Jajce je majhno, a zgodovinsko izjemno pomembno srednjebosansko mestece, ki leži ob sotočju rek Pliva in Vrbas. To mesto v Osrednjebosanskem kantonu Federacije BiH, v regiji Bosanska Krajina, je znano po svoji bogati kulturni dediščini in osupljivi naravni lepoti. Jajce je brez dvoma eno najbolj edinstvenih mest v Bosni in Hercegovini, kjer se zgodovina in narava ne stojita druga nasproti drugi, nasprotno, sobivata. Leži na križišču cest med Banja Luko, Mrkonjić Gradom in Donjim Vakufom, med gorami, ki ustvarjajo čudovito pokrajino.
Izvor imena in srednjeveška zapuščina
Obstaja več legend o izvoru imena mesta Jajce. Nekateri pravijo, da je bilo Jajce postavljeno na jajčasti skali, zato naj bi ime mesta izviralo iz tega dejstva. Ime Jajce se prvič omenja v pisnih virih leta 1396 v tituli Hrvoja Vukčića Hrvatinića, ki se je imenoval »conte de Jajce« (grof Jajca). Hrvoje Vukčić Hrvatinić (okoli 1350-1416) je bil eden od najmočnejših bosanskih plemičev svojega časa, vpliven vojvoda, diplomat in graditelj, ki je močno zaznamoval politično in vojaško zgodovino srednjeveške Bosne in širšega balkanskega prostora. Na vrhuncu svoje moči je ustanovil mesto Jajce in zgradil trdnjavo na mestu prejšnje utrdbe, po vzoru najstarejšega gradu v Neaplju. Domneva se, da bi lahko bila ena od lokacij njegove smrti Jajce, kjer je zgradil svojo grobnico, znano kot Jajške katakombe, podzemno cerkev, vklesano v skalo.
Jajce skozi zgodovinske prelomnice
Srednjeveško kraljestvo in osmanska osvajanja
Jajce je bilo prvič zgrajeno v 14. stoletju in je v tem času služilo kot glavno mesto neodvisne Kraljevine Bosne. Bilo je rezidenca zadnjega bosanskega kralja Stjepana Tomaševića. Spomladi leta 1463 so Osmani pod vodstvom sultana Mehmeda II. oblegali in zasedli mesto ter usmrtili kralja Stjepana Tomaševića. Vendar so Osmani mesto držali le šest mesecev, saj so se morali umakniti pred ogrsko vojsko, ki je konec istega leta zasedla Jajce. Ogrsko kraljestvo je takrat izkoristilo priložnost za osvojitev Bosanskega kraljestva pred Osmani. To je za skoraj pol stoletja spodkopalo osmanske načrte, v tem času pa so Ogri ustanovili Jajško banovino. Kraljica Katarina Kosača je pred smrtjo leta 1478 obnovila cerkev sv. Katarine. Pod vladavino Osmanskega cesarstva je mesto ponovno od leta 1527 pa vse do leta 1878, ko avstrijska vojska vkoraka v Jajce. V času turške nadvlade so postavili objekte, kot so Sahat kulo, Musafishano in džamijo Esme Sultanije, kjer se prepletajo mediteranski in orientalski vplivi.
Avstro-Ogrska in Kraljevina Jugoslavija
Jajce je bilo skupaj z ostalo Bosno in Hercegovino pod upravo Avstro-Ogrske od leta 1878 do 1918. V letih 1929-1941 je bilo Jajce del Vrbaske banovine Kraljevine Jugoslavije.
Drugo zasedanje AVNOJ-a - Rojstvo federativne Jugoslavije
V polpretekli zgodovini je Jajce zaslovelo zaradi drugega zasedanja AVNOJ-a. Med drugo svetovno vojno je Jajce pridobilo pomen kot središče velikega dela svobodnega ozemlja. Zasedanje Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) je potekalo 29. in 30. novembra 1943 v Jajcu, kjer so se zbrali predstavniki vseh narodov Jugoslavije. Na zasedanje je prišlo skupno 142 delegatov. Velike zmage NOV po kapitulaciji Italije, uničenje četniške vojske ter priznanja, ki so jih poleti in jeseni 1943 dali zavezniki NOB, so omogočili to prelomno zasedanje.
Josip Broz Tito, ki so ga imenovali za maršala Jugoslavije, je bil izbran za predsednika novoustanovljenega Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije, ki je imel pooblastila narodne vlade. V deklaraciji so zapisali določilo, da se odvzamejo vse pravice jugoslovanski vladi v begunstvu, tudi to, da bi še zastopala jugoslovanske narode. Najpomembnejši sklepi so se nanašali na ureditev nove Jugoslavije po federativnem načelu kot skupnost enakopravnih narodov in šestih enakopravnih republik, ki bodo Bosna in Hercegovina, Črna gora, Hrvaška, Makedonija, Slovenija in Srbija. Pozneje je bil 29. november državni praznik - Dan republike.
Muzej drugega zasedanja AVNOJ-a se nahaja v stavbi, ki je bila prvotno zgrajena za potrebe domačega sokolskega društva, nato pa je v drugi svetovni vojni pogorela in bila pred zasedanjem AVNOJ-a znova obnovljena. Pred vhodom v muzej stoji kip Titovega soborca Moše Pijadeja, ozaljšan z nekaj strelnimi luknjami. Ob spominski fontani osvoboditeljem mesta, urejeni leta 1972 in v obliki treh vitkih ležečih kvadrov, po katerih teče voda v spodnjo kamnito posodo, vsako leto poteka slovesnost obeleževanja zasedanja AVNOJ-a.
Bosanska vojna in povojno obdobje
Jajce je bilo že od nekdaj strateška točka med ozemlji z bošnjaškim, hrvaškim in srbskim prebivalstvom, kar se je pokazalo tudi med bosansko vojno v 90. letih. Konec aprila in v začetku maja 1992 so skoraj vsi etnični Srbi zbežali ali bili izgnani na ozemlje pod nadzorom Republike Srbske. Poleti 1992 je Vojska Republike srbske (VRS) začela močno bombardirati mesto. Jajce so branile hrvaške (HVO) in bošnjaške (ARBiH) sile z dvema ločenima poveljniškima linijama, vendar so 29. oktobra padle v roke srbskih sil. Umikajočim se silam se je pod ostrostrelskim streljanjem in granatiranjem VRS pridružila kolona 30.000 do 40.000 civilnih beguncev, ki se je raztezala 16 kilometrov proti Travniku. Bošnjaki so se preselili v srednjo Bosno, Hrvati pa so se zaradi naraščajočih napetosti preselili na Hrvaško ali bližje hrvaški meji.
V naslednjih tednih so bile v Jajcu porušene vse mošeje in katoliške cerkve. Domneva se, da so pravoslavno cerkev 10. in 11. oktobra porušili pripadniki tako imenovane »krajiške brigade« Armije BiH. VRS je mestni frančiškanski samostan preuredila v zapor, njegove arhive, muzejske zbirke in umetnine pa izropala; samostanska cerkev je bila popolnoma uničena. Jajce je skupaj z Bosanskim Petrovcem sredi septembra 1995 med operacijo Mistral 2 ponovno zavzel Hrvaški obrambni svet (HVO), potem ko so sile VRS evakuirale srbsko prebivalstvo. Jajce je po Daytonskem sporazumu postalo del Federacije Bosne in Hercegovine. Bošnjake, ki so se vračali, je v začetku avgusta 1996 najprej blokirala množica Hrvatov. Bošnjaški begunci so se lahko mirno vrnili le nekaj tednov pozneje, spremljali pa so jih številni drugi. V Jajcu je ugasnila bosanska srednjeveška država, na istem mestu pa je nastala druga Jugoslavija, kar poudarja prelomno vlogo mesta v zgodovini.
Znamenitosti in naravne lepote Jajca
Jajce obiskovalcu ponuja številne možnosti za raziskovanje, saj v njem zgodovina in narava sobivata v edinstveni harmoniji.
Jajška trdnjava in srednjeveške katakombe
Nekaj sto metrov severno od središča mesta se dviga znamenita Jajška trdnjava, pogosto imenovana tudi grad ali citadela. Nahaja se na 470 metrih nadmorske višine in ponuja odličen razgled na mesto ter okoliške hribe in gozdove. Čeprav se Jajce v pisnih virih prvič omenja leta 1396, je zanesljivo znano, da je trdnjava še starejša. Ob vhodu v trdnjavo je portal, na katerem je vgraviran kraljevski grb družine Kotromanić iz 15. stoletja. Mesto ima vrata kot del utrdbe in grad z obzidjem, ki vodi do različnih vrat po mestu. Med glavnimi znamenitostmi mesta je tudi Medvedova kula (medvedji stolp) iz 15. stoletja, kamor so zapirali ujetnike. Jajške katakombe, podzemna cerkev, ki jo je dal zgraditi Hrvoje Vukčić Hrvatinić, so prav tako pomemben del srednjeveške zapuščine.
Mitrej - Tempelj boga Mitre
V Jajcu se nahaja tudi eden najbolje ohranjenih templjev v Evropi, posvečen perzijskemu bogu sonca Mitri. Ta poseben mitrej je datiran v 2. stoletje našega štetja in je bil prenovljen nekje v 4. stoletju našega štetja. Boga Mitro so častili in kult so razširili v druge dele Rimskega cesarstva po sredozemskem bazenu s strani sužnjev in trgovcev z Orienta ter rimskih vojakov. Tempelj je bil odkrit po naključju med gradnjo zasebne hiše in je danes zaščiten s steklenimi stenami, tako da lahko obiskovalci vidijo notranjost tudi brez vstopa v objekt. Relief v templju prikazuje Mitro, oblečenega v perzijsko nošnjo, kako zabada biku nož v srce, pri tem pa mu pomagajo pes, kača in škorpijon.
Jajški slap - Srce mesta
Glavna in najlepša znamenitost Jajca je zagotovo 22 metrov visoki slap, prek katerega se reka Pliva spektakularno zliva v Vrbas. Fascinantno je, da se ta vodni velikan nahaja praktično v samem središču mesta. Njegovi mogočni slapovi so bili že večkrat razglašeni za ene najlepših na svetu. Slap je v zadnjem desetletju doživel večjo rekonstrukcijo, potem ko so ga v devetdesetih letih poškodovale večkratne poplave in vojna. Takrat se je začel rušiti in nekajkrat je celo presahnil, zdaj pa obiskovalce spet navdušuje v polnem sijaju in bučanju.
Slap Plive - Jajce
Mlini na Plivi (Mlinčići)
Manj znano je, da le pet kilometrov od Jajca, po toku Plive navzgor, obstaja prav poseben kraj, ki zvesto pričara življenje iz nekih drugih časov - Mlini na Plivi, znani tudi kot Mlinčići. Na naravni lehnjakovi pregradi, ki povezuje Veliko in Malo Plivsko jezero, stoji kot iz pravljice dvajset lesenih hišic. Te, kot bi lebdele nad vodo, slonijo na svojih nogah v brzicah reke Plive. Njihove temne lesene fasade in strehe se popolnoma zlivajo z naravnim okoljem, šumenje vode pa obiskovalce popelje v čas, ko je imel vsak mlin svojo zgodbo.
Zgrajeni pred več kot 400 leti - večinoma iz odpornega hrastovega lesa - ti mlini predstavljajo dragocen biser ljudske arhitekture. Njihova preprosta, a domiselna konstrukcija odraža razumevanje narave in življenje z njo, ne proti njej. Ko so bili mlini zgrajeni, so pripadali premožnejšim posestnikom, vendar so jih uporabljali tudi kmetje iz okoliških vasi. Dogovor je bil preprost - mlin se ni plačeval z denarjem, temveč z moko, del zmletega pridelka je ostal lastniku mlina kot nadomestilo za uporabo. Ljudje so iz oddaljenih vasi na konjih vozili vreče pšenice in koruze, potrpežljivo čakali na vrsto in se nato z moko vračali domov. Čeprav je bil postopek naporen, je bil za vsakdanje življenje izjemno pomemben. Z industrializacijo in novimi tehnologijami so mlini počasi izgubljali svojo uporabno vrednost, voda je še naprej tekla, vendar so se kolesa ustavila, lesene hišice pa so začele propadati.
Danes kompleks obsega 20 mlinov in ima status zaščitenega kulturnega krajinskega območja, ki mu ga je podelila komisija za ohranjanje nacionalnih spomenikov Bosne in Hercegovine. Vsako leto jih obišče na tisoče domačih in tujih obiskovalcev.
Druga verska in kulturna dediščina
Jajce se ponaša tudi z drugimi verskimi in kulturnimi objekti. Med njimi sta Frančiškanski samostan, ki med drugim poseduje kosti poslednjega bosanskega kralja, in cerkev sv. Katarine iz 15. stoletja. Izstopajo tudi drugi verski hrami, ki so ne glede na religijo, ki jo zastopajo, do potankosti obnovljeni in bleščeči. V času turške nadvlade so postavili tudi džamijo Esme Sultanije. V Jajcu se nahajajo številne znamenitosti, kakor tudi tempelj, posvečen bogu sonca, Mitri.
Okoliške naravne lepote
Jajce je obdano s čudovito pokrajino. V bližini mesta so reke, kot sta Vrbas in Pliva, ter jezera, kot je Plivsko jezero, ki je priljubljena destinacija za domačine in turiste. Plivski jezeri, oddaljeni kakšnih pet kilometrov po toku Plive navzgor od Jajca, so priljubljeni tako pri izletnikih kot rekreativcih. Nedaleč od Jajca so gore, ki so visoke preko 2000 metrov, kot je Vlašić pri mestu Travnik. Pred Šipovom, ki je blizu Jajca, so tudi Janjski otoki, kjer sta reka in pragozd Janj, ki ju je UNESCO razglasil za naravno vrednost svetovnega pomena. Fenomen otoka Janj ustvarja dejstvo, da se reka sama razlije v številne potoke, ki nato tvorijo otoke.
Turizem v Jajcu
Jajce je bilo v času Jugoslavije priljubljena turistična destinacija, predvsem zaradi zgodovinskega pomena zasedanja AVNOJ-a. Turizem je znova zaživel, njegova številka (20.000-55.000 turistov v letih 2012-2013) pa je relevantna glede na število prebivalcev občine (25.000). Turisti iz vse nekdanje Jugoslavije še vedno predstavljajo večino obiskovalcev Jajca, vendar se je od začetka 2000-ih povečalo tudi število turistov z Bližnjega vzhoda. Precejšen delež turistov predstavljajo tudi organizirani šolski izleti. Čeprav je turistična infrastruktura še precej borna, s potmi, ki so ponekod razpadajoče in neoznačene, si bolj izbirčno oko vendarle zaželi, da bi turistov željni domačini te kraje še nekoliko zloščili. Z malo vloženega truda bi lahko mesto in njegovo okolico precej polepšali.