Uvod: Brinečev kmečki mlin in njegova ponudba
V Brinečevem kmečkem mlinu, podjetju BRINEČEV KMEČKI MLIN TURIZEM, TRGOVINA D.O.O., obiskovalcem in kupcem v Celju z okolico ponujajo dobro domačo moko. Mlin je sinonim za kakovost in tradicijo, ki se odraža v široki paleti izdelkov.
V mlinu nastajajo različne vrste moke, vključno s pšenično, proseno, ajdovo, koruzno, rženo, ovseno, kamutovo, ječmenovo in pirino. Poleg mok so na voljo tudi razne kaše (prosena, ječmenova, ajdova, pirina), pšenični in pirini otrobi ter koruzni in ječmenov šrot, kakor tudi kosmiči.
Poleg lastne proizvodnje izdelkov mlin še vedno ponuja mlevske usluge na mlinske kamne. Trgovina Brinečevega mlina je poznana po bogati izbiri domačih piškotov, pekovskih izdelkov, kruha, testenin, pirinih širokih in jušnih rezancev ter ribane kaše.
Zgodovina in obnova mlinarske dejavnosti
Zgodovina Brinečevega mlina je bogata, saj njegova tradicija sega vsaj v začetek 19. stoletja. O tem pričajo številni ohranjeni kosi kmečkega orodja in naprav, kot je dvesto let stara preša, predvsem pa spomini in pripovedovanja prednikov družine Kolenc.
Svojčas so reke in potoki v Zgornji Savinjski in Zadrečki dolini poganjali ogromno mlinov, žag, kovačij in drugih vodnih naprav; Franc Kolenc, upokojeni mlinar z Rečice ob Savinji, je ugotovil, da jih je bilo več kot osemsto. Prav on je ob koncu Jugoslavije ponovno obudil mlinarsko dejavnost na domači kmetiji, ko je leta 1985 usposobil nekaj kamnov in začel mleti za lastne potrebe. To so bili začetki resnega ukvarjanja z mlinarstvom.
Kmetija, nekdaj precej večja, je pred približno sto leti pri Brinovc delovala pod vodstvom zelo dobrega gospodarja, ki je imel poleg mlina še žago in usnjarno. Vse to je razdelil med sinova, Boštjanov ded pa je dobil kmetijo z žago in mlinom. Vendar je v času Jugoslavije, od 60. let do leta 1985, Brinečev mlin stal, saj so bili trendi v gospodarstvu drugačni.
Frančev sin Boštjan Kolenc že desetletja nadaljuje družinsko tradicijo in je še vedno najraje v mlinu. Brinečev mlin je tako začel pisati novo, sodobno zgodbo, ki pa ne opušča tradicije, temveč se nenehno prilagaja spremembam v družbi in na trgu.
Prilagoditev trgu in širitev ponudbe
Ko so leta 1985 ponovno začeli mleti, je 90 odstotkov vsega predstavljalo uslužnostno mletje. Ljudje so namreč vozili pšenico od Koroške do Spodnje Savinjske doline, vse od Ljubljane do Zasavja, kar je pokrivalo veliko območje. Stranke so včasih čakale tudi tri ali štiri ure v vrsti. Po letu 2000 so se zgodile spremembe; male kmetije so se začele zapirati in preusmerjati, zato so se morali prilagoditi tudi v Brinečevem mlinu.
Stranke so začele vse bolj prihajati po končne izdelke, saj se od uslužnostnega mletja ni dalo več živeti. Kolenčevi so se zato odločili, da bodo kupovali žito od drugih kmetov in sami prodajali moko. Sočasno so začeli graditi domačo prodajalno in pekarno ter turistične namestitve, saj se je na tem območju vse bolj razvijal tudi turizem.
Izkoristili so znanje Boštjanove sestre, ki je slaščičarka, in se odločili za peko piškotov in kruha. Začeli so z ajdovim kruhom z orehi, ki je še danes njihov paradni konj, in polbelim kmečkim kruhom ter dvema vrstama piškotov: Učkami in Florentinami, ki se vseskozi prodajajo. Ponudba se je nato samo še dodajala in razširjala. Trenutno je v Brinečevem mlinu zaposlenih deset ljudi, vključno z Boštjanom in njegovo ženo Marjano, od tega največ v pekarni.
Kot del turistične ponudbe imajo na voljo tudi apartma za dve osebi in apartma za štiri osebe, kar dopolnjuje celostno izkušnjo obiska kmetije.
Mletje v Brinečevem mlinu: Tradicija in sodobnost
Podobo romantičnega mlinskega kolesa na vodi je že zdavnaj zamenjala sodobna tehnologija, uslužnostno mletje pa lastna proizvodnja različnih vrst moke, pekovskih izdelkov in piškotov. V Brinečevem mlinu še vedno meljejo tako na kamen kot z valjčnim mlinom, saj se določene vrste žita lepše zmeljejo na kamen, druge pa z valjčnim mlinom.
Polnozrnato, koruzno, rženo, soržično, ovseno, ječmenovo, ajdovo in pirino moko meljejo na kamen, medtem ko se pšenična moka ali zdrob lepše naredita na valjčnem mlinu. Kljub temu se še vedno trudijo delati ljudem usluge; pred kratkim je neka gospa prinesla zmlet 20 kilogramov koruze.
Mlinar Boštjan Kolenc je najraje tam, kjer se žito zmelje v moko, in bi se še enkrat odločil za to pot. Še vedno večino časa preživi v mlinu in vsa moka, ki se zmelje, gre skozi njegove roke. Največji čar mu predstavlja mletje na kamen, saj so tam pomembni občutek in drugi čuti, ki mlinarja povežejo z njegovo preteklostjo.
V Brinečevem mlinu letno zmeljejo od 500 do 1000 ton pšenice ter še po nekaj deset ton drugih vrst moke, od ajdove do pirine in tudi soržične.
Posebne moke in inovacije
Soržična moka je nekaj posebnega, saj njena zgodba sega v čas, ko so v Brinečevem mlinu delali največ uslug. Veliko Korošcev jim je vozilo mlet rž in soržico, ki so jo nekdaj sejali zato, ker niso imeli dovolj pšenice in rži za celo njivo. Kmetje so obe žiti zmešali in ju skupaj posejali. Izkazalo se je, da je ta mešanica dobra za kruh in da imata žiti različne škodljivce, ki jih odganjata. Soržica vsebuje okoli 70 odstotkov pšenice in 30 odstotkov rži, in v tem razmerju se je začela tudi sejati, je razložil Boštjan Kolenc.
Že od korone dalje imajo v ponudbi tudi zamrznjene pice in vsak teden jih prodajo kakih sto. Brinečev mlin namreč že dolgo dobavlja moko za pice več picerijam, zato sta se z lastnikom picerije v Gornjem Gradu dogovorila, da bi lahko začeli prodajati njihove zamrznjene pice tudi v Brinečevem mlinu. Za uspeh se je treba predvsem prilagoditi - trgu, povpraševanju, ljudem in njihovemu načinu življenja.
Boštjan Kolenc poudarja, kako velike so spremembe od začetkov do danes. Čeprav se govori o sezonskosti in domačih pridelkih, si ljudje v resnici želijo imeti skozi vse leto solato, paradižnik, sadje in vse drugo. Včasih so ješprenj delali le v začetku jeseni za koline in nato v novem letu do maja, moko pa so kupovali do poletja, da bi se izognili težavam z molji. Danes pa, če dva meseca ne bi imeli v ponudbi ješprenja, nihče več ne bi vprašal zanj, kar kaže na drastične spremembe v potrošniških navadah.