Uvod: Oves kot Žito in Sestavina Prehrane
Oves (znanstveno ime Avena sativa) je žito, ki se večinoma uporablja za prehrano domačih živali, le redko pa ga uvrstijo med krušne žitarice. Predelana živila imajo pogosto negativen prizvok, predvsem v povezavi s porastom debelosti, visokega krvnega tlaka in sladkorne bolezni tipa II. Vendar vsa predelana živila niso nujno slaba. Med predelana živila namreč razvrščamo vsa živila, ki so bila predelana z različnimi postopki in spremenjena glede na izvorno obliko. Ljudje živila predelujemo že od prvih začetkov civilizacije, primarno predvsem z namenom hranjenja, uživanje hrane pa postane tudi manj tvegano v povezavi z zagotavljanjem varnosti oz. preprečevanjem tveganj, povezanih z zastrupitvami s hrano zaradi kvara. Glavni namen predelave je, da živilom, ki se lahko hitro pokvarijo, zagotovimo neoporečnost, kakovost in daljši rok uporabe in s tem večjo razpoložljivost. Ovsena moka je precej siromašna z lepkom, vendar pa vsebuje specifično beljakovino avenin, ki pozitivno deluje na človeški organizem, zato so mnoge države v svetu uvedle v redno prehrano prebivalstva ovsene kosmiče. Ti so visoko hranljive polnovredne jedi.Navadni Oves (Avena sativa)
Etimologija in Izvor
Natančnega izvora besede Avena danes ne poznamo, predvidevajo pa, da ime izhaja iz besede »avi«, kar pomeni ovca, ali »avasa«, kar pomeni živilo. Navadni oves je sekundarna kulturna rastlina in se je razvil iz samoniklega gluhega ovsa (Avena fatua), ki izvira iz Jugovzhodne Azije, kjer je bil divji plevel med piro. S širitvijo pire proti severu je v njej prevladal divji oves, iz katerega je nato človek z odbiranjem ustvaril navadni oves.Botanične Značilnosti
Oves je enoletna rastlina iz družine trav, ki zraste v višino med 60 in 120 cm. Ima gladko in votlo steblo ter podolgovate, vzporedno ožiljene zašiljene liste. Listno dno je brez ušesc (auriculae) in je pri nekaterih vrstah in sortah močno dlakavo. Za razliko od večine drugih žit ima oves manj stranskih poganjkov iz šopaste korenine. Socvetje ovsa je vejnat lat. Sestavlja ga večje število klaskov, v posameznem klasku sta od dva do trije, redkeje celo štirje samoprašni cvetovi. Tretji in še pogosteje četrti klasek sta jalova ali pa je v njih zrnje slabo izpolnjeno. V cvetu so po trije prašniki, dvoperesna plodnica pestiča pa je puhasta. Cveti v dneh, ko se dan daljša od šest do sedem dni. Iz oplojenega cveta se razvije podolgovato, od strani sploščeno zrno, ki ima na trebušni strani brazdo, na vrhu pa bradico. Pri večini vrst ovsa je zrno plevnato. Povsem ga prekrivata krovna pleva (lemma) in predpleva (palea). Celoten klasek prekrivata ogrinjalni plevi (glumae). Resa je običajno ravna ali kolenasto prepognjena.
Zgodovina Gojenja Ovsa
Severno od Alp so ljudstva na območju današnje Nemčije in Švice že med letoma 1700 in 1500 pr. n. št. gojila oves, o čemer pričajo arheološki ostanki. Kasneje, v 4. stoletju pr. n. št., so ga gojili tudi Rimljani, kjer so ga uporabljali predvsem za krmo živali.Pridelovanje Ovsa
Optimalni Pogoji in Odpornost
Oves pridelujejo države v območjih z zmernim podnebjem. Od vseh žitaric je oves najodpornejši na obilne padavine in na nizke poletne temperature (povprečna dnevna temperatura med 16 in 22 °C), zaradi česar je ena najpomembnejših žitaric severozahodne Evrope. Pridelujejo ga celo na Islandiji. Ovsu ustreza rodovitna, težka in rahlo kisla zemlja (pH <7). Je izrazito higrofilna rastlina, saj je njegov transpiracijski koeficient 400 do 600. To pomeni, da potrebuje za kilogram suhe snovi od 400 do 600 litrov vode, ki jo zaradi dobro razvitih in globoko segajočih šopastih korenin črpa tudi iz globljih talnih plasti.
Setev in Gnojenje
Oves je enoletnica, ki se jo lahko seje v jeseni ali spomladi, saj kali pri temperaturi od 3 do 4 °C. Jesensko sejan oves žanjejo pozno poleti, pomladansko sejanega pa zgodaj jeseni. Običajno se seje 125 do 175 kg/ha semena (od 300 do 400 kalivih semen na kvadratni meter), na boljši zemlji lahko tudi več. Seme se seje na medvrstno razdaljo med 12,5 in 15 cm na globino od 2 do 3 cm na težjih ter 3 do 6 cm na lažjih tleh. Po setvi je predvsem na lažjih tleh priporočljivo valjanje setvene površine. Oves iz zemlje potegne dušik in fosfor, zaradi česar je potrebno zemljo pred naslednjim sejanjem obogatiti s tema dvema elementoma, vendar pa gnojenje neposredno s hlevskim gnojem ni primerno. Namesto tega se v predpripravi njive v zemljo zakoplje okoli 30 kg dušika na hektar ter po 80 - 120 kg K2O in P2O5 v obliki umetnih gnojil. Kasneje je potrebno posevek dognojiti z dušičnim gnojilom z do 60 kg/ha.Kolobarjenje
Oves spada med t. i. nestrpljive rastline, ki pri kolobarjenju same sebe slabo prenašajo in pri katerih je potrebno strogo upoštevati zahteve po vrstenju. Prav tako oves slabo prenaša naslednje vrste žita: koruzo, sirek, pšenico, ječmen, rž in proso. To pomeni, da teh poljščin ni dobro sejati na njivo, leto pred sejanjem ovsa. Prava žita se po tehnoloških navodilih za integrirano pridelavo poljščin v zaporedju rž - oves - ječmen / pšenica lahko sejejo samo vsako drugo leto. Prav tako se sme oves po istih navodilih na isto površino sejati le vsako tretje leto, priporočen pa je še daljši presledek.Bolezni in Škoda
Oves je v primerjavi z drugimi žiti dokaj odporen proti boleznim in škodljivcem. Med resne bolezni sodijo žitna pepelovka (Blumeria graminis), ovsena rja (Puccinia coronata), ovsena pegavost (Pyrenophora avenae), ovsena pokrita snet (Ustilago levis) in ovsena prašnata snet (Ustilago avenae). Slednji kljub vsemu na posevku ne povzročata posebne škode. Med pleveli je pri ovsu najpogostejši divji oves, vendar pa v Sloveniji za zatiranje ozkolistnih plevelov v ovsu nima dovoljenja za uporabo noben herbicid.
Zorenje in Žetev
Oves začne zoreti od vrha lata proti dnu, prehodi zorenja pa so iz mlečne v voščeno zrelost ter nato iz voščene v polno zrelost. Pri veliki razraščenosti lata stranski poganjki ne dozorijo ali dozorijo veliko kasneje od glavnih, zaradi česar je čas žetve težko izbrati. Kadar je žetev prepozna, se zrelo latje osipa, če pa oves žanjejo prezgodaj, je lahko premalo zrel in vsebuje preveč vlage. Posebnost ovsa je tudi v tem, da je zrel, ko je bilka še zelena. Iz teh razlogov so oves v preteklosti želi, ko je zrnje prehajalo iz voščene v polno zrelost. Zaradi velike vsebnosti vode v steblih in listih so delali manjše snope, ki so jih tudi ohlapneje povezali, s čimer so preprečili plesnenje ovsa. Pridelek so nato sušili na njivah ali v kozolcih, omlatili in zrnje dodatno sušili.Svetovna in Slovenska Pridelava
Zaradi mehanizacije, ki je po večini sveta izpodrinila obdelovanje kmetijskih površin s pomočjo živine, je svetovna pridelava ovsa od začetka šestdesetih let 20. stoletja začela strmo upadati. V ZDA je bilo največ, 18.413.196,7 hektarov kmetijskih površin zasejanih z ovsom leta 1921. Do leta 1955 je površina nihala med 14 in 16 milijoni hektarov, od takrat naprej pa je konstantno padala. Globalni trend pridelave ovsa se je v zadnjih letih ustalil. Porast pridelave je bila zabeležena v naslednjih državah: Nova Zelandija (66,67 %), Ruska federacija (24,16 %), Kanada (15,67 %), Avstralija (14,29 %), ZDA (14,10 %), Urugvaj (8,57 %), Čile (6,25 %), Brazilija (5,26 %) in Evropska Unija (1,64 %).
Uporaba Ovsa
Oves v Prehrani Ljudi
Ovsena moka vsebuje relativno malo vode (1 %) in precej beljakovin (14 %), maščob (6 %), celuloze (2 %), škroba (65 %) in pepela (2 %). Kljub temu, da je ovsena moka precej siromašna z lepkom, vsebuje specifično beljakovino avenin, ki pozitivno deluje na človeški organizem, zato so mnoge države v svetu uvedle v redno prehrano prebivalstva ovsene kosmiče. Izraz "rolled oats" v angleščini pomeni navadni ovseni kosmiči. Kosmiči so primerni za pripravo kašaste hrane, imenovane v angleščini porridge (tudi oatmeal) in v nemščini haferflocken. Ovsena kaša, ovseni kosmiči in zdrob so visoko hranljive polnovredne jedi. Ovsena moka se včasih v izjemnih primerih uporabi tudi za pripravo kruha.
Oves kot Krma za Živali
Oves je danes najbolj prepoznan kot krma za konje. V preteklosti je veljalo pravilo, da naj bi se težki vlečni konji krmili s 5 do 6 kilogrami ovsenega zrnja, 3 do 4 kilogrami sena ter 1 do 1,5 kg slame dnevno. Konji za kmetijska opravila naj bi se krmili s 5 do 6 kg ovsa ter nekoliko več sena in slame, tovorni konji pa z 8 ali več kilogrami ovsa, 7 kg sena ter 2 kg slame dnevno. V sodobni literaturi se za konjsko krmo oves sicer ne odsvetuje, vendar pa se priporoča le do 1 kg ovsa na dan v več manjših obrokih.