Paprika (Capsicum annuum) je priljubljena, okusna in zdrava zelenjava, bogata z vitamini A in C, ki jo v kuhinji uporabljamo na različne načine. Paprika s svojimi pestrimi oblikami in okusi navdušuje številne ljubitelje vrtnarjenja. Bogatost paprike (Capsicum anuum L.) je v obsežni množici različnih oblik plodov, ki jih vrtnar doma lahko pridela, če uporabi različne sorte ali hibride, da o vitaminskem bogastvu ne zgubljamo besed. Vzgoja lastne paprike je lahko zelo zadovoljujoča, če upoštevamo njene potrebe po toploti, svetlobi in hranilih ter pravilno izvedemo sajenje in nego. Rastlina spada med plodovke in ima nadzemni del s srčastimi listi zelenih odtenkov. Vendar se je za zdrave in sočne plodove v času rasti paprike potrebno nekoliko potruditi.
Vzgoja sadik paprike
Kakovostno seme je osnova za dober pridelek. Če smo se odločili za ekološki način vrtnarjenja, izberimo tudi ekološko pridelano seme in si vzgojimo svoje sadike. Profesionalno seme paprike babure UG 6530 F1 omogoča pridelavo velikih, mesnatih plodov kvadratne oblike z gladko in sijočo lupino.
Vzgoja sadik paprike se začne zgodaj spomladi. Paprike, ki bodo rasle v rastlinjakih, lahko sejemo že v začetku februarja, proti koncu februarja pa tiste za rast na prostem. Papriko običajno sejemo dober teden pred paradižnikom, saj imajo kot sadika daljšo rastno dobo. Semena paprike za vzklitje potrebujejo veliko časa, običajno od 7 do 14 dni, in najbolje kalijo pri temperaturi med 24 in 30 °C. Zato je februarja ali v začetku marca primeren čas za setev semen v plitve posode s kakovostnim setvenim substratom.
Za setev izberemo ustrezen setveni substrat, ki naj bo kakovosten. Semena sejemo na gosto v eno posodo in kalimo na toplem mestu. Posejana semena prekrijemo s tanko plastjo substrata (približno 0,5 cm) in posode pokrijemo s prozorno folijo ali steklom, da ustvarimo toplo in vlažno okolje za kalitev. Ko semena vzkalijo, odstranimo pokrov in posode prestavimo na svetlo mesto, vendar ne na neposredno sonce. Odkrijemo takoj, ko opazimo prvi kalček, kar je lahko že v petih dneh, in takoj prestavimo na svetlo mesto.
Optimalna temperatura za rast sadik je okoli 20 °C podnevi in 16-18 °C ponoči. Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturami med 18 in 22 °C, kar ustreza večini rastlin, ki jih v tem času vzgajamo iz sadik. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 10 °C, kar mlade paprike še uspešno prenesejo. Sadike zalivamo redno vsak drugi dan, tako kot vse ostale sadike, ki jih vzgajamo istočasno.
Ko se klična lista odpreta in vodoravno poravnata in preden se razvijejo pravi listi, v roku od 10 do 14 dni od setve, rastline prepikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. Ko sadike oblikujejo vsaj dva prava lista, jih prepikiramo v večje lončke, kjer nadaljujejo rast do presajanja. V tej fazi rastline redno zalivamo, pri čemer pazimo, da zemlja ni preveč mokra. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo lepše rastline. Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Kmalu dobimo dobro ukoreninjene sadike s 4 do 6 dobro razvitimi listi.
Paprike bodo v roku 30 do 40 dni prerastle srednjo sadilno enoto in zato jih presadimo v veliko sadilno enoto. Domača vzgoja sadik traja približno dva do tri mesece, saj pogoji na okenskih policah pogosto niso tako idealni kot v profesionalnih rastlinjakih. Sadike paprike je možno vzgajati tudi tako, da v srednji ali veliki sadilni enoti rasteta dve sadiki istočasno. Paprike namreč na gredi brez težav rastejo gosto skupaj in jih tako lahko presadimo kot dvojček ali trojček na njihovo mesto na vrtu. Po presajanju takoj okrepimo sadike z naravnimi pripravki Growissimo (manjša koncentracija). Po 70 do 80 dnevih rasti morajo biti sadike visoke 25 cm in če je rastlina imela res dobre pogoje, opazimo že tudi kak cvetni nastavek.
Utrjevanje sadik pred presajanjem
Približno dva tedna pred presajanjem na prosto začnemo s postopnim utrjevanjem sadik. Preden jih sredi maja presadimo na gredo, jih najmanj 4 dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se prilagodijo na zunanje temperature, predvsem na nihanje nočnih temperatur. To pomeni, da jih za kratek čas izpostavimo zunanjim pogojem, postopoma pa povečujemo čas izpostavljenosti soncu in vetru.
Še posebej, če smo sadike vzgajali pod lučmi, smo pri izpostavljanju neposrednemu soncu previdni. Prvi dan jim mogoče namenimo delno senčen prostor in smo tisti dan raje nekje v bližini ter jih spremljamo, da se v prvi uri ne ožgejo, kar bi prepoznali po belih lisah. Kasneje jim namenimo največ 2 uri sončenja na dan in potem postopoma vsak dan več. Ob temperaturah pod 5 do 7 °C, sadike raje prestavimo čez noč na toplo. Enako velja za utrjevanje sadik, ki jih presadimo v rastlinjak in jih tudi tu utrjujemo, pri čemer jih uvajamo na neposredno svetlobo in nihanje dnevno-nočnih temperatur.
Priprava tal in sajenje na stalno mesto
Maj je čas, ko na vrt posadimo plodovke. Paprika babura potrebuje bogata, dobro odcedna tla z veliko organskimi snovmi, z nevtralnim pH. Idealna pH vrednost tal za gojenje paprike je med 6,0 in 6,8, kar pomeni rahlo kisla do nevtralna tla. Zemljo začnemo pripravljati že jeseni ali zgodaj spomladi, vsaj dva tedna pred sajenjem. Najprej odstranimo plevele in večje kamne, nato pa zemljo prekopljemo do globine približno 30 centimetrov. V zemljo vmešamo dobro preperel kompost ali hlevski gnoj, približno 3-5 kilogramov na kvadratni meter. Ob sajenju lahko dodamo tudi specialna gnojila za plodovke, ki vsebujejo optimalno razmerje hranil za razvoj plodov.
Paprika je toplotno zahtevna vrtnina, zato jo na prosto ne sadimo prehitro. Paprika babura je toplotno zahtevna rastlina, zato naj bo gredica na sončni legi, zaščiteni pred močnimi vetrovi. S presaditvijo paprike ne hitimo, saj je zelo občutljiva za nizke temperature zraka in tal ob presaditvi na stalno mesto. Če sadike prehitro presadimo na prosto, lahko to stane prvih plodov zaradi presaditvenega šoka, ki povzroči odpadanje cvetov. Temperature pod 12 °C povzročijo odpadanje prvih cvetov ali plodov. V Sloveniji je primeren čas za sajenje paprike na prosto običajno v drugi polovici maja, ko mine nevarnost pozebe in se tla dovolj ogrejejo. V toplejših predelih lahko to storimo nekoliko prej. Šele sredina maja je čas, ko papriko, paradižnik, kumare in ostale plodovke sadimo v vrt.
V rastlinjak jih presajamo konec aprila ali v začetku maja. V mislih imejmo to, da so paprike veliko bolj občutljive na nižje temperature kot paradižnik, zato jih brez skrbi posadimo na gredo teden ali dva za paradižnikom. Sadilno luknjo izdatno zalijemo, če je bilo vreme suho, zalijemo celo površino grede.
Razdalje sajenja in opora
Pri presajanju paprike na stalno mesto moramo upoštevati, da se paprika razvije v bujno rastoč, razvejan manjši grm. Današnje sorte in hibridi so dovolj močni, da rastejo samostojno, vendar je ključno, da imajo grmi dovolj prostora. Razdalja v vrsti naj bo dobrih 40 cm, med vrstami upoštevajte razmik dobrega pol metra. Med posameznimi sadikami naj bo 40 cm razdalje. Paprike namreč odlično rastejo posajene gosto skupaj. Razdalja med sadikami v vrsti naj bo vsaj 40 do 50 cm, pri čemer nekatere sorte, kot so rog paprike, potrebujejo še več prostora. Razdalja med vrstami naj bo med 40 in 60 cm, pri čemer je priporočljiv razmik dobre pol metra ali celo 60-70 cm, da omogočimo kroženje zraka in dostop sončni svetlobi. Bujnejše sorte sadimo še malo bolj narazen.
Na gredi širine 75 cm rastejo v dveh vrstah, na širših gredah pa največ v treh vrstah v cikcak vzorcu. Ker papriko sadimo zelo gosto, ob njej na gredi ni veliko prostora. Tudi te rastline imajo rade družbo drugih vrtnin, vendar to ne velja za vse enako. Pred papriko na isti gredi vzgajamo špinačo, redkvico ali solato. S predhodnimi rastlinami lahko rastejo istočasno, dokler prve zelenjave ne poberemo iz grede, ki jo potem v celoti prevzame paprika. Če želimo, za prvih nekaj tednov preko paprik postavimo vrtne loke in napnemo vrtno kopreno, da ustvarimo toplejše okolje.
Grmički paprike potrebujejo količek ali vrvico za oporo, saj se veje pod težo plodov rade lomijo. Pri sajenju je priporočljivo ob vsako rastlino zapičiti oporo. Od junija dalje je za paprike nujna opora. Posamezna opora za vsako papriko posebej zahteva veliko dela. V praksi se najbolje obnese vodoravno napeta mreža za grah, in sicer v treh nivojih. Tako se rastline prepletejo in dajo oporo ena drugi brez potrebe po opori za vsako rastlino posebej. Zaradi opore iz vodoravne mreže tudi ni potrebno privezovanje, saj se z vsemi vejicami sama preplete med mrežo. Močan veter ali nevihte ne bodo polegli niti ene same rastline. Pri papriki lahko obtrgujemo zalistnike in jo vzgajamo v en vrh. To je praksa pri profesionalni vzgoji v rastlinjaku (in primernih sortah), da paprika raste predvsem v višino. Na manjših vrtovih tega ne počnemo, tudi če papriko vzgajamo v rastlinjaku.
Gojenje paprike v visokih gredah
Visoke grede so vse bolj popularne, zlasti pri tistih, ki prisegajo na zdrav in naraven način pridelave domače zelenjave. Za visoko gredo izberimo sončen prostor in jo postavimo v smer sever-jug in sledimo 5 korakom. Običajno v visoke grede iz praktičnih razlogov sadimo le zelenjavo, vendar vanje lahko sadimo prav vse. Kljub omejenemu prostoru in morda neugodnim klimatskim pogojem si lahko pridelamo dovolj sveže zelenjave za domačo kuhinjo. Predstavljamo nekaj možnosti za oblikovanje gredic na netradicionalen način.
Nega in gnojenje
Paprika je zelo občutljiva za nizke temperature in potrebuje veliko toplote za uspešno rast in razvoj plodov. Poleg toplote potrebuje plodovka tudi veliko hranil. Spada med zahtevnejše zelenjadnice, zato jo pogosto imenujejo tudi "požrešnica". Paprika ima velike zahteve po hranilih.
Gnojenje
Tla obogatimo z organskimi (hlevski gnoj, kompost, briketirana organska gnojila) in mineralnimi gnojili. Za zagotovitev bogatega pridelka je pomembno zagotoviti zadostno količino ključnih hranil. Za pridelek 40 kg paprike na 50 do 60 rastlinah na 10 m2 potrebujemo približno 20 do 25 g dušika, 4 do 5 g fosforja in 15 do 20 g kalija. Hranila lahko dodajamo med rastjo tudi foliarno (skozi liste). Za gnojenje lahko uporabimo Growko peletirano gnojilo in Neosol, za dognojevanje z zalivanjem med sezono pa Rasto Max. Priporočamo tudi uporabo naravnih pripravkov (Growissimo) za izboljšanje odpornosti in krepitev rastlin.
Čez leto skrbimo tudi za redno dognojevanje z morskimi algami, ki so odlično dostopne v naravnem biostimulantu Bio Plantella Organsko za paradižnike. Z njim poskrbimo za krepitev rastlin in izboljšamo tudi izkoristek hranil iz tal. Tako kot paradižnik je tudi paprika občutljiva za kalcij, kar se lahko pokaže na propadu ploda na njegovi konici (cvetna gniloba). Zato papriki v času intenzivne rasti in oblikovanja plodov foliarno dodajamo v vodi raztopljen kalcij iz specialnih kalcijevih gnojil. V vročem in suhem poletju od začetka razvoja plodov paprike začnemo z rednim dodajanjem gnojila Bio Plantella Kalcij za paradižnike. Zaradi pomanjkanja kalcija namreč gnijejo konice plodov. Z dodajanjem kalcija preko listov nadaljujemo v rednih 7-10 dnevnih presledkih. Kalcij dodajamo izključno preko listov, saj zalivanje oz. dodajanje preko korenin v vročem poletju nima učinka. Težavo s črnenjem konic rešimo z dodajanjem kalcija. Z dodajanjem začnemo ob pojavu prvih cvetov in nadaljujemo do obiranja pridelka, s presledki 7 do 10 dni. Tako zagotovimo neprekinjeno oskrbo s tem pomembnim hranilom. Gnojenje ponovimo še enkrat ali dvakrat v razmaku treh tednov med rastno sezono. Med vročinskimi valovi, ko temperature presegajo 30 °C, poskrbimo za senčenje rastlin.
Namakanje
Redno zalivanje brez zastoja vode je ključno, predvsem v fazi cvetenja in zorenja plodov. Brez vsakodnevne ali vsaj redne oskrbe z vodo pri papriki ne bo pravega pridelka. Papriko je treba redno in obilno namakati, saj bodo tako plodovi bolj mesnati, večji in manj grenki. Najboljše je kapljično namakanje, ki omogoča enakomerno oskrbo z vodo neposredno do korenin. Pomagamo si lahko tudi s plastičnimi steklenicami, ki jih naluknjamo v predelu zamaška in predela, ki je v zemlji, dno odrežemo in zalivamo skozi odprtino, ali pa jih nalomimo in napolnimo z vodo. Zalivamo zjutraj ali zvečer, nikoli sredi dneva, ko je sonce najmočnejše.
Ob gosti zasaditvi (senčenje tal) in dodani poletni zastirki je potreba po zalivanju manjša kot pri redko posajenih paprikah na golih tleh. Vseeno pa je za boljši pridelek priporočljivo zalivanje. Če že 14 dni na našem območju ni dežja, gredo paprike izdatno zalijemo, bolj priporočljivo pa je redno zalivanje na vsakih 5 dni v vročih poletnih dneh. Pri papriki je zelo pomemben režim zalivanja. Največ vode rabi, ko nastavlja plodove, saj bodo drugače plodovi manj mesnati, manjši in velikokrat tudi grenki. Zemljo v globino namočimo vsaj 30 cm dvakrat na teden. Za ohranitev optimalno vlažnih tal priporočamo kapljično namakanje. Ker se paprika nikoli ne sme izsušiti, ji namestimo zastirko. Za boljši pridelek lahko tla okoli rastlin prekrijemo z zastirko, ki je lahko slama, pokošena trava ali posebna vrtna folija. Zastirka zadržuje vlago v tleh in preprečuje rast plevelov. Tla lahko zastremo s črno, rjavo ali belo folijo, ali pa uporabimo naravne zastirke iz miskanta, slame, žitnih plev ali biorazgradljivo folijo iz krompirjevega ali koruznega škroba.
Gojenje v rastlinjaku in na prostem
Papriko lahko gojimo na prostem ali v rastlinjaku. V obeh primerih je najbolje urediti kapljično namakanje. V rastlinjaku lahko plodove trgamo do konca oktobra, na prostem pa s pridelavo zaključimo zaradi krajših dni in hladnejših, vlažnih noči. V rastlinjakih se cvetovi paprike samooprašijo, zato zadostuje že veter ali ročno stresanje rastline. Pri vzgoji v rastlinjaku nas naj ne skrbi oprašitev, saj so cvetovi samooprašni. Ob gosti zasaditvi v rastlinjakih ni veliko prostora za plevele, zato je odstranjevanje plevelov manj potrebno. Čili, ki sodi med razhudnike, moramo to upoštevati v planiranju kolobarja.
Raznolikost paprik: Oblike, barve in okusi
Paprika babura se odlikuje po pestri raznolikosti oblik in barv plodov, ki navdušujejo številne ljubitelje vrtnarjenja. Po okusu ločimo ostre, pol-ostre in sladke paprike. Barvni spekter plodov je tudi zelo različen. Oblika ploda je pogosto povezana s številom prekatov: če je plod 4-prekaten, daje bolj kvadratast videz, če pa ima tri prekate, so plodovi bolj podolgovati in trikotasti. Najbolj značilna oblika ploda pri papriki je babura, ki ima 3 do 4 prekate in je srednje podolgovata. Obstajajo tudi okroglasti plodovi, podobni paradižniku, ki jim rečemo paradajzerica ali paradajz paprika. Tovrstni plodovi so namenjeni predvsem za predelavo in vlaganje celih plodov v kis. Podolgovate plodove pridelujemo za predelavo ali pečenje. Poznamo še ozke in dolge mesnate plodove feferonov kot posebne oblike paprike.
Sladke in pekoče paprike
Poleg sladkih sort poznamo tudi pekoče paprike, zato je pri izbiri sadik pomembno biti pozoren na to lastnost. Pri nas so seveda bolj priljubljene sladke sorte, katerim se je v zadnjih letih pridružil tudi pekoči čili. Največ pekočih paprik pridelamo z gojenjem raznih oblik feferonov. Pekoč okus je posledica kapsicina, ki je antioksidant, vendar je lahko tudi nadležen, zlasti ob stiku z očesno sluznico. Paprika je poleg tega tudi bogat vir vitamina C, saj ga lahko vsebuje do 140 mg na 100 g paprike. Prav tako čili, tako kakor vse plodovke, potrebuje veliko vode. Pri vzgoji sadik je potreben zelo svetel in seveda topel prostor. Paprike sodijo med najbolj občutljive vrtnine na nizke temperature, čiliji pa potrebujejo še več toplote. Zato sadik na prosto nikoli ne presajamo pred 15. ali 20. majem. Nega in vse ostalo je enako kakor pri papriki.
Ste posadili sadike rdeče paprike, rastejo pa zelene? To je normalno, saj so zelene v resnici še nedozorele rdeče paprike. Potrebno je počakati nekaj tednov, da plodovi dozorijo in se obarvajo rdeče. Zeleno papriko, pa čeprav še ni (fiziološko) zrela, že lahko uporabljamo v kuhinji. Je precej manj sladka in tanjša kot rdeča paprika ter malce težje prebavljiva. Tudi paprike ostalih barv (rumene, oranžne ...) pri zorenju svojih plodov spreminjajo barvne nianse in na začetku nikoli niso tako sladke kot pri dokončni zrelosti.
Obiranje in shranjevanje
Plodovk se v domačem vrtu zelo veselimo, zato je prav, da opomnimo na optimalen čas in pravilno pobiranje. Tako bo pridelek zadovoljil, delo v vrtu pa bo v veselje. Najboljša paprika je tista z domačega vrta. Papriko pobiramo, ko plodovi dosežejo polno velikost in intenzivno barvo (zelena ali rdeča, odvisno od želje). Plodove paprik režemo s škarjami, saj tako ne zatrgamo stebla. Pri pobiranju si pomagamo z nožem ali škarjami. Plodove obiramo, ko spremenijo okus in so nekoliko bolj sladki. Redno obiranje spodbuja rast novih plodov. Paprike pobiramo od junija do oktobra, ob toplejši jeseni tudi še novembra. Sveže plodove hranimo v hladilniku do dva tedna. Za dolgotrajno uporabo jih lahko vlagamo, zamrznemo ali uporabimo za pripravo različnih jedi. Včasih nam kakšne vrtnine na hitro dozorijo in jih je potrebno pobrati več, kot jih lahko porabimo v enem ali dveh dneh.
Sorte paprike babure
Na trgu je na voljo široka paleta sort paprike babure, ki se razlikujejo po času dozorevanja, velikosti, obliki, barvi in okusu plodov. Nekatere izmed priljubljenih sort vključujejo:
- Paprika babura UG 6530 F1: Hibridna sorta, ki tvori velike plodove kvadratne oblike, težke 180-220 g. Plodovi so debelostenski, s hrustljavo in sočno notranjostjo ter gladko, sijočo lupino, ki dozoreva od zelene do intenzivno rdeče barve. Rastline so močne, z visokim potencialom za pridelek in odlično odpornostjo na najpogostejše bolezni paprike. Sorta je primerna za svežo uporabo, polnjenje, pečenje ali vlaganje.
- Paprika babura Lamuyo: Zgodnja sorta rdeče babure z debelim mesom, primerna za svežo porabo in predelavo.
- Paprika Lipari: Robustna in rodna sorta podolgovate paprike z rogovastimi plodovi, primerna za pobiranje v zeleni ali rdeči fazi.
- Paprika babura Tenor: Odporna sorta živo rumene paprike babure z velikimi plodovi izrednega okusa.
- Paprika Red Sunrise: Srednje zgodnja sorta rdeče babure z okusnim in debelim mesom, odporna na virusna obolenja.
- Paprika Yellow Sun: Srednje zgodnja in rodna sorta rumene paprike babure s srednje sladkim mesom in debelimi, pravilne kvadratne oblike plodovi.
- Paprika Orange Sunset: Oranžna sorta paprike babure z debelim in sladkim mesom, odporna na virusna obolenja.
- Paprika Bellania: Zgodnja sorta z vijoličnimi plodovi debelorega mesa, odlične prebavljivosti.
- Paprika Babura Snow White: Zelo zgodnja in rodna sorta bele paprike babure z debelim mesom, primerna za solate, polnjenje in vlaganje.
- Paprika Honey Long: Srednje zgodnja sorta rumene paprike s sladkimi in koničastimi plodovi, izjemno sladka in okusna.
- Paprika Candy Long: Srednje zgodnja sorta oranžne paprike s sladkimi in koničastimi plodovi, izjemno sladka in okusna.
Pregled bolezni in škodljivcev
Paprika babura je lahko tarča različnih škodljivcev in bolezni. Če ji od takrat, ko rastlina oblikuje cvet, posvetimo malo več pozornosti, bo trud poplačan s sočnimi plodovi.
Bolezni
- Pepelasta plesen in siva plesen: Siva plesen se pojavlja na odmrlih in poškodovanih delih rastlin v vlažnem vremenu, kadar so pogoji za okužbo ugodni, lahko rastlina v celoti propade. Napadena rastlinska tkiva postanejo najprej svetlo rjava, nato pa se na njih razvije mišje siva prevleka iz trosišč. Siva plesen se lahko pojavi na listih, steblih, cvetovih in plodovih rastlin. Varstvo pred sivo plesnijo je vezano predvsem na rastlinsko higieno. Vselej bodimo pozorni, da v bližini nasada ni odmrlih rastlinskih delov, na katerih se bolezen najprej pojavi. Pomaga tudi preventivno škropljenje rastlin z Bio Plantella Natur, ki deluje na osnovi njivske preslice in debeli celično steno rastline. Za krepitev odpornosti in zračenje rastlin se uporablja tudi mešanica Gniloba stop + Listo Prevent + Listo Vital.
- Virus tobačnega mozaika: Preprečujemo z uporabo zdravih sadik in ustreznim kolobarjenjem.
- Različne bakterijske in glivične okužbe: Povzročajo gnilobo na plodovih. Plesni niso tako problematične kot recimo pri paradižniku, vendar je ob prvih znakih okužbe treba ukrepati z naravnimi pripravki ali odstraniti okužene dele rastlin.
- Gniloba plodov: Mehanske poškodbe plodov (npr. luknje) so lahko vstopna točka za vodo, ki vodi v gnitje plodov.
Škodljivci
- Bramorji in voluharji: Korenine mladih sadik lahko napadejo bramorji in včasih tudi voluharji.
- Gosenice metuljev sovk: Povzročijo največjo škodo na plodovih, saj letajo od konca maja do oktobra (v rastlinjakih kot buba prezimijo, na prostem ne). Njihovo prisotnost opazimo po majhni luknjici v bližini plodovega peclja, ko plod prerežemo, pa okoli semen paprike najdemo gosenico.
- Listne uši in tripsi: Ob prvih znakih uporabimo naravni pripravek, kot je Anti Insekt.
- Polži: Uporabimo naravne ovire ali vabo za polže - Ironmax.
- Bele mušice: Odrasle bele mušice imajo snežno bel videz, njihova jajčeca pa so ovalna in sprva rumena, kasneje postanejo črna. Povezane bolezni okužujejo rastline pri temperaturah nad 25°C.
Če se pojavijo vremenska nihanja, se lahko cvetovi ne oplodijo ali plodovi začnejo gniti.
