Krompir (Solanum tuberosum) je ena izmed najpomembnejših poljščin po vsem svetu. Njegovo pridelovanje pa spremljajo številni izzivi, predvsem zaradi dovzetnosti za različne bolezni in škodljivce, med katerimi izstopata krompirjeva plesen (Phytophthora infestans) in koloradski hrošč. V zadnjih letih se pridelovalci krompirja soočajo tudi z novimi izzivi, kot so bakterijske bolezni in pomen pravilnega kolobarjenja za ohranjanje zdravja tal in zmanjšanje populacij škodljivih organizmov.
Krompirjeva plesen (Phytophthora infestans)
Krompirjeva plesen je še vedno najnevarnejša glivična bolezen krompirja, predvsem zaradi svoje sposobnosti hitrega širjenja v vlažnih letih in velike škode, ki jo povzroča. Gliva napada vse dele rastline: liste, stebla in gomolje.
Zgodovinski pomen in razširjenost
Krompirjeva plesen je bila v Evropo zanesena iz Amerike hkrati s krompirjem. Zgodovinski viri pričajo, da je bila ta bolezen v sredini 19. stoletja (okoli leta 1845) kriva za hudo lakoto na Irskem, kjer je bila prehrana izključno osnovana na krompirju. Posledice so bile milijoni mrtvih in razseljenih, kar poudarja pomembnost razumevanja in obvladovanja te bolezni.
Simptomi in razvoj bolezni
Znaki bolezni se najprej kažejo kot rumene pege na robovih lističev, ki nato porjavijo in se hitro večajo. Te pege, ki so na začetku velike od 0,5 do 1 cm v premeru, se hitro širijo in na koncu uničijo celoten list ter rastlino. Spodnji del lističev peg je pokrit z belim poprhom, ki je trosovnik glive, ta pa se naprej širi s trosi, ki jih raznašata voda in veter. Če se ob okužbi pojavi suša in visoke temperature nad 25 °C, se proces širjenja plesni začasno zaustavi. Znaki krompirjeve plesni se lahko istočasno kot na listih pojavijo tudi na steblih v obliki sivorjavih ali rjavo črnih peg, ki obdajo stebla. Znaki okužbe na steblih se lahko pojavijo kadar koli, najpogosteje pa so prisotni v začetni fazi okužb.
Gliva krompirjeve plesni napada tudi krompirjeve gomolje, vendar jih ne okuži neposredno s širjenjem bolezni z listov in stebel. Gomolji se okužijo prek lenticel (odprtinic za dihanje na površini gomoljev), očesc in ran, ko dež spere trose iz nadzemnih okuženih delov prek tal na gomolje pod njimi. Če so gomolji slabo pokriti s tlemi zaradi slabega osipanja ali sprani grebeni, trosi zlahka pridejo do površine gomoljev s padavinsko vodo, tam kalijo in jih okužijo. Najmanj po mesecu dni po okužbi se na gomoljih pokažejo vdrte mehke pege, ki so sivkaste ali rjave barve. Pod temi pegami meso gomoljev porjavi ali posivi, popolnoma odmre in zgnije. Bolezen se intenzivneje širi v vlažnih in težjih tleh. Pomembne so tudi sortne značilnosti in občutljivosti na okužbe na gomoljih, pri čemer so zgodnje sorte praviloma bolj občutljive na plesen od poznejših.
Optimalni pogoji za širjenje
Optimalni pogoji za krompirjevo plesen so visoka vlaga z omočenim listjem rastlin (najmanj 5 ur) in temperatura zraka od 15 do 20 °C, ko je življenjski cikel krompirjeve plesni najhitrejši in traja le od 4 do 5 dni. Deževno in toplo vreme predstavlja idealne pogoje za širitev krompirjeve plesni, kar je v preteklih dneh že povzročilo rjavenje listov in propad cime na nekaterih nezaščitenih nasadih. V primeru nadaljevanja nestanovitnega vremena (plohe, nevihte) se bodo odlični pogoji za širjenje krompirjeve plesni nadaljevali.
Preprečevanje in zatiranje
V današnji pridelavi krompirja si je težko predstavljati njegovo pridelavo brez zaščite pred krompirjevo plesnijo in ostalimi glivičnimi boleznimi. Kljub intenzivnim naporom žlahtniteljev, da bi ustvarili odporne sorte krompirja na krompirjevo plesen, pridelovalci v mokrih letih zelo težko ohranijo nasade "žive" do konca vegetacije brez zaščite, tudi pri sortah, ki veljajo za dobro odporne. Za ekološko zaščito krompirja se priporoča uporaba dovoljenih bakrenih pripravkov.
Čas in način škropljenja
Krompir je potrebno pred dežjem zaščititi proti krompirjevi plesni s sistemiki ali polsistemiki, saj v nasprotnem primeru sledi izbruh bolezni, propad cime in posledično gnitje gomoljev. Škropljenja ponavljamo v skladu z navodili za uporabo fitofarmacevtskih sredstev (FFS). Priporoča se menjavanje sredstev s sistemičnim in polsistemičnim delovanjem, da se izognemo pojavu odpornosti. Prvo škropljenje krompirja je treba opraviti, ko vrste še niso združene, sadike paradižnika, kumar, paprike in jajčevcev pa škropimo 10 dni po sajenju. Staro pravilo, da lahko z zaščito čakamo, dokler vrste niso sklenjene, ne zdrži več, saj v ugodnih letih za razvoj bolezni prihaja do prvih okužb že zelo zgodaj, ko so rastline še majhne.
V primeru, ko opazimo v nasadu posamezne liste ali rastline napadene s krompirjevo plesnijo, se priporoča škropljenje s fungicidi na osnovi dimetomorfa (Acrobat, Forum, Banjo forte, Orvego) ali cimoksanila (Antracol combi, Moximate, Nautile, Equation pro, Tanos, Sacron) in ponovitev škropljenja po 5 dneh. Enako ravnajte v primeru poškodb nasada zaradi toče. Zelo pomemben je tudi čas uporabe fungicidov; pri varstvu pred krompirjevo plesnijo delujemo vedno preventivno, saj je pogosto, ko plesen opazimo v nasadu, že prepozno.
Ukrep ob propadu listov in izkopu
V primeru, da je večina listov propadla zaradi krompirjeve plesni, priporočamo odstranitev cime s površine krompirišča. Z izkopom počakamo 7-10 dni, dokler se pokožica na gomoljih ne utrdi, da se izognemo še dodatni okužbi gomoljev. Izogibamo se izkopu krompirja iz zelo mokrih tal, saj imajo krompirjevi gomolji takrat zelo odprte lenticele, ki so vstopno mesto za trose gliv in bakterij ob izkopu in kasnejše okužbe z boleznimi gnitja. Če sumimo, da so gomolji že okuženi s krompirjevo plesnijo, je z izkopom smiselno počakati, da že zgnijejo v tleh in jih pri izkopu lahko ločimo ter pustimo na njivi.
Žveplo kot naravni fungicid in repelent
V svetu ekološkega vrtnarjenja obstaja veliko različnih naravnih izdelkov, s katerimi lahko izboljšate zdravje rastlin in ohranite vrt v optimalnem stanju. Eden od teh izdelkov je žveplo, znano po svoji učinkovitosti kot naravni fungicid in repelent škodljivcev. Uporaba žvepla pri vrtnarjenju ne le pomaga preprečiti sovražnike rastlin, ampak tudi spodbuja bolj zdravo okolje brez sintetičnih kemikalij.
Funkcije žvepla
Žveplo ima dve osnovni funkciji: deluje kot učinkovit odganjalec insektov in kot močan fungicid. Zaradi te dvojnosti je odlična možnost za tiste, ki iščejo naravne alternative za boj proti škodljivcem in boleznim v svojih pridelkih. Žveplo je učinkovito proti različnim škodljivcem in boleznim, vključno s pepelasto plesnijo, pršicami, eritrofidi in drugimi pajkovci.
Vpliv na rastline in tla
Vendar je pomembno upoštevati, da je žveplo močno in lahko vpliva na najbolj občutljive rastline. Priporočljivo je preizkusiti majhen del rastline, preden nadaljujete s splošno uporabo. Sorte poljščin, kot so krompir, paradižnik, šparglji, paprika, redkev in bučke, običajno dobro prenašajo žveplo. Nasprotno pa lahko drugi pridelki kažejo simptome poškodb, kot sta venenje ali razbarvanje. Žveplo ne samo, da deluje kot naravno sredstvo za zatiranje škodljivcev, ampak tudi pozitivno vpliva na zdravje tal. Ta mineral lahko pomaga popraviti pH tal, zlasti v alkalnih tleh. Dokazano je, da lahko 1 kg žvepla na kvadratni meter zniža pH za 1 enoto in tako ustvari ugodnejše okolje za večino rastlin. Žveplo tudi spodbuja mikrobno aktivnost v tleh, kar lahko izboljša absorpcijo hranil v rastlinah. Sposobnost žvepla, da spodbuja naravno obrambo rastlin, je ključna. Ta mineral pomaga povečati proizvodnjo esencialnih aminokislin, ki so ključne za zdravje in rast rastlin.
Nanašanje in varnostni ukrepi
Uporaba žvepla za preprečevanje žuželk, kot so pršice ali muhe, je precej preprosta. Priporočljivo je, da žveplo potresemo na liste rastline, pri čemer pazimo, da pokrijemo obe strani listov za večjo učinkovitost. Pogostost nanašanja naj bo tedenska, količina žvepla pa bo odvisna od velikosti rastline, kar zagotavlja, da so vsi listi dobro pokriti. Odmerek žvepla se lahko razlikuje glede na temperaturo okolja. Odmerki so običajno višji pri nizkih temperaturah (18-20 °C) in manjši pri visokih (24-28 °C). Pri višjih temperaturah lahko žveplo hitro izhlapi, kar povečuje tveganje za opekline rastlin.
Močljivo žveplo je fungicid - sredstvo za zatiranje rastlinskih bolezni, formulirano v obliki močljivega praška. Je vnetljivo, draži oči, dihala in kožo. Vsebuje elementarno žveplo (S). Pomembno si je zapomniti, da ima žveplo karenco približno 5 dni po nanosu. To pomeni, da je priporočljivo počakati ta čas, preden pridelek katerega koli proizvoda, ki je bil tretiran z žveplom. Poleg tega lahko ob ugodnih vremenskih razmerah pričakujemo obstojnost delovanja žvepla v razponu od 5 do 10 dni.
Varnostni ukrepi pri delu z žveplom
Pri tretiranju moramo preprečiti onesnaževanje vodotokov, vodnjakov, jezer in vodnih izvirov s tem, da tretiramo najmanj 20 m od njih. Pri delu z žveplom je treba nositi primerno zaščitno obleko, zaščitne rokavice in zaščito za oči oz. zaščitno masko. V primeru kontaminacije ali suma na zastrupitev prekinemo z delom in ukrepamo po navodilu prve pomoči. Po delu se moramo temeljito umiti z vodo in milom ter se preobleči. Prizadeto osebo umaknemo iz kontaminiranega območja na svež zrak in zagotovimo osnovne življenjske funkcije. V primeru stika z očmi s palcem in kazalcem razpremo očesni veki in oko temeljito speremo s čisto vodo. Odmerjeno količino sredstva zmešamo v manjši posodi z vodo, da dobimo poltekočo pasto. To vlijemo v rezervoar škropilnice, napolnjen do polovice s potrebno količino vode.
| Kultura | Karenca (dni) |
|---|---|
| Jablane, breskve | 14 |
| Hmelj, navadne kumare, navadni grah | 7 |
| Ostale vrtnine | 14 |
| Vinska trta | 28 |
Pomen kolobarjenja in izbire sort
Z ustreznim kolobarjem vplivamo na ekonomičnost pridelave in zmanjšujemo morebitne negativne vplive na okolje. Krompir zahteva čim širši kolobar, ki naj bo vsaj 4-letni, če je mogoče pa še širši. S kolobarjenjem ne ohranjamo le rodovitnosti tal, temveč vplivamo tudi na populacijski pritisk škodljivih organizmov.
Obvladovanje škodljivcev in bolezni s kolobarjem
Koloradski hrošč ob preozkem kolobarju povzroča težave že zgodaj spomladi, ko se odrasli osebki hranijo pred zaleganjem in na majhnem krompirju povzročajo znatno objedanje listov, običajno sledi večji napad ličink. Ob ožjem kolobarju se hitreje širijo tudi morebitni karantenski škodljivci, kot so krompirjeve cistotvorne ogorčice. Pomen kolobarja pri obvladovanju strun v tleh je izjemen. Za širjenje krompirjeve plesni in črne listne pegavosti je eden najpomembnejših ukrepov zatiranje samosevcev v kolobarju, kar je pri ozkem kolobarju še toliko bolj pomembno. Bakterijske bolezni krompirja iz rodu Pectobacterium so tudi v Sloveniji postale pomembne in povzročajo gospodarsko škodo; pri njihovem obvladovanju je širok kolobar (7 in več let) zelo pomemben ukrep.
Priporočila za kolobarjenje
Krompirja ne pridelujemo v monokulturi (t.j. več let zaporedoma na isti njivi)! Priporočljiv je vsaj štiriletni, še bolje pa večletni kolobar, ki naj vključuje več botanično nesorodnih rastlin. V kolobar vključujemo ob glavnih dosevkih tudi neprezimne dosevke. Prezimna ozelenitev ni priporočena, da lahko dovolj zgodaj kakovostno pripravimo tla za saditev krompirja. Krompir ni občutljiv za vrstni red v kolobarju in lahko sledi vsem poljščinam, če le dovolj zgodaj zapustijo tla. Najboljši predposevki so eno ali večletne detelje, stročnice, oljna ogrščica in gorjušica, primerni pa so tudi koruza in žita. Bolj previdni moramo biti v zelenjadarskem kolobarju, kjer ni priporočljivo, da sledi razhudnikovkam (sorodnost) in plodovkam (lahko preveč organske snovi v tleh).
Izbira sort
Sodobne sorte so odporne na mnoge bolezni in škodljivce, saj so žlahtnitelji uspeli vnesti v genfond krompirja mnoge odpornosti iz različnih divjih sorodnih vrst iz rodu Solanum. Med sortami so velike razlike v zgodnosti, obliki, debelini in barvi kožice ter mesa gomoljev, pridelku in v njihovem namenu rabe. Zato je pomembno, katero sorto sadimo.
mag. V vročih in bolj suhih letih je možna pridelava zgodnjih in odpornejših sort krompirja brez uporabe sredstev za varstvo pred krompirjevo plesnijo. Na našem vrtu že nekaj let sadimo naravno odporne sorte krompirja na plesen in s tem nimamo težav. V letu 2024 smo sadili sorte Twister, Alouette in Levante.
Druge glivične bolezni in škodljivci
Črna listna pegavost (Alternaria solani)
Ob vročem in vlažnem vremenu zaščito proti plesni obvezno kombiniramo s preventivnimi fungicidi proti črni listni pegavosti (Alternaria solani). To je druga najnevarnejša glivična bolezen na krompirju, ki povzroča največje škode pri temperaturah nad 25 °C in visoki zračni vlagi.
Koloradski hrošč
Prvi rod koloradskega hrošča v Sloveniji opazimo običajno konec maja ali v začetku junija. Ekološki pripravek Foliomax vsebuje poleg mikroniziranega kalcita še silicij, ki odvrača koloradskega hrošča. Najbolj zgodnja sorta krompirja in škropljenje premagata koloradskega hrošča.
Varstvo drugih plodovk (paradižnik, kumare)
Paradižnik
Krompirjeva plesen se lahko že v začetku junija prenaša na paradižnik, saj okuži neodporne sorte krompirja. Krompirjeva plesen na paradižniku je najbolj nevarna v deževnih letih, ko se bolezen s krompirja prenese na paradižnik. V juniju je treba opraviti prvo škropljenje z bakrom. Enako naredimo, če imamo deževno pomlad in začetek poletja. V dežju, megli in prekomerni vlagi je treba škropiti tudi paradižnik v rastlinjaku, saj ga ves čas zračimo. Škropljenje ponavljamo v skladu z navodili za uporabo in posvetom s strokovnjakom v kmetijski apoteki. V hladni, deževni pomladi in deževnem začetku poletja, s temperaturami okrog 20 °C, se ustvarijo idealni pogoji za okužbo na paradižniku. Paradižnik, ki ga sadimo v hladna tla, je bolj občutljiv na plesen. Priporoča se uporaba čaja iz kamilic, rmana in žajblja.
Kumare
Kumare so prav tako dovzetne za plesen. Za pojav bolezni so izpolnjeni podobni pogoji kot pri krompirju in paradižniku. Okužbe na kumarah so bolj pogoste, če jih sadimo prehitro in pretirano gnojimo s kompostom, gnojem in ostalimi organskimi gnojili. Plesni kumar ni treba omejevati s kupljenimi bakrenimi ali drugimi pripravki. Lahko jih sicer preventivno škropimo z ekološkimi pripravki, ki so bili omenjeni pri krompirju. Takoj, ko opazimo prve rumene pege na kumarah, je čas za sajenje novih sadik.
Foliomax: naravna podpora rastlinam
Foliomax je 100 % naraven pripravek, ki splošno krepi rastline pred plesnimi, gobami, polži in drugimi tegobami. Vsebuje poleg mikroniziranega kalcita še silicij. Poveča pridelek za 25 do 40 %, izboljša kakovost in pospeši zorenje. Priporočena uporaba je 1-2 krat na mesec, v odmerku 5 g na 1 liter vode za 25 m². Ena poravnana čajna žlička (5 g) pripravka Foliomax zadostuje za 1 liter vode in površino 25 m². Eno pakiranje (300 g) zadostuje za 3 leta, če škropimo vrt velikosti 100 do 150 m². Prvič ga uporabimo v začetku rasti ali 10 dni po sajenju. Pri rastlinah s krajšo vegetacijo škropimo 2 do 3 krat v sezoni. Uporablja se na zelenjavnem, sadnem in okrasnem vrtu. Sveža zastirka iz listov in stebel zlate rozge ustavi polže. Polži nimajo radi rahlo hrapave, suhe in bazične površine, ravno take lastnosti ima Foliomax, ki ga uporabljamo za škropljenje po listih. Tako jih odvračamo od hranjenja in si raje poiščejo druge, nezaščitene sadike.
Kakovost in namen uporabe krompirja
Lastnosti, ki najbolj vplivajo na kakovost krompirja, so vsebnost suhe snovi, čvrstost, vlažnost ali moknatost, nagnjenost k razkuhavanju, nagnjenost k sivenju po kuhanju, aroma s priokusi in vsebnost sladkorjev. Najpomembnejša lastnost je vsebnost suhe snovi v gomoljih, ki močno vpliva na kakovost in namen uporabe. Približno dve tretjini suhe snovi predstavlja škrob, preostalo pa beljakovine (okoli 2%), vitamini (predvsem C vitamin), celuloza, hemiceluloza, druge organske spojine in minerali. Ob večanju sušine se povečuje predvsem vsebnost škroba. Nekoliko višja vsebnost sušine (okoli 21 %) da krompirju tudi značilen, najboljši okus.
Razredi in uporaba glede na suho snov
- Nizka vsebnost sušine (pod 18 %): Zgodnje sorte imajo manj suhe snovi, saj rastejo manj časa. Sorte z nižjo vsebnostjo sušine so primerne predvsem za kuhanje. Aroma je pogosto prazna, z močnim kislim priokusom in lahko zagreni.
- Srednja vsebnost sušine (18-21 %): Pri sortah za ozimnico naj bo vsebnost sušine med 18 in 21 %, pri čemer je pri višji vsebnosti sušine boljša aroma. Največ sort uvrščamo v razred B, ki so primerne za več namenov uporabe.
- Višja vsebnost sušine (nad 21 %): Za pečenje je najprimernejša vsebnost sušine od 20 do 22 %. Podobno je za pomfrit najprimernejša sušina okoli 21 %. Za pripravo testa in cmokov so primerne bolj moknate sorte, torej tudi z več škroba (22 % in več sušine), ki se lahko že malo razkuhajo. Za krompirjev čips naj bo sušina med 21 in 23 %. Sorte z višjo vsebnostjo sušine uvrščamo v razred C, ki so bolj moknate in se tudi razkuhajo.
Čvrstost in sivenje
Krompir je lahko različno čvrst, od zelo trdega mesa do izjemno rahlega. Nekatere sorte s čvrsto konsistenco se nikoli ne razkuhajo in so primerne tudi za pripravo krompirjevih solat (kuharski razred A). Sivenje krompirja po kuhanju je pogost pojav, ki je sortno značilen, pa vendar odvisen tudi od rastnih razmer in tehnologije pridelovanja.
Grenkoba in zeleni gomolji
Če je krompir sladek, to ni sprejemljivo, je pa znak, da se je hranil v prehladnem skladišču. Grenkobo krompirja večinoma povzroča prisotnost glikoalkaloidov (GA), ki so strupeni. Dovoljena količina GA v krompirju je 10 mg/100 g krompirja. Ker se GA tvorijo na svetlobi, je tak krompir navadno zelen, kar je posledica kopičenja klorofila v gomoljih. Zato take gomolje pred kuhanjem odstranimo, saj le en zelen gomolj v loncu povzroči grenak priokus pri vseh gomoljih.
tags: #krompir #skropljenje #zveplo