Praznična slovenska peka ne zajema le priprave potic, temveč je tu tudi poprtnik, ki ga tradicionalno pečemo v božičnem času. Poprtnik je tradicionalni okrašeni hlebec, ki je obredni božični kruh in napoveduje dobro letino, blagostanje ter vse dobro v prihodnjem letu.
Kaj je poprtnik? Imena in pomen
Poprtnik, žúpnik, župnek, poprtnják, bôžič, božíčnik, mížnik, nám(i)žnik, pomížnik, stólnik, postólnik ... Imen za praznični kruh iz boljšega testa je ogromno. Po pojasnilih Metke Starič iz Zavoda Parnas, ki skrbi za ohranjanje dediščine peke poprtnika, to pomeni, da so ga poznali širom današnje Slovenije in širše. Gre za kruh, običajno v obliki hlebca, okrašen z različnimi testenimi figuricami, ki je moral biti nekoč na mizi od božiča do 6. januarja, ko velik del kristjanov praznuje praznik sv. treh kraljev. Kruh je bil pokrit s prtom, od koder tudi njegovo najbolj znano ime, razloži Metka Starič, torej podpŕtnik.
Sicer pa mu rečejo tudi miznjek, namiznjek, mižnjek, božični kruh, božičnak, župnik. To ime je dobil po starih slovanskih enotah - torej iz besed župa, županija, župan, ki so povezane s starimi slovanskimi skupnostmi. Poprtnik je nedvomno najstarejši in najbolj čaščen slovenski obredni kruh, ki je prepreden z obredi, ki jih sploh na podeželju ljudje še vedno ohranjamo. Janez Bogataj v delu "Taste Slovenia" poprtnik opiše kot tradicionalno okrašen hlebec, ki se ga deli v družini, prijateljem in celo živalim.
Zgodovina in razširjenost
Po ljudskem prepričanju izvira poprtnik že iz predkrščanskega obdobja. Prve omembe poprtnika kot poprtnjaka ima jezikoslovec Hieronim Megiser v svojih slovarjih, kar je bilo leta 1592 in 1603. Se pravi, konec 16. stoletja obstaja poprtnjak, ki je preveden v druge jezike kot daritvena pogača. Že Trubar pred tem piše, da so Devici Mariji "pogače in opovitice nosili", Valvasor pa v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689 omenja poprtnik ob boku potice kot del božičnih običajev.
Po Sloveniji je ohranjenih zelo veliko imen za ta kruh, skoraj po celi Sloveniji - razen Prekmurja in Primorske, kjer tega ni - kar pomeni, da so ga povsod tudi pekli. Vendar se je do danes neprekinjena tradicija peke poprtnika ohranila bolj v osrednji Sloveniji, v delu Dolenjske, Notranjske in v manjšem delu Štajerske. Torej, relativno majhen del Slovenije ima še vedno to neprekinjeno tradicijo, jo pa na novo oživljajo tudi v nekaterih drugih delih.
Peka poprtnika je sicer svetovna dediščina; sploh pri slovanskih narodih je bil ta kruh nekaj posebnega, lepo okrašen in posvečen obrednim namenom. Tudi Srbi, recimo, pečejo poprtnik. Na Hrvaškem so s pomočjo Zavoda Parnas svoj poprtnik oziroma božičnik z Žumberka in župnik iz Prezida vpisali v register.
Priprava in sestavine
Poprtnik pripravimo iz boljšega kvašenega testa. To pomeni, da se zamesi z jajci in z mlekom. Moka mora biti bela, in dodaja se sladkor - gre za sladek kruh. Nekatere gospodinje dodajo tudi vaniljev sladkor, malo ruma in limonine lupinice, vse, kar so posebnega nekoč imeli. Danes bel kruh ni neka vrednota, bolj cenimo črn kruh kot belega, ampak takrat, ko bele moke niso imeli, so si jo včasih celo šli izposodit, da je bil ta poprtnik res lahko bel, iz bele moke.
Poprtnik je okrogel, pečen kot hlebec ali v posodi in brez nadeva. Če se peče v posodi, pomeni, da bo višji, kar je bilo spet povezano z verovanji: "Višji poprtnik mi bo uspel, boljša bo ta letina." Vse sestavine za testo damo v posodo mešalnika in zamesimo testo. Nato iz dveh tretjin testa oblikujemo hlebec in ga preložimo vzhajati na pladenj, obložen s papirjem za peko. Večina gospodinjstev je spekla od enega do treh božičnih kruhov, ki so jih izdelovali tudi iz različnih vrst moke - pšenične, ržene in ajdove.
Okraševanje in simbolika
Za poprtnik je praviloma značilno okraševanje hlebca. Na vrhu je okrašen s testenimi okraski, ki se razlikujejo od hiše do hiše in imajo vsak svoj pomen. Najbolj pogost motiv po celi Sloveniji so ptički, in teh je po navadi toliko, kot je otrok pri hiši. Pri nekaterih so trije ptički, ki simbolizirajo svete tri kralje. Ti ptički, ponekod tudi golobice (iz krščanskega izročila), so res najpogostejši motiv.
Pomembne so tudi kite, ki povezujejo družino, in so v nekaterih družinah mišljene kot Kristusova krona. Potem so tu še razne ograje, venčki, motivi iz rastlinskega in živalskega sveta. Sem spadajo smreke, rožice, sonček kot znanilec novega leta. Sonce je v tem času najšibkejše, zato tudi ta želja po Soncu, da se znova pojavi, po tem, da bo dobra letina. Vse to se je kazalo na poprtniku. Pri Hrvatih se dajejo gor tudi štirinožne živali in sode (v vinorodnih deželah). Zanimivo je, da je etnograf Jožef Rudež že v 19. stoletju opisal, da so takrat še dajali štirinožne živali tudi na ribniški župnik, omenja pa tudi Gospodarčka, nekakšnega hišnega bogka, torej nekoga, ki je varoval ognjišče v kuhinji. Po nekaterih izročilih mora biti na poprtniku za vsakega otroka ena testena ptička.
Obredje, verovanja in šege
Ta božični kruh je tesno povezan s krščansko, torej versko tradicijo, in se peče zgolj v božičnem času. V velikolaških koncih in Dobrepolju se poprtnik vedno peče na tretji sveti večer, torej pred svetimi tremi kralji. Zvečer se speče, zjutraj se potem razreže. Poprtnik je bil pokrit s prtom, dokler ga niso razdelili družini in živini na svete tri kralje, 6. januarja. Danes ne stoji več vedno na mizi, ampak ga običajno shranijo na hladno. Dobijo ga vsi družinski člani, še danes se da tudi živini, ki je v hlevu.
Po Sloveniji so različne prakse: Nekateri ga spečejo za božič in ga potem pustijo in blagoslavljajo na vse tri večere, drugi ga spečejo za božič in ga takoj pojedo, za novo leto pa spečejo drugega. Metka Starič poudarja, da se ga danes večinoma poje takoj, še svežega. Razreže ga ponekod mati, drugod oče, pred rezanjem pa ga še blagoslovi, običajno s tem, da ga prekriža z nožem. Poprtnik se vedno reže, ne lomi kot pogača, in sicer kot torta ali pa se najprej prereže na pol in nato naprej.
Šege in vedeževanje
V preteklosti so vsakomur, ki je okoli božiča obiskal slovenski dom, postregli poprtnik. Mladi samski moški so to izkoriščali za obiskovanje deklet, saj naj bi se tisti, ki bo pokusil devet različnih poprtnikov, v naslednjem ali istem letu poročil. Poprtnik so uporabljali tudi za vedeževanje: tista stran kruha, kjer je počila skorja, je nakazovala, iz katere smeri bo bodoči ženin prišel v hišo.
V naših krajih se s poprtnikom tudi merimo, kar pomeni, da se odreže en kos, da ga damo otroku na glavo in na podboju pri vratih zarišemo črtico. Po verovanju bo do naslednjega leta otrok do te črte zrasel. Sploh po Dolenjskem je bil pogost običaj, da mama ali oče dvigne kos poprtnika v zrak in potem otroci skačejo do njega. Višje kot skačejo, več bodo zrasli v tistem letu. Tudi velikost kosa, ki ga je prejel otrok, je prerokovala, koliko bo otrok zrasel v prihodnjem letu. Zanimivost: V nekaterih vaseh so verjeli, da mora biti poprtnik tako velik, da se za njim lahko skrije gospodar hiše.
Ljudje so verjeli, da ima poprtnik zdravilno in celo magično moč. V nekaterih gospodinjstvih so poprtnik hranili tudi po svetih treh kraljih in ga dajali živini v primeru bolezni. Drobtine poprtnika, raztresene po polju, so naredile zemljo bolj rodovitno, drobtine, vržene v vodnjak, pa so preprečile sušo.
Ohranjanje tradicije in vloga Zavoda Parnas
Po drugi svetovni vojni je poprtnik počasi nadomestila potica, vendar se je ob koncu 20. stoletja tradicija izdelovanja poprtnika ponovno obudila. Ministrstvo za kulturo RS je leta 2013 pripravo poprtnika vpisalo v Register nesnovne kulturne dediščine. Zavod Parnas iz Velikih Lašč deluje kot nosilec tega izročila in je vpisan v register nesnovne kulturne dediščine pri ministrstvu za kulturo. Njihov namen je povezovati vse nosilce tega običaja v Sloveniji.
Danes je v registru vpisanih 15 skupin nosilcev dediščine po Sloveniji, ki delujejo v okviru kulturnih in turističnih društev, v društvih kmetic in podeželskih žena ali kot samostojne nosilke. Te skupine imajo svoje predstavnike, ki so prostovoljci v Parnasu, sicer pa skupine delujejo povsem samostojno. Vsaka skupina na terenu odloča po svoje, se pa vsako leto dobijo na skupnem srečanju. Letos so imeli temi, kako zadržati mlade in o sami obrednosti tega kruha.
Za ohranjanje tradicije Zavod Parnas organizira redne delavnice, sodeluje z vrtci in šolami. Posneli so tudi 10-minutni film "Priprava božičnega kruha". Nastanek pobude sega v leto 2012, ko so se v Interpretacijskem centru Rob srečale skupine gospodinj. Gospa Vanja Damjanič je v gostilni Pri Kuklju prirejala razstave tega kruha, s čimer je tradiciji dala težo in zavedanje o njeni pomembnosti. Ko so se razstave nehale, so se gospodinje zavedale, da je treba nekaj narediti, da se ta tradicija v največji meri ohrani. Nada Lunder je na primer začela peči poprtnik, ko se je poročila in preselila v Dobrepolje, kjer so jo praznični kruh naučile pripravljati podeželske žene. Poprtnik so pekle tudi babice mladih gospodinj Špele Kodrič, Jane Prijatelj in Vesne Hrovat iz okolice Šentruperta, ki ga danes pečejo same in bodo znanje prenesle tudi otrokom.
Zavod Parnas želi v Sloveniji ohranjati te naše posebnosti, da nas ne bi globalizacija preveč uničila, saj je vsaka vas imela svoj način krašenja, celo vsako gospodinjstvo. Poudarjajo, da se s poprtnikom ne sme zgoditi, da bi postal zaščitena blagovna znamka kot belokranjska pogača, saj je to naša kulturna dediščina, ki jo lahko peče vsak, ki bo z nekim obrednim namenom spekel božični kruh, in mu lahko reče poprtnik ali župnik. Pomembno je ločiti, kaj je pomembno zaradi gostinstva in blagovnih znamk, in kaj je naša kulturna dediščina, za katero je pomembno, da jo ohranjamo, ker je to naša identiteta.
Poprtnik in splošni pomen obrednega kruha
Obredni kruh ni samo kruh. Je daritev, je tiha molitev gospodinje in je nevidna nit, ki povezuje tiste, ki sedijo za mizo, s tistimi, ki so tam sedeli pred stotimi leti. Ko zadiši iz peči ob božiču ali veliki noči, to ni le vonj po pečenem testu - je vonj po varnosti, tradiciji in spoštovanju do zemlje, ki nam je dala zrno.
V naših krajih je kruh od nekdaj veljal za nekaj svetega. Če je košček padel na tla, so ga pobrali in poljubili. Če se je hiša gradila, se je vanjo najprej prineslo hleb kruha in sol. Poprtnik je imel svoj namen, z njim so nagovarjali tudi svoje prednike, da bi jim pomagali, da se bo leto lepo izteklo. Obredni kruh nas uči, da so v življenju stvari, ki si zaslužijo naš čas. Priprava poprtnika ni opravilo, ki bi ga opravili med gledanjem televizije.
Peka obrednega kruha je del naše identitete. Je najokusnejši del naše zgodovine, ki ga lahko (in moramo) ohraniti v svojih kuhinjah. Potica je pa neka kulinarična posebnost z različnimi nadevi, zaradi česar je lažje "preživela". Pri poprtniku pa stopimo en korak nazaj, s skromnostjo in hvaležnostjo do naših prednikov, ki so to res znali ceniti, in se tudi mi zadovoljimo s tem, da je to "samo" zelo dober kruh.