Nizki fižol je vsestranska vrtnina, ki ne potrebuje lastne gredice in ga je mogoče uspešno umestiti med različne vrste zelenjave. Na dobro pognojenih vrtovih nizki fižol običajno ne potrebuje dodatnega gnojenja. Pomembno je poudariti, da fižola nikoli ne dognojujemo z mineralnim dušikom, saj mu to bolj škodi kot koristi.
V vročih poletnih dneh je fižol potrebno zalivati, in sicer največ dvakrat na teden, pri čemer mora zemlja ostati vlažna vsaj 20 cm globoko.
Optimalen čas za setev in sajenje
Seme fižola pred setvijo čez noč namočite v mlačno vodo, kamilični ali žajbljev čaj. Fižol na vrt sejemo od konca aprila do konca avgusta. S setvijo fižola ne hitite, saj za kalitev potrebuje topla tla. Vzgojite ali kupite lahko tudi sadike fižola s koreninsko grudo, ki jih posadite na vrt v maju.
Agronomka Miša Pušenjak svetuje, da lahko fižol za pobiranje strokov sejemo vse do konca avgusta, nizkega za pridelavo zrnja pa do začetka avgusta. Priporočljivo je, da setev opravimo večkrat v sezoni, da podaljšamo sezono svežega pridelka. V primerjavi z nizkimi sortami je visoki fižol občutljivejši na nizke temperature tal, zato ga v povprečno toplih letih začnemo sejati na gredice po prvem maju. Sejemo ga lahko vse do srede junija.
V hladnejših območjih se priporoča setev konec aprila ali v začetku maja, možno pa je tudi sejati v juniju, da bi se izognili tveganju poznih zmrzali. V južnejših regijah je setev lahko prej, celo mesec dni prej. Fižol že med kalitvijo zahteva več toplote, zato ga posadite po 3-5 semen v skupino na prosto v začetku meseca maja. Semena pred sajenjem namočite v mlačno vodo za 12 ur. Fižol posadite na stalne grede, ko se tla ogrejejo nad 12°C in minejo spomladanske pozebe. Pred sajenjem grede pognojite s kompostom. Za nizke sorte fižola, kot je nizek stročji fižol Dior, lahko s sajenjem začnete spomladi, ko so nevarnosti pozebe že mimo. Če želite zagotoviti večkratne pridelke, sadite fižol v več manjših intervalih skozi sezono.
Nizek stročji fižol na prostem sejemo od konca aprila do konca avgusta, zrnatega pa do začetka avgusta. Visoki stročji fižol sejemo od začetka maja do sredine junija. Sadike vseh vrst lahko vzgojite tri tedne prej.
Kombiniranje z drugimi vrtninami (kapusnicami)
Nizki stročji fižol je najbolje saditi ob rastline, ki se počasi razvijajo, tako gredice niso prazne, saj jih fižol hitro prekrije. V domačih vrtovih je vse bolj viden med gredicami zelja, ohrovta, ali cvetače, brokolija in drugih kapusnic. Nizek fižol lahko sadite tudi ob jagode, solato, rdečo peso, zeleno.
Zrnate stročnice v vrtu prištevamo med izrazite ugodilke za tla. S pomočjo fižola popestrimo in izboljšamo kolobar. Fižol je dober predposevek za večino drugih vrst zelenjave, ki porabijo ustvarjen dušik v zemlji. Velike porabnice hranil, tudi dušika, kot so kapusnice (zelje, ohrovt, cvetača, brokoli), plodovke (kumare, bučke, paprika, paradižnik), gomoljnice (krompir) s pridom porabijo v tleh nakopičen dušik po pridelavi fižola za oblikovanje glav, plodov in gomoljev.
Nizek fižol je dober sosed tistih zelenjadnic, ki se počasi razvijajo in jih sadimo na večjo razdaljo, denimo belo zelje, ohrovti, tudi krompir. Z nizkim fižolom zapolnimo prostor, dokler se ne strnejo vrste ali krompir po zadnjem osipanju počasi že zapušča grede. Visok fižol rastlinam tudi nudi senco, kar je dobrodošlo solatnicam, cvetači, brokoliju, zelo prav pride koruzi, ki ji zelo ugaja mešan posevek z visokim fižolom, ki se lepo ovije po visokih rastlinah koruze.
Med dobre sosede fižola spadajo: koruza, bučnice, solata, radič, kapusnice, krompir. Slabi sosedje pa so: grah, bob, česen, čebula, por. Za fižol velja, da se ga nikoli ne seje ali sadi na isto mesto več let zaporedoma.
Gnojenje
Metuljnice, botanična družina, v katero sodi fižol, si s pomočjo bakterij, ki živijo na njihovih koreninah, same obogatijo tla s hranilom dušikom iz zraka, zato fižola ne gnojimo. Za nizki fižol velja, da ne prenese niti dognojevanja tal v isti sezoni z domačim kompostom, medtem ko ga visokim sortam in turškemu fižolu lahko nekaj dodamo, a ne več kot 2 l na kvadratni meter. Oskrbo rastlin s hranili spodbudimo z rednim okopavanjem tal.
V dobri zemlji nizki fižol ne potrebuje gnojenja. Ne uporabljamo hlevskega gnoja ali domačega komposta. Visokemu fižolu lahko dodamo manjše količine domačega komposta ali dobro preperelega hlevskega gnoja. Spomladi obema koristi zalivanje z algino brozgo.
Razdalje setve in sajenja
Nizki fižol sejemo v vrstice, ki so med seboj oddaljene najmanj pol metra, v vrsti naj bo med zrni od 3 do 4 cm presledka. Nasad visokega fižola je bolj zračen in zdrav, če je posajen ob žičnici. Navpične vrvice so nanjo privezane od 15 do 20 cm narazen, ob vsako posejemo po dve zrni. Če mu za oporo namenimo lesene prekle, zadostuje okoli ene od 6 do 10 zrn, odvisno od bujnosti sorte.
Nizki fižol sejemo v vrste, ki morajo biti med seboj oddaljene od 30 do 50 centimetrov, odvisno od sorte, da se rastlinam zagotovi dovolj prostora za rast in razvoj. Ta ureditev olajša vzdrževanje in nabiranje, kar omogoča dobro kroženje zraka in sončne svetlobe med rastlinami. Če sadimo fižol v vrstah, naj bo razmik med semeni 60 cm. Pritlikave nizke sorte fižola pa sadimo 25 do 50 cm narazen.
Pri popenjavih sortah fižola okoli prekle ali druge opore posadimo nekaj semen fižolov 15 cm narazen.
Skrb za rastline in zalivanje
Fižolu godi toplota, slabo pa prenaša ekstremno poletno vročino in sušo. Ne sejemo ga na vetrovne in senčne lege. Nežna stebla nizkega fižola lahko v vetru poležejo, stroki se dotikajo tal, so umazani in izpostavljeni boleznim. Fižol torej prvič sejemo na prosto konec aprila ali v začetku maja in pri tem upoštevamo možnost nizkih spomladanskih temperatur, tudi slan.
Bolj kot toplota zraka je pomembna temperatura tal, ki mora za setev biti blizu 15 °C. Fižolova zrna v tem primeru vzklijejo v 7 do 10 dneh. Mlade rastline zavarujemo s kopreno. V času poletne setve nas ne skrbijo prenizke temperature tal in zraka. Večja težava so lahko v času vznika previsoke temperature zraka in presuha tla. Tla namočimo pred setvijo nizkega fižola, posevek pa prekrijemo s prekrivko do oblikovanja dveh do treh listov. S tem poskrbimo za dobro zavarovanje tal pred izsuševanjem in pred naletom fižolove muhe. Na tak način zrnom nizkega fižola omogočimo optimalen, enakomeren in hiter vznik zaradi rahlih tal, ki nimajo skorje zaradi sloja prekrivke.
Skozi celotno rastno dobo na gredicah, v sadilnih vrečah, visokih gredah in loncih je potrebno pri fižolu redno vzdrževati stalno vlago, saj s tem omogočamo lep in enakomeren razvoj strokov. Če fižolu primanjkuje vode, začnejo cvetovi odpadati in stroki se ne razvijejo. Priporočljiva je zastirka za vrt, ki pomaga, da so tla vlažna. Ko rastline fižola dosežejo višino 30 cm, ne pozabite stebel osipati na prib. 15 cm višine.
Potrebuje veliko vode, posebno v času cvetenja. Zalivamo enkrat do dvakrat na teden do globine 20 cm. Ne zalivamo po listih in cvetovih.
Ukrepi v pridelavi kmetijskih rastlin po nizkih temperaturah
Bolezni in škodljivci
Ko se ukvarjamo z vzgojo strokov in semen fižola, se soočamo z različnimi izzivi. Dva pogosta škodljivca, ki pogosto ovirata rast in razvoj rastlin, sta polž in listne uši. Poleg škodljivcev se lahko pojavijo bolezni, kot so fižolova rja, bela plesen in bakterijska plesen, ki pomembno vplivajo na pridelek in kakovost pridelka, še posebej, če se ne držimo dobrega kolobarjenja.
Škodljivci:
- Polži: Pogosto se pojavljajo v vlažnih pogojih in se hranijo z listi in stebli rastlin.
- Črne listne uši: Majhne žuželke, ki se hranijo z rastlinskim sokom, kar lahko povzroči rumenenje, zvijanje in padanje listov.
Bolezni:
- Mastna fižolova pegavost: Povzroča rjave ali črne lise na listih.
- Fižolova rja: Pojavijo se rdečkasto rjavih madežev na listih, zlasti na fižolu, posejanem skupaj s koruzo.
- Bela plesen: Pojavlja se kot bela plast na listih, steblih in strokih.
- Bakterijska plesen: Povzroča rjave lise na listih, gnitje korenin in plodov.
Za preprečevanje in zaščito rastlin pred temi boleznimi lahko uporabimo organska sredstva. Sredstvo "Polži STOP" vsebuje naravne sestavine, ki odbijajo polže in krepijo rastline. "Škodljivci STOP" vsebuje naravne rastlinske izvlečke, ki krepijo rastline in povečujejo njihovo odpornost na škodljivce, kot so črne listne uši. Sredstvo "Bolezni STOP" ima preventivni in dolgotrajni učinek ter vsebuje naravne sestavine, ki omogočajo rastlinam, da razvijejo lastno odpornost na bolezni.
Pobiranje in shranjevanje
Stročji fižol pobiramo redno in sproti, vse dokler rodi, ker tako cveti še naprej. Ob pobiranju ga ne trgamo ampak pazljivo odstranjujemo. Nabiranje mladih strokov spodbuja rastlino, da cveti in ustvarja nove stroke, kar zagotavlja obilen pridelek med rastno dobo. Stroki fižola, ki zorijo, ostanejo na rastlini, dokler ne dozorijo v popolnoma razvite suhe stroke. Ta postopek običajno traja od 7 do 13 tednov, odvisno od sorte in pogojev vzgoje.
Nizek fižol za zrnje nabiramo, ko se stroki na rastlini posušijo. Ko suhega zrnja ne moremo več prebosti z nohtom, je primerno za pobiranje. Ko poberemo zadnji pridelek, nadzemni del porežemo (ne pulimo iz zemlje), da korenine ostanejo v tleh. Zaradi sposobnosti vezave dušika iz ozračja s pomočjo simbiotskih bakterij, prisotnih na koreninah, predstavljajo bogat vir dušika za vrtna tla in zelenjavo, ki bo prevzela gredo.
Sveže nabrani mladi stroki so najboljši in pričarajo svežino sezonske zelenjave. Na hladnem počakajo teden dni. Klasično se viške stročjega fižola shranjuje s kisom v kozarce. Mlada (sveža) zrna se odlično shranijo, če jih zamrznemo, zrela in suha pa shranimo v kozarce. Med skladiščenjem suhega fižola je možno, da ga napade hrošček fižolarja. Danes je zelo pogosto, da zamrznemo tudi suh fižol. Zamrznjena zrna še vedno odlično kalijo, če jih bomo uporabili za seme naslednjo sezono.
Vrste fižola
Poznamo veliko različnih barv strokov in semen; stroki so lahko rumeni, zeleni, vijolični ali pisani, stroki pa ploščati ali okrogli. Pri nas smo dolgo pridelovali nizek fižol dveh sort, in sicer berggold z rumenimi in top crop z zelenimi, okroglastimi stroki. Danes so na voljo nove sorte, med njimi doge, antea in podobno.
Za pridelavo stročjega fižola mora strok biti brez močno izražene niti in brez notranje membrane ali luskinaste opne, ki se oblikuje v notranjosti stroka okrog fižolovega zrna. Pri fižolu za zrnje se v notranjosti stroka oblikuje močneje izražena pergamentna membrana, ki stroku, ko je zrel, omogoči, da poči in ga zato laže luščimo. Pri fižolu za zrnje je barva cveta sortna značilnost: če so cvetovi barvasti, bo zrnje fižola barvasto. Beli cvetovi nakazujejo na belo zrnje fižola. Fižol s pisanimi stroki je praviloma namenjen spravilu zrnja.
Slovenci smo vzgojili številne domače sorte predvsem visokega fižola, v zadnjih desetletjih pa tudi nizkih sort. Visoke domače sorte so ptujski maslenec, jeruzalemski, jabelski pisanec in savinjski sivček. Med nizkimi na seznamu domačih sort nimamo tako starega predstavnika, kar potrjuje, da je nizek fižol po razširjenosti v pridelavi mlajša zelenjadnica. Nizke sorte pridelujemo večinoma za spravilo strokov, manj pogosto za zrno, visokega pa za zrnje in stroke.
Najbolj znane nizke sorte fižola pri današnji vzgoji sadik pa so nizki stročji fižoli Cannelino in Maxi in Dior ter fižol za zrnje Borlotto lingua di fuoco nano.
Med vrstami fižola izpostavljamo še azuki fižol, črno sojo in mungo fižol, ki obogatijo jedi z okusom in prinašajo koristi za zdravje. Leča in čičerika, čeprav nista fižol, sta prav tako prilagodljivi stročnici, ki ju je enostavno vzgojiti.
