Pravice žrtev kaznivih dejanj so urejene tako na ravni Evropske unije (EU), kot tudi na ravni njenih držav članic. Oškodovanec oziroma žrtev kaznivega dejanja postanete, ko vam je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena osebna ali premoženjska pravica, pri čemer ste utrpeli škodo, vključno s fizičnimi, duševnimi ali čustvenimi posledicami ali ekonomsko izgubo.
Kadar je neposredna posledica kaznivega dejanja smrt osebe, se za oškodovanca štejejo tudi njeni zakonec oziroma oseba, s katero je živela v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojenec ali posvojitelj, bratje in sestre ter osebe, ki jih je preživljala oziroma jih je imela dolžnost preživljati.
Kaznivo dejanje je človekovo protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca.
Vložitev kazenske ovadbe
V skladu z 146. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko vsak poda ovadbo oziroma naznani kaznivo dejanje. Ovadba se poda državnemu tožilcu, lahko pa tudi policiji ali sodišču, ki sta ovadbo po določbah istega zakona dolžna sprejeti in poslati pristojnemu državnemu tožilcu.
Načini podaje ovadbe
Prijavo kaznivega dejanja lahko osebno podate kadar koli tekom dneva na kateri koli policijski postaji, kjer delo praviloma poteka 24 ur na dan. Ovadbo lahko podate tudi pisno ali elektronsko. Poleg tega je ovadbo možno podati tudi po telefonu.
- Ustna ovadba: Če se odločite naznaniti kaznivo dejanje osebno na policijski postaji, bodo policisti sprejeli ustno ovadbo in naredili zapisnik o sprejemu, ki ga podpišeta ovaditelj in policist. Kot ovaditelj imate pravico do kopije tega zapisnika. Pri ustni ovadbi so vas policisti dolžni opozoriti na posledice krive ovadbe, in sicer, da je kriva ovadba kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.
- Ovadba po telefonu: Ovadbo lahko podate kadarkoli (24 ur na dan) tudi na številko 113 ali druge telefonske številke policijskih enot. V tem primeru bo policist, ki je vašo ovadbo sprejel, sestavil uradni zaznamek o sprejemu ovadbe ter se ustrezno podpisal.
- Pisna ovadba: Ovadbo lahko podate tudi v pisni obliki. V tem primeru lahko zahtevate brezplačno pisno potrdilo, da ste policiji podali ovadbo o kaznivem dejanju.
- Elektronska ovadba: Elektronska oblika prijave poteka prek vloge za naznanilo kaznivega dejanja policiji na spletnem portalu RS, s pomočjo že pripravljenega e-obrazca in vašega elektronskega podpisa. Po prejemu vaše elektronske ovadbe vas bodo policisti obvestili, da je bila vaša vloga sprejeta.
Če policisti pri prejemu ovadbe ugotovijo, da se ovadba nanaša na kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na zasebno tožbo, o tem seznanijo ovaditelja in ga hkrati napotijo, da ovadbo poda pristojnemu sodišču. Če ovaditelj kljub temu vztraja pri podaji ovadbe, bodo policisti ovadbo sprejeli in jo odstopili v nadaljnjo obravnavo pristojnemu sodišču.
Ukrepi policije po prejemu ovadbe
Po prejemu ovadbe morajo policisti presoditi, ali obstaja razlog za sum, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, in ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec tega kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledi kaznivega dejanja in predmeti, ki bi lahko bili dokaz.
V policijski preiskavi zberejo vsa obvestila, ki bi bila morda koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Zaradi ugotovitve obstoja posebnih potreb za zaščito vam bo policist ob prvem stiku z namenom ocenitve stopnje ogroženosti zastavil nekaj vprašanj. Na podlagi vaše prijave bo policija zbrala obvestila in dokaze, pomembne za izvedbo kazenskega postopka. Na podlagi morebitnih usmeritev in navodil državnega tožilca bo nato sestavila kazensko ovadbo in priložila tudi morebitne predmete, skice, fotografije, poročila, zapise o aktivnostih, ki jih je izvedla, uradne zaznamke, izjave in drugo gradivo, ki bi lahko bilo koristno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Vse to bo poslala državnemu tožilcu, ki bo odločil o nadaljevanju postopka.
Če policisti po vložitvi poročila državnemu tožilcu naknadno pridobijo nove informacije o kaznivem dejanju, nove sledi ali dokaze, so dolžni vse poslati državnemu tožilcu.
Vloga državnega tožilca
Državni tožilec lahko kazensko ovadbo zavrže ali zahteva njeno dopolnitev, z vašim soglasjem pa lahko v določenih primerih odloži pregon oziroma zadevo odstopi v poravnavo. V takem primeru mora storilec bodisi opraviti družbeno koristno delo bodisi drugače zmanjšati ali odpraviti škodljive posledice kaznivega dejanja; če to stori, se ovadba zavrže.
Državni tožilec lahko sicer vloži obtožni akt neposredno na sodišče ali zahteva izvedbo posameznih preiskovalnih dejanj ali preiskave, ki jo vodi preiskovalni sodnik. Po končani preiskavi se državni tožilec odloči o nadaljevanju postopka (lahko odstopi od pregona ali pa vloži obtožni akt).
Državni tožilec je dolžan žrtev pisno seznaniti z namero, da bo zavrgel kazensko ovadbo ter pojasniti bistvene razloge za takšno odločitev in žrtvi ob tem omogočiti, da se v petnajstih dneh do njih pisno opredeli ter da sporoči morebitne dodatne podatke in dokaze glede utemeljenosti suma, da je osumljenec storil kaznivo dejanje. Svoje mnenje, podatke in dokaze lahko žrtev pošlje državnemu tožilcu in vodji pristojnega okrožnega državnega tožilstva, kot to določa četrti odstavek 161. člena ZKP.
Državni tožilec mora žrtvi svojo odločitev sporočiti in jo poučiti, da lahko začne pregon sama. Tako ravna tudi sodišče, če je državni tožilec odstopil od pregona, kar določata 60. člen in drugi odstavek 63. člena ZKP.
Pravice in zaščita žrtev in oškodovancev
Splošne pravice
Žrtev kaznivega dejanja mora biti o pravicah vselej poučena. Lahko se tej pravici tudi odpove, če zna jezik, v katerem teče postopek. Žrtev ali oškodovanec lahko dva meseca po vložitvi kazenske ovadbe ali prijavi kaznivega dejanja državnemu tožilcu pošlje zahtevo za informacije o ukrepanju v zvezi z ovadbo/prijavo. Državni tožilec mora odgovoriti v razumnem roku, vendar najpozneje 30 dni od datuma prejema pisne zahteve, razen če bi lahko ta odgovor škodil postopku. Žrtev kaznivega dejanja je ob prijavi kaznivega dejanja upravičena do potrdila oziroma izvoda zapisnika o prijavi kaznivega dejanja, kar določa 147.a člen ZKP. V potrdilu je žrtev opozorjena tudi na dolžnost obveščanja o vsaki spremembi naslova ali prebivališča (66. člen ZKP) in na pravico do prevzema pregona (60., 62. in 433. člen ZKP).
Če žrtev ne govori oziroma ne razume jezika v uradni rabi, ji bo pri podaji ovadbe glede jezika pomagala oseba, ki poleg jezika v uradni rabi razume oziroma govori jezik, ki ga žrtev razume oziroma govori.
Žrtev lahko zahteva, da ji sodišče pošlje pravnomočno sodbo po zaključenem kazenskem postopku zoper storilca, torej sodbo, ki je ni mogoče več izpodbijati s pritožbo.
Zaupna oseba in strokovna pomoč
Zaupna oseba lahko žrtev spremlja med celotnim postopkom in ji nudi podporo, kot to določa četrti odstavek 65. člena ZKP. Zaupna oseba pa ni pooblaščenec, ki bi uveljavljal interese v kazenskem postopku. Prisotnost zaupne osebe se lahko zavrne, če bi bilo to v nasprotju z interesi postopka ali koristmi žrtve.
V kazenskem postopku, ki teče zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zakonsko zvezo, družino in otroke, spravljanja v suženjsko razmerje in trgovine z ljudmi, je potrebno žrtvi, če je mladoletna, ves čas od uvedbe kazenskega postopka omogočiti pooblaščenca, ki skrbi za njene pravice, še posebej za zaščito integritete med zaslišanjem in uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka žrtve.
Poleg zdravstvenih storitev ima oškodovanec pravico pridobiti strokovno podporo in strokovno svetovanje na pristojnem centru za socialno delo, kot to določa prva alineja prvega odstavka 65.a. člena ZKP in 14.a. člen Zakona o socialnem varstvu. V nekaterih primerih so lahko žrtvi v pomoč tudi nevladne organizacije.
Ob izbruhu nasilja ima žrtev kaznivega dejanja možnost, da se umakne v krizni center, kjer ji bosta zagotovljeni strokovna pomoč in nastanitev, kot to določa druga alineja prvega odstavka 65.a. člena ZKP in Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Če po izteku bivanja v kriznem centru žrtev nato še potrebuje nastanitveno podporo, se lahko umakne v varno hišo ali zatočišče.
Zaščitni ukrepi in prikritje podatkov
Če je to potrebno, lahko policija ali sodišče storilcu nasilja izreče tudi prepoved približevanja kraju ali osebi. V okviru kazenskega postopka so mogoči različni organizacijski ukrepi, ki jih določa peti odstavek 65. člena ZKP.
Policija in državno tožilstvo bosta ocenila ogroženost žrtve in ji pri tem zastavila nekaj vprašanj. Ta ocena se bo upoštevala pri odreditvi oziroma določitvi zaščitnih ukrepov, ki so lahko:
- snemanje zaslišanja priče oziroma oškodovanca, osebe, mlajše od 15 let (prvi odstavek 84. člena ZKP),
- zaslišanje s pomočjo strokovnjaka in v prilagojenih prostorih (peti in šesti odstavek 240. člena ZKP),
- izključitev javnosti na glavni obravnavi (295. člen ZKP).
Zakon o zaščiti prič je sistemski zakon, ki omogoča zaščito pomembnih prič pri težjih kaznivih dejanjih, če je resno ogroženo njihovo življenje ali telo oziroma življenje ali telo druge ogrožene osebe in so zaščitni ukrepi nujni za odvrnitev nevarnosti.
Žrtev kaznivega dejanja lahko pisno zahteva, da se podatek o njenem naslovu ali prebivališču prikrije obdolžencu ali drugim neupravičenim osebam oziroma da ga tisti, ki se morajo z njim seznaniti med samim postopkom, ohranijo v tajnosti. Zahtevi je ugodeno, če je prikritje upravičeno zaradi razmerja med žrtvijo in obdolžencem ali zaradi narave ali teže kaznivega dejanja. Žrtev lahko zahteva, da se njeni podatki prikrijejo, že pred policijo ali pred državnim tožilstvom, lahko pa to stori tudi šele kasneje, torej v postopku pred sodiščem.
Kazenski postopek na sodišču
Predkazenski postopek in preiskava
Po prijavi kaznivega dejanja oziroma vložitvi ovadbe policija razišče dejanske okoliščine dejanja. Nato ovadbo skupaj z dokaznimi viri pošlje državnemu tožilcu. Državni tožilec lahko na sodišče vloži zahtevo za preiskavo. Če državni tožilec obvesti oškodovanca, da ne bo vložil zahteve za preiskavo, lahko preiskavo zahteva oškodovanec kot tožilec, o čemer ga državni tožilec predhodno obvesti. Zahtevo mora vložiti pri sodišču v roku 30 dni od prejema sporočila državnega tožilca.
S preiskavo, ki jo opravlja preiskovalni sodnik, se začne sodni kazenski postopek. V preiskavi sodišče na podlagi gradiva policije in državnega tožilstva dodatno preveri okoliščine kaznivega dejanja ter zbira dokaze. Med preiskavo preiskovalni sodnik npr. zasliši obdolženca in ostale vpletene. Po zaključeni preiskavi sodišče državnemu tožilstvu pošlje obvestilo o končani preiskavi skupaj z zbranim gradivom.
Če državni tožilec meni, da obstaja na podlagi zbranega gradiva dovolj dokazov za nadaljevanje kazenskega postopka, vloži obtožnico. Na podlagi obtožnice sodišče začne glavni del kazenskega postopka. Državni tožilec lahko zahteva, da sodišče začne kazenski postopek tudi brez predhodno opravljene preiskave. Če se državni tožilec odloči, da ne bo vložil obtožnice ali odstopi od pregona, lahko kazenski postopek začne oziroma nadaljuje oškodovanec kot tožilec. To mora sodišču sporočiti v roku 30 dni od prejema sporočila državnega tožilca.
Postopek po vložitvi obtožnice in glavna obravnava
Ali se bo naslednja faza odvila na okrajnem ali okrožnem sodišču, je odvisno od višine predpisane sankcije za posamezno kaznivo dejanje. Obtožnica se vroči obtožencu in zagovorniku. Če zoper obtožnico ni bil vložen ugovor ali pa je bil ta zavrnjen, postane pravnomočna.
Ko postane obtožnica pravnomočna, sodnik razpiše predobravnavni narok, kjer se obtoženec pred sodiščem izjavi o krivdi. Če krivdo prizna in sodnik priznanje sprejme, se takoj opravi še narok za izrek kazenske sankcije. Če krivde ne prizna, lahko predlaga dodatne dokaze, izločitev listin iz spisa, izločitev sodnika, pove, ali želi, da mu sodi sodnik posameznik. Ko je o predlogih obdolženca pravnomočno odločeno, je kazenska zadeva zrela za razpis glavne obravnave.
Glavna obravnava je najpomembnejši del kazenskega postopka. Na glavni obravnavi državni tožilec predstavi obtožnico, sodnik (senat) posluša zagovor obdolženca in izvede ostale dokaze (npr. zasliši priče, pregleda fotografije, prebere mnenje izvedenca itd.). Na podlagi tega sodišče odloči o tem, ali je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, ali je zanj kazensko odgovoren in o kazenski sankciji ter drugih ukrepih. Sodnik sodbo izreče na naroku.
Sodišče po končani glavni obravnavi in razglasitvi sodbe praviloma v roku 30 dni, v zahtevnejših zadevah pa v roku do 90 dni, izdela še pisni odpravek sodbe (ta se vroči strankam), v katerem podrobno razloži celotno kazensko zadevo.
Pravice oškodovanca med sodnim postopkom
Žrtev kaznivega dejanja ima pravico, da med sodno preiskavo v postopku opozarja na vsa dejstva in predlaga dokaze, pomembne za to, da se ugotovi kaznivo dejanje, izsledi storilec kaznivega dejanja in ugotovi premoženjskopravni zahtevek.
Na glavni obravnavi v kazenskem postopku ima žrtev prav tako pravico predlagati dokaze, zastavljati obdolžencu, pričam in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb ter dajati druge izjave in navajati druge predloge. Žrtev ima pravico do vpogleda, pregleda in prepisa spisa ter ogleda dokaznih predmetov. To pravico se sicer žrtvi lahko tudi odreče, dokler ni zaslišana kot priča, kot izhaja iz 59. člena ZKP.
Pritožbeni postopek
Če kot stranka niste zadovoljni s sodbo, imate možnost pritožbe. V določenih primerih lahko pritožbo vloži tudi oškodovanec. O pritožbi odloča višje sodišče. Če je izrečena zgolj pogojna obsodba ali denarna kazen, je treba pritožbo napovedati v roku 8 dni od razglasitve sodbe. Nato sodišče izdela pisno sodbo s celotno obrazložitvijo in jo vroči strankam. Od takrat teče 30-dnevni rok za vložitev pritožbe. Sodba v tej kazenski zadevi postane pravnomočna, ko jo višje sodišče odloči o pritožbi in jo okrožno sodišče vroči strankam.
Premoženjskopravni zahtevek
Premoženjskopravni zahtevek se lahko nanaša na povrnitev škode, vrnitev stvari ali razveljavitev določenega pravnega posla. Žrtev ga lahko poda pri organu, pri katerem se vloži kazenska ovadba (državno tožilstvo ali policija), ali pri sodišču, ki vodi postopek. Žrtev mora svoj zahtevek določno označiti in predložiti dokaze.
Sodišče lahko v obsodilni sodbi dosodi premoženjskopravni zahtevek žrtve v celoti, lahko ga prisodi deloma in žrtev s presežkom napoti na civilno pravdo. Če potek kazenskega postopka ne omogoča zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, sodišče žrtev napoti na civilno pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom.
V primeru izreka oprostilne ali zavrnilne sodbe ali ustavitve postopka s sklepom oziroma zavrženja obtožnice lahko sodišče žrtev napoti, da svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v pravdi.
Če gre pri premoženjskopravnem zahtevku za vrnitev stvari, pa sodišče ugotovi, da pripada stvar žrtvi in da je pri obdolžencu ali katerem od udeležencev kaznivega dejanja ali pri nekom, ki so mu jo ti dali v hrambo, odloči v sodbi, da se stvar izroči žrtvi. Če se premoženjskopravni zahtevek nanaša na razveljavitev določenega pravnega posla in sodišče spozna, da je utemeljen, izreče v sodbi, da se ta pravni posel v celoti ali deloma razveljavi s posledicami, ki iz tega izvirajo, ne da bi s tem posegalo v pravice drugih, kot je določeno v 100. do 111. členu ZKP.
Brezplačna pravna pomoč in odškodnina
Zakon, ki ureja brezplačno pravno pomoč, ločuje med redno, izredno, nujno in izjemno brezplačno pravno pomočjo. Brezplačna pravna pomoč je na voljo, če stranki materialni položaj ne omogoča, da bi pokrila sodne stroške ter stroške odvetnika.
Oškodovanec, žrtev nasilnega naklepnega dejanja, zlasti kaznivega dejanja zoper življenje in telo ali spolno nedotakljivost, lahko od države uveljavlja odškodnino po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj. Odškodnino lahko pod določenimi pogoji uveljavlja tudi kot svojec žrtve, ki je v kaznivem dejanju izgubila življenje.
V primerih, ko je storilec nasilnega naklepnega dejanja neznan ali ga ni mogoče preganjati, ker je denimo pokojni, žrtvi ali svojcu ni treba najprej uveljavljati odškodnine od storilca dejanja. Prav tako ji tak posebni položaj pripada, če je bila v času storitve kaznivega dejanja mlajša od osemnajst let oziroma otrok, oškodovanec nasilja v družini, invalid ali tujec, torej državljan druge države članice EU. Pogoj za uveljavljanje odškodnine tako za žrtev kakor tudi za svojca je, da je posameznik državljan Republike Slovenije ali druge države članice EU.