Zelje je ena izmed najbolj zahtevnih vrtnin glede oskrbe, zato je pravilna priprava tal ključnega pomena za uspešno pridelavo. Ta rastlina s svojo veliko listno maso nenehno izhlapeva vlago, zato je vzdrževanje konstantne vlažnosti tal nujno za preprečevanje zastojev v rasti. Hkrati pa visoke potrebe po mineralih zahtevajo premišljen načrt gnojenja, ki sledi razvojnim fazam rastline.
Pomembnost kakovosti tal in vzdrževanja plodnosti
Zaradi hitre rasti in velikega pridelka je poraba hranilnih snovi iz zemlje pri gojenju vrtnin v vseh oblikah zavarovanega prostora (rastlinjakih, tunelih, toplih gredah) tudi do trikrat večja kot pri gojenju na prostem. Zato so vrtnine pri tako intenzivni pridelavi zelo občutljive za kemično in mikrobiološko kakovost zemljišča. Vrtnarska tla so namreč živ, a umetni ekosistem, ki ni stabilen in potrebuje skrbno nego.
Dejavniki, ki poslabšujejo kakovost tal
- Prepogosta obdelava tal
- Prevelika količina mineralnih gnojil
- Preobilno zalivanje (kar lahko vodi do porabe do 1000 l vode na kvadratni meter v celotni sezoni)
Ti dejavniki pogosto pripeljejo do poslabšane strukture tal, kar posledično zmanjšuje plodnost zemljišča. Poleg tega se poslabšajo tudi vodne in zračne lastnosti tal, predvsem se zmanjša prostornina por.
Reševanje težav s strukturo tal
Težavo poslabšane strukture tal lahko rešimo na več načinov:
- Z vnosom nekarbonatnega rečnega peska (debeline od 0,2 do 2 mm).
- Z globoko obdelavo tal in vsakoletnim dodajanjem slame ali z gnojenjem s hlevskim gnojem.
- Najlaže pa težavo rešimo z dolgo delujočim gnojilom Plantella Organik, ki izboljša zračnost tal, poveča sposobnost zadrževanja vode in vsebuje vsa glavna hranila (NPK) v organski obliki. Z vsakoletnim dodajanjem tega gnojila postopoma povečujemo vsebnost organske snovi v zemlji.
Optimalna sestava tal
Po priporočilih stroke naj bi vrtna tla vsebovala:
- 20 % gline in 8 % organske snovi, ali
- 10 % gline in 6 % organske snovi, ali
- 5 % gline in 5 % organske snovi.
pH vrednost tal in njena pomembnost
Poleg vsebnosti organske snovi je dobro, da vsakih nekaj let preverimo tudi reakcijo tal oziroma njihovo kislost, ki jo opišemo z vrednostjo pH. Vrednost pH vpliva predvsem na topnost mineralnih delcev v tleh in na njihovo dostopnost za rastline. Zelje najbolje uspeva v tleh s pH vrednostjo med 6,5 in 7,5, kar velja za nevtralno do rahlo bazično območje. Vrtnine na splošno bolje prenašajo blago kislo kot blago alkalno zemljišče, sicer pa se večina vrtnin zadovolji z nevtralno reakcijo, ki se giblje med pH 6 in 7,5.
V kislih tleh (pH pod 6,0) postane aluminij toksičen za korenine, hkrati pa se močno zmanjša dostopnost fosforja in kalcija. Redno merjenje pH vrednosti tal bi moralo biti del standardne oskrbe vsakega resnega vrtnarja.
Preizkus pH vrednosti tal z rdečim zeljem
Voda, v kateri ste kuhali ali parili rdeče zelje, lahko postane pravi mali laboratorij za testiranje zemlje na vrtu. Rdeče zelje narežemo in ga nekaj minut kuhamo v vodi. Liste odcedimo, tekočino pa pustimo, da se popolnoma ohladi. Ko se tekočina ohladi, jo prelijemo v kozarec in dodamo eno do dve čajni žlički zemlje z vrta, premešamo in pustimo stati nekaj ur. Nato opazujemo spremembo barve:
- Če tekočina postane rožnato rdeča, je zemlja kisla (nizek pH).
- Če ostane modra ali vijoličasta, je zemlja približno nevtralna (pH okoli 7).
- Če se obarva zeleno ali rumeno, ima zemlja visok pH (bazična/alkalna).
Pomembno je poudariti, da gre pri tej metodi le za približno oceno pH vrednosti, saj barvni odziv ni povsem natančen.
Kalcinacija (apnenje) tal
Če ugotovimo, da so tla preveč kisla, moramo izvesti kalcinacijo oziroma apnenje, najbolje z mletim apnencem ali dolomitom. Ta postopek ne le zviša pH, ampak tlem doda tudi potreben kalcij in magnezij. V tleh z ustreznim pH je tudi biološka aktivnost mikroorganizmov veliko večja. Ti organizmi razgrajujejo organsko snov in sproščajo hranila, ki so bila prej vezana v kompleksnih molekulah. Zdrava tla pomenijo, da bo rastlina lažje prenašala manjša nihanja v oskrbi z vodo in gnojili.
Zeleno gnojenje: Naraven način za obogatitev tal
Najbolj naraven način za obogatitev tal v rastlinjakih in na vrtu je tako imenovano zeleno gnojenje. S tem pojmom označujemo gojenje rastlin, ki jih ne pobiramo ali kosimo, ampak jih pustimo na gredi ali jih podorjemo, da preperijo.
Vpliv zelenega gnojenja
- Še zlasti vpliva na strukturo tal, saj zastirka iz zelenega gnoja preprečuje nastanek trde skorje na površini tal.
- Povečuje količino organske snovi v tleh.
- Poveča prepustnost tal, še posebno, če gojimo rastline z globokimi koreninami (lucerna, mnogocvetna ljuljka).
- Nekatere rastline, kot so metuljnice (detelje), vežejo hranilne snovi in dvigujejo količino dušika v tleh.
Uporaba rastlin za zeleno gnojenje
Rastline za zeleno gnojenje lahko sejemo zgodaj spomladi kot predposevek (žametnica, ognjič). Preden je čas za naknadni posevek, jih požanjemo in z njimi zastiramo tla ali pa naknadni posevek posejemo kar mednje. Bolje je, da svežih, zelenih rastlinskih delov ne vkopavamo neposredno, saj privabljajo strune in bramorje. Namesto tega jih najprej zložimo na kompostni kup in jih kasneje prenesemo na gredo. Priporočene so travno-deteljne mešanice ali mešanice stročnic in žit, odsvetuje pa se setev mešanic iz križnic zaradi prenosa bolezni in škodljivcev med sorodnimi vrstami.
Gnojenje za zelje
Zelje je znano kot "velik porabnik" hranil, zato mora biti zemlja pred sajenjem bogato založena z organsko snovjo. Najboljše rezultate dosežemo z uporabo dobro uležanega hlevskega gnoja ali kakovostnega komposta, ki ga vdelamo v tla že jeseni (od 20 do 40 ton hlevskega gnoja na hektar, odvisno od vsebnosti humusa v tleh). Organska gnojila ne le dodajajo hranila, ampak tudi izboljšujejo strukturo tal in njihovo sposobnost zadrževanja vode. Za kitajsko zelje bo za potrebno količino hranil poskrbel odmerek organskega gnojila Plantella Organik K že pred setvijo.
Kombinacija organskih in mineralnih gnojil je najboljša pot do trajnostne rodovitnosti, saj mnoga mineralna gnojila dolgoročno kisajo tla.
Ključna hranila in njihova vloga
- Dušik (N): Najbolj neposredno vpliva na rast zelene mase. Prevelike količine povzročijo, da so tkiva mehka in vodena, kar privlači listne uši in druge škodljivce, ter lahko vodi do kopičenja nitratov v listih.
- Kalij (K): Igra vitalno vlogo pri uravnavanju vodnega režima in povečuje odpornost rastline na nizke temperature. Rastline, dobro oskrbljene s kalijem, tvorijo čvrstejše glave, ki se bolje skladiščijo in so boljše za kisanje. Dodajamo ga predvsem v drugi polovici rastne dobe.
- Fosfor (P): Nujen za celoten razvoj. Pomanjkanje se kaže z vijolično obarvanostjo spodnjih listov, pogosto v hladnem spomladanskem vremenu.
- Bor (B): Pomanjkanje se kaže kot votlo steblo in rjavenje notranjosti glave, kar uniči tržno vrednost pridelka.
- Molibden (Mo): Nujen za presnovo dušika; njegovo pomanjkanje prepoznamo po ozkih, nitastih listih.
- Kalcij (Ca): Pomanjkanje se kaže kot suhi in rjavi robovi listov, pogosto zaradi nepravilnega zalivanja.
Hostic NPK z gvanom je povsem naravno gnojilo brez dodatkov industrijsko proizvedenih sestavin, primerno za vsestransko uporabo.
Načrt dognojevanja
- Prvo dognojevanje: Približno tri tedne po presaditvi sadik, ko so se rastline dobro ukoreninile. Uporabimo gnojila z nekoliko večjim deležem dušika za spodbujanje razvoja listne rozete. Gnojilo potresemo okoli rastlin in ga previdno vdelamo v tla z okopavanjem.
- Drugo dognojevanje: V času, ko se začnejo listi zvijati navznoter in tvoriti glavo. Povečamo delež kalija. Uporaba tekočih gnojil preko namakalnega sistema (fertigacija) je v tej fazi izjemno učinkovita.
- Listno gnojenje (foliarna aplikacija): Odličen način za hitro odpravljanje pomanjkanja mikrohranil, saj rastlina absorbira minerale precej hitreje preko listov. Uporabljamo ga predvsem za dodajanje magnezija in bora ob prvih znakih pomanjkanja.
- Pred spravilom: V zadnjem mesecu pred spravilom prenehamo z dodajanjem dušika, da se rastlina umiri in dozori. Prepozno gnojenje z dušikom lahko povzroči pokanje dozorelih glav.
Zalivanje in uravnavanje vlage
Zelje zahteva veliko vlage, zato ga gojimo tam, kjer je dovolj zračne in talne vlage. Odločilna je zadostna in enakomerna oskrba z vlago. Če je premalo vlage, se razvijejo majhne glave z močno voščeno prevleko na listih. Pomanjkanje vlage vpliva tudi na prepočasno in neenakomerno rast ter oblikovanje slabših glav zgodnjega zelja. V povprečnih pogojih pridelave belo zelje na dan z dihanjem in izhlapevanjem vode iz tal izgubi od 4 mm/m2 ali celo več.
Pravilne tehnike zalivanja
- Mlade sadike: Po presaditvi potrebujejo majhne, a pogoste odmerke vode, da se koreninski sistem lahko razširi.
- Faza intenzivne rasti: Poraba vode se drastično poveča.
- Najboljši čas za zalivanje: Zgodaj zjutraj, ko so temperature še nizke in izhlapevanje minimalno. Zalivanje v večernih urah se odsvetuje zaradi razvoja glivičnih bolezni.
- Kapljično namakanje: Vodo dovajamo neposredno h koreninam, kar je najbolj učinkovito.
- Globina zalivanja: Tla namočimo do globine vsaj 20 do 30 centimetrov, kjer se nahaja večina korenin. Površinsko zalivanje spodbuja razvoj plitvih korenin, kar naredi rastlino bolj občutljivo na sušo.
- Pogostost: V obdobjih brez dežja je treba zelje zalivati vsaj dvakrat do trikrat tedensko, odvisno od tipa tal. Presajene sadike prvi teden vsakodnevno zalivamo, nato postopoma zmanjšujemo pogostost, da se rastlina globoko ukorenini. Največ zalivamo enkrat tedensko.
Preveč vode v tleh ni dobro, saj lahko vpliva na zmanjšanje pridelka ali celo propadanje rastlin, še posebej v zelo težkih tleh, kjer voda slabo pronica.
Zastirka
Od sredine maja naprej zelju prija poletna zastirka (travni odkos in slama), ki skupaj z rednim zalivanjem skrbi za enakomerno vlažnost tal in preprečuje hitre spremembe vlažnosti. Zastirka tudi preprečuje rast plevela.
Obdelava tal
Pravilna obdelava tal je ključna za uspešno rast zelja. Obdelovanje zemlje, opravljeno prezgodaj v sezoni, lahko povzroči, da zemlja postane trda in posledično ne more zadrževati vlage. Vsaka težka obdelava tal, ko je zemlja mokra, uničuje tudi strukturo tal, površina se stisne in prehitro izsuši.
Čas za obdelavo tal
Preden se lotite prekopavanja, preverite, da tla niso preveč mokra in predvsem zamrznjena. Marec je navadno čas, ko lahko prvič v roke primete lopato. Preprost nasvet je, da vzamete zemljo v pest in jo stisnete v kepo. Nato s prstom rahlo pritisnite vanjo. Če se kepa zemlje razsuje, je čas pravšnji. Tudi če so vaša tal bolj glinena ali ilovnata je takšen test primeren.
Metode obdelave
- Prekopavanje: Za trda, ilovnata tla. Semena enoletnih plevelov in rastlinske ostanke, ki jih s prekopavanjem prestavimo v globino, bodo izboljšala kakovost tal. Prekopavamo za globino ene lopate.
- Rahljanje: Za lahka, peščena tla. Zrahljamo jih do globine 20 ali 25 centimetrov z vilami, motiko in večrogeljnim ali zvezdastim rahljalnikom. Z rahlim prekopavanjem poskrbimo, da hranilne snovi iz nižjih slojev pridejo na površje.
Če je vrt srednje velik ali majhen, je najbolje, da ga obdelujemo z vilami in lopato. Če pa uporabljate prekopalnik zemlje, ne kopajte pregloboko in to šele takrat, ko bo zemlja pripravljena. Grede med prekopavanjem tudi ustrezno pognojite z domačim kompostom, organskim ali mineralnim gnojilom.
Tla v vrsti in med vrstami rahljamo na 14 dni, da razbijemo skorjo in preprečimo izsuševanje.
Kolobarjenje in dobri sosedje
Za zgodnjo pridelavo zelja so zelo dober prejšnji posevek vse rastline, ki jih pospravimo v zgodnji predhodni jeseni, kot so stročnice (visok fižol), žita in krompir z neprezimnimi dosevki, korenovke in čebulnice. Po njihovem spravilu pozno jeseni ali tik pred zimo tla osnovno obdelamo, brazde pozno pozimi ali pred pomladjo le še poravnamo in tako dovolj zgodaj pripravimo za sajenje zelja. Zelja ne sadimo skupaj s paradižnikom, jagodami ali fižolom.
Zelje naj bo na isto njivo posajeno po premoru vsaj štirih let. V vmesnem času ne pridelujmo drugih križnic. Pri preozkem kolobarjenju se poveča nevarnost širjenja bolezni in škodljivcev. Odsvetuje se pridelovanje zelja za križnicami, na primer repo, cvetačo, ohrovtom, brokolijem, kolerabico in krmnim ohrovtom.
Zmagovalne kombinacije vrtnih sosedov za zelje
- Blitva, drobnjak, korenje, redkvica, črna redkev, solata, fižol, grah, koleraba in kapusnice.
- Kumare, por, rdeča pesa, bazilika, solata, zelena, drobnjak, špinača, visoki fižol, čebula, grah, sladka koruza ter česen.
- Paradižnik, peteršilj, česen, čebula, korenje, zelena, por, solata, nizek fižol, motovilec, radič, pastinak, špinača.
Manjše sorte zelja na gredi istočasno kombiniramo z grahom, solato, špinačo.
Setev in presajanje zelja
Zelje delimo na zgodnje, polzgodnje in pozne sorte. Semena zelja kalijo pri temperaturah med 1 in 5 °C. Če je temperatura okrog 10 °C, seme zelja vznikne v 14 dneh, pri 20 °C v enem tednu in pri 23 do 24 °C v dveh dneh. Seme zelja lahko izgubi kaljivost, če je predolgo v prevlažnih setvenih substratih in pri temperaturi 0 do 2 °C. Ko sadike oblikujejo 4 do 6 listov, so primerne za presajanje, a jih najprej utrdimo, tako da jih za vsaj 2 do 3 dni postopno privajamo na pogoje pridelave izven rastlinjakov.
Vzgoja zgodnjega zelja
Za vzgojo zgodnjega zelja izberemo sorte s krajšo rastno dobo, ki navadno naredijo tudi manjše glave. Da imamo sadike zgodnjega zelja pripravljene v začetku aprila, setev opravimo okoli 45 dni prej, torej konec februarja ali v začetku marca. Sejemo v visokokvalitetno bio zemljo za setev Bio Plantella Start. Sejemo v vlažen substrat in semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Kalimo pri temperaturi med 18 in 22 °C v temi (posodo pokrijemo). Ko so lepo razviti srčasti klični listi (v roku od 7 do 10 dni od setve), rastline pikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. Pikiranje opravimo, preden se začnejo razvijati pravi listi, da ne poškodujemo korenin. Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturo med 18 in 22 °C (nočne lahko tudi do 4 °C). Če so se rastline "pretegnile", jih lahko pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov.
Prve sadike presadimo na prosto, ko imajo izoblikovanih med 3 do 5 pravih listov, oz. okoli 45 dni po setvi, kar pomeni konec marca, v začetku aprila. Sadike posadimo na razdalji 50 cm v cikcak vzorcu. Spomladanske sorte s krajšo rastno dobo sadimo bolj gosto, na razdalji 30 cm v cikcak vzorcu. Sadimo globoko, do prvih listov, da se pod težo glavic rastlina kasneje ne prevrne. Rahlo zalijemo zgolj sadilno luknjo. Zelo zgodnje setve obvezno pokrijemo z vrtno kopreno, najbolje preko lokov, saj sadik zelja ne sme stiskati. Koprena ščiti mlade rastline pred mrzlim vetrom, hladnimi nočmi in letečimi škodljivci.
Vzgoja jesenskega zelja
Za jesenski pridelek sejemo semena za vzgojo sadik v začetku maja. Vzgoja sadik v maju je lažja, saj lahko vse počnemo zunaj zaradi višjih temperatur. Semena najprej sejemo v večjo posodo in kasneje pikiramo v srednjo sadilno enoto. Ker je rastlina ves čas zunaj, utrjevanje ni potrebno. V maju in juniju moramo biti bolj pozorni na zalivanje, saj sonce hitro osuši substrat. Sadike zelja presajamo na gredo v juniju ali še v začetku julija, ko imajo izoblikovanih med 3 do 5 pravih listov, oz. približno v 30 dneh. Sadike rastejo hitreje kot spomladi. Posadimo jih na razdalji 50 cm, globoko, do prvih listov. Močno zalijemo sadilno luknjo in tudi gredo, kjer bo rastlo zelje, saj mora biti greda premočena tudi v globino. Če presajamo tik pred dežjem, se bodo sadike odlično ukoreninile.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Zelje od sredine maja do konca oktobra ščitimo z insektno mrežo. Mlade sadike lahko obgloda bramor ali napadejo mravlje. Liste mladih rastlin lahko napade bolhač, kar prepoznamo po majhnih luknjicah na listih. Kasneje največ škode na brokoliju naredijo gosenice kapusovega belina, ki se prehranjujejo z listi.
Preventivni ukrepi
- Pokrivanje s kopreno/mrežo: Najboljša preventiva spomladi je pokrivanje celotne grede s kopreno, v vročih dneh pa z insektno mrežo. Zanimiva zaščita pred kapusovim belinom so tudi umetni barvni metulji, zapičeni na gredi, ki odganjajo kapusovega belina.
- Kolobarjenje: Pravilno kolobarjenje preprečuje golšavost kapusnic, ki jo povzroča gliva Plasmodiophora brassicae in lahko prezimi v tleh 5-6 let.
- Zaščita pred polži: Preventivno ukrepanje proti polžem s pripravkom Ferramol, ki vsebuje železov fosfat.
Škropivo Karate Zeon 5 CS za zelje deluje kot učinkovito sredstvo za nadzor kmetijskih pridelkov pred sesalnimi in grizalnimi škodljivci, vendar je potrebno skrbno prebrati odmerek in upoštevati varnost pri delu s pesticidi.
Pobiranje in skladiščenje zelja
Prvo zgodnje zelje pobiramo v drugi polovici maja, v juniju in juliju. Jesensko zelje pobiramo pred jesensko zmrzaljo, v septembru, oktobru in še v začetku novembra. Odrasla (tehnološko zrela) rastlina drži temperature vse do -7 °C. Pri nabiranju pridelka za sprotno svežo uporabo z ostrim nožem zarežemo med steblom in spodnjimi listi.
Zgodnje zelje uporabimo sproti čim bolj svežega. Jesenski pridelek zelja čez zimo zunaj na vrtu v naših klimatskih razmerah ne prezimi, zato ga do prve zmrzali poberemo in ustrezno skladiščimo. Spravimo lahko tudi svežo rastlino, ki počaka vse do aprila. V tem primeru izpulimo celo rastlino in jo skupaj s koreninsko grudo obesimo na glavo, v hladno klet z okoli 5 °C in višjo vlago. Zemlje okoli korenin ne odstranjujemo, saj tako zelje ostane sveže dlje časa. Odstranimo le zunanje (odprte) liste, ki niso oblikovali glavice.
Pokanje glav
Pokanje glav ob koncu sezone je najbolj boleča težava, ki jo povzroči nenadno in obilno zalivanje po sušnem obdobju. Celice v notranjosti glave hitro vpijejo vodo in se razširijo, zunanji listi pa ne zdržijo pritiska in počijo. To preprečimo z nenehnim vzdrževanjem zmerne vlage in uporabo zastirke.
Kitajsko zelje in azijska listna zelenjava
Kitajski kapus oz. kitajsko zelje je pri nas že uveljavljena zelenjadnica, ki jo uživamo presnega v svežih solatah in v zelenjavnih juhah in omakah. Za razliko od drugih vrst zelja je kitajsko zelje lahko prebavljivo in primerno tudi v dietni prehrani. Najugodnejša za rast kitajskega zelja so dobro odcedna in rodovitna vrtna tla. Kitajsko zelje sejemo na gredico na razdaljo 40 cm med vrstami in ga kasneje redčimo na 30 cm v vrsti. Presajanja ne prenaša dobro. Režemo ga lahko v vseh razvojnih stopnjah, saj se po vsakem rezanju spet obraste. Od škodljivcev so nadležni bolhači in stenice, od bolezni pa je najnevarnejša golšavost kapusnic.
Sorte azijske listne zelenjave
- Pak Choi: Po rasti spominja na blitvo zaradi močnih belih stebel.
- Tatsoi: Različica s krajšimi stebli, ki naredi rozeto tik nad tlemi.
- Mizuna: Ima košate rozete s fino nazobčanimi listi.
- Grün im Schnee: Najbolj trpežna azijska listna zelenjava z robustnimi listi, odporna na hud mraz.
- Red Giant: Naredi rdeče rozete z velikimi listi, ki imajo okus po črni redkvi (barva se intenzivira pri nižjih temperaturah).
- Golden Frils, Golden Streak, Purple Wave, Rouge Metis: Zelo nazobčani listi, primerni predvsem za rezanje kot rukola, z različnimi okusi in barvami. Posebej pikanten je Wasabino z okusom po azijskem hrenu.
Začetnikom priporočamo Oriental mix - mešanico 5 različnih rastlin iz skupine Azijske listne zelenjave. Azijsko listno zelenjavo lahko sejemo v vrste in večkrat porežemo mlado listje, ali pa jih razsadimo na razdaljo 20x20 cm in pobiramo rozetaste glavice. 2 tedna pred setvijo temeljno pognojimo gredice z organskim gnojilom Bio Plantella Nutrivit za listnato zelenjavo. Vse sorte so odporne na mraz, tako da lahko preživijo zimo na prostem ali v hladnih rastlinjakih.