa je priporočljiva za vse slabokrvne.
Antocian, ki je v listih in gomolju pese, preprečuje nastanek tumorjev. Rdeča pesa sodi med korenovke in njeni listi se lahko uporabljajo podobno kot blitva, saj sta si blizu sorodnici.
Gojenje rdeče pese
Setev in sajenje
Peso sejemo na gredo, ki smo jo pred setvijo okopali ter odstranili plevel. Z medvrstno razdaljo 30 cm jo na gredo širine 75 cm sejemo v 3 vrste, na gredo širine 100 cm v eno vrsto več. Po dolžini grede pripravimo sadilne jarke globine okoli 2 cm (v kompost malenkost globlje). Jarke izdatno zalijemo (tudi marca) z vrtno zalivalko brez razpršilca. Idealno je, da seme pade približno vsakih 10 cm, a pri ročni setvi vedno sejemo bolj na gosto. Seme pese je (tako kot pri blitvi) skupek semen, iz katerega lahko vzklijejo 2 do 3 rastline. Gosto setev redčimo kasneje, le porabili smo (pre)več semen. Jarke zagrnemo in povrhu nič ne zalivamo. Vse vrste ali celo površino pohodimo, da dobijo semena stik z zemljo oz. s kompostom. Celo gredo takoj spomladi neposredno pokrijemo z vrtno kopreno. Kakršen koli strah glede pozebe v spomladanskih mesecih je pri mladi pesi odveč, saj zdrži do -4 °C.
Konec junija poteka setev na gredo po enakem postopku, le da pred setvijo dobro zalijemo celo gredo in še dodatno posamezne sadilne jarke.
V začetku ali sredini marca sejemo seme pese za vzgojo iz sadik. V posamezno srednjo sadilno enoto sejemo 2 do 3 semena. Pese praviloma ne pikiramo. Sejemo v že navlažen substrat in nato posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Semena pokrijemo, vzklijejo lahko že v štirih dneh. Če vzklije več rastlin, jih pustimo kot skupke. Nato skrbimo za vlažen substrat z zalivanjem vsak drugi dan. Za presajanje na prosto je pesa pripravljena v 30 dneh, ko razvije 2 do 4 prave liste. Pred tem jo za 4 dni utrjujemo na prostem. Presajanje sadik na prosto poteka v začetku aprila. Upoštevamo enake medvrstne razdalje kot pri setvi. Sadilne jamice zalijemo in presadimo sadike. Pokrijemo s kopreno, ki jo odstranimo v maju.
Pozno pomladi sadike vzgojimo po istem postopku, le da jih vzgajamo na prostem in sadilno jamico pred presajanjem izdatno zalijemo ter še nekaj dni pazimo, da imajo rastline dovolj vlažna tla.
Rdeča pesa je zgodaj spomladi prva zelenjava na gredi ter se zaradi podobne rastne dobe ujame s kolerabico, solato ali drugimi rastlinami, ki jih pred julijem poberemo z grede. Zgodaj spomladi kopreno večkrat zrahljamo, da ne zavira rasti rastlin. Kopreni odstranimo obtežitev, jo dvignemo in rahlo položimo nazaj ter obtežimo. Koprena ostane na rastlinah vse do konca aprila, ko jo odstranimo. Prve spomladanske setve ne zalivamo.
Čeprav je pridelek pese pod zemljo, tal ne zastiramo, saj pesa raste gosto skupaj in z listi senči tla.
Gnojenje in obdelava tal
Rdeča pesa najbolje uspeva v globokih in strukturiranih tleh, ki so bogata z organskimi snovmi. Ustrezajo ji aluvialna tla, na težkih in zbitih tleh pa pride do deformacije korena in manjšega pridelka, ki je slabe kakovosti. Tej rastlini najbolj ustrezajo nevtralna oz. rahlo alkalna tla s pH vrednostjo 6,5 - 7. Orna plast naj bo drobljiva, rastlini mora biti zagotovljena vlaga. Nivo podtalnice ne sme biti višji od 1,2 m, za naše kraje so primerni černozjom, travniška črnica in aluvialna tla.
Glede obdelave tal je potrebno ustvariti globoko in rahlo orno plast, da se odebeljeni koren normalno razvija. Potrebno je tudi upoštevati, da globina oranja ne sme presegati 30 cm. Osnovno obdelavo tal se izvedemo takoj, ko odstranimo predhodni posevek in naj bo zelo plitva, od 10 do 18 cm. Na ta način se prepreči nepotrebna izguba vode iz tal. Pripravljena plast zemlje v spodnjem delu naj bo optimalno zbita, saj s tem zagotovimo gibanje vode iz globljih plasti navzgor, zrahljana zgornja plast pa poskrbi za boljšo zračnost tal, segrevanje in lažjo kalitev. Predsetveno obdelavo lahko izvedemo s krožnim brananjem, brananjem ali frezanjem.
Rdeča pesa odlično izkorišča fosfor. Dokazano je, da se najbolje obnese gnojenje s 50 - 100 kg/ha dušika, 100 kg/ha fosforja in 100 - 150 kg/ha kalija, in to s čistimi gnojili. Dobre rezultate lahko dosežemo tudi z gnojenjem s hlevskim gnojem. Ob osnovni obdelavi tal se zaorje tretjina ali polovica dušika ter dve tretjini kalija in fosforja. Pred setvijo dodamo še drugi kalij in fosfor ter približno petino celotne količine dušika. Ne gnojimo s hlevskim gnojem, ampak s Plantella Organikom, uporabimo gabezovo zastirko ali za dognojevanje gabezovo brozgo.
Temperatura in vlaga
Rdeča pesa uspeva na razmeroma mrzlih področjih. Semena se pojavijo pri temperaturi 5°C, pri temperaturi 10°C pa vzklijejo v približno 10 dneh. Mlade rastline prenesejo temperature do -4°C. Odrasla rastlina lahko pred pobiranjem prenese kratkotrajne ohladitve. Najboljša temperatura za razvoj je 15 - 23°C.
Idealen čas za sajenje rdeče pese je odvisen od podnebnih razmer na območju, kjer je posajena. Na splošno rdečo peso sadimo spomladi, ko mine nevarnost zmrzali in se zemlja segreje na okoli 10°C. V večini območij je to običajno konec aprila ali v začetku maja. Vendar pa prenaša rdeča pesa nižje temperature bolje kot druge vrtnine, zato jo lahko ob ugodnih razmerah posadimo tudi prej.
Za jesensko sajenje je idealen čas sajenja približno 3 mesece pred prvim mrazom.
Rdeča pesa ima sprva precej visoke zahteve glede vlage, ki kasneje postanejo zmerne. Da seme vzkali, mora vsrkati vodo v količini 100 - 170% lastne teže. Rdeča pesa pomanjkanje vlage bolje prenaša kot druge korenovke ravno zaradi dobro razvitega koreninskega sistema, vendar vlage vseeno ne sme biti preveč. Za uspešno gojenje rdeče pese je nujna minimalna količina padavin (190 do 230 mm), rdečo peso pa je potrebno v prvih fazah redno zalivati (poleg padavin). Mora biti zemlja vedno vlažna, poletne setve pa seveda tudi zasenčene.
Lahko namakamo prek listov, a zjutraj ali z ogreto vodo.
Sorte rdeče pese
V svetu in tudi v Sloveniji gojijo relativno malo vrst rdeče pese. Najpogostejši vrsti sta egipčanska pesa in detroitska pesa ter vse iz njiju pridobljene sorte.
- Egipčanska ploščata pesa je razširjena v Evropi in Ameriki. Spada v skupino zgodnjih sort in ob ugodnih razmerah dozori približno 60 dni po setvi. Ob pravilni agrotehniki je zanjo značilen velik in stabilen pridelek. Listna rozeta je pol pokončna z 10 - 15 listi. Temno zeleni listi so v obliki srca in srednje velikosti, njihova površina pa je gladka. Koren je ploščat. Sorta je primerna za dolgoročno skladiščenje in konzerviranje.
- Sorta Detroit je rezultat kanadske selekcije. Podobna je sorti Bordo in je zelo razširjena. Ta sorta daje manjši pridelek in je ni možno dobro skladiščiti. Zanjo je značilna majhna pokončna rozeta s podolgovatimi in nazobčanimi listi. Notranjost korena je nežna in temno rdeče barve z nejasnimi krogi.
- Sorta Bikor je intenzivno rdeče barve brez belih kolobarjev in značilne okrogle oblike. Uvrščamo jo med srednje zgodnje sorte. Ima majhno pokončno rozeto z rahlo podolgovatimi listi. Ponuja veliko možnosti predelave in ima odlične lastnosti za prehrano.
- Pronto je večnamenska rdeča pesa, ki jo lahko posejemo zgodaj.
- Sorta Norton se od ostalih sort rdeče pese razlikuje po videzu. Je podolgovate oblike z indeksom korena 2 - 4.
- Bikores je nizozemska sorta pese temno rdeče barve in okrogle oblike.
- Kot novejši hibrid rdeče pese izstopa Red ace F1. Odlikuje ga privlačna, gladka in lepa barva notranjosti. Izstopa po tem, da za razliko od drugih sort pese uspeva v neugodnih rastnih razmerah. To sorto je zato potrebno saditi na območjih, kjer je pogosta suša.
- Detroit dark je sorta pese z okroglo obliko korena močne rdeče barve.
- Regala je sorta okrogle oblike, namenjena zgodnji in poletni setvi. Regala je najzgodnejša sorta znotraj sorte Detroit.
Glede na dolžino vegetacijske dobe delimo peso na zgodnje sorte (do 100 dni), srednje zgodnje sorte (100 - 300 dni) in pozne sorte (več kot 130 dni).
Spremljevalne rastline in kolobar
Daleč najboljši spremljevalci rdeče pese so vsi predstavniki družine lukovk, kot so čebula, por, drobnjak, mlada čebula, oblasti luk, šalotka in česen, ki bo pesi tudi izboljšal okus.
Fižol in druge metuljnice, kot so bob, soja, leča, luštrek, čičerika in grah, med rastjo izboljšujejo tla in vežejo dušikov dušik ter ga pretvorijo v amonijak in nitrite, ki se nato sprostijo v tla, od koder jih lahko rdeča pesa absorbira.
Solata bo porabila hranila, ki so na voljo blizu površine tal, medtem ko bo pesin koren črpal hranila od spodaj, kar pomaga pri boju proti izpadu pridelka in omogoči gojenje dveh pridelkov na kompaktnem in manjšem prostoru.
Predstavniki družine križnic, kot so brokoli, cvetača, zelje in repa, so odlična izbira za sajenje poleg rdeče pese. Ne le, da bodo križnice pripomogle k rasti rdeče pese, tudi ona bo pomagala njim. Listi rdeče pese so bogati z manganom in železom, zato bodo vsi odpadli listi ali tisti, ki se razgradijo nazaj v zemljo, križnice spodbudili k rasti.
Rdeča pesa sodi med redke vrtnine, ki bo dobro uspevala tudi na pol senčnih gredah.
Priporočljivo je upoštevati triletni razmik pri gojenju rdeče pese.
Bolezni in škodljivci
S peso navadno ni veliko težav. Najpogosteje na starejših listih opazimo svetle krogce, pike, ki so posledica listne pegavosti. Na pridelek v tleh to nima veliko vpliva, le listje je manj uporabno. Zaščitni ukrepi so dezinfekcija semena, triletni razmik in odstranitev prvih okuženih rastlin iz posevka.
Listna rja deluje tako, da okuži rastline v posameznih delih gostih posevkov. Od pozne pomladi do jeseni se pojavi na hrbtni strani lista. Lise na listih se širijo in zaradi tega se listi sušijo.
Pepelasta plesen povzroča rdeči pesi veliko škodo predvsem ob suhih in vročih poletjih. Na listih se pojavi debela pepelnata plast micelija, zaradi česar se listi posušijo in pridelek zmanjša.
Ožig se pojavi po setvi pese. Deluje na kalček, ki se lahko zmehča, počrni in se posuši.
Med listnimi ušmi najbolj izstopata pesna uš in zelena breskova uš. Te uši med hranjenjem s svojimi piki vnašajo v tkivo fermente, ki nato povzročijo različne deformacije, kot so kodravost, zvitost robov in odebelitev listov. Če jo napadajo uši, se lahko posuje z cimetom, kar zmanjša njihovo število.
Pesni bolhač pomembno vpliva na pridelek rdeče pese v času kalitve in začetnega razvoja ter v toplih in suhih vremenskih razmerah. Bolhač se intenzivno prehranjuje z listi, ki jih poškoduje z luknjami, kar lahko povzroči propadanje mladega pridelka ali pa upočasni njegov razvoj.
Pesna ogorčica napade koren rdeče pese, korenine pese in povzroči propadanje nadzemnega dela. Posledično se na nadzemnih delih pojavijo rumeni in uveli listi.
Listne uši so pogoste ob molži. Če pesa ni pregosta, lahko v kasnejših fazah (40 - 50 dni po setvi) opravimo redčenje zaradi poskusnega pobiranja, ko mlado rdečo peso pošljemo na tržišče za svežo porabo.
Obstaja tudi bolezen listna pegavost, ki se ob ugodni temperaturi in vlagi hitro širi. Na listih se pojavijo rjave pege (0,5 - 1 cm), nato pa se oboleli listi posušijo in nastanejo novi, kar pravzaprav povzroči podaljšanje koreninskega vratu in posledično zmanjšanje pridelka in kakovosti rastline.
Ni ga vrta brez požrešnih polžev, ki grizljajo naše rastline ob vlažnih dneh. Napadene rastline prepoznamo po luknjah v listih, lesketajoči se sluzi in onesnaženju z iztrebki.
Pobiranje in skladiščenje
Glavni pridelek so odebeljeni koreni okroglih ali podolgovatih oblik, ki jih lahko začnemo pobirati, ko so še čisto majhni. Ni potrebe po čakanju, da se odebelijo in dozorijo. Starejši kot je pridelek, trša je zunanja lupina, v sredini lahko tudi oleseni, zato prvo setev pobiramo od konca maja do sredine julija, drugo setev pa od sredine avgusta do sredine oktobra, ko poberemo vse preostale pese na gredi za ozimnico.
Faza mirovanja pri rdeči pesi nastopi po pobiranju, ko se koren pripravlja na zimsko obdobje. Pobrano rdečo peso pustimo sušiti na soncu ali v toplem in suhem prostoru, da se povrhnjica posuši in ustvari zaščitno pregrado, ki bo preprečevala vdor vlage in poškodbe korena. Ko bodo ponovno nastopile višje temperature, se bo koren ponovno razraščal in pesa bo prišla iz faze mirovanja.
Za skladiščenje je najbolje, da peso pred shranjevanjem pustimo nekaj dni na zraku, da se posuši. Hranimo jo lahko v kleti, zasipnici ali v plastični gajbi, zakopani v vrt, zaščiteno pred glodalci in vremenskimi vplivi.
Obiranje pese: kdaj, kako in nasveti za shranjevanje pese
Zanimivosti
Rimljani so peso uporabljali pri zdravljenju mrzlic in zaprtja, pa tudi v druge namene. Od časov Rimljanov imajo sok pese tudi za afrodiziak. V srednjem veku in pozneje so peso uporabljali v najrazličnejše namene, posebno pa pri boleznih v zvezi s prebavo in krvjo.
Peso imajo za univerzalno zdravilo tudi danes. Eden najbolj spornih primerov je uradni položaj južnoafriške ministrice za zdravje v zvezi z zdravljenjem aidsa. Dr. Manto Tshabalala-Msimang, zdravstvena ministrica v vladi Thaba Mbekija, je zaradi propagiranja rdeče pese in druge zelenjave namesto protiretrovirusnih zdravil za AIDS, ki jih ima za toksična, dobila vzdevek 'dr. Pesa'.