Zdi se, da slovenski potrošniki v trgovinah in pri lokalnih proizvajalcih vse bolj iščejo doma pridelano zelenjavo. Kljub temu raziskave potrošniških organizacij kažejo drugačno dejstvo: v Sloveniji še vedno kupujemo tisto, kar je najceneje in prihaja iz tujine.
Trenutno stanje na trgu in izzivi samooskrbe
Zakaj je takšno stanje, pojasnjujeta Mario Kurtović, lastnik podjetja Panorganix, in njegov poslovni partner Niko Miholič. Poudarjata, da slovensko kmetijstvo trenutno ne zmore ponuditi dovolj zelenjave za celoletno porabo, saj je samooskrba z zelenjavo najnižja od vseh kmetijskih panog. Glavna težava je predvsem v načinu pridelave.
Slovenski zelenjadarji ponujajo zelenjavo zgolj v času sezone, tj. poleti oziroma kakšen mesec prej in kasneje. V tem obdobju je na voljo tudi veliko zelenjave iz tujine, kar pomeni ogromno ponudbe in posledično nizke cene. Hkrati imajo ljudje v tem času veliko zelenjave doma na vrtu, od starih staršev ali sosedov. Trgovine so v tem času bolj prazne, saj je veliko ljudi na dopustih in šole so zaprte. Kot rešitev sogovornika predlagata moderne pridelave v rastlinjakih, kjer je možno pridelovati celotno sezono v kontrolirani atmosferi, ne glede na zunanje vremenske vplive. S tem bi lahko ponujali lokalno pridelano zelenjavo, ki je na voljo vse leto ter je polna hranil in vitaminov.
Pojem "lokalno" in kakovost pridelave
O domači hrani se veliko govori, a kaj to pravzaprav pomeni? Beseda lokalno je okrajšava za idejo, ki nima trdne opredelitve. Predstavlja širše območje vašega doma, mesta ali države. V nasprotju z organskimi standardi, ki imajo določeno pravno opredelitev, lokalno pomeni različne stvari različnim ljudem, glede na to, kje živijo, kako dolga je pridelovalna sezona in katere izdelke na trgu iščejo. Medtem ko je lokalno zagotovo relativen pojem, je osnovni koncept preprost: lokalna hrana je vzgojena blizu našega doma, njen nakup pa podpira lokalno skupnost, običajno manjše in srednje kmetije.
Poraba fitofarmacevtskih sredstev (FFS)
Dodatna težava je tudi dejstvo, da so slovenski pridelovalci v primerjavi s ponudbo zelenjave iz Španije in Italije popolnoma nekonkurenčni, opozarjata Kurtović in Miholič. Pri nas je poraba FFS-jev zmerna in predpisi so strogi, kar je pravilno. "Ker imamo pridelavo tudi v Avstriji, lahko povem, da avstrijski pridelovalci porabijo veliko več FFS-jev kot domači, saj imajo registrirane tudi določene pripravke, ki pri nas niso dovoljeni. V Italiji in Španiji je še huje, tam nadzorne institucije povsem odpovejo, o čemer pričajo številne dokumentarne oddaje."
Sogovornika se sprašujeta, kako je lahko slovenski ekološki kmet konkurenčen, če ne prideluje pod enakimi pogoji kot ekološki kmet iz Italije in Španije, kjer so ekopridelki zelo vprašljivi. Na primer, pripravkov za uničevanje plevela v ekološki pridelavi ni, zato je vse njivske površine treba ročno urejati - in to s slovenskimi plačami, ki so precej višje kot v Španiji in Italiji, kjer za to izkoriščajo migrante, plačane pod zakonsko določenimi urnimi postavkami. Pridelovalci se tega zavedajo, vendar to ni problem Slovenije, temveč težava na evropski ravni, ki ne dopušča enakih pogojev po celotni Evropski uniji.
Prednosti domače pridelave in vpliv na okolje
Niko Miholič poudarja, da sta najpomembnejši prednosti lokalno pridelane zelenjave svežina ter vsebnost hranil, mineralov in vitaminov. Lokalno pridelana hrana potuje le nekaj kilometrov (na primer iz Ljutomera do skladišč v okolici Ljubljane), medtem ko zelenjava, ki prihaja z juga Španije in Italije, potrebuje za to veliko več kilometrov in več dni. Zato jo morajo za tovrstne transportne poti pripraviti oziroma tretirati, da zdrži omenjeni transport. Še huje je pri sadju in zelenjavi z drugih kontinentov, kjer so sadje in zelenjava dejansko tretirani s protirastnimi hormoni, kot na primer česen s Kitajske ali iz Argentine.
Zdrava hrana, močnejše gospodarstvo: Iskanje lokalnih in ekoloških sestavin | UC Davis Health
Vpliv na okolje
Množična globalna proizvodnja hrane je v celoti odvisna od fosilnih goriv. Ta rafinirana in pokurjena ustvarjajo toplogredne pline, ki pomembno prispevajo k podnebnim spremembam. Največji del fosilnih goriv v industrijskem kmetijstvu predstavljajo prav zdravju in okolju škodljive kemikalije in ne gorivo za prevoz ali delovanje strojev, kot bi morda pričakovali. Kar 40 odstotkov energije, ki jo porabimo v množičnem prehranskem sistemu, je posledica proizvodnje kemičnih gnojil in pesticidov. Poleg tega je za predelavo hrane in prevoz do vaše bližnje trgovine potrebno veliko plastične embalaže, ki naj bi ohranjala živila sveža tudi med večdnevnim skladiščenjem. Ta embalaža je po navadi problematična, ker jo je nemogoče ponovno uporabiti ali reciklirati.
Potrošniške navade in spodbujanje lokalnega
Miholič ocenjuje, da se trend kupovanja lokalno pridelane hrane v Sloveniji vzpenja. To je posledica promocije ministrstva za kmetijstvo ter razgledanosti Slovencev, ki vedno bolj stremijo k zdravemu načinu življenja in se zavedajo pomembnosti sveže in lokalno pridelane zelenjave. "In to veliko bolj kot na primer v sosednjih državah," opozarja sogovornik in dodaja: "Tukaj sledimo Avstriji veliko hitreje kot ostale evropske države, saj se pomembnost porekla pozna tako pri trgovcih, ki močno iščejo lokalno pridelano zelenjavo, kot tudi pri kupcih - dandanes vsi že vprašajo, ali je domače ali ne. In to je velik korak naprej."
Cena in kakovost: Dilema potrošnika
Težava nastane pri prenizki stopnji samooskrbe, saj slovenskemu potrošniku ne moremo ponuditi dovolj lokalno pridelane hrane, zato se trgovci poslužujejo kupovanja sadja in zelenjave iz tujine. Število ugotovljenih nepravilnosti je najmanjše na območju Primorske, saj ima skoraj vsaka hiša svoj sadovnjak in sama pridela sadje za lastne potrebe. Drug razlog za majhno število kršitev na tem območju je ta, da se ljudje poznajo med seboj in v primeru prodaje sadja, ki ga ne pridelajo sami, zelo hitro pride do prijave konkurence.
Kurtović in Miholič poudarjata, da še vedno veliko ljudi pri nakupovanju sadja in zelenjave gleda najprej na ceno in šele potem na poreklo in kakovost. Vsi vemo, da je lokalno pridelana hrana dražja kot tista iz tujine, na primer za 0,30 ali 0,40 EUR. Zanimivo je, da pri nezdravih razvadah ne gledamo toliko na ceno - Slovenci smo še vedno veliki potrošniki kave, tobaka in predvsem sladkih pijač. Pri slabih in nezdravih navadah ne gledamo na ceno, pri zelenjavi in sadju, ki dejansko koristita zdravju, pa smo še vedno skopuhi. To ni najbolj logično.
Javno naročanje in javne ustanove
Medtem ko ima potrošnik v trgovini možnost izbrati cenejšo zelenjavo iz tujine ali nekoliko dražjo, s hranili bogato zelenjavo iz Slovenije, določene skupine nimajo te možnosti, saj to zanje storijo birokrati za zaprtimi vrati. S tehnološko dovršenimi načini pridelave sadja in zelenjave v rastlinjakih, kjer je pridelava povsem brezpesticidna, bi lahko dosegli, da bi s kakovostno hrano slovenskega porekla zadostili tudi potrebam javnih ustanov - slovenske šole, vrtce, bolnišnice, domove za ostarele ter druge javne ustanove bi lahko 365 dni v letu oskrbovali s hranili bogato, domače pridelano hrano. Vendar pa bi se morala spremeniti percepcija države, da bi dali prednost kakovosti pred nizko ceno, ki je glavni faktor pri javnem naročanju. "Tukaj vidimo veliko priložnost naše države za odločen in odločilen ukrep ter zelo potrebno pozitivno stimulacijo ohromljenega slovenskega kmetijstva," pravita sogovornika.
Prodajni kanali in izzivi za kmete
Tržni pridelovalci svojih pridelkov pogosto ne morejo sami prodati končnim kupcem, pač pa jih prodajo preko zadrug ali neposredno trgovcem. Pritiskanje trgovcev po nižanju odkupnih cen je vse večje. Pogodbe so za trgovce povsem neobvezujoče, ob tem pa dobavljeno blago brez težav tudi zavrnejo, če v boksu na pridelku najdejo eno samo lepotno napako. Zmanjšana so naročila radiča, zelja, korenčka, prodaja cikorije in koromača ne gre po pričakovanjih, da o slabi prodaji in zelo nizki ceni krompirja ne govorimo.
Današnji čas potiska manjše in tradicionalne kmetije vse bolj v tržno gospodarstvo. To pomeni, da se mora kmetija, če hoče preživeti, povsem posvetiti dejavnostim, ki prevladujejo na sodobnem trgu, s katerimi se večini tržno usmerjenih kmetij v zadnjih nekaj desetletjih niti ni bilo potrebno ukvarjati. Zaradi vse večje konkurence so odkupne cene proizvodov nizke, plačilni pogoji pa so dokaj neugodni. Na račun globalizacije in posledično poceni uvožene hrane je marsikatera manjša kmetija propadla. Žal je tako, da je tržno gospodarstvo neizprosno in je vsaka majhna kmetija primorana postati majhno podjetje ali pa je avtomatsko obsojena na propad.
Prodaja na tržnicah se je zmanjšala predvsem zaradi slabše kupne moči, veliko je brezposelnih in ljudje enostavno nimajo denarja. Tisti najbolj ozaveščeni, in teh je res nekaj več, pa kupujejo direktno pri pridelovalcih, preko spleta in z dostavo na dom, a ti so še vedno v manjšini. Večina potrošnikov pa še vedno kupuje v trgovinah.
Neposredna in posredna prodaja
Danes se pojavljajo različne oblike posredne in neposredne prodaje. Kmetije, ki se ukvarjajo z neposredno prodajo, uvajajo nove oblike prodaje in na ta način pridobivajo nove kupce. Večina kmetij se odloči za srednjo pot in kombinira neposredno ter posredno prodajo. To vključuje lastno nabiranje, kar se navadno uporablja pri pridelkih, s katerimi je veliko dela pri shranjevanju. Občasna oblika prodaje je tudi dnevna prodaja pridelkov z vnaprej določenim terminom, kot so manjše stojnice ob prometnicah, še posebej blizu turističnih točk. Vse bolj uveljavljena oblika neposredne prodaje ekoloških pridelkov je tudi preko spleta.
Na tržnicah boste zagotovo našli vrsto ponudbe z lokalnega območja. Še posebej pestra ponudba je v soboto, ki že od nekdaj velja za dan prodaje na tržnici. V preteklosti so kmetje čez teden delali in zbirali pridelke, katere so nato med vikendom prodali na tržnici. Danes je stvar precej spremenjena, saj je tudi med tednom na tržnicah veliko ponudbe. Izdelki so pristni, naravni in domači, kar jih naredi še bolj zanimive in zdravju koristne. Če še nikoli niste obiskali tržnice, vam svetujemo, da to čim prej storite.
Nadzor in zagotavljanje varnosti hrane
Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) ter Inšpekcija RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (IRSKGLR) Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) sta od aprila do julija skupaj opravili poseben nadzor nad sezonskimi prodajalci sadja in zelenjave.
Namen skupnega sodelovanja je ugotavljanje morebitnih kršitev živilske zakonodaje pri prodaji sadja in zelenjave na stojnicah ter drugih prodajnih mestih. Posebna pozornost je bila namenjena preprečevanju goljufivih praks in zavajanja potrošnikov z navajanjem napačnega porekla sadja in zelenjave, zlasti pri sezonskih pridelkih, kot so jagode, češnje, breskve, marelice, šparglji in solata.
Rezultati nadzora in ukrepanje
V okviru akcije je bilo skupaj izvedenih 219 pregledov. Od tega je bilo 180 pregledov izvedenih na prodajnih mestih in 39 na mestih primarne pridelave. UVHVVR ugotavlja, da se prodaja na stojnicah ne izvaja enakomerno na celotnem območju Slovenije, saj je največ tovrstne prodaje v centralnem in na jugo-zahodnem delu države, manj (ali skoraj nič) pa na severo-vzhodnem delu. Že nekaj let zapored je povečana prodaja na stojnicah ob morju, zlasti ob cesti, ki povezuje Slovenijo s Hrvaško.
| Kriterij | Ustreznost (%) |
|---|---|
| Sledljivost | 87 % |
| Poreklo | 78 % |
| Kakovost | 99 % |
Inšpektorji so za ugotovljene nepravilnosti izrekli 54 upravno-inšpekcijskih ukrepov. Zaradi ponavljanja prekrškov so sodiščem predlagali 8 obdolžilnih predlogov za zaseg predmetov, s katerimi je bil storjen prekršek, in uspešno zasegli 7 stojnic, 9 tehtnic in dva senčnika. Sadje oziroma zelenjava, pridelana v Sloveniji, sta pri potrošnikih zaželena in cenjena, saj so za te pridelke pripravljeni plačati višjo ceno. To pa predstavlja bistven razlog za namerno zavajanje potrošnikov glede porekla. Največ nepoštenih praks glede navedbe porekla je še vedno na stojnicah, ki so izven organiziranih prodajnih mest - to so stojnice ob cestah. Na podlagi rezultatov nadzora je zaznati napredek glede skladnosti zagotavljanja sledljivosti sadja in zelenjave, čeprav se največ nepravilnosti nanaša na prodajo sadja in zelenjave iz drugih kmetij brez ustrezne registracije dopolnilne dejavnosti.
Primer dobre prakse: Kmetijska zadruga Agraria Koper in SPAR Slovenija
Vpliva Sredozemlja se dobro zavedajo v Kmetijski zadrugi Agraria Koper, kjer že več kot 70 let gojijo najboljše pridelke. Trenutno pridelujejo kar 36 vrst sadja in zelenjave, med katerimi najdete številne biološko pridelane izdelke. Težka istrska zemlja, bližina morja, topel zrak in zelo veliko sončnih dni paradižniku Purissima dajejo edinstven, sočen okus, kakršnega lahko ima le obmorski paradižnik. Pod lastno blagovno znamko Purissima, ki v italijanskem prevodu pomeni čistost, Kmetijska zadruga Agraria Koper predstavlja enega izmed najkakovostnejših paradižnikov na slovenskem trgu.
Kmetijska zadruga Agraria Koper danes šteje 50 aktivnih članov iz vseh obalnih občin, katerih pridelovalne površine se raztezajo od Ankarana do doline Dragonje in zaledja. Na letni ravni skupno proizvedejo več kot 1500 ton različnih vrst sadja in zelenjave. Njihova pomembna prednost se skriva ravno v podnebju, ki jim omogoča celoletno pridelavo svežih pridelkov. Ponašajo se z integrirano, naravi prijazno pridelavo, pri kateri se uporabljajo naravni viri in mehanizmi, ki zmanjšujejo negativne vplive kmetovanja na okolje in zdravje ljudi, in s katero se pridelujejo kakovostni kmetijski pridelki. Pod svojim okriljem imajo tudi največjega ekološkega pridelovalca zelenjave v Sloveniji. Kmetijska zadruga Agraria Koper že leta sodeluje s trgovcem SPAR Slovenija. V Sparu se zavedajo prednosti lokalne pridelave in samooskrbe z živili, zato veliko truda in energije vlagajo v dobre odnose s slovenskimi pridelovalci in predelovalci hrane. Pohvalijo se lahko kar s 70 % domačih izdelkov na njihovih policah. Potrošniki lahko v najbližjem Sparu poiščejo lokalne pridelke Kmetijske zadruge Agraria Koper in uživajo v okusnih darovih narave. Skupaj podprimo slovensko!
Vloga potrošnika in prihodnost slovenske zelenjave
Statistika kaže, da se je samooskrba s svežo zelenjavo v letu 2019 povečala na 57,4 %, a to je za nemoteno samooskrbo še vedno občutno premalo. K boljši situaciji ni pomagal niti poziv vsem trgovcem k solidarnosti in podpori domačim pridelovalcem in kmetijskemu sektorju v teh kriznih časih. Na koncu celotne verige je seveda potrošnik, ki s tem, da kupuje slovenske proizvode, nenazadnje najbolj pomaga samemu sebi. In če bi potrošniki bolj posegali po domačih, svežih, sezonskih pridelkih, ki so dostopni na lokalnem trgu, bi tudi trgovci bolj poskrbeli, da bi bilo na policah več slovenske zelenjave.
Čeprav so posledice zadnjih ukrepov, povezanih s ponovnim porastom koronavirusa, povzročile manjšo porabo zelenjave v javnih zavodih, predvsem šolah in vrtcih, ter gostinskih obratih, pa so tu še bolnišnice in domovi starejših, kjer bi lahko porabo domače sezonske zelenjave povečali. To je pomembno z vidika zagotavljanja zdravih izbir za ranljive skupine ter pozitivnega vpliva na zdravje. Ni malo zadrug, ki bi domovom ostarelih na njihovem območju lahko ponudile zadovoljive količine zelenjave in krompirja.
Polagamo vam na srce, da privoščite sebi najboljše, še posebej kar se tiče hrane. Ne skoparite. Pomislite na kmete, ki trdo garajo, da zaslužijo za preživetje. Za vsakodnevne pojedine uporabljajte sestavine, ki so proizvedene v vašem domačem okolju. S tem boste prihranili tako izpuste toplogrednih plinov, ki jih povzročajo prevozi, kot tudi spodbujali lokalno ekonomijo. Skupaj podprimo slovensko!