Morski psi (znanstveno ime Selachii) so fascinantna skupina hrustančnic, ki spadajo v podrazred Elasmobranchii (morski psi in skati). Od ostalih rib se ločijo predvsem po svojem edinstvenem skeletu, ki je v celoti sestavljen iz hrustanca namesto kosti, kar je značilno tudi za raže in skate.
To jim omogoča izjemno prilagodljivost in lahkost, hkrati pa ohranja trdnost. Njihova telesa so izjemno dobro prilagojena na življenje pod vodo ter učinkovito iskanje plena. Na Zemlji obstaja približno 520 različnih vrst morskih psov, razdeljenih v 9 rodov, ki so razširjeni po vseh vodnih biomih.
Znanstvena klasifikacija in evolucija
Veliki beli morski pes (Carcharodon carcharias) velja za največjo plenilsko ribo na svetu. Njegovo znanstveno ime, ki ga je prvotno katalogiziral Carlos Linnaeus leta 1758 kot Carcharodon Carcharias, je bilo leta 1873 izenačeno z generičnim imenom Carcharodon, ki mu ga je dal Andrew Smith leta 1833. To bitje spada v razred Chondrichthyes (iz grškega khóndros, "hrustanec" in ikhthýs, "riba"), kar poudarja hrustančno sestavo njihovega okostja.
Razred Chondrichthyes predstavlja eno najstarejših ras vretenčarjev, z zgodovino, dolgo več kot štiristo milijonov let. Veliki beli morski pes naj bi se pojavil v miocenu, saj najstarejši fosili segajo približno šestnajst milijonov let nazaj. Kljub temu je evolucijski razvoj velikega belega morskega psa še vedno predmet znanstvenih razprav.
Nekdaj so mnogi znanstveniki zaradi podobnosti med fosilnimi ostanki in impresivne velikosti obeh vrst menili, da sta veliki beli morski pes in izumrli Carcharodon megalodon tesno povezana. Vendar nove hipoteze, podprte z najdbo nedotaknjenega sklopa čeljusti z 222 zobmi in vsemi 45 vretenci Carcharodon hubbelli leta 1988, kažejo, da je veliki beli morski pes veliko tesneje povezan s starodavno vrsto morskega psa mako. Najnovejše hipoteze pa C. megalodon povezujejo z rodom Carcharocles, ki vključuje tudi druge morske pse, kot je sam Megalodon.
Izumrli predniki: Megalodon
Prazgodovinski predniki morskih psov so plavali v svetovnih oceanih že pred milijoni let. Med njimi je izumrl morski pes Megalodon (Carcharodon megalodon), ki je živel pred 5 do 25 milijoni let. Dokaz za njegov obstoj so le velikanski zobje, saj je imel okostje iz hrustanca, ki dokaj hitro razpade. Zobe Megalodona so našli v Avstraliji, Afriki, Ameriki in v Evropi, in so bili dolgi do 20 cm. Predvideva se, da je Megalodon meril okoli 25-31 m v dolžino, imel repno plavut visoko preko 4 m in hrbtno plavut visoko 2 m, ter tehtal do 100 ton. Iz najdenih zob so sestavili čeljusti, široke 2 m in visoke 3 m, kar potrjuje Megalodona kot največjega plenilca, ki je kdaj koli živel na Zemlji. Vzrok za njegovo izumrtje še ni točno znan.
Anatomija in značilnosti
Telo morskega psa je podolgovato in čokato, nos je kratek, stožčast in izbočen. Usta so velika in okrogla, podobna loku. Morski psi nimajo plavalnega mehurja, zato so prisiljeni biti v nenehnem gibanju, da se ne bi potopili na dno morja. Manjka jim tudi operkulum za uravnavanje pretoka vode, zato se v primeru mirovanja utopijo.
Zobje
Zobje morskih psov so ogromni, trikotne oblike in nazobčani, podobni žagam. Za razliko od drugih morskih psov pri velikem belem morskem psu ni ločevanja ali zmanjšanja katerega koli zoba; celotna čeljust je opremljena z poravnanimi zobmi, sposobnimi grabljenja, rezanja in trganja. Sedišče zoba nima korenine in je razcepljeno, kar mu daje značilen videz konice puščice. Zobje sicer rastejo vse življenje in se menjujejo na 8 do 15 dni. Trdota zob je enaka trdoti jekla. Večje žrtve morski pes ne pregrizne, temveč prereže z gibi glave levo in desno.
Koža in čutila
Koža morskega psa je prekrita z ostrimi luskami, ki so na otip podobne smirkovem papirju, za razliko od gladkih lusk rib. Oči morskega psa so majhne, okrogle in popolnoma črne. Morski pes lahko vidi na blizu in na daleč, razločuje barve ter si zapomni obliko predmeta za dalj časa. Ker ima t. i. sistem za ojačitev svetlobe, lahko vidi tudi pri slabi svetlobi, celo bolje kot katera koli druga žival na Zemlji, zaradi tisočev večkotnih ploščic v očeh, prekritih s snovjo, ki deluje kot posrebritev zrcala.
Morski psi imajo izredno razvit voh, saj lahko zaznajo deset milijonkrat razredčene snovi na razdaljo preko 400 m in celo določijo smer izvora vonja. Na glavi morskega psa so številne pore, ki vsebujejo elektroreceptorje. S tem organom morski pes zazna še tako šibko električno polje, ki ga proizvajajo živa bitja, še posebej med krčenjem mišic. To mu omogoča, da najde tudi skrit plen, ki ga z očmi ne vidi. Ta organ lahko služi tudi za orientacijo, saj morski pes med plavanjem oddaja električne valove, odvisne od smeri plavanja glede na zemeljsko magnetno polje.
Pobočnica morskega psa se nahaja na obeh bokih živali in poteka od oči do vrha repne plavuti. Sestavljena je iz množice celic s tankimi nitkami, nameščenih v porah kože in pokritih s sluzjo. Zaznava valovanje v vodi, ki ga povzročajo premikajoča se telesa, kar morskemu psu z veliko natančnostjo omogoča določitev vira valovanja (ribe ali človeka).
Razmnoževanje in življenjska doba
Morski psi se razmnožujejo na tri različne načine, odvisno od vrste: nekateri se skotijo živi, drugi se razvijejo v jajčecu v materinem telesu in se nato skotijo živi, tretji pa se razvijejo v jajcu v ovojnici, ki jo skoti samica. Povprečna življenjska doba morskega psa je okoli 35 let, čeprav nekatere vrste živijo tudi do 70 do 100 let.
Habitat in migracije
Beli morski pes naseljuje tople in zmerne vode večine oceanov, predvsem območja epikontinentalnega pasu, blizu obale, kjer je voda plitka. V teh območjih obilna svetloba in morski tokovi povzročajo koncentracijo živali, kar za morske pse pomeni večjo količino hrane. Raziskave so pokazale, da se veliki beli morski psi iz Kalifornije selijo v regijo med Baja Californio in Havaji, imenovano "Café of the White Shark", kjer preživijo vsaj sto dni na leto, preden se vrnejo v Baja Californio. Med prečenjem plavajo počasi in se potapljajo do približno 900 metrov globine. Po vrnitvi spremenijo svoje vedenje in delajo kratke potope do približno 300 metrov za približno 10 minut. Razlog za selitev še ni znan, pripisujejo jo sezonskemu hranjenju ali razpoložljivosti paritvenih območij.
V Sredozemskem morju se je distribucija velikega belega morskega psa precej zmanjšala zaradi prekomernega ribolova, izginotja morskega meha in onesnaženja. Njegova distribucija sovpada s selitveno potjo modroplavutega tuna in mečarice ter obstojem ozemlja tjulnjev ali morskih želv, pa tudi z razpoložljivostjo plitvih voda v bližini obale.
Interakcije s človekom in ekološka vloga
Morski psi so na vrhu prehranjevalne verige ter se hranijo z bolnimi in šibkejšimi prebivalci morij, s čimer ohranjajo populacijo zdravih in močnejših v ustreznih količinah. Kljub popularni podobi divjega ubijalskega stroja, ki je pogosto pretirana, so morski psi izjemno pomemben del morskega ekosistema.
Napadi morskega psa na ljudi so redki in se pogosto zgodijo ob zori ali mraku, ko je vidljivost slaba. Večja je verjetnost, da vas zbije avto, zadane strela ali ugrizne pes, kot pa da doživite napad morskega psa. Na žalost se zaradi komercialnega ribolova, strahu in splošnega mnenja, da so le velika nadloga, populacija morskih psov iz leta v leto zmanjšuje. Ponekod po svetu so lov na morske pse že prepovedali ali le omejili, vendar nadzor nad lovom pogosto ni dovolj strog.