Sir je eno tistih živil, ki naredi večino ljudi veselih, saj se odlično poda v različne jedi, vsebuje veliko pomembnih nutrientov in je za povrh prijetnega okusa ter konsistence. Zaradi njegovega edinstvenega okusa in teksture, neskončnih možnosti uživanja in hranilne vrednosti je priljubljen mlečni izdelek po vsem svetu. Toda v resnici to ni povsem pravična sodba, da je sir preveč masten, slan in poln kalorij. Obstajajo vrste sira, ki ponujajo pomembne koristi za zdravje in jih lahko vključimo v uravnoteženo prehrano - tudi, če pazimo na težo ali holesterol. Ključno je, da izberemo pravega.
Kaj je sir in kako nastane?
Sir je mlečni izdelek, narejen iz prešane sirnine, ki s sirotko nastane pri koagulaciji mleka. Segreto mleko koagulira (se sesiri), ko mu je dodano sirilo, to je encim, ki razkraja mlečni protein. Sir je hranljivo živilo, narejeno predvsem iz mleka krav, pa tudi drugih sesalcev, vključno z ovcami, kozami, bivoli, severnimi jeleni, kamelami in jaki. Pred približno 4000 leti so ljudje začeli gojiti živali in predelovati njihovo mleko.
Ena od legend pravi, da ga je pred 4000 leti odkril arabski trgovec, ki je potoval čez puščavo z zalogo mleka v mehurju. Vročina je mleko sesirila, sirotka se je ločila od skute, trgovec pa je lahko jedel sir in pil sirotko. O pravem izvoru izdelave sira ni dokazov. Najstarejši arheološki dokazi njegovega izdelovanja so še danes vidni na stenah egipčanskih grobnic iz let okoli 2000 pr. n. št. V Evropo naj bi prvi siri prispeli iz Male Azije, kasneje pa po trgovskih poteh rimskega imperija, vendar so se v Evropi razvile tudi nove vrste. V Italiji je okoli leta 1597 nastal parmezan, v Franciji okoli leta 1791 camembert in veliko drugih; danes naj bi bilo v samo v Franciji okoli 300 vrst sirov. Iz Švice izvirata ementalec in grojer, iz Nizozemske edamec in gavda.
Dejavniki, ki vplivajo na značilnosti sira
Zorenje in senzorične lastnosti
Senzorične lastnosti sira (tekstura, okus, vonj, aroma) se oblikujejo med zorenjem, ki se začne že v mleku, nadaljuje pri izdelavi sira, dokonča pa med zorenjem sirov v zorilnicah pri določeni temperaturi in vlagi, ki sta odvisni od tipa in vrste sira, ki ga izdelujemo. Za sire, ki zorijo, je sestavni del tehnološkega postopka izdelave sira tudi faza zorenja. Čas in pogoji zorenja so za vsako vrsto sira opredeljeni tako, da sir v tej fazi doseže tako imenovano konzumno zrelost, se pravi, da je najboljši za uživanje, saj takrat doseže najprimernejše senzorične lastnosti. Pri nekaterih vrstah sirov je moč čas zorenja podaljšati, kar pa mora potekati kontrolirano in tehnološko smiselno.
Podaljšano zorenje je primerno predvsem za nekatere zelo trde in trde tipe sirov, izjemoma tudi za poltrde tipe. Staranje sirov kar tako največkrat vodi do neustreznega oziroma neznačilnega sira, zato je ključnega pomena poznavanje postopka in specifik vsake vrste.
Vsebnost vode in maščobe
Količina absolutne vode v nemastni snovi sira je pomemben podatek, po katerem se lahko opredeljuje tipologija sira. Kolikor mehkejši je sir, tem večji je odstotek vode v njem. Značilne lastnosti sira se namreč oblikujejo v nemaščobni snovi, ki je precej stalen parameter sirov. S predpisi je določena vsebnost maščobe v suhi snovi sira (m/ss). V današnji uporabi se zahteva vse večja vrednost m/ss zaradi kakovosti sira in izgube teže med skladiščenjem. Izguba teže je manjša pri višjem odstotku m/ss. Pravilnik sicer predpisuje najmanjšo vrednost m/ss, vendar je ta podatek relativen, saj je absolutna vrednost maščobe v suhi snovi odvisna od vsebnosti vode.
Kateri siri so najbolj mastni? Splošno pravilo je, da bolj ko je sir zrel, več ima kalcija, vendar tudi več maščob, holesterola in natrija, kar je treba upoštevati, zlasti pri ljudeh s povišanim krvnim tlakom. Proces usirjanja je odvisen od vrste sira, ki ga želimo izdelati, in načina nege v zorilnici, pri tem so klimatske razmere najpomembnejši dejavnik.
Razvrstitev in vrste sirov
Tip sira in različice
Tip sira določimo na podlagi nekaterih skupnih, osnovnih lastnosti. Vrsta sira opredeljuje osnovno kategorijo sira in hkrati opisuje povezave znotraj družine med seboj podobnih sirov. Vsaka vrsta ima namreč zaradi posebnosti v postopkih izdelave, zorenja in staranja zanjo značilne lastnosti. Varianta ali različica sira je oznaka, ki jo uporabljamo za opredelitev sira določene vrste glede na njegov izvor, na primer francoski ementalski sir. Različice nastajajo zaradi različnih lokalnih sestavin (npr. razlike so lahko že v načinu vzreje in krme živali, vplivov podnebja, razlike v uporabljenem mleku, različnih tradicij sirarstva, specifičnih tehnik izdelave sirov ali drugih dodatkov k siru, npr. začimbe, zelišča, vino, dimljenje). Npr. ementalski sir, proizveden na Nizozemskem, ni in ne more biti povsem enak tistemu, ki je proizveden na Poljskem ali v ZDA. Drugačni različici tega sira bi lahko bili npr. ementalski sir s čilijem ali mladi ementalski sir, ki je zorjen krajši čas.
Zelo trdi siri
Glavna značilnost zelo trdih sirov je dolgo zorjenje, ki traja leto ali več, zato postanejo čvrsti in imajo zrnato strukturo. Posledica dolgega zorjenja sta tudi močna aroma in okus, kar jim daje posebno mesto v prehrani. Skupina trdih sirov je najbolj razširjena v svetu.
Parmezan (Parmigiano-Reggiano)
Parmezan (Parmigiano-Reggiano) je staran sir z visoko vsebnostjo beljakovin, kalcija in fosforja. Že manjša količina ima velik prehranski vpliv. Zaradi dolgotrajnega zorenja je skoraj brez laktoze, hkrati pa bogat s kalcijem in beljakovinami. Priporočajo ga tudi športnikom. Parmezan je eden najbolj znanih italijanskih sirov, ki se kot kralj, z veliko eleganco, uporablja kot začimba na koncu jedi. Čeprav je pikanten, celo markanten, nikoli ni agresivnega okusa. Uporabimo ga naribanega na testenine, kot prigrizek s suhim sadjem ali po vrhu popečenih jedi. Bodite pozorni, da izberete parmezan z nižjo vsebnostjo maščob, saj lahko nekatere vrste vsebujejo tudi veliko maščob.
Trdi siri
Siri brez očes (npr. Cheddar)
Siri brez očes imajo plastično teksturo, okus pa se lahko sega od nežnega do aromatičnega. Ta tip sirov so razvili v Angliji, najbolj znan pa je cheddar, ki je lahko zelo raznolik, saj je intenzivnost njegovega okusa odvisna od časa zorjenja - na primer blagi cheddar, zreli cheddar in zelo zreli cheddar. Čeprav je cheddar lahko masten, obstajajo različice z nižjo vsebnostjo maščob, ki ohranjajo hranilne vrednosti. Starani cheddar je tudi dober vir vitamina K2. Njegova tekstura in okus sta pogosto bolj sprejemljiva kot pri drugih sirih, zato je dobra izbira za šolske sendviče ali domače tople prigrizke. Uporablja se v sendvičih s puranom ali šunko, nariban na pečen krompir ali kot priloga k sveži zelenjavi.
Siri z očesi (npr. Emmental, Gruyère, Livada)
V drugo skupino spadajo siri z očesi, ki so po teksturi testa podobni trdim sirom brez očes, močno pa se razlikujejo po videzu, saj imajo očesa različnih velikosti. Velikost in količina očes sta odvisni od vrste bakterij, ki med zorenjem sira proizvajajo plin, in od lastnosti sirnine, ki omogoča zadrževanje plina in s tem oblikovanje očes. "Nemalo nas je, ki bi na delikatesnem oddelku v trgovini takole nakazali željo, kateri sir želimo. Toda, kot smo se naučili že uvodoma, si luknjastega sira raje ne želimo, saj gre pri luknjah za napake v siru. Naslednjič lahko poznavalsko zaprosite za sir z velikimi očesi."
- Emmental: Vsekakor je najbolj znan sir z očesi emmental, ki izvira iz Švice, njegova izdelava pa se je iz doline Emmental razširila po vsem svetu. Zelo poznan sir z velikimi očesi je zagotovo ementalski sir, za katerega velja, da ima 1-3 centimetre velika okrogla očesa, ki so enakomerno razporejena po vsem prerezu.
- Gruyère: V kakšnih bolj nobel tujih receptih boste pogosto naleteli na omembo tega znamenitega švicarskega sira. Je odličen in rezultat skrbnega negovanja tradicije. Je sir, ki se je proslavil v fondijih, nepogrešljiv pa je v francoski čebulni juhi, ki se v skodelicah postreže s kosom popečenega kruha s sirom. Je tudi odlična podlaga za quiche lorraine.
- Livada: Ta sir ima luknje, ampak veliko manjše kot ementalec in jih je več. Je milega okusa in zelo fajn za v sendviče, lepo pa se tudi stopi in je kot taka primerna za v omake in voke.
- Tilzitski sir: Za razliko od Emmentalerja ima pretežno drobna, podolgovata očesa, podobna ješprenju.
Poltrdi siri
Najbolj tipična predstavnika poltrdih sirov sta edamec in gauda. Izvirata iz Nizozemske, oba sta dobila ime po mestu, kjer so ju prvič izdelali, danes pa ju izdelujejo po vsem svetu v številnih različicah. V marsičem sta si zelo podobna, sta razmeroma nežnega okusa in značilne intenzivne rumene barve.
- Edamec: Ima obliko rahlo sploščene krogle in na prerezu le nekaj okroglih ali ovalnih očes.
- Gauda: Ima obliko »kolesa«, na prerezu pa več različno velikih očes. Sir gauda ima močneje izražen okus in mehkejšo teksturo, saj ga zorijo dlje (2 do 3 mesece, lahko tudi več kot eno leto). Večinoma gavdo kupimo stisnjeno v velike bloke, ovite v neromantičen plastičen ovoj, medtem ko je prava, izvorna kmečka gavda v hlebcih z voskastim ovojem različnih barv (za mlajše sire rumene, oranžne, rdeče barve) in opremljena z napisom, kako stara je. Mlada se odlično topi in je bila zato dolga leta kultna za tople sendviče, tudi na picah.
- Jamar: Gre za slovenski sir, ki je po okusu precej močan, intenziven in rahlo pikanten. V kuhinji se uporablja precej podobno kot začimbe, še posebej, kadar ga kombiniramo s kakšno bolj nežno sestavino, kot je na primer cvetača.
- Jošt: Je mehek, srednje dolgo zorjen sir (ni svež, ni pa še trd). Navadno zori v plastiki, v kateri ga prodajajo. Je precej nemasten, milega okusa, se lepo reže na rezine in se jih da lepo zvijat in z njimi okraševat razne jedi, se hitro in lepo stopi. Paše povsod, kamor paše sir, zelo je všeč za zgostit kake omakice ali za v zelenjavni vok, na tortilje (nariban na velike luknjice), primeren tudi za gratinirat.
- Manchego: Španski poltrdi sir z bogatim okusom, narejen iz mleka ovac pasme Manchega. Ima visoko vsebnost kalcija in vitaminov A in E. Zaradi ovčjega mleka je nekoliko lažje prebavljiv, hkrati pa vsebuje več maščobnih kislin, ki ugodno vplivajo na možgane. Uporabimo ga v sendviču z rukolo, na narezku z olivami ali ob kozarcu suhega vina.
Mehki siri
Dežela mehkih sirov je Francija, od tam pa se je mojstrstvo izdelave mehkih sirov razširilo tudi po drugih deželah.
- Siri s plesnijo na površini (Camembert, Brie): Najbolj znana sira s plesnijo na površini sta zagotovo camembert in brie. Oba imata obliko sploščenega hlebčka (brie je nekoliko večji) in sta prekrita z belo plesnijo. Čeprav sta si na videz podobna, ne gre za enako plesen. Površina camemberta je prekrita s plesnijo Penicillium camemberti, ob robovih pa je vidna rdeča maža, ki se pri dobro zrelih sirih lahko razširi po vsem siru. Površina sira brie pa je prekrita s plastjo bele plesni Penicillium candidum.
- Siri s plemenito plesnijo (Gorgonzola, Roquefort, Stilton): V to skupino spadajo siri, prepredeni z žilami zelene ali modre plesni, ki daje siru značilen videz, aromo in okus. Gorgonzola je vrsta italijanskega plemenitega sira z modro plesnijo, uvrščamo pa jo lahko med poltrde sire ali med mehke sire. Ker je omenjeni sir izrazito oster in močan, spada med tiste, ki jih naravnost obožuješ ali pa jih sploh ne maraš. Nekateri bi rekli, da njegov okus rahlo zagreni, hkrati pa bi ga opisali kot rahlo pikantnega. Spremlja ga intenziven vonj, v kuhinji pa se običajno uporablja v omaki. Siri z žilicami plemenite plesni vsebujejo aktivne bakterije, ki so lahko koristne za zdravje črevesja. Zaradi močnega okusa ga ni treba pojesti veliko, tako dobimo učinek okusa in probiotike brez pretirane količine maščob. Uporaba v jedilniku: zdrobljen po solati z orehi, v omaki za meso, v kombinaciji s hruško.
- Mohand: Je slovenski mehki sir, ki ga brez problema lahko tudi razmažemo. Prepoznamo ga po izredno izraziti aromi in močnem vonju ter okusu. Nekateri ga uvrščajo v kategorijo tako imenovanih "smrdečih" sirov, vendar je to bolj odraz intenzivnosti arome. Je zelo drugačen od ostalih že na prvi pogled, še bolj pa po edinstvenem okusu.
Sveži siri
Sveži siri imajo navadno zelo nežen okus, saj imajo višji odstotek vode in ne zorijo - nekatere lahko uživamo že dan po izdelavi. Lahko so kremasti, mazavi ali zrnati, primerni so za zajtrk, odlično se obnesejo v kuhinji in so pomembna sestavina v slaščičarstvu. Sveži sir je tisti, ki vsebuje največ vode in ne potrebuje zorenja, zato je nizkokaloričen, z nižjim odstotkom maščob in nizko vsebnostjo holesterola.
- Skuta: Nobena vrsta sira ne more premagati skute po visoki vsebnosti zdravih beljakovin in hkrati nizki vsebnosti maščob. Zato je uživanje skute tako zelo priljubljeno pri vseh, ki se trudijo jesti zdravo in živeti aktivno. Je znana po svojem blagem okusu in ultra kremasti konsistenci, je odlična izbira, ki vsebuje malo maščob in ogljikovih hidratov, a veliko beljakovin.
- Ricotta: Sir, ki nastane kot stranski produkt in vsebuje več sirotkinih beljakovin kot večina drugih sirov. Te so lažje prebavljive in zelo kakovostne. Ker vsebuje manj maščobe, je primerna tudi za ljudi na dieti. Vsebuje pomembne aminokisline, ki spodbujajo regeneracijo mišic. Priporočamo jo zmešano s svežim sadjem, v polnilu za palačinke ali kot namaz s svežimi zelišči.
- Mozzarella: Zelo mlad sir, ki ga prodajajo v vodi (slanici) v različno velikih kroglicah. Je zelo blagega okusa, elastičen, lepo se reže in težko riba, ker je zelo mehek. Primerna je povsod, kjer rabiš nevsiljiv sir, da pridejo do izraza še druge sestavine - v raznih lazanjah, na pici, sendvičih, narezkih, nabodalcih s surovo zelenjavo. Lahko jo tudi mariniraš. Mocarela je zelo priljubljen sir, ki se uporablja v solatah, na testeninah, v sendvičih ali na popečenih kruhkih. Lahko se uživa tudi kot predjed v kombinaciji s svežim paradižnikom in baziliko. Še ena odlična možnost za tiste, ki želijo shujšati, zahvaljujoč nizki vsebnosti kalorij in natrija, v primerjavi z večino drugih sirov. Še bolje pa je, da posežete po posneti mocareli, saj ima tudi zelo malo nasičenih maščob.
- Feta: Tradicionalni grški sir z nizko vsebnostjo maščob. Feta iz ovčjega ali kozjega mleka je poznana po svoji drobljivi teksturi in značilnem okusu. Ima nižjo vsebnost kalorij in maščob v primerjavi z mnogimi drugimi siri. Vsebuje manj nasičenih maščob, a kljub temu ostaja okusna. Zaradi načina priprave vsebuje tudi probiotike, ki ugodno vplivajo na prebavo. Je mlad, zelo slan sir, ki ga navadno prodajajo v slanici ali vakumsko zapakiranega. Lahko je čisto mazav, kot namaz, ali pa v bolj trdnih koščkih. Obstaja tudi feta iz kozjega, ovčjega mleka. Priporočena uporaba: solate (grška, lečina, kumarična), popečene bučke z zelišči, testenine s sušenim paradižnikom.
- Kozji sir: Sir iz kozjega mleka je bolj prebavljiv kot kravji, zato je odlična izbira za tiste, ki imajo težave z napenjanjem ali občutljivostjo na mleko. Poleg vitaminov A, D in E vsebuje tudi konjugirano linolno kislino (CLA), ki naj bi imela ugodne učinke na presnovo. Je eden najokusnejših in najbolj kremastih sirov. Ima razmeroma nizko vsebnost kalorij, poleg tega pa visoko vsebnost beljakovin v primerjavi z drugimi siri, kar pomeni, da vam lahko pomaga pri doseganju dnevnega vnosa beljakovin in vas dlje ohranja site. Priporočamo ga v listnati solati z medom, na popečenem kruhu ali kot del zelenjavnih polpetov. Svež kozji sir iz Francije je izredno nežen in delikaten po okusu, zato obstaja velika nevarnost, da pri kuhi okus neke druge sestavine v jedi prevlada. V kombinaciji z medom in tartufi je lahko zmagovalna kombinacija.
Sir v prehrani: Zdravje in izbira
Sir ima pogosto slab ugled, češ da je preveč masten, slan in poln kalorij. Toda v resnici to ni povsem pravična sodba. Obstajajo vrste sira, ki ponujajo pomembne koristi za zdravje in jih lahko vključimo v uravnoteženo prehrano - tudi, če pazimo na težo ali holesterol. Ključno je, da izberemo pravega. Manj predelani siri z nižjo vsebnostjo soli in maščob ter bogato mikrohranilno sestavo so tisti, ki telesu resnično koristijo.
Ali je sir zdrav?
Mleko in njegovi derivati, kot je sir, nam zagotavljajo hranila, kot so v maščobi topni vitamini, vitamini skupine B, kalcij, maščobe in beljakovine. Vendar pa lahko ob pretiravanju povzročijo črevesne motnje, ki so predvsem posledica vsebnosti laktoze ali mlečne beljakovine kazeina. Poleg tega je treba upoštevati, ali je sir narejen iz surovega mleka ali iz pasteriziranega mleka, saj obstaja vrsta zastrupitve s hrano, ki se lahko pojavi, če je sir narejen iz surovega mleka (npr. listerija in E. coli), ker ni bil podvržen termičnemu postopku pasterizacije. Sir ima kar nekaj blagodejnih učinkov na naše telo, tako pomaga tudi ščititi naše zobe pred kariesom, saj vsebuje kalcij in fosfor.
Kako izbrati zdrav sir
Na seznam najzdravkejših sirov sodijo tisti, ki vsebujejo več beljakovin, kalcija, probiotikov in manj nasičenih maščob. Mednje spadajo tako trdi kot mehki siri, kravji, kozji in ovčji. S pravim izborom sir ni več prehranski greh, ampak dober dodatek na krožniku.
Ključne lastnosti zdravih sirov:
- Naravni vir kalcija in beljakovin
- Nižja vsebnost nasičenih maščob
- Pristni mikroorganizmi za prebavo
- Dobro razmerje hranil glede na energijsko vrednost
Mit o "lahkih" sirih
Siri, ki se prodajajo kot lahki, se zdijo zelo privlačni, saj znajo pritegniti pozornost z oglasi, ki se osredotočajo na to, da so lahki izdelki rešitev za hujšanje. Vendar strokovnjaki za zdravo prehrano opozarjajo, da da bi dosegli enak okus in konsistenco kot vedno, se lahkim izdelkom ali izdelkom z 0 % maščobe dodajo aditivi in se obogatijo z vitamini in maščobnimi kislinami. Tako pridobljen izdelek je daleč od izvirnika in poleg tega, da zagotavlja kalcij, ne spodbuja absorpcije kalcija in drugih mineralov. Zato lahki izdelki niso rešitev. Bolje je premisliti o nekaterih navadah in si prizadevati za boljšo prehrano, tako da damo prednost svežim izdelkom pred predelanimi. Strokovnjaki svetujejo, da se odločite za polnomastno različico in da kravje mleko zamenjate z ovčjim in kozjim, saj je naravna vsebnost maščobe potrebna za popolno absorpcijo vseh hranilnih snovi. Manj okusa: takšne vrste sira lahko imajo manj arome kot siri z veliko maščobami. Nevarnost za več dodanih sestavin: v nekaterih primerih se maščoba nadomesti z drugimi dodatki, zaradi katerih lahko sir postane nezdrav.
Če želimo vedeti, katerega izbrati, moramo na etiketi pogledati predvsem rubriko o sestavinah. Pomembno je razumeti razliko med kravjim, kozjim in ovčjim mlekom, ki je v kazeinu (mlečni beljakovini), veliki molekuli, ki jo je težko prebaviti. Ob upoštevanju teh parametrov je po besedah strokovnjakov najbolj priporočljiv kozji sir, saj je mleko bolj podobno človeškemu, ki vsebuje 10 % kazeina in je zato najbolj prebavljivo.
Prednosti in značilnosti manj mastnih sirov
Naslednji primeri so izbrani na podlagi prehranske sestave in priporočil strokovnjakov za prehrano.
- Feta: Tradicionalni grški sir z nizko vsebnostjo maščob, ki vsebuje probiotike, a kljub temu ostaja okusna.
- Skuta: Najvišja vsebnost zdravih beljakovin in nizka vsebnost maščob.
- Parmezan: Nizkokalorični sir z nizko vsebnostjo maščob, ki se lahko uporablja kot posip brez dodajanja znatnih kalorij. Pomembno je izbrati različice z nižjo vsebnostjo maščob.
- Mozzarella: Še ena odlična možnost z nizko vsebnostjo kalorij in natrija. Posebej posneta mocarela ima zelo malo nasičenih maščob.
- Kozji sir: Relativno nizka vsebnost kalorij in visoka vsebnost beljakovin, kar pomaga pri sitosti. Je tudi lažje prebavljiv.
- Ricotta: Lahka in sveža možnost z veliko sirotkinih beljakovin, primerna za diete in regeneracijo mišic.
- Manchego: Španski sir iz ovčjega mleka, lažje prebavljiv in bogat z maščobnimi kislinami, ki ugodno vplivajo na možgane.
- Blue cheese (siri s plemenito plesnijo): Vsebuje aktivne bakterije, koristne za zdravje črevesja. Zaradi močnega okusa ga ni treba pojesti veliko.
- Cheddar: Obstajajo različice z nižjo vsebnostjo maščob, ki ohranjajo hranilne vrednosti.
Shranjevanje in uživanje sira
Pomembno je tudi, kako sire uživamo - v kombinaciji z zelenjavo, polnozrnatim kruhom ali kot dodatek k solati. Sira nikoli ne ovijamo v gospodinjsko (aluminijevo) folijo, saj bo tako ovit zaradi pomanjkanja kisika začel plesneti. Pri kateri temperaturi se bo sir stopil? Mehak bo začel postajati pri približno 37 stopinjah Celzija, ko se bodo začele izločati maščobne kapljice.
Zaščita in nadzor kakovosti
Nekatere vrste sirov imajo oznako registrirane blagovne znamke. Izdelavo nekaterih sirov nadzira strokovno združenje oziroma konzorcij izdelovalcev tega sira, ki skrbi, da ne prihaja do odstopanj pri posameznih sirarjih. Pri siru montasio kontrolo izvaja konzorcij z imenom Il Consorzio di Tutela del Formaggio Montasio D.O.P., pri appenzelskem siru pa t.i. Sortenorganisation. V nekaterih sirarsko razvitih državah, npr. Švici, so ustanovili kar nacionalno zvezo sirarjev (Schweizersiche Käse Union), ki vse sirarje v državi kontrolira, pregleduje izdelane sire in neoporečnost označuje s svojo oznako, kar pomeni zaščito tako proizvajalca kot potrošnika. V preteklosti so v Švici tudi za sire uporabljali njihovo oznako geografsko zaščitenega izdelka AOC (Appellation d'origine contrôlée), od leta 2013 pa se nekatere sire lahko označuje z oznako geografsko zaščitenega izdelka AOP (Appellation d'origine protégée).