Jesen je čas, ko mnogi razmišljajo o sajenju navadnega in kitajskega zelja. Kitajsko zelje (Brassica rapa pekinensis) je priljubljena kapusnica, ki oblikuje značilne, ponavadi podolgovate in čvrste, pobledele glave s krhkimi in nežnimi listi. Za razliko od navadnega belega zelja, kitajsko zelje precej blažje vpliva na naš trebušček, saj je lahko prebavljivo in primerno tudi v dietni prehrani. V zadnjih letih je postalo priljubljeno ne le v Aziji, ampak tudi v Evropi in Ameriki, cenjeno tako zaradi svojega okusa kot prehranskih prednosti.
Korejci ga, na primer, uporabljajo za pripravo “kimchija” ali kimčija, fermentiranega kitajskega zelja, ki ga tradicionalno zakopljejo v tla v loncih, napolnjenih do vrha.
Uvod v kitajsko zelje in njegove prednosti
Kitajsko zelje je zdrava zelenjadnica, ki vsebuje precej vitamina C, aminokislin, mineralov in nekaterih bioaktivnih spojin. Ima zelo nizko kalorično vrednost in visoko vsebnost vlaknin, zato je idealno za tiste, ki želijo ohraniti zdravo dieto. Njegova vsestranskost v kuhinji ga dela priljubljeno izbiro v številnih receptih, saj zagotavlja edinstven okus in hrustljavo teksturo.
Z gojenjem kitajskega zelja na domačem vrtu si lahko pridelamo okusno zelenjavo za celo zimo, saj lahko v skladišču-kleti zdrži zelo dolgo, vse do februarja ali marca. To nam omogoča uživanje sveže, preverjeno pridelane zelenjave, brez skrbi o neznanem izvoru kupljenih solat.
Izvor in botanika
Kitajsko zelje izvira iz Daljnega vzhoda, kjer ga na Kitajskem gojijo že stoletja. Konec 19. stoletja se je njegovo uživanje razširilo tudi na Japonsko. Spada v družino Cruciferae, njegovo znanstveno ime pa je Brassica campestris L. sp. pekinensis ali Brassica rapa pekinensis. Pogosto ga zamenjujejo z rimsko solato, saj je po videzu zelo podobno. Njegovi listi so navpični, z dolgim rezilom in označenimi žilami.
Zahteve za uspešno ekološko rast
Zahteve za uspešno gojenje kitajskega zelja so ključnega pomena za obilen pridelek. Rastlina je dovzetna za ekstremne temperature in potrebuje specifične pogoje.
Talne zahteve
Kitajsko zelje dobro uspeva na globokih, rahlih, dobro odcednih in rodovitnih vrtnih tleh z visoko vsebnostjo humusa, s pH vrednostjo med 6 in 7. Najbolje uspeva na tleh, ki so bila že jeseni pognojena. Za potrebno količino hranil bo poskrbel odmerek organskega gnojila, kot je Plantella Organik K, že pred setvijo. Priporočljiva so srednje gosta, porozna tla, ki dobro zadržujejo vlago, saj ima kitajsko zelje skromen koreninski sistem in potrebuje precej vode.
Temperaturne zahteve
Idealne temperature za razvoj kitajskega zelja se gibljejo med 18 in 20 stopinj Celzija. Zrelo zelje brez vidnih težav prenese rahle zmrzali do -4 °C, nekateri viri navajajo celo do -5 °C. Vendar pa kitajsko zelje slabo prenaša temperature nad 23-25 °C in pod 13 °C, saj takrat ponavadi požene cvetno puščico namesto glave (»gre v cvet«). To je vrtnina kratkega dne, kar pomeni, da poganja cvet pri rasti v dolgem dnevu. Zato ga sejemo takrat, ko se dan krajša, torej v pozno poletje in jesen.
Za dobro letino se priporoča gojenje kitajskega zelja v senci dreves ali umetno zasenčeno s temnim materialom, s čimer skrajšamo dnevne ure in preprečimo cvetenje. Kitajsko zelje je pozno poletna in jesenska zelenjava, saj potrebuje daljše noči in hladnejše dni.
Vlažnost
Kitajsko zelje potrebuje stalno vlažna tla in veliko vode, predvsem v začetku rasti. Vendar ne prenaša prekomernega namakanja in pomanjkanja kisika v tleh, saj postane dovzetno za gnitje. Zato je pomembno, da je zemlja dobro odcedna.
Priprava tal in gnojenje v ekološki pridelavi
Za uspešno ekološko pridelavo je ključna dobra priprava tal. Gredico je potrebno temeljno pognojiti s kompostom ali različnimi sodobnimi organskimi gnojili. Dva tedna pred setvijo se priporoča gnojenje gredic z organskim gnojilom, kot je Bio Plantella Nutrivit za listnato zelenjavo, ki zagotavlja potrebno količino dušika in kalija za pravilen razvoj.
Kitajsko zelje gojimo za zgodnjimi kulturami, torej kot drugi posevek po ranem krompirju, fižolu, grahu, čebuli, korenčku, solati ipd. Občutljivo je na pojav golšavosti kapusnic, zato ga pridelujemo v 3-4 letnem kolobarju.
V ekološki pridelavi se za deoksidacijo tal priporoča uporaba pepela (0,5 skodelice na vedro vode) ali dolomitne moke (3 žlice na luknjo), kar pomaga tudi pri preprečevanju golšavosti. Če je zemlja kisla, lahko uporabimo tudi apneno mleko (3/4 skodelice dolomitne moke na vedro vode) za zalivanje.
Setev in sajenje
Optimalen čas setve
Kitajsko zelje sejemo v juliju, običajno v zadnja dva tedna julija in prva dva tedna v avgustu. Čas direktne setve v naših razmerah je od 1. do približno 10. avgusta; če ga pridelujemo preko sadik, pa je čas sajenja nekje od 15. do 20. avgusta. Z zgodnejšo setvijo se izognemo cvetenju rastline, saj je kitajsko zelje občutljivo na dolg dan.
Vzgoja sadik
Kitajsko zelje presajanja ne prenaša dobro, saj za dolgo zaostane v rasti in lahko se zgodi, da ga hladna jesen preseneti, še preden oblikuje glave. Kljub temu je vzgoja iz sadik možna in za začetnike celo priporočljiva. Vzgoja sadik poteka zunaj ob vrtni lopi ali rastlinjaku. Najprej sejemo več semen v vlažen substrat v večjo posodo, semena pa posujemo s suhim substratom debeline 0,5 cm. Takoj ko opazimo prvi kalček (lahko že v dveh dneh), posodo odkrijemo in prestavimo na svetlo mesto. Ko so lepo razviti klični listi (v roku 7 do 10 dni od setve), rastline pikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo najmočnejše rastline. Če so se rastline »pretegnile«, jih pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Pri tem se korenin ne dotikamo, ampak si pomagamo z leseno ali plastično paličico.
Sadike vzgajamo pri temperaturi 15-20°C podnevi in najmanj 10°C ponoči. Pomembno je redno zalivanje, saj sonce hitro osuši substrat. Sadike zasenčimo pred svetlim spomladanskim soncem, da preprečimo cvetenje.
Direktna setev in sajenje na stalno mesto
Pri direktni setvi na stalno mesto v vsako jamico vržemo dve semeni in kasneje eno rastlinico odščipnemo. Sejemo na globino 1,5-2,0 cm. Kitajski kapus sadimo na razdaljo 30×30 cm, priporoča pa se tudi razdalja 40 cm med vrstami in 30 cm v vrsti, kar omogoča med 65.000 in 75.000 rastlin na hektar.
Kitajsko zelje sadimo na grede, kjer smo predhodno pobrali grah, krompir, nizki fižol ali spomladansko setev korenja. Dobro se obnese tudi sajenje pod še rastočo sladko koruzo, ki senči mlade presajene sadike. Sadike ne zakopavamo, korenine pokrijemo z zemljo in obilno zalijemo. Po sajenju sadik jih nekaj dni zasenčite pred močnim soncem.
Gojenje iz štora
Kitajsko zelje lahko gojimo iz štora tako na deželi kot na okenski polici pozno jeseni. Dobra stran te metode je, da se izognemo težavam s sadikami. Steblo kitajskega zelja je majhno, le 5-6 cm, in na njem se nahajajo popki, ki tvorijo listno maso. Za jed uporabimo zeljno glavo, spodnji del s štorom pa damo v posodo s čisto hladno vodo. Širina posode mora biti nekoliko večja od premera štora, ohrovt pa naj bo do 1/3 potopljen v vodo. Po enem dnevu se na štoru začnejo izlegati mladi listi, po dveh dneh pa se na spodnjem delu pojavijo korenine. Po enem tednu zraste nekaj listov, ki jih lahko odrežemo in pojemo. Po enem tednu, ko korenine zrastejo, rastlino lahko posadimo na vrt ali v lonec. Pri sajenju korenine potresemo z 2-3 cm zemlje, samega štora pa ne, sicer bo začel gniti. Skrb za rastlino je enaka kot pri gojenju skozi sadike ali direktno setev v tla. Pomembno je vzdrževanje ustrezne temperature, saj previsoka temperatura (nad 23-25°C) lahko povzroči cvetenje.
Čak i suha grančica može pustiti korijen za 48 sati! Tajna kineskih majstora 🌱✨
Nega med rastjo
Zalivanje
Kitajsko zelje potrebuje veliko vode, predvsem v začetku rasti. Presajene sadike redno zalivamo prvi teden dni, nato pa postopoma čim manj, da se rastlina globoko ukorenini. Zalivanje je nujno v toplem in suhem vremenu, lahko vsak dan ali vsake 2-3 dni, odvisno od vlažnosti tal. V rastlinjaku je treba zalivati redno in obilno, enkrat na 2-3 dni.
Okopavanje in zastirka
Posevek moramo redno okopavati, da ga ne preraste plevel. Ko rastline dosežejo velikost 10 do 12 cm, tla okrog njih prekrijemo z organsko prekrivko, kot so slama, pokošeni travni ostanki, listje ali lubje. Ta zastirka preprečuje rast plevela, varuje tla pred izsušitvijo in pomaga zadrževati vlago. Zastiramo zelo previdno, da z delci zastirke ne umažemo rastline z neužitnimi tujki. Bolje je, da sadike že presajamo v kompostno zastirko, s čimer dodatno poletno zastiranje odpade. Rahlanje tal ne sme biti globlje od 2-4 cm, da ne poškodujemo korenin.
Dognojevanje
Če smo tla pognojili že pred setvijo, dognojevanje ni vedno potrebno. Če pa je zemlja slaba, lahko dognojujemo z organskimi pripravki. Za zgodnje sorte kitajskega zelja na kislih tleh lahko 20 dni po kalitvi ali 15 dni po sajenju sadik dodamo infuzijo pepela (1 kozarec na vedro vode) ali kalcijevega nitrata (1 žlica na 10 litrov vode). Na splošno se lahko uporablja gnojilna brozga iz gabezovih listov. Pozne sorte lahko hranimo 3-krat. Uporabimo lahko tudi infuzijo plevela ali sečnine.
Ekološka zaščita pred škodljivci in boleznimi
V ekološki pridelavi je poudarek na preventivnih ukrepih in biološki zaščiti, da se izognemo kemičnim sredstvom.
Škodljivci
- Bolhači: So zelo nevarni takoj po vzniku oziroma po presajanju. Za preprečevanje napada bolhačev je priporočljiva pozna setev. Vrt si lahko pomagamo s prekrivanjem posevka z gosto tkanimi plastičnimi mrežami (spunbond). Bolhačem smrdi tudi paradižnik, zato lahko samosevce paradižnika s komposta namakamo v vodi za 24 ur in s to tekočino škropimo po kitajskem kapusu. Dobro zalivanje sadik pomaga, da bolje prenesejo stres presajanja, s čimer se napad bolhačev umiri.
- Kapusova muha: Zelo podobna navadni muhi, odloži jajčeca v bazalni del stebla. Za preprečevanje odlaganja jajčec lahko tla okoli zelja potresemo z mešanico tobačnega prahu z apnom (1:1) v količini približno 300 g na kvadratni meter. Druga metoda je uporaba zdrobljenih listov repinca (2,5 kg), namočenih v 8 litrih tople vode za 4 dni.
- Listne sovke in gosenice kapusovega belina: Če imamo posevek prekrit z mrežami, poškodb od teh škodljivcev ni ali pa jih je zelo malo.
- Polži: Za boj proti polžem je priporočljivo uporabiti "Ecokiller" in "Ulicid", ki sta ekološko sprejemljiva.
- Odganjalne rastline: Da bo manj škodljivcev, v bližino posadite kapucinke, koper, kamilico, žajbelj in poprovo meto.
Bolezni
- Golšavost kapusnic: Je najnevarnejša bolezen, ki se ji lahko izognemo že s pravilnim kolobarjenjem, tako da na isti gredici ne gojimo zaporedoma zeljevk vsaj 3-4 leta. Do neke mere pomaga tudi apnenje kislih tal. Če se bolezen odkrije, zelja ne smete saditi na istem mestu 5 let.
- Alternarijska pegavost: Se rada pojavi v toplih septembrskih dneh in pri zgodnejših setvah.
- Bakterijsko gnitje listov: Pojavi se najpogosteje pri vezanju glav. Listi porumenijo, postanejo sluzasti in oddajajo neprijeten vonj po gnitju. Potrebno je upoštevati kmetijsko prakso in se boriti proti kapusovi muhi ter drugim žuželkam, ki širijo gnilobne bakterije.
- Peronospora: Ta glivična bolezen prizadene sadike, začenši s kličnimi listi. Na listih se pojavijo majhne, rumenkaste, mastne lise s sivkasto praškasto prevleko. Razvoj bolezni spodbuja visoka vlažnost zraka in tal ter zalivanje s hladno vodo. Koristno je škropljenje sadik z biološkimi pripravki, kot so Bioplantela natur F, Bioplantela super in z raznimi dodatki, npr. stimulatorji rasti, kot so Protifert, Algoplazmin, Drin.
Sorte in sorodne azijske listnate zelenjave
Obstajata dve vrsti kitajskega kapusa: sorte s krajšimi okroglastimi glavami in sorte z dolgimi ožjimi glavami.
Sorte kitajskega zelja (pekinško zelje)
- Hibridi Nagaoka F1 in Yuki F1: Sta zgodnje sorte, ki oblikujeta lepo, pokončno in široko glavo že dobra dva meseca po setvi. Dajeta lepe in kompaktne pridelke.
- Granat: Druga na voljo sorta.
- Vesnjanka: Ena najzgodnejših vrst, zori 35 dni po kalitvi, brez dlake na listih.
- TSHA 2: Plodovi 35-50 dni po kalitvi, ohlapna glava.
- Cha-cha: Hibrid, zori 50 dni po kalitvi, nežni listi.
- Richie F1: Zgodnji hibrid z gostimi, velikimi glavami (povprečna teža 2,5 kg), zori 55-80 dni.
- F1 Slides: Glave tehtajo 2,5 kg, odporne proti razpokam, dolgo skladiščenje.
- Bilko F1: Hibrid, rastna doba 60-65 dni, oblika glave v obliki soda, teža 1,2-1,8 kg. Dobra za skladiščenje (do šest mesecev).
- Brockken F1: Sorta, odporna proti cvetenju, zori več kot 90 dni.
- Spomenik: Visoko donosna sorta, zori 70 dni po kalitvi, goste in velike glave.
- Jesenska lepotica: Hibrid za gojenje v drugi polovici poletja, podolgovat in srednje gost plod, rumeno jedro.
- Kozarec za vino: Glave zorijo 70 dni po kalitvi, eliptične oblike, zeleno-rumeni listi.
Druge azijske listnate zelenjave
Poleg pekinškega zelja obstajajo tudi druge azijske listnate zelenjave, ki so primerne za gojenje:
- Pak Choi: V kitajski kuhinji se največkrat uporablja Pak Choi, ki po rasti zaradi močnih belih stebel spominja na blitvo. Priporoča se presajanje za lepe rozete.
- Tatsoi: Različica s krajšimi stebli, ki naredi rozeto tik nad tlemi. Tudi tu se priporoča presajanje.
- Mizuna: Ima košate rozete s fino nazobčanimi listi. Prav tako se priporoča presajanje.
- Grün im Schnee: Že ime pove, da je to najbolj trpežna azijska listna zelenjava, saj ji tudi hud mraz ne pride do živega. Ima temno zelene robustne liste.
- Red Giant: Naredi rdeče rozete z velikimi listi, ki imajo okus po črni redkvi. Nižje so temperature, bolj se listi obarvajo temno rdeče.
- Golden Frils, Golden Streak, Purple Wave, Rouge Metis: Azijske zelenjave z zelo nazobčanimi listi, ki se uporabljajo predvsem za rezanje, kot rukola, saj ne naredijo tako težke listne mase v rozeti in so primerne zaradi različnega okusa ter pestrosti barv in oblik listov.
- Wasabino: Še posebej pikanten, s temno zelenimi narezljani listi z zelo močnim okusom po azijskem hrenu - Wasabiju.
- Oriental mix: Za začetnike se priporoča Oriental mix, mešanica 5 različnih rastlin iz skupine Azijske listnate zelenjave, ki omogoča spoznavanje razlik med posameznimi rastlinami. Azijsko listno zelenjavo lahko sejemo v vrste in večkrat porežemo mlado listje (ko je veliko 10-15 cm), ali pa jih razsadimo na razdaljo 20x20cm in pobiramo rozetaste glavice. Vse te sorte so odporne na mraz in lahko preživijo zimo na prostem ali v hladnih rastlinjakih.
Pobiranje in skladiščenje
Kitajsko zelje lahko režemo v vseh razvojnih stopnjah, saj se po vsakem rezanju spet obraste. Njegovi krhki listi se kasneje sklenejo v glave. Od setve pa do pobiranja kitajskega kapusa nas loči slabih 70 do 80 dni. Prve zeljne glave lahko pobiramo že konec septembra, največ pa v oktobru. Kitajski kapus lahko ostane na gredi do konca novembra, saj razvite glavice prenesejo rahle zmrzali do -4 °C ali celo -5 °C. Sproti ga pobiramo in uporabljamo, s čimer imamo vso jesen na voljo sveže glave. Takrat bo prišel do polnega izraza tudi njegov okus, predvsem če ga bomo uživali v solati.
Pobiramo ga v suhem vremenu. Trde zvite glave porežemo z ostrim nožem med steblom in spodnjimi listi. Te liste odtrgamo stran, dokler ne pridemo do lepo izoblikovane kompaktne glavice, ki jo odrežemo. Korenine pustimo v zemlji. Če rastoče glave nimajo dovolj prostora, jih lahko nekaj časa še pustimo rasti. V sredini oktobra zunanje liste v celoti odstranimo s posamezne rastline, da na gredi ostanejo zgolj lepe podolgovate glave.
Po pobiranju odrezane glave pustimo dva dni veneti na soncu, saj se tako bolje skladiščijo. V shrambi ali kleti hranimo kitajsko zelje do dva meseca, s koreninami vloženega v pesek. Lahko ga tudi izpulimo skupaj s korenino in v kleti obesimo na glavo ali spravimo v slamo. Skladiščimo ga pri temperaturi okrog 1-2 °C in pri relativni zračni vlagi 90%. V takih pogojih ga bomo ohranili tudi do februarja ali marca. Za odstranitev odvečne vlage so glave zelja zavite v papir. Pri višjih temperaturah skladiščenja (5-7°C) jih tesno zavijemo s prozorno folijo.
Kulinarična uporaba
Kitajsko zelje je zaradi svoje vsestranskosti priljubljena izbira v številnih receptih. Osrčje glave nam služi za pripravo okusne solate, rebra pa so odličen nadomestek belušev. Kitajsko zelje je odlično tako surovo, kot dušeno oziroma kuhano. Znano je tudi po uporabi v tradicionalni korejski jedi, kimčiju, kjer se fermentira.