Paprika (Capsicum annuum L.) je priljubljena zelenjava, ki navdušuje s pestrimi oblikami in okusi. Za zdrave in sočne plodove je med rastjo potrebno nekaj truda. Bogastvo paprike se kaže v obsežni množici različnih oblik plodov, ki jih vrtnar lahko pridela doma z uporabo različnih sort ali hibridov, da o vitaminskem bogastvu niti ne govorimo.
Raznolikost paprik: sorte in okusi
Po okusu paprike delimo na ostre, pol-ostre in sladke sorte. V Sloveniji so bolj priljubljene sladke sorte, v zadnjih letih pa se jim je pridružil tudi pekoči čili. Barvni spekter plodov je zelo različen, saj se zorenje spremlja z barvnimi niansami, ki se spreminjajo od zelene do rdeče, rumene ali oranžne. Nedozoreli plodovi so od bele, rahlo rumene in zelene barve ter vsebujejo nekaj več grenkih snovi in manj sladkorjev kot dozorele. Zreli plodovi so močno rumeni, oranžni, vseh odtenkov rdeče in vijolični. Komercialno nas pritegne predvsem pestra barvna paleta. Zelena paprika, čeprav še ni fiziološko zrela, je že uporabna v kuhinji, vendar je precej manj sladka, tanjša in malce težje prebavljiva kot rdeča paprika. Tudi paprike ostalih barv (rumene, oranžne ...) ob zorenju spreminjajo barvne odtenke in na začetku nikoli niso tako sladke kot pri dokončni zrelosti. Največ antioksidantov in fitohranil imajo seveda dozorele rdeče paprike.
Vrste paprik
Rog paprike
Rog paprika ima koničaste, po navadi precej velike plodove, ki se uporabljajo predvsem za pečenje. Plodovi so najpogosteje zeleni, pozneje pa se ta barva spremeni v rdečo, ko je primerna za pečenje in pripravo ajvarja. Zelena paprika je prav tako odlična v svežih solatah. Obstajajo tudi sorte s svetleje zelenimi ali celo rumenimi plodovi, le da pri nas njihovega semena ni. V tem tipu pri nas dobimo seme 'Kurtovske kapije', ki je odlična, zelo mesnata, a žal tudi zelo pozna sorta, in 'Sivrije', ki je zgodnejša, a manj mesnata in ima sprva svetlo zelene, skoraj rumene plodove. Seveda pa najdemo na trgu še veliko tujih sort paprike rog, tako seme kot sadike pri vrtnarjih.
Paradižnikova paprika
Rastline paradižnikove paprike so najmanjše, plodovi pa zelo mesnati in okrogli, sploščene oblike, podobne paradižniku. V tehnološki zrelosti so lahko rumeni, zeleni ali vmesne barve. Ko seme v plodovih dozori, se najpogosteje obarvajo rdeče, lahko pa tudi oranžno ali intenzivno rumeno. Njihova odlika je, da so vedno bolj mesnati, tudi ob površnem zalivanju, in imajo najmanj težav s pomanjkanjem kalcija. Pri vlaganju meso ostane čvrsto in kompaktno, tudi ob pretirani pasterizaciji. Stara, pri nas posvojena sorta je 'Botinska rumena', ki ima sprva rumene, pozneje pa rdeče plodove.
Blok paprika (babura)
Blok paprika ali babura ima kvadrataste plodove številnih različnih barv, od bledo in intenzivno rumene do oranžne, svetlo in temno zelene, poznamo pa celo sorte s pisanimi plodovi. Vsi plodovi barvo spremenijo, ko seme dozori. Barva v fiziološki zrelosti je spet lahko rdeča, oranžna ali rumena. V tem tipu je sort in hibridov največ, najstarejša sorta, še vedno primerna za vrtičkanje, je 'Šorokšari' s svetlo rumenimi plodovi. Njena novejša, izboljšana različica je 'Alpina', ki je nekoliko bolj rodna in mesnata. Temno zelena 'Kalifornijsko čudo' ali 'California Wonder' je poznejša sorta. Temno zelene sorte so v svetu bolj priljubljene, saj je njihov okus za solate boljši in primernejši, vendar kuhane pogrenijo, zato niso primerne za polnjenje.
"Snack" paprike
Novejše "snack" paprike so primerne predvsem za pridelavo v loncih in koritih na balkonih, saj so izredno polne in pisanih barv. So zelo okusne, njihova glavna prednost pa je, da imajo zelo malo semena.
Vzgoja paprike: od semena do sadike
Paprika je toplotno zahtevna vrtnina, zato je ne smemo presaditi na prosto prehitro. Za kakovostne sadike je treba sejati pravočasno. Paprike potrebujejo za dobro razvito sadiko od 85 do 90 dni. Dobro razvita sadika je rastlina z do 8 listi, visoka največ 18 cm. Manjše rastline se bolje in hitreje presajajo, zato nikoli ne presajamo prevelikih sadik.
Setev in kalitev
Kakovostno seme je osnova za dober pridelek. Če smo se odločili za ekološki način vrtnarjenja, izberimo tudi ekološko pridelano seme in si vzgojimo svoje sadike. Paprike, ki bodo rastle v rastlinjakih, lahko sejemo že v začetku februarja, proti koncu februarja pa tiste za rast na prostem. Sejemo jih prej kot paradižnik, saj imajo kot sadika daljšo rastno dobo. Semena sejemo na gosto v eno posodo in kalimo na toplem mestu. Idealna temperatura za kalitev je 25 °C. Sejemo v vlažen substrat in semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Odkrijemo takoj, ko opazimo prvi kalček, kar je lahko že v petih dneh, in takoj prestavimo na svetlo mesto. Za enakomeren in hiter vznik je najbolj pomembno, da je temperatura ponoči in podnevi enaka.
Pikiranje
Ko se klična lista odpreta in vodoravno poravnata, v roku od 10 do 14 dni od setve, rastline prepikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo lepše rastline. Če so se rastline do sedaj "pretegnile", jih pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Pravočasno pikiranje je ključno, da se sadike ne vzdolžijo. Tako so manj občutljive na glivice in bolj zdrave. Pikiranje spodbuja rast večjega števila stranskih korenin. Sadike paprike je možno vzgajati tudi tako, da v srednji ali veliki sadilni enoti rasteta dve sadiki istočasno. Paprike namreč na gredi brez težav rastejo gosto skupaj in jih tako lahko presadimo kot dvojček ali trojček na njihovo mesto na vrtu.
Presajanje v večje sadilne enote
Sadike paprike bodo v roku 30 do 40 dni prerastle srednjo sadilno enoto in jih zato presadimo v veliko sadilno enoto. Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturami med 18 in 22 °C. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 10 °C, kar mlade paprike še uspešno prenesejo. Sadike zalivamo redno vsak drugi dan, tako kot vse ostale sadike, ki jih vzgajamo istočasno.
Priprava na sajenje na prosto
Preden paprike sredi maja presadimo na gredo, jih najmanj 4 dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se prilagodijo na zunanje temperature, predvsem na nihanje nočnih temperatur. Še posebej, če smo sadike vzgajali pod lučmi, smo pri izpostavljanju neposrednemu soncu previdni. Prvi dan jim namenimo delno senčen prostor in jih spremljamo, da se v prvi uri ne ožgejo, kar bi prepoznali po belih lisah. Kasneje jim namenimo največ 2 uri sončenja na dan in potem postopoma vsak dan več. Ob temperaturah pod 5 do 7 °C, sadike raje prestavimo čez noč na toplo. Enako velja za utrjevanje sadik, ki jih presadimo v rastlinjak in jih tudi tu utrjujemo. Prav tako jih uvajamo na neposredno svetlobo in nihanje dnevno-nočnih temperatur. Po 70 do 80 dneh rasti morajo biti sadike visoke 25 cm in če je rastlina imela res dobre pogoje, opazimo že tudi kak cvetni nastavek. Pred presajanjem naj bodo sadike vsaj teden dni že na prostem, posebej če vzgajamo sadike na oknih ali v ponoči in podnevi popolnoma odprtem rastlinjaku. Temu rečemo utrjevanje sadik. Tako bodo pripravljene tudi na nekoliko manj ugodne razmere zunaj na vrtu. Vsekakor pa je priporočljivo, da sadike pred popolnim prestavljanjem na prosto iz toplih prostorov zalijete s pripravki, ki vsebujejo morske alge.
Sajenje paprike na prosto
Paprika se sadi, ko dnevne temperature presežejo 15 °C in ko mine nevarnost poznih pomladanskih zmrzali. Paprika v primerjavi s paradižnikom zahteva še toplejšo zemljo in tudi toplejše dneve. Zato jo na prosto vedno presajamo šele po ledenih možeh. Sadimo jih kakih 50 x 50 cm narazen, čilije lahko še nekoliko bolj skupaj. Prav tako so lahko 40 x 40 cm narazen tudi paradižnikove paprike. Sadimo jih nekoliko globlje, kakor so rastle v lončku. Maj je čas, ko na vrt posadimo plodovke. V času sajenja paprike (maj) je treba upoštevati minimalne temperature. Temperatura zraka mora biti vsaj 20 °C čez dan in ne pod 10 °C ponoči. Tla morajo biti ogreta na najmanj 15 °C, idealno pa med 18 °C in 22 °C. Če so tla prehladna, se rast korenin upočasni, kar vpliva na razvoj rastline. S presajanjem paprike na prosto je bolje počakati. V rastlinjak jih presajamo konec aprila ali v začetku maja. V mislih imejmo to, da so paprike veliko bolj občutljive na nižje temperature kot paradižnik, zato jih brez skrbi posadimo na gredo teden ali dva za paradižnikom.
Razdalja sajenja
Med posameznimi sadikami naj bo 40 cm razdalje. Paprike namreč odlično rastejo posajene gosto skupaj. Na gredi širine 75 cm rastejo v dveh vrstah, na širših gredah pa največ v treh vrstah v cikcak vzorcu. Za nekatere sorte (med njimi so predvsem rog paprike) naj bodo razdalje še večje, med tem pa paradižnik paprike lahko rastejo deset centimetrov bolj skupaj. Pri sajenju paprike je pomembno izbrati sadike z dobro razvito, kompaktno koreninsko grudo. Dobro je, da so velike 15 do 20 cm in imajo bele korenine, kar kaže na njihovo vitalnost. Razvitih naj ima 5 do 7 listov, močno, ravno steblo.
Priprava sadilne jame in sajenje
Večer pred presajanjem jih zalijemo s pripravki na osnovi morskih alg, da bo koreninski sistem še hitreje poiskal novo, svežo, hranilno vrtno zemljo. Zelo pomembno in koristno je, da ob presajanju najprej zalijemo jamico in šele nato vanjo posadimo sadiko. Tako zagotovimo, da se koreninice na robu grude ne bodo izsušile prej, kot nam bo uspelo sadiko zaliti. Ko nehamo saditi, pa vsaj prvič zalijemo celotno gredo, ne samo vrstic ali celo samo rastlin posamično. Tako nam suha zemlja ne bo »ukradla« vode tam, kjer smo zalivali, kar se sicer nedvomno zgodi v suhem vremenu. Paprika potrebuje kakovostna, dobro odcedna tla, ki zadržijo vlago. Potrebuje rodovitna tla z velikim deležem organske snovi. Zalito gredo je nato zelo priporočljivo zasenčiti, zastreti. Uporabimo lahko pokošeno travo, koprive in druge rastline ali slamo. Seveda pa se lahko odločite tudi za folijo ali, kar je veliko bolj priporočljivo, prekrivko iz ovčje volne. Če želimo, za prvih nekaj tednov preko paprik postavimo vrtne loke in napnemo vrtno kopreno, da ustvarimo toplejše okolje. Pred papriko na isti gredi vzgajamo špinačo, redkvico ali solato. S predhodnimi rastlinami lahko rastejo istočasno, dokler prvz zelenjave ne poberemo iz grede, ki jo potem v celoti prevzame paprika. Ker papriko sadimo zelo gosto, ob njej na gredi ni veliko prostora.
Nega paprike
Paprika zahteva rodovitna tla, bogata s hranili. Redno gnojenje z organskimi gnojili, kot je kompost, zagotavlja rastlinam potrebna hranila za rast. Pomembno je tudi vzdrževanje primerne vlage v tleh, saj paprika ne prenaša suše. Vsa hranila so pomembna, a je v začetku poudarjeno gnojenje s fosforjem (v času formiranja korenine in nastavljanja cvetov). Zelo je pomembno, da rastline že mlade oblikujejo dober koreninski sistem, saj je v nadaljevanju pridelave težišče na oblikovanju listov in plodov. S kalijem in kalcijem poudarjeno gnojimo v obdobju zorenja in umirjeno z dušikom po oblikovanju začetne vegetativne faze in prehoda v nastavljanje plodov.
Zalivanje
Paprika potrebuje redno in obilno namakanje, saj bodo plodovi bolj mesnati, večji in ne bodo grenki. So zahtevne glede vode, zato ohranjajte dobro ravnovesje vlage ves čas. Največ vode paprika potrebuje, ko dokončno oblikuje svoje razvejano steblo, sredi julija in v avgustu. Najboljše je kapljično namakanje. Zemljo v globino namočimo vsaj 30 cm dvakrat na teden. Za ohranitev optimalno vlažnih tal priporočamo kapljično namakanje. Ker se paprika nikoli ne sme izsušiti, ji namestimo zastirko. Če že 14 dni na našem območju ni dežja, gredo paprike izdatno zalijemo, bolj priporočljivo pa je redno zalivanje na vsakih 5 dni v vročih poletnih dneh. Pomanjkanje vode, tudi samo za kakšno uro na dan, povzroči neprijetne in moteče črne lise na dnu plodov. Te sicer niso strupene, zato tako plodove obrežemo in kljub temu zdrav del pojemo. Te lise so posledica pomanjkanja kalcija v plodovih, ne v zemlji, in nepravilne, neenakomerne preskrbe z vodo, ki jo močno omilijo zastirka in vodna rezerva v plastenki oziroma glineni posodi. Pri zalivanju ne skoparimo, to naj bo redno predvsem v najtoplejših mesecih. Priporočljivo je, da zemljo okoli rastlin zastremo, da ohranimo vlago in preprečimo rast plevela.
Gnojenje
Paprika ima velike zahteve po hranilih. Paprika potrebuje določeno količino magnezija. V primeru kislih tal, ko apnimo, lahko izberemo kombinacijo apnencev, ki vsebujejo tudi magnezij, kar zelo ustreza. Redno dognojevanje z morskimi algami, ki so odlično dostopne v naravnem biostimulantu, poskrbi za krepitev rastlin in izboljša izkoristek hranil iz tal. Tekoča gnojila, ki vsebujejo naravne proteine, omogočajo hitro in zelo učinkovito delovanje gnojila. Proteini imajo pozitiven vpliv na številne procese v rastlinah, ker omogočajo hitro rast ali cvetenje ter obilen pridelek. V vročem in suhem poletju od začetka razvoja plodov paprike začnemo z rednim dodajanjem gnojila, ki vsebuje kalcij, saj zaradi pomanjkanja kalcija gnijejo konice plodov. Kalcij dodajamo preko listov v rednih 7-10 dnevnih presledkih. Prehrano rastlin je potrebno preračunati na pričakovan pridelek in skladno odmerjati formulacije glede na izbran sortiment, fenofazo paprike in vremenske razmere. Pogosto je potrebno premisliti o formulaciji vodotopnega gnojila, da ne prekoračimo optimalnih razmer in po nepotrebnem dvigujemo fosfor v tleh. Paprike, dobro oskrbljene s kalijem, načeloma povečajo skladiščno sposobnost, lahko pa prekomerne količine kalija vplivajo tudi na zmanjšanje roka trajanja na trgovinski polici. Prekomerne količine dušika (predvsem v obliki amonijskega iona) in kalija vplivajo tudi na zmanjševanje sprejemanja kalcija v plod, zaradi česar velikokrat pride do povečanega gnitja na konici plodov. Kalcij se pri visokih temperaturah ne premika, če je prisotna še visoka vlažnost, se zmanjšuje še izhlapevanje in z zmanjšanim transpiracijskim tokom vpliva na prenos hranil po rastlini. Plodovi rastejo hitreje kot zeleni del rastline in imajo zato še nižjo stopnjo izhlapevanja, tako kalcij ne pride do plodov. Sorte so različno občutljive. Ukrepi, ki jih moramo še izvajati pred pojavom simptomov, so senčenje, prezračevanje in pravilno namakanje.
Opora
Od junija dalje je za paprike nujna opora. Posamezna opora za vsako papriko posebej zahteva veliko dela. V praksi se najbolje obnese vodoravno napeta mreža za grah, in sicer v treh nivojih. Tako se rastline prepletejo in dajo oporo ena drugi brez potrebe po opori za vsako rastlino posebej. Zaradi opore iz vodoravne mreže tudi ni potrebno privezovanje, saj se z vsemi vejicami sama preplete med mrežo. Močan veter ali nevihte ne bodo polegli niti ene same rastline. Paprika v rastlinjaku potrebuje oporo. Pri papriki lahko obtrgujemo zalistnike in jo vzgajamo v en vrh. To je praksa pri profesionalni vzgoji v rastlinjaku (in primernih sortah), da paprika raste predvsem v višino. Na manjših vrtovih tega ne počnemo, tudi če papriko vzgajamo v rastlinjaku. Pri vzgoji v rastlinjaku nas naj ne skrbi oprašitev, saj so cvetovi samooprašni. To pomeni, da je dovolj že veter ali pa da ročno rastlino pretresemo.
How to Grow Bell Peppers from Seed in Containers | Easy planting guide
Bolezni in škodljivci
Korenine mladih sadik rad pohrusta bramor in včasih tudi voluhar. Plodovi lahko zaradi vremenskih nihanj začnejo gniti ali pa se cvetovi ne oplodijo. Največjo škodo na plodovih povzročijo gosenice metuljev sovk, ki letajo od konca maja do oktobra (v rastlinjakih kot buba prezimijo, na prostem ne). Njihovo prisotnost opazimo po majhni luknjici v bližini plodovega peclja, ko plod prerežemo, pa okoli semen paprike najdemo gosenico. Mehanska poškodba (luknja) je tudi prostor, v katero ob dežju teče voda, ki vodi v gnitje plodov. Plesni niso problematične, kot recimo pri paradižniku. Za pridelovalce je zelo pomembno, da izbirajo odporne in tolerantne kultivarje na talne bolezni, viruse, bakterijske bolezni in vremensko stresne pogoje.
Bela mušica
Bolezen okužuje rastline pri temperaturah nad 25°C. Odrasle bele mušice imajo snežno bel videz. Jajčeca so ovalna, sprva rumena, v dveh dneh pa postanejo črna.
Siva plesen
Siva plesen se pojavlja na odmrlih in poškodovanih delih rastlin v vlažnem vremenu. Napadena rastlinska tkiva postanejo najprej svetlo rjava, nato pa se na njih razvije mišje siva prevleka iz trosišč. Siva plesen se lahko pojavi na listih, steblih, cvetovih in plodovih rastlin. Preventivno škropljenje rastlin z naravnimi pripravki, ki delujejo na osnovi njivske preslice, debeli celično steno rastline in zmanjša možnost okužbe.
Sosedstvo na vrtu
Paprika se dobro prilagaja in ima koristi od nekaterih sosedov, medtem ko nekaterih ne mara. Na konec grede umestimo kapucinko, med papriko sadimo tudi baziliko in ognjič. Paprika je rastlina sonca, zato je ne sadimo v senco paradižnika ali kumar na opori. Paprika pa ne prenaša bližine naslednjih rastlin:
- Krompir: škodljivci, ki napadajo krompir, imajo radi tudi papriko in paradižnik. Zato se ne priporoča sajenje v bližini, saj lahko prinese bolezni.
- Kapusnice (zelje, cvetača, brokoli): paprika ima raje rahlo kisla tla, kapusnice pa alkalna, kar lahko negativno vpliva na rast obeh vrst.
- Komarček: ne mara bližine nobene druge rastline. Njegove korenine izločajo snovi, ki zavirajo rast sosednjih rastlin.
Pobiranje pridelka
Paprike pobiramo od junija do oktobra, ob toplejši jeseni pa tudi še novembra. Pri pobiranju plodove režemo s škarjami ali nožem, saj tako ne zatrgamo stebla. Plodove obiramo, ko spremenijo okus in so nekoliko bolj sladki.