Če človek pri petdesetih letih izdaja zbirko pesmi, ki jih je pisal od mladih dni, se nehote pojavi pričakovanje po uvodu. Namesto klasičnega življenjepisa ali teoretične razprave o umetnosti pa se avtor raje sooči z drobnimi, vsakdanjimi mejniki, ki so zaznamovali začetek njegove pesniške poti.
Otroštvo in prvi stik z besedo
Čeprav je bil mestni otrok, je avtor zgodnja leta preživel pri starih starših. Čeprav so mu pripovedovali različne zgodbe, se iz tistega obdobja spominja le nagajivih otroških rimarij, izštevank in dopolnjevank, ki so bile prisotne med otroki na cesti. Te otroške pesmi so vsebovale vse literarne sloge, od naturalizma do ludizma.
Eden izmed najbolj živih spominov iz tistega časa je povezan z očetovim petjem. Ob poslušanju otožne narodne pesmi »Polje, kdo bo tebe ljubil, ko bom jaz v grobu spal?« je občutil nepopisno bridkost, ki je bila morda slutnja očetove skorajšnje smrti. Po očetovi smrti se je družinsko življenje spremenilo, a kljub težkim bivalnim razmeram v majhni sobi, kjer ni bilo sonca, je to leto ostalo v lepem spominu.
Festival Kamrica, Dan slovenske narodne pesmi
Prva srečanja s poezijo in pisanjem
V drugem razredu osnovne šole se je začelo avtorjevo intenzivno branje. Takrat je prvič naletel na Vodnikovo odo Ilirija oživljena, ki ga je prevzela s svojo zanosnostjo. K pesniškemu izražanju ga je spodbudila tudi mati, ki je bila nekoč gledališka igralka in je v času bolezni recitirala pesmi ter pripovedovala zgodbe. Svoje prve verze, naslovljene Moja mucka, je napisal kot šolsko nalogo v četrtem razredu.
Internat in prebujanje liričnosti
Po vstopu v internat in začetku gimnazijskega šolanja so pesmi za nekaj časa potonile v pozabo. Vendar se je po materini smrti, sredi pustih učnih ur, v njem znova prebudila želja po pisanju. Začel je pisati ep Zadnji Celjan, ki je pritegnil pozornost sošolcev. V tem obdobju je bila značilna tudi pojava rokopisnih satiričnih listov, kot so bili Sršen, Osa, Čmrlj in drugi, kjer so se učenci medsebojno norčevali.
| Ime lista | Opis |
|---|---|
| Sršen | Satirični list sošolcev |
| Osa | Avtorjev list, razmnožen na šapirografu |
Kritika in literarno okolje po vojni
Po koncu vojne se je pesniško ustvarjanje razvijalo v krogu prijateljev. Prvo resno kritiko svojih pesmi je prejel od Janeza Ovseca, ki je v njih prepoznal epsko žilico, iskrenost in dramatsko noto. V internatu (pozneje Domu Ivana Cankarja) se je avtor povezal s številnimi mladimi ustvarjalci tistega časa, med katerimi so bili:
- Ciril Zlobec
- Lojze Kovačič
- Lado Smrekar
- Dane Zajc
- Saša Vuga
V tem razgibanem obdobju, polnem poosvoboditvenega zanosa, so mladi pisci drug drugega spodbujali k ustvarjanju in razpravljanju o književnosti, kar je postavilo temelje za nadaljnjo pesniško pot Janeza Menarta.