Paradižnik (Solanum lycopersicum) je izjemno priljubljena vrtnina, ki spada med plodovke in izvira iz Južne Amerike. Kljub temu, da je današnji paradižnik precej drugačen od svojega divjega prednika, je ohranil ljubezen do toplote. Je najbolj razširjena vrtnina na svetu, njegova vsestranskost pa je navdušujoča, da o okusu in uporabnosti sploh ne govorimo. Gojenje paradižnika je možno tudi v velikih koritih na terasah in balkonih, kar omogoča pridelavo sveže zelenjave tudi tistim z omejenim prostorom.
Vrste in značilnosti plodov paradižnika
Plodovi paradižnika so izjemno raznoliki po obliki, barvi in velikosti. Lahko so okrogli ali podolgovati, rdeče, rumene, rjave, bele, oranžne, vijolične (črne) in celo progaste barve.
Različne velikosti in oblike
- Majhni paradižniki: Sem spadajo paradižniki velikosti grozdne jagode 'Tomberry' (rumene ali rdeče barve), češnjevi in slivovi paradižniki. Plodovi so običajno težki od 20 do 35 g.
- Paradižniki »grapolo« ali koktajl paradižniki: Ti rastejo v grozdu.
- Srednje veliki paradižniki: Plodovi so približno 6-7 cm v premeru in težki 100-180 g. Sem uvrščamo tudi paradižnike pelati, ki so podolgovati in oblikovani kot sliva (tudi daterino ali plum paradižnik).
- Veliki paradižniki: Tehtajo 200-350 g in so lahko v obliki srca (Volovsko srce, Cuor di Bue) ali v obliki obrnjenega srca. Stara italijanska sorta velikega paradižnika je Belmonte.
Vzgoja in nega paradižnika
Paradižnik si lahko vzgojimo sami iz semena ali pa si kupimo sadike. Kakovostno seme je osnova za dober pridelek. Če smo se odločili za ekološki način vrtnarjenja, izberimo tudi ekološko pridelano seme in si vzgojimo svoje sadike.
Priprava sadik in sajenje
- Sejanje: Semena sejemo v rastlinjak ali na okenske police od polovice februarja naprej, zadnji rok je sredina marca. Pri tem je ključno, da rastline pikiramo pravočasno.
- Presajanje na prosto: Sadike presajamo na prosto v maju, ko mine nevarnost pozebe, torej po 15. maju (ledenih možeh). Pri tem pazimo, da pri sajenju ne poškodujemo stebla in korenin rastlin.
- Priprava gredice: Gredico dobro pripravimo in pognojimo. Vrtno zemljo z gnojenjem pripravimo teden do dva pred sajenjem, da se hranila primerno razporedijo po zemlji in čakajo na rastline. Paradižnik potrebuje veliko sonca, bogato gnojena tla in veliko vode. Pri sajenju uporabimo Bio Plantella Zemljo za paradižnike.
- Globina sajenja: Sadike sadimo globlje, steblo zakopljemo do prvih pravih listov, da rastlina razvije več korenin. Več korenin pomeni močnejšo rastlino, ki se lažje bori proti boleznim.
Optimalni pogoji in opora
- Temperatura: Paradižnik potrebuje temperaturo zraka nad 20 stopinj Celzija, nočne pa tudi najmanj 10 stopinj. Morebitne hladne noči sredi maja slabo vplivajo na sadike.
- Opora: Obvezno potrebuje oporo, najbolje mrežo, ker se zelo razrašča. Oporo potrebuje tudi nedeterminanten paradižnik, medtem ko determinanten paradižnik ne. Pri gojenju se pogosto srečujemo s poldeterminantnimi ali semideterminantnimi sortami.
- Namakanje: Paradižnik je hvaležen za organsko zastirko, saj potrebuje veliko vode. Zastirka pomaga, da se voda zadrži globlje v zemljo, zato pa rastlina naredi globoke korenine, ki ji pomagajo bolje prenašati sušni stres poleti. Sistem kapljičnega namakanja ves čas enakomerno namaka rastline in je hvaležen za vodni vir.
Nega in zaščita
- Odstranjevanje stranskih poganjkov: Pri paradižniku ne odstranjujemo stranskih poganjkov (zalistnikov). Odstranjevati jih je potrebno, ko se pojavijo v pazduhah listov, saj teden lahko odstranimo brez škode za rastlino.
- Odstranjevanje spodnjih listov: Da bi bil zrak v gredici bolj zračen, paradižniku odstranjujemo tudi spodnje liste. List ob plodu pustimo. To pomaga preprečevati obolenja, ki pestijo paradižnik v vlažnem vremenu, saj se tako listi hitreje sušijo.
- Bolezni in škodljivci: Na paradižniku poznamo številne glivične bolezni (paradižnikova plesen, pegavost, pepelovka, siva plesen itd.), a ga napadajo tudi virusi in škodljivci. Bolezen okužuje rastline pri temperaturah nad 25°C. Kumarni mozaik je virusna bolezen, ki povzroča slabo rast, deformira ali celo uniči rastline. Vir okužbe so lahko druge okužene rastline. Odrasle bele mušice imajo snežno bel videz, jajčeca so ovalna, sprva rumena, v dveh dneh pa postanejo črna.
- Gnojenje: Uporabite najboljše 100% organsko gnojilo z naravnim kalijem za boljši razvoj plodovk.
- Oploditev: Pri temperaturah nad 30 stopinj do oploditve ne pride, kar lahko povzroči slabo oprašitev.
- Sosedstvo rastlin: Krompir in paradižnik ne sadimo na isti gredici, da ne prenesemo glivic s krompirja na paradižnik. Za boljši okus paradižnika poskrbi bazilika.
- Spodbujevalci odpornosti: Ko odpornost rastline pade, lahko uporabimo biostimulante v obliki aminokislin.
Optimalen čas pobiranja in shranjevanja
V poletnem času nas najbolj zanima dober pridelek, saj v tem času obiramo paradižnik in ostale plodovke. Plodovk se v domačem vrtu zelo veselimo, zato je prav, da opomnimo na optimalen čas in pravilno pobiranje. Tako bo pridelek zadovoljil, delo v vrtu pa bo v veselje. Optimalni čas za pobiranje paradižnika je zjutraj, vsak drugi dan ali trikrat tedensko. Paradižnik dozoreva po 50 do 80 dneh po presajanju. Če se plodovi ne obarvajo, se bodo listi hitreje sušili.
Za ohranitev optimalnega okusa in svežine paradižnika je priporočljivo shranjevanje pri temperaturi med 10 in 15 °C, zato paradižnika ne shranjujemo v hladilniku.
Prehranske lastnosti paradižnika
Paradižnik je bogat z antioksidanti, vitaminom C, fosforjem, magnezijem, kalijem, vitaminom E in drugimi koristnimi snovmi. Najkoristnejši je, kadar ga uživamo svežega. Deluje pri protinu in revmatizmu.
Vrtičkarstvo v Sloveniji in potencial samooskrbe
V Sloveniji ima dve tretjini prebivalcev svoj vrt in živi v svoji hiši. Zelenjavo v Sloveniji pridelujemo na mikro površinah - povprečno le 6 m² na prebivalca. Vendar pa moramo temu dodati še en uradni podatek, in sicer da se zelenjava v povprečju prideluje še na dodatnih 5 m² vrtnih površin kmečkih gospodarstev. Pridelava zelenjave na malih vrtovih sploh ni zanemarljiva in se v Sloveniji približuje tistemu, kar pridelamo na njivah. Pri tem pa sploh nismo upoštevali še vseh urbanih vrtov, zelenic, balkonov, streh in drugih nekmetijskih površin, ki jih v praksi že uporabljamo (ali bi jih lahko uporabili) za pridelavo sadja in zelenjave. Potencial, da bi prav vrtičkarji odločilno prispevali k izboljšanju samooskrbe in blaženju težav, ki jih prinašajo podnebne spremembe, je zato mnogo večji, kot si morda mislimo.
Tudi znanje naših vrtičkarjev je v marsičem izjemno. Smo verjetno edina dežela na svetu, kjer na tisoče ljudi pozna in v praksi uporablja biodinamične metode pridelave. Takšnega vrtičkarskega utripa zlepa ne najdemo drugje. Če trenutno še ne vrtnarite, ko se boste odločili, ne bo nobeden problem najti pomoč in nasvete izkušenih vrtičkarjev, ali se pridružiti kakšnem izmed številnih društev ali skupin.