Emmanuel Macron je bil za predsednika Francije izvoljen leta 2017, njegov vzpon na politično sceno pa je bil zaznamovan z vizionarskim pristopom in obljubami prenove francoske politične krajine. Trenutno je nosilec naziva predsednika Francije, ki ga je prevzel 14. maja 2017. Predhodniki so bili François Hollande, Édouard Philippe, Jean Castex in Élisabeth Borne.
Zgodnje življenje in izobraževanje
Emmanuel Jean-Michel Frédéric Macron se je rodil 21. decembra 1977 v Amiensu, na severu Francije. Njegov oče, Jean-Michel Macron, je bil profesor nevrologije na Univerzi v Pikardiji in zdravnik, medtem ko je mama, Françoise Macron (rojena Noguès), profesorica nevrologije. Njegova starša sta se ločila leta 2010. Ima brata Laurenta (roj. 1979) in sestro Estelle (roj. 1982).
Velik del otroštva je preživel pri stari mami, ravnateljici osnovne šole, ki mu je pomagala pri učenju in mu zagotovila odličnost v šoli. Že od malih nog je bil aktiven: igral je klavir, tenis in nogomet. Šolal se je predvsem na jezuitskem inštitutu Lycée la Providence v Amiensu. Ko je bil star 15 let, je v tej srednji šoli spoznal svojo 25 let starejšo učiteljico francoščine Brigitte Trogneux, mater treh otrok, ki je vodila gledališko delavnico. Njuni starši so nasprotovali zvezi, zato so Emmanuela poslali v Pariz, da bi končal zadnji letnik šole na elitnem Lycée Henri-IV, kjer je dokončal srednješolski kurikulum in dodiplomski program.
V Parizu se mu dvakrat ni uspelo vpisati v École normale supérieure. Namesto tega je študiral filozofijo na Univerzi Paris-Ouest Nanterre La Défense, kjer je pridobil diplomo DEA (magisterska stopnja) z disertacijo o Machiavelliju in Heglu. Okoli leta 1999 je delal kot uredniški pomočnik Paula Ricoeurja, francoskega protestantskega filozofa. Macron je magistriral iz javnih zadev na Sciences Po, smer "Public Guidance and Economy", nato pa se je izučil za kariero višjega uradnika na selektivni École nationale d'administration (ENA), ki jo je po drugi svetovni vojni ustanovil Charles de Gaulle, da bi zagotovil kariero na pomembnih položajih v državi tistim, ki si to zaslužijo s svojim znanjem. Leta 2004 je po diplomi na ENA postal finančni inšpektor.
Zgodnja kariera in politični vzpon
Od leta 2004 je Macron delal v državni upravi in bil med letoma 2006 in 2009 član Socialistične stranke. Leta 2008 je zapustil državno upravo in se zaposlil v investicijski banki Rothschild & Co., ki se ukvarja z investicijskim bančništvom in upravljanjem premoženja. Menda je bil razočaran, ker leta 2007 ni mogel kandidirati za poslanca. Leta 2010 so mu v tedaj vladajoči desnici neuspešno ponujali položaj sodelavca tedanjega premierja Françoisa Fillona.
Macronova politična pot se je začela leta 2011, ko je pred primarnimi volitvami socialistov podprl Françoisa Hollanda, s katerim se je seznanil leta 2006. Po izvolitvi Françoisa Hollanda za predsednika maja 2012 je Macron, s 34 leti, postal namestnik predsednikovega generalnega sekretarja. Avgusta 2014 ga je premier Manuel Valls imenoval za ministra za gospodarstvo, industrijo in digitalne zadeve v francoski vladi. Kot minister je Macron promoviral liberalne gospodarske reforme, ki so bile pogosto v nasprotju s tradicionalnimi socialističnimi načeli in so bile usmerjene v povečanje konkurenčnosti ter privabljanje tujih naložb.
Njegova gospodarska politika je bila usmerjena v združevanje javnega in zasebnega pokojninskega sistema ter združitev sistemov nadomestil za brezposelne. Zavzemal se je za ohranitev proračunskega primanjkljaja pod tremi odstotki BDP-ja in znižanje brezposelnosti na sedem odstotkov do konca mandata.
Ustanovitev gibanja "En Marche!" in predsedniške volitve 2017
Vzpon Macrona: Kako je politični outsider leta 2017 pretresel Francijo
Aprila 2016, sredi demonstracij in stavk proti zakonu o delu, ko je Hollande imel samo še 10-odstotno podporo, je Macron ustanovil svoje gibanje En Marche! (sl. Naprej!). Dejal je, da želi zbrati ljudi, ki bi radi Francijo spremenili, jo »prilagodili sodobnemu svetu« in presegli delitev na levico in desnico. Politično bi Macrona lahko opisali kot levosredinskega liberalca. Da je kratica stranke EM enaka začetnicam njegovega imena in priimka, ni naključje.
Konec avgusta 2016 je odstopil z mesta ministra in novembra se je razglasil za predsedniškega kandidata. Deloma zahvaljujoč aferi Fillon, je Macron v prvem krogu predsedniških volitev leta 2017 prejel največ glasov in bil 7. maja 2017 v drugem krogu s 66,1 % glasov izvoljen za predsednika Francije, premagavši Marine Le Pen. Z 39 leti je postal najmlajši predsednik v zgodovini Francije.
Macron je uradno postal predsednik 14. maja 2017. Patricka Strzodo je imenoval za svojega vodjo kabineta, Ismaela Emeliena pa za posebnega svetovalca za strategijo, komunikacijo in govore. 15. maja je za predsednika vlade imenoval Édouarda Philippea iz stranke Republikanci. Istega dne je opravil svoj prvi uradni tuji obisk, kjer se je v Berlinu srečal z nemško kanclerko Angelo Merkel.
Predsednikovanje in reforme
Med svojim predsedovanjem je Macron nadziral več reform delovne zakonodaje, obdavčitve in pokojnin ter si prizadeval za prehod na obnovljive vire energije. Na francoskih parlamentarnih volitvah junija 2017 si je Macronova stranka, ki se je preimenovala v La République En Marche (LREM), zagotovila večino v državnem zboru.
Gospodarske reforme
Macron je izvajal obsežne gospodarske reforme, med drugim je leta 2017 sprejel zakon o reformi trga dela, ki je olajšal odpuščanje in zaposlovanje delavcev ter omejil moč sindikatov pri kolektivnih pogajanjih. Prav tako je zmanjšal davke na premoženje in uvedel davčne olajšave za podjetja, s čimer je želel spodbuditi gospodarsko rast. Njegova vlada je le deloma ukinila davek na premoženje (l'impôt de solidarité sur la fortune, ISF), ki je zadeval manjše število ljudi in ni v državno blagajno prinesel skoraj ničesar, hkrati pa je bil simboličnega in političnega pomena. Vrednost tega davka je bila simbolična in politična, a je vseeno pognal nekatere najpremožnejše iz Francije. Zato so se ga odločili ukiniti, vendar samo za denar, naložen v podjetja, proizvodnjo, torej v gospodarstvo, ohranili pa so ga za premoženje v nepremičninah, torej za vse, kar ne ustvarja bogastva.
Reforma pokojninskega sistema
Proti koncu svojega mandata se je Macron soočil z novo serijo socialnih nemirov, povezanih z reformo pokojninskega sistema, ki je vključevala dvig upokojitvene starosti. Francoski pokojninski sistem je posebno zmeden, saj obstaja kar 42 posebnih režimov, kar kliče po korenitih spremembah. Napovedana reforma je bila usmerjena k enakosti in pravičnosti, saj želi poenotiti 42 posebnih režimov, vzpostavljenih po drugi svetovni vojni, v univerzalni točkovni sistem. Cilj je odpraviti nepravičnosti, kot so upokojevanje železničarjev in pariških prevoznikov RATP pri 52 ali 55 letih, medtem ko se v zasebnem sektorju upokojujejo pri 65 letih (uradno pri 62 letih v Franciji). Zgodovinsko so bili posebni režimi utemeljeni zaradi težavnosti nekaterih poklicev, a so se razmere spremenile. Prenašanje teh bremen na prihodnje generacije je po Macronovem mnenju absurdno, zato je reforma nujna, vključno z možnostjo postopnega upokojevanja.
Okoljska politika
Na področju okoljske politike je Macron sprva zavzemal močno proekološko stališče, kar se je odražalo v podpori pariškemu podnebnemu sporazumu in zavzemanju za prehod na čistejše vire energije. Več tovrstnih ukrepov je moral kasneje omiliti zaradi socialnih protestov, saj so višji okoljski davki prizadeli predvsem nižje in srednje sloje prebivalstva.
Domači izzivi in protesti
Nasprotovanje njegovim domačim reformam, zlasti predlaganemu davku na gorivo, je doseglo vrhunec v protestih rumenih jopičev (gilets jaunes) leta 2018. Ti protesti so se sprva začeli kot protest proti povišanju davkov na gorivo, nato pa so prerasli v širše izražanje nezadovoljstva s socialno neenakostjo in Macronovim vodenjem države. Protesti so trajali več mesecev in so pogosto prerasli v nasilne izgrede.
3. julija 2020 je Macron za predsednika francoske vlade imenoval desnosredinskega Jeana Castexa, ki je nasledil Édouarda Philippa. Od leta 2020 je vodil stalni odziv Francije na pandemijo COVID-19 in uvedbo cepljenja.
Vzpon Macrona: Kako je politični outsider leta 2017 pretresel Francijo
Aktualni izzivi in imenovanje novega premierja
Po dramatičnem glasovanju v parlamentu, kjer je vlada Françoisa Bayrouja doživela hud poraz (364 poslancev proti, 194 za), so številni opozicijski politiki krivdo neposredno naslovili na Emmanuela Macrona. Boris Vallaud, vodja poslanske skupine socialistov, in Mathilde Panot iz skrajno leve France Unbowed (Nepokorne Francije) sta poudarila odgovornost predsednika za politično krizo.
Francoska politična sredina se krha, saj se socialisti in konservativci ne morejo dogovoriti, kako rešiti probleme glede sprejetja proračuna za leto 2026, ki bi omejil prekomerno javno porabo in umiril finančne trge, ne da bi pri tem oviral gospodarsko rast ali preveč prizadel srednji razred. Macron je za novega premierja imenoval aktualnega ministra za oborožene sile, 39-letnega Sébastiena Lecornu-ja, enega svojih najtesnejših zaveznikov. Lecornuja čaka razdeljen parlament, v katerem nobena stran ni pripravljena popustiti. Predsedniškemu uradu se mudi imenovati Bayroujevega naslednika, saj se Francija sooča z dvojno grožnjo: večjimi protesti 10. septembra in napovedanimi stavkami ter množičnimi protesti, ki jih za 18. september pripravljajo sindikati. Pri Lecornujevem vodenju vlade je odločevalce privlačila njegova domnevna sposobnost, da se v času velike politične paralize pomakne čez politično mrežo.
Zunanja politika in evropska integracija
Na mednarodnem prizorišču si je Macron prizadeval za tesnejšo evropsko integracijo. Z nemško kanclerko Angelo Merkel je sodeloval pri pobudah za reformo evroobmočja ter okrepitvi obrambnega in varnostnega sodelovanja v EU. Po izstopu Združenega kraljestva iz EU je zagovarjal strogo pogajalsko stališče. Kot pravite, je na volitvah zmagal z ambicioznim proevropskim programom, kar je bilo pogumno, saj so drugi kandidati nastopali bodisi protievropsko bodisi so EU komaj omenili. Macron je bil, drugače, pri evropskih vprašanjih odprt, neposreden in ofenziven.
Kljub splošnim ugotovitvam, da je Evropa v krizi - od evrske in socialne do migracijske krize, zaradi katere so se poglobile razlike med vzhodno in zahodno Evropo, pa še transatlantske, ki traja vse od prihoda Donalda Trumpa v Belo hišo -, na predlagane pobude ni dobil odgovora. Zaradi tega in ker drugi molčijo, daje pobude in se odziva na način, ki je lahko problematičen. Njegovo diagnozo EU, da je Evropa v krizi in da se na vzhodu ponovno uveljavlja Rusija, na jugu so se sesule države, na zahodu pa je nepredvidljiv predsednik, podpira veliko ljudi po Evropi. To je povzročilo, da so se Američani umikali iz vseh operacij na terenu, iz Afganistana, Sirije, Iraka. Razmišljati, da bodo reševali naše probleme namesto nas, je znamenje vsaj hude možganske utrujenosti, če ne ravno smrti ...
Strateška avtonomija EU
Macron je pozival k reformam Evropske unije ter podpisal dvostranske pogodbe z Italijo in Nemčijo. Med trgovinsko vojno med Kitajsko in ZDA je sklenil trgovinske in poslovne sporazume s Kitajsko v vrednosti 45 milijard dolarjev ter nadzoroval spor z Avstralijo in Združenimi državami glede varnostnega pakta AUKUS. Med skupnim obiskom s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen na Kitajskem, ki je vključeval uradno srečanje s Ši Džinpingom, je Macron pozval Evropo, naj zmanjša svojo odvisnost od Združenih držav Amerike in ostane nevtralna ter se izogne morebitnemu spopadu med ZDA in Kitajsko glede Tajvana. Po tridnevnem državniškem obisku na Kitajskem je poudaril svojo teorijo strateške avtonomije in namigoval, da bi Evropa lahko postala "tretja velesila". Trdil je, da bi se morala Evropa osredotočiti na krepitev lastne obrambne industrije in dodatno zmanjšati svojo odvisnost od ameriškega dolarja (USD).
Evropska strateška avtonomija je nujna, saj se Evropejci ne morejo več zanašati, da bodo rešitve za njihove probleme prišle z druge strani Atlantika. To je mišljeno znotraj Nata in ne kot alternativa Natu, temveč kot steber znotraj povezave. To je razvidno že iz bele knjige francoske obrambe. Problem je v tem, da če je predlagal strateško avtonomijo EU, pri njej ne vztraja sam, ampak poskuša o njenih prednostih prepričati še druge. V nasprotnem početje ni smiselno in v tem je Macron slab. Nekateri si to razlagajo napačno in pravijo, kako nima smisla razpravljati o Macronovih predlogih, saj da je sovražen do Nata; in tako smo spet v šestdesetih letih in pri generalu de Gaullu. Vse to je precej kontraproduktivno, kajti po eni strani Macron ne more doseči, kar bi želel, hkrati pa imajo vsi tisti, ki nočejo razmišljati o skupnih rešitvah, nov izgovor, da tega ne počnejo. To kaže tudi primer Poljske, ki je z ZDA podpisala bilateralni obrambni sporazum zunaj Nata, s čimer se še bolj oddaljuje od skupnih evropskih rešitev.
Zasebno življenje
Emmanuel Macron ima tudi zanimivo zasebno življenje. Leta 2007 se je poročil z Brigitte Trogneux, svojo učiteljico na srednji šoli La Providence v Amiensu, ki je od njega starejša skoraj 25 let. Spoznala sta se med gledališko delavnico, ki jo je vodila, ko je bil on 15-letni učenec, ona pa 39-letna učiteljica. Emanuelovi starši so zvezi nasprotovali in svojega sina v zadnji letnik srednje šole celo poslali v Pariz, a se je njuna zveza ohranila. Nova francoska prva dama je postala Brigitte Trogneux, ko je bil Macron izvoljen za predsednika.
Politična filozofija in stil vodenja
Vzpon Macrona: Kako je politični outsider leta 2017 pretresel Francijo
Macron si je v svojem predsedniškem mandatu utrdil podobo sredinskega, proevropskega reformatorja. Zahvaljujoč dinamičnemu nastopu in kriznemu upravljanju je pridobil številne podpornike, obenem pa je deležen obtožb, da ni v stiku z volivci in je aroganten. Njegova ambicija je korenito predrugačiti Francijo, saj verjame, da so pred državo pomembni izzivi in so nujne reforme, kar pomeni tveganje nepriljubljenosti. V Franciji, kjer nihče ni vesel reform, je Macronovo delovanje, kljub temu, da je izpeljal kar nekaj spornih reform, prineslo uspeh. Kljub šestmesečnemu gibanju rumenih jopičev, ki je zahtevalo upočasnitev reformističnega ritma, Macron ne bo popuščal pri reformiranju.
Macronu lahko očitamo, da ne zna umeriti simbolične in politične vrednosti ukrepov, ki jih vleče. Včasih ima tudi težave s komuniciranjem. Zmeraj najprej napove ali celo potrdi, šele potem pa pojasni, kar povzroča nejasnosti in preplah med ljudmi. Vendar je pomembno, da je vlada uresničevala program, ki ga je Macron napovedal že predvolilno in da so Francozi vedeli, koga in kaj so izvolili. Zaveda se, da sta v komunikaciji pomembni predvsem vsebina in jasnost.
Ponovna izvolitev 2022
Na volitvah leta 2022 je v drugem krogu Macron znova premagal Marine Le Pen in bil ponovno izvoljen za predsednika Francije. Njegova ponovna izvolitev je potrdila zaupanje volivcev v njegov vizionarski pristop in obljube prenove francoske politične krajine.
tags: #makron #francoski #predsednik