V sivih svinčenih časih, kot šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja nostalgično imenujejo naši črnosrajčni zgodovinarji, ko so bile barve na televiziji še pravcato razkošje, o računalniku in internetu pa ni bilo ne duha ne sluha, smo bili mulci pri igri bolj ali manj prepuščeni samim sebi in svoji domišljiji.
Tako smo se cele dneve preganjali po bližnjih travnikih in gmajnah ter se obmetavali z napol gnilimi jabolki ali češarki, ki so nam služili namesto orožja, ko smo se igrali ravbarje in žandarje ali kavbojce in indijance. Pri slednjih smo uporabljali še precej nespretno izdelane loke in tomahavke, ki pa so bili bolj za okras in identifikacijo kot pa orožje, saj je tomahavk ob prvem lučaju razpadel, lok pa se je zlomil, če si ga količkaj dobro napel.
Ob večerih pa smo brali indijanarice Karla Maya in gledali kavbojske filme. Še posebno smo se navduševali nad redkobesednim Shanom, ki so ga imele rade celo naše mame, in skušali oponašati njegovo zibajočo se revolveraško hojo in ledeno hladen pogled. Zbirali smo plastične kavboje in Indijance na konjih v Koloysovih žvečilnih gumijih in si doma ustvarili pravi miniaturni Divji zahod.
Sicer smo jih brali naskrivaj, ker so nam jih starši s takratnim globalnim pojmovanjem stripa kot šunda, ki kvari mladino (kot ga je že leta 1954 označil zloglasni doktor Wertham), seveda prepovedali. Tako ali tako pa je znano, da je prepovedani sad najslajši, zato smo jih zbirali in brali še z večjim užitkom.
Najraje smo imeli rumene zvezke novosadskih edicij Lunovega magnus stripa in Zlatne serije, ki so jih poleg ravno tako rumenih Zvitorepčevih romanov v stripu edino prodajali v vaški trafiki. Čeprav (še) nismo znali brati srbohrvaško, smo uživali že samo ob gledanju živopisnih naslovnic in razkošnih ameriških pejsažev, indijanskih bitk in revolveraških dvobojev, za kar nam res ni bilo treba poznati jezika.
Divji zahod kot simbol svobode in domišljije
Divji zahod je bil za nas pojem svobode od vsakodnevne tlake v šoli, domačega učenja in teženja staršev, kamor smo lahko pobegnili že z navadnim stripom, ki smo ga brali med platnicami kakšnega duhamornega učbenika.
Nastanek Kavboja Pipca in Rdeče pese
Da bi lažje počakali, je poskrbel karikaturist Božo Kos (1931-2009), ki je v stripovskem kotlu ameriški Divji zahod z vsem, kar sodi zraven (indijanski rezervati, revolveraši in gangsterji), z zvrhano mero domišljije zamešal s samoupravnim socializmom in ustvaril pionirsko stripovsko mojstrovino Kavboja Pipca in Rdečo peso.
Pionirsko zato, ker je bil sam Kos pionir otroškega stripa pri nas, pionirja sta bila oba glavna junaka, strip pa je izhajal, jasno, v Pionirskem listu. Zanimivo je, da je bil to eden redkih stripov v šolskih revijah za časa socializma. Mladinska knjiga, ki je izdajala večino tovrstnih publikacij, je bila namreč v tem pogledu izjemno konservativna, tako da so večino likovno-literarnega dela tvorile rotmanovske slikanice v podobi zgoščenih priredb domačih in tujih književnih klasikov.
Edinstvenost stripovskega ustvarjanja Boža Kosa
In kakšen strip je bil to! Prava pustolovščina in užitek se je bilo iz tedna v teden prebijati skozi labirint prenatrpanih sličic in gostobesednih oblačkov, ki jih je s čisto, golo linijo mojstrsko nizal avtor. In to dobesedno prebijati, kajti poleg besedila so bile nemalokrat tudi duhovite opombe, ki sploh niso imele zveze s stripom, včasih pa si moral govorni oblaček protagonista s prve slike poiskati prav na zadnji, tako da je bila vsaka stran kompozicijsko zaključena celota.
Kos je namreč strip pisal in seveda risal tedensko, brez vnaprejšnjega scenarija, s čimer je imel pri poteku zgodbe precej večjo svobodo in ga je lahko še bolj aktualiziral, po drugi strani pa ga je včasih ideja povsem nenamerno odpeljala drugam, kot je mislil na začetku, kar pa smo opazili seveda šele - na koncu.
Družbena kritika skozi otroški strip
Ker pa je bil Kos predvsem polnokrvni karikaturist - dolga leta je sodeloval z osrednjim družbeno satiričnim tednikom Pavliho, pri katerem je bil nekaj časa tudi glavni urednik -, je v sicer otroškem stripu mestoma prikazoval tudi različne družbene anomalije, kot so bile onesnaževanje okolja, inflacija in visoke cene, samoupravljanje in birokracija, pa tudi alkoholizem ali divjanje po cestah, kar je pač bilo aktualno v tistih časih, nekatere stvari pa so seveda še danes.
Nasploh pa se je s posebnim veseljem loteval policajev, ki so v zgodbah edini še bolj neumni kot lopovi, pa že ti niso preveč bistri, ter raztresenih profesorjev, ki so bili s svojim pregovorno profesorskim obnašanjem po navadi tudi vzrok za zaplet zgodbe.
Aktualnost stripa skozi zgodovinske dogodke
V svojih stripih je poskušal biti tudi čim bolj aktualen; tako je v času vrhunca hladne vojne in jedrskega tekmovanja med velesilama narisal strip o oboroževalni tekmi (Atomska bomba in pol), leta 1969, ko je Armstrong na Luni naredil majhen korak za človeka, je naredil Kos velikega za domači strip (Kavboj Pipec, Rdeča pesa in Luna), razkrival je skrivnosti o neznanih letečih predmetih (Kavboj Pipec, Rdeča pesa in NLP), pa o Sandokanu, ki je takrat navduševal mularijo po televiziji (Kandosan), in vzhodnoevropskih cirkusih, ki so se klatili po Sloveniji (Cirkus Mileva), ter s pojavom računalnika, jasno, tudi o njem (V računalniških zankah).
Trajnost in knjižne izdaje
Slednja, pravzaprav zadnja zgodba dotične trilogije, ki je lani izšla pri družinski založbi Koskos, je bila tudi moje prvo srečanje z omenjenim stripom na predzadnji strani Pionirskega lista, ko sem se v tretjem razredu naročil nanj. Zgodba gre takole: Indijanci v rezervatu odkrijejo nafto in ko že mislijo, da bodo končno prišli na zeleno vejo, se prikaže gangster Črni tornado z listino, da je zemlja njegova last, ki jo je podedoval od svojega praprapradeda.
Napete zgodbe, sočni dialogi, polni besednih iger, inovativno kadriranje in simpatična stilizirana risba so bili glavni krivci, da se je strip obdržal kar 32 let (izhajati je začel leta 1959, dobro desetletje po rojstvu Pionirskega lista, in vztrajal - kot se za kultni jugoslovanski strip tudi spodobi - do konca Jugoslavije leta 1991) in s tem postal tudi najdaljša stripovska serija pri nas (Mustrov Zvitorepec, denimo, je zdržal »samo« 21 let).
Pravzaprav je čudno, da tako priljubljen strip ni po premierni objavi v Pionirskem listu dobil tudi knjižne izdaje, kot je bila navada na Zahodu, a takrat so bili pač drugačni časi; kakorkoli že, prvi album njunih dogodivščin je izšel šele v prvem letu novega tisočletja, drugi pa desetletje pozneje. Od takrat vsako leto izide ena zgodba v knjižni obliki, tako smo jih do zdaj v izvrstni tehnični opremi dobili že šest.