V Evangeliju Jezus jasno pove: “Če ne jeste mesa Sina Človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.” (Jn 6,53). To ni nikakršno pretiravanje. Tu gre za življenje! Sami, celo ob največjem naporu, v sebi ne bomo ustvarili Božjega življenja. Edini način je, da ga prejmemo od Njega, z uživanjem Njegovega telesa.
Evharistija je daritev Kristusovega telesa in krvi. Gospod Jezus je postavil evharistijo, da bi daritev na križu mogla trajati skozi vse čase, dokler ne pride. Tako je svoji Cerkvi zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja. Potem, ko je zbral svoje apostole v dvorani zadnje večerje, je Jezus vzel v svoje roke kruh, ga razlomil, jim ga dal in rekel: "Vzemite in jejte od tega vsi: To je moje telo, ki se daje za vas." Potem je vzel v svoje roke kelih z vinom in rekel: "Vzemite in pijte iz njega vsi: To je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov."
Evharistija je vir in višek vsega krščanskega življenja. V evharistiji dosegata svoj vrhunec dejavnost, s katero Bog posvečuje nas, in naše češčenje, ki ga izkazujemo Bogu. Presveta evharistija obsega ves duhovni zaklad Cerkve: Kristusa samega, naše velikonočno Jagnje. Evharistija označuje in uresničuje občestvo božjega življenja in edinost božjega ljudstva.
Dejstvo je, da moramo biti na prejem obhajila pripravljeni, kar pomeni, da se ne smemo zavedati nobenega smrtnega greha. Vsaj od svetega papeža Pija X. Cerkev zelo priporoča zgodnje in pogosto sveto obhajilo.
Pripravljenost in Dostojanstvo pri Prejemanju Evharistije
Kdaj in kako prejemamo obhajilo?
Obhajilo lahko prejmemo tudi takrat, ko je naša vest obremenjena z malimi nelepimi ravnanji, t. i. lahkimi grehi. Še več! Evharistija te grehe izbriše, saj krepi ljubezen, poživljena ljubezen pa izbriše male grehe.
Za prejem svetega obhajila mora biti človek polno včlenjen v katoliško Cerkev in v stanju milosti, se pravi, da se ne sme zavedati nobenega smrtnega greha. Kdor se zaveda, da je storil velik greh, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu. Tukaj stopamo na področje človekove vesti in njegovega osebnega odnosa z Bogom. Naša vest je najgloblji in najbolj intimen prostor srečanja z Bogom in življenja z njim. V večini primerov je ta prostor za vse druge skrit in moramo ga spoštovati. V takem primeru nas prava pot do oltarja res vodi prek spovednice.
Premagovanje ovir: "Nisem vreden" ali "Ne čutim potrebe"
Nekateri pravijo: “Ne čutim potrebe.” Toda če nekdo tako misli, to pomeni, da sploh ne razume evharistije. Ni mogoče, da resnično veš in veruješ, da je to On, hkrati pa te ne zanima. Veliko bolj pogosto tisti “ne čutim potrebe” prikriva našo nepripravljenost stopiti na pot spreobrnjenja ali preprosto pristopiti k spovedi, ki se je bojimo. Takrat si je lažje reči: “Ne čutim potrebe."
V mnogih izmed nas obstaja prepričanje, da moramo biti za prejem Najsvetejšega popolnoma brez krivde. In ker smo redko v tako idealnem stanju (običajno največ 15 minut po spovedi), se bojimo, da bomo zagrešili bogoskrunstvo.
Resnica je, da v evharistiji prejmemo absolutno svetega Boga. Resnica je tudi to, da v primerjavi z Njim nihče izmed nas ni dovolj svet in čist. Nihče izmed nas ga ni vreden. To pri vsaki maši ponavljamo tik pred obhajilom: “Gospod, nisem vreden, da prideš k meni.” Toda pravimo tudi: “Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.” Katera je ta beseda? “Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Obhajilo ni nagrada za vzorno vedenje, temveč zdravilo za slabo. Svetost ni prepustnica do zakramentov, temveč so zakramenti pot do svetosti.
Ne smemo pasti v zanko, da bi kot evharistijo razumeli predvsem prejem obhajila in da brez tega ni krščanskega življenja. Spet se moramo navzeti prepričanja, da ima evharistična daritev svojo vrednost, tudi če pri njej ne prejmemo obhajila.
Pomen osebne vesti in duhovnega življenja
Pogosto se nam dogaja, da v središče verskega življenja občestva, predvsem pa posameznika, postavimo obhajilo. In tukaj bi rad posebej poudaril neko razhajanje, ki ga lahko doživljamo v dojemanju svete maše in obhajila.
Vprašanje bralke Andreje je bilo: »Vedno bolj opažam, da ljudje hodijo k obhajilu, ne da bi imeli zakramente, še posebno neporočeni. Sprašujem se, zakaj duhovniki, škofje ne pridigajo o pomenu in moči svete evharistije? Mislim, da smo ljudje pozabili oziroma ne vemo, kakšen pomen ima nevredno prejemanje. Zgodi se celo, da duhovniki dajo odvezo nekomu, ki ni poročen. Ali da gre na primer k obhajilu dekle, ki ima samo sveti krst in drugače ne hodi v sveti maši.«
Na to vprašanje je ljubljanski nadškof Stanislav Zore odgovoril: Krst je nedvomno nujno potreben za prejem svetega obhajila, drugi zakramenti pa sami po sebi ne. Tudi otroci gredo k prvemu obhajilu, pa še nimajo ne birme in ne drugih zakramentov, na katere verjetno mislite.
Primer iz duhovniške prakse pa kaže, da so situacije zapletene: "Starši otrok so v takem položaju, da ne morejo prejeti obhajila, razumem. Toda preostali? Tudi nekaj prek dvajset drugih ne more pristopiti k obhajilu? Nočejo? Ne čutijo potrebe?"
Bogoskrunstvo in Nevredno Prejemanje
Kaj je bogoskrunstvo pri obhajilu?
Pomisli, kdo nevredno prejme sveto obhajilo? Ne, ne! Takrat se duša proda krivičnosti. Da, ta uboga duša vrže svojega Boga v besneči pekel. V nekaterih primerih je to hujši zločin od umora Boga, ki so ga storili Judje. Nevredni obhajanec ponese zlobno dvoličnost še dlje, ko se z vrednimi verniki zateka k obhajanju s svetim kruhom. Ah! Kakšna pošast nehvaležnosti! Stoj, stoj, moj sin! Ustavite te zločinske korake. To dejanje nad nas prinese vse vrste kazni, tako na tem kot na drugem svetu. O, Nebesa! Kakšna groza!
Opozorila kardinala Saraha proti skrunitvam
Kardinal Sarah: »Prenehajmo s skrunitvami, o evharistij se ne pogaja.« Riccardo Cascioli; 2. maj 2020.
V ekskluzivnem intervjuju za Nuova Bussola Quotidiana je prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov spregovoril o obhajilu »vzemi s seboj« in o »pogajanjih« za njegov varen prejem: nobenih kompromisov, »evharistija je dar, ki ga prejmemo od Boga in ga moramo sprejeti dostojanstveno. Nismo v veleblagovnici.« Dodal je še: »Nihče ne more preprečiti duhovniku, da bi spovedoval in obhajal.« »Imamo predpis in treba ga je spoštovati: verniki lahko prosto prejmejo obhajilo na jezik ali na roko.« »Gre za vprašanje vere, srž problema je v krizi vere duhovnikov.« Poudaril je tudi, da je »neposreden prenos svetih maš po internetu tudi za duhovnike zavajajoč: zreti morajo Boga, ne gledati v kamero.«
Poročila v časopisu Stampa so opisovala različne rešitve vladnih »izvedencev« v sodelovanju s CEI, po katerih je trenutek obhajila »največje tveganje za okužbo.« Med njimi je bila tudi zamisel o »zavijanju« Kristusovega telesa: »Da bi italijanskim katoličanom dopustili ponovno prejemanje svetega obhajila tako, da se izognemo okužbam, se razmišlja o obhajilu »naredi sam« s hostijami »vzemi s seboj«, ki jih je prej posvetil duhovnik, in ki bi bile posamično zaprte v plastično vrečko položene na policah v cerkvi.«
«Ne, ne, ne - je ogorčeni kardinal Sarah odgovoril po telefonu - to je popolnoma nemogoče, Bogu smo dolžni spoštovanje, ne morete ga dati v vrečko. Ne vem, kdo je pomislil na ta nesmisel, toda čeprav je res, da prikrajšanost za evharistijo zagotovo pomeni trpljenje, se kljub temu ne moremo pogajati o načinu obhajanja. Obhajamo se na dostojanstven način, vreden Boga, ki prihaja k nam. Evharistijo je treba obravnavati z vero, ne moremo je obravnavati kot banalen predmet, nismo v veleblagovnici. Popolnoma noro.«
Dve vprašanji sta, ki ju je treba nujno razjasniti. Predvsem evharistija ni pravica niti dolžnost: je dar, ki ga zastonj prejmemo od Boga in ga moramo sprejeti s češčenjem in ljubeznijo. Gospod je oseba in nihče osebe, ki jo ljubi, ne bi sprejel v vrečki ali kakor koli na nevreden način. Odziv na prikrajšanost za evharistijo ne more biti skrunitev. To je resnično stvar vere, saj evharistije, če verujemo, ne moremo obravnavati nevredno.
Nihče ne more preprečiti duhovniku, da bi spovedoval in obhajal, nihče ga ne more ovirati. Zakrament je treba spoštovati. Torej, tudi če se maše ni mogoče udeležiti, lahko verniki prosijo za spoved in za obhajilo. Kardinal Sarah je opozoril tudi na obhajanje svetih maš s predvajanjem po internetu ali televiziji: Tega se ne smemo navaditi, Bog se je učlovečil, je iz mesa in kosti, ni navidezna resničnost. To je tudi za duhovnike močno zavajajoče. Pri maši mora duhovnik zreti Boga, namesto tega pa se navaja gledati v kamero, kot da bi šlo za predstavo. Tako ne moremo nadaljevati.
Poudaril je tudi, da Hudič močno napada evharistijo, ker je srce življenja Cerkve. Verjame, da je srž problema kriza vere duhovnikov. Če bi se duhovniki zavedali, kaj je sveta maša in kaj je evharistija, na določene načine obhajanja daritve ali na določene zamisli o obhajilu ne bi niti pomislili. Z Jezusom ne smemo tako ravnati.
Primer bogoskrunstva v praksi: Hostije v vrečkah
Louisella Srcosati je 9. aprila 2020 poročala o primeru BOGOSKRUNSTVA JEZUITA: EVHARISTIJA, VROČENA V VREČKAH. Oče Holger Adler, kaplan Univerze Ludwig-Maximilian iz Münchna (KHG LMU), je dobil idejo, ki bi morala biti po njegovem mnenju briljantna, glede na to, da jo je celo svetoval sobratom duhovnikom. Za cvetno nedeljo je oče Adler pripravil komplet za udeležbo pri sveti maši v času Covid-19: mladi študentje, ki so si to želeli, so prišli k duhovniku, vzeli papirnato vrečko, pripravljeno ob strogem upoštevanju vseh ukrepov za preprečitev morebitne okužbe in jo odnesli domov, da bi jo uporabili med spremljanjem prenosa maše po internetu, ki jo je obhajal njihov kaplan. Vrečke so bile namenjene posameznim osebam ali družinam z več člani.
Kaj je bilo v tej »fantastični« vrečki? Oljčna vejica, blagoslovljena voda, voščilnica z molitvijo in - posvečena hostija. Najsvetejši zakrament v papirnati vrečki, da bi ga odnesli domov in uporabili »pri, ne po« maši. Vprašati se je treba, ali ne bi bilo treba za očeta Adlerja zahtevati suspenza a divinis? Zadevo bi bilo treba vzeti v resen premislek, saj je jezuit že bil pripravljen ponoviti bogoskrunstvo tudi za sveto tridnevje.
Oče Adler je pohitel, da bi v resničnosti udejanjil bogoskrunsko zamisel. Sprva je svoj projekt preizkusil z dvema paroma študentov. Poučeni po internetu o spoštljivem ravnanju z evharistijo, izročeno v papirnati vrečki (!), so študenti, izbrani za poskusni projekt, v petek pred cvetno nedeljo šli po »komplet za mašo« h kaplanu, ki je skrbno spoštoval varnostno razdaljo, si nadel masko in rokavice. Ko so se vrnili domov, »so posvečeno hostijo shranili v dragoceni posodi ob roži in prižgani sveči. In med prenosom maše po internetu so jo v nedeljo zaužili.« Glede na navdušenje poskusne skupine za to interaktivno pobudo je oče Adler menil, da bi jo razširil tudi na druge študente in njihove družine, in sicer za dneve svetega tridnevja.
Kardinal Sarah je to praks komentiral z besedami: »Na žalost se v Nemčiji počne veliko stvari, ki nimajo v sebi nič več katoliškega, vendar to še ne pomeni, da jih moramo posnemati. Pred kratkim sem slišal škofa reči, da v prihodnosti ne bo več obhajanja evharistije, ampak samo besedno bogoslužje. Toda to je protestantizem.«
Spoštljivost in Pravilni Načini Prejemanja
Kako ravnati z evharistijo: Pozornost na detajle
Zato moramo biti zelo pazljivi, ko sprejemamo sveto hostijo, in to početi s pravo vnemo, zavedajoč se, koga prejemamo.
"Ste že kdaj pomislili, kako bi se pripravili na sprejem Gospoda v svoje srce, če bi lahko prejeli obhajilo samo enkrat v življenju?" (Sveti Jožef Marija Escrivá)
Eden od vernikov opisuje svojo izkušnjo: "Ravno včeraj mi je duhovnik spet položil sveto hostijo na roko. Ko sem prejel obhajilo, sem jasno videl več belih drobcev, zelo majhnih, a vidnih, ki so ostali na moji dlani in zavedal sem se, da je na vsakem izmed njih Jezus ŽIV. Z veliko vnemo in ob neprenehni molitvi, sem vzel vsak drobec svetega obhajila."
Drugi primer, ki kaže na izjemno spoštovanje: "Pri nas je mlada ženska, ki me med vsakim obhajilom gani. Ko jo gledam, se počutim, kot da bi mi Jezus rekel: 'Opazuj Klavdijo, kaj se bo zgodilo.' Med obhajilom kleči z iztegnjenimi rokami, ko sprejema našega Gospoda. Na roki ima majhen beli prtiček, kamor duhovnik postavi sveto hostijo. Približa jo jeziku in tako sprejme Gostitelja, ne da bi se ga dotaknila z rokami. Vstane, njen pogled je usmerjen v tla, vrne se v svojo klop, zagotovo s srcem v nebesih. Kakšna lepota!"
Načini prejemanja obhajila: Na jezik ali na roko
V Cerkvi je že predpis, ki ga je treba spoštovati: verniki lahko prosto prejmejo obhajilo na jezik ali na roko. Italijanska škofovska konferenca (CEI) je že določila prejemanje na roke za obvezno, vendar nekateri strokovnjaki menijo, da bi bilo prejemanje na jezik bolj higiensko.
Evharistija - Vir Milosti in Pot do Svetosti
Učinki svetega obhajila
Sveto obhajilo poveča naše zedinjenje s Kristusom in z njegovo Cerkvijo, ohranja in obnavlja življenje milosti, prejete pri krstu in pri birmi, ter nam daje rasti v ljubezni do bližnjega.
Zato, ker nas napolnjuje z vsakršno milostjo in vsakršnim nebeškim blagoslovom, nas krepi za romanje tega življenja in nam vzbuja hrepenenje po večnem življenju. V evharistiji "lomimo en kruh, ki je zdravilo nesmrtnosti, protistrup, da ne bomo umrli, temveč živeli v Jezusu Kristusu za vedno" (sveti Ignacij Antiohijski).
Jezus Kristus je navzoč v evharistiji na edinstven in neprimerljiv način. Navzoč je namreč resnično, stvarno in bistveno: s svojim telesom in svojo krvjo, s svojo dušo in svojim božanstvom. Spremenjenje bistva (transsubstantiatio) pomeni spremenjenje vsega bistva kruha v bistvo Kristusovega telesa in vsega bistva vina v bistvo njegove krvi. To spremenjenje se izvrši v evharistični molitvi z učinkovitostjo Kristusove besede in z delovanjem Svetega Duha.
Temu zakramentu gre tako med mašo kakor tudi zunaj nje božje češčenje (latria). Cerkev namreč s kar največjo skrbnostjo shranjuje posvečene hostije, jih prinaša bolnikom in drugim osebam, ki se ne morejo udeležiti svete maše, jih izpostavlja slovesnemu češčenju vernikov in jih prenaša v procesijah.
Cerkev obvezuje vernike, da se udeležujejo svete maše vsako nedeljo in zapovedane praznike. Cerkev priporoča vernikom, ki se udeležijo svete maše, da prejmejo tudi sveto obhajilo, če so pripravljeni, kakor se zahteva.