Predrag Matvejević: Življenjepis in delo
Predrag Matvejević (1932-2017), eden najbolj znanih, prevajanih in branih hrvaških angažiranih intelektualcev, erudit, akademik in pisatelj, se je rodil v Mostarju. Leta 1967 je doktoriral iz primerjalne književnosti in estetike na Sorboni. Predaval je na več univerzah: na Filozofski fakulteti v Zagrebu, na Sorboni, na rimski univerzi La Sapienza, na New York University, Ecole des langues orientales, College de France in Université Catholique de Louvain. V letih 2003 in 2004 je bil pri Evropski komisiji v Bruslju svetovalec za Sredozemlje v »svetu modrecev«. Univerza v Perpignanu mu je ob 600-letnici svojega obstoja podelila doktorat honoris causa.
Knjiga "Kruh naš vsakdanji": Celovita študija
Slog in globina dela
Matvejević v knjigi Kruh naš nadaljuje svoj specifični slog in stil pisanja. S stavkom »Rodil se je v pepelu na kamnih« (str. 7) Predrag Matvejević začne pisati zgodbo o kruhu, staro več kot šest tisoč let. To izjemno kulturološko delo, napisano na edinstven način in v avtorjevem svojstvenem, prepoznavnem slogu, je nastajalo in pisatelja »tiho« spremljalo več desetletij. Gre za večplastno, konkretno in poglobljeno objektivno študijo, ki pa je intimno prepletena z izrazito osebno, subjektivno in senzibilno reminiscenco, ki preprosto očara.
Večplastni pogledi na kruh
Knjiga o kruhu ni samo pot skozi čas in civilizacije, temveč spremlja dogajanja, običaje, raziskuje etimološko poreklo in etnološke fenomene kruha. Vse to Matvejević preplete z osebno izkušnjo in toplino intimnih reminiscenc. Njegov kruh se nam prikaže iz evharističnih aspektov različnih verskih tradicij, mitskih aspektov, kot metafora izobilja in pomanjkanja … Kruh, ki je istočasno stvar in pojem. Skozi preteklost nam odkriva njegovo poreklo in usodo. Matvejević na enakovreden nivo postavlja povsem raznorodne pojave, saj je vse, kar je vezano na kruh, enako pomembno.
Struktura in poglavja
Kljub svoji velikopotezni in široko zaobjeti tematski zasnovi knjiga ni obsežna. V sedmih poglavjih zgoščeno in konkretno združuje, povezuje in na nov, povsem enakovreden nivo ter vzporedno pomembnost, v homogeno celoto postavlja vso raznolikost in pestrost pojavov, vezanih na kruh - ki nastopa istočasno kot stvar in pojem.
- V prvem in drugem poglavju je v ospredju antropološki vidik (Kruh in telo, Poti).
- Sledi teološki pogled (Vere).
- Nato sociološki oz. socialni pogled (Sedem skorij).
- Sledi filologija (Seme) in umetnost (Podobe in prividi).
- Zaključno poglavje (Povodi in sklep) je povzetek povodov za avtorjevo pisanje, utemeljitev, svarila ter opombe in opomniki na številne reference, ki so vpete v knjigo.
Poglavja se mehko prelivajo, dopolnjujejo in povezujejo v enovito mozaično celoto.
Kruh in nogomet: Antropološke vzporednice
Antična modrost: Panem et circenses
Vse tegobe so manjše, če imaš kruh. Že od nekdaj je znano, da človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od duhovne in družabne komponente. Kajti ljudstvo, ki je nekoč podeljevalo vojaško poveljstvo, državne službe, legije - vse, se danes drži nazaj in si neučakano želi le dveh stvari: kruha in iger. Fuzbal je kot kruh. Konzumiramo ga vsak dan in nikoli se ga zares ne nasitimo. Spremlja vsak naš korak, zasleduje nas, preži na nas, tukaj je. Panem et circenses. Nogomet poznajo na vseh kontinentih, igrajo ga vsi narodi. Vsi vedo, da je žoga okrogla kot ta naš planet, vržen na milost in nemilost med hladne in oddaljene zvezde.
Mitologija, zgodovina in vsakdan
»Zgodba o kruhu se opira na preteklost in na zgodovino, pri čemer se spotika ob eno ali drugo, včasih ob obe,« pravi Predrag Matvejević. In podobno je z nogometom. Vsaka tekma postane preteklost in zgodovina takoj, ko sodnik odpiska konec. Umre trenutek in rodi se mitologija. »Kruh pripada mitologiji,« je rekel Hipokrat. In nogomet prav tako. Nogometa ni brez mitologije velikih zmag in tragičnih porazov, čudovitih golov in spektakularnih obramb, božanskih potez in sodniških kraj. Toda tako kot kruh tudi fuzbal presega mitologijo in naseljuje najbolj sivo vsakdanjost. Zgodba tvojega kluba je zgodba tvojega mesta in tvoje države in tebe. In v tem ni nič spektakularnega, nič daljnega in božjega, samo profani vsakdan. Kruh in nogomet.
Kajti fuzbal se ne dogaja samo v tistem trenutku, ko je žoga na igrišču. Dogaja se neprestano: v moji glavi, v tvoji glavi, v glavi nekoga drugega. O fuzbalu lahko razmišljaš ure in ure, zato je vedno privlačil intelektualce. Zjutraj vstaneš, zajtrkuješ kruh in razmišljaš o včerajšnji tekmi. O tekmi, ki te je morda osrečila in si lahko vsaj za tisto uro in pol pozabil svoje prazno življenje. O tekmi, ki ti je morda strla srce kot tista usodna ženska, ki jo boš vedno ljubil. »Vesolje se začne s kruhom,« je menil Pitagora. Mogoče, mogoče tudi ne. Ampak zdi se, da sta kruh in fuzbal od nekdaj z nami.
Panem et circences. Ljudstvo, ki ima samo kruh brez iger, ni zadovoljno. Kot tudi ni zadovoljno ljudstvo, ki ima samo igre brez kruha. Zato premeteni oblastniki narodu vedno dajo oboje. Če si lačen, te ne bodo zanimali rezultati tvojega kluba. Če pa si sit, moraš nekam usmeriti svojo pozornost. Bog ne daj, da bi razmišljal o tem, kako nepravičen je sistem, v katerem živimo. In tako gresta kruh in fuzbal z roko v roki v svetlo bodočnost, krasni novi svet.
Kruh in nogomet kot odraz kulture in telesnosti
»Kruh je tako izdelek narave kakor kulture,« piše Matvejević. »Bil je pogoj za mir in vzrok za vojne, jamstvo za upanje in razlog za obup. Vere so ga blagoslavljale. Ljudstvo je nanj prisegalo.« In vse to velja tudi za nogomet. Matvejević, genialni hrvaški erudit, ponudi še več povezav: »V peči, obzidani s kamnom ali obloženi z opeko, je testo dobilo končno obliko. Postalo je kruh, s katerim so postregli pri mizi, ga ponudili gostom med pojedino, ga blagoslavljali na oltarju, zanj prosili na tržnici, ga kradli na ulicah. Na štadionu iz kamna ali opeke je fuzbal dobil končno obliko. Postal je igra množic, ki se je zažrla v vse pore družbe, od domače mize do oltarja, tržnice in ulice. In še danes ga spremljajo pesmi, molitve in obupani kriki.«
Tako kot si večina ljudi ne zna predstavljati življenja brez kruha, si mnogi med nami ne znamo predstavljati življenja brez nogometa. Nogomet je telesna igra. Človeško telo, igralec, je najpomembnejši element. Brez te »osnovne sestavine« ni nogometa. In tudi kruh so nekateri stari misleci povezovali s telesom. Predsokratik Anaksagora iz Lampsaka je rekel: »Poglejmo kruh. Narejen je iz rastlinske snovi, hrani naše telo. Človeško telo pa je sestavljeno iz mnogih elementov. Le kako je sploh mogoče, da toliko različnih sestavin izhaja iz enoličnih sestavin kruha?«
Od telesnega do svetega
»Kruh je v judovsko-krščanskem izročilu postal pomirjevalec med telesom in duhom, posrednik med njima,« pravi Matvejević. »Evharistični obred ga je povzdignil do svetosti.« To lahko rečemo tudi za nogomet. Nogomet je igra telesa in duha in obred tekme ga je povzdignil do svetosti. Sveta igra. Sveti klub. Sveti dres.
- San Mames, bivši štadion Athletica iz Bilbaa, svetega baskovskega kluba, so pogovorno klicali katedrala.
- Leva roka Diega Maradone, s katero je dosegel gol na tisti famozni tekmi proti Angliji, je postala božja roka.
- Vzdevek za nogometaše Southamptona je že od ustanovitve leta 1885 Svetniki, ker je bil klub ustanovljen kot cerkveno moštvo St. Mary’s Young Men’s Association.
- Marjan Rožanc je nogomet poimenoval maša dvajsetega stoletja.
Kruh je Kristusovo telo in nogomet je božja igra. Celo agnostični anarhist, ki ne čuti nikakršne pretirane afinitete do nobene religije, države ali ideologije, včasih med kakšno res čustveno intenzivno tekmo začuti nekakšen religiozni zanos, začuti, da je v zraku nekaj svetega, nekaj božjega.
tags: #matvejevic #kruh #nas #vsakdanji