Preliv, ki ločuje Afriko in Evropo ter predstavlja edino naravno povezavo med Atlantskim oceanom in Sredozemskim morjem, se imenuje Gibraltarski preliv, znan tudi kot Gibraltarska ožina ali Gibraltarska vrata. Ta ozka morska pot ima izjemen strateški pomen že od antike in ključno ločuje Iberski polotok v Evropi od Severne Afrike.
Sredozemsko morje in njegova povezava z Atlantikom
Sredozemsko morje je del Atlantskega oceana, z njim je povezano prek Gibraltarskega preliva in ločuje Evropo, Azijo in Afriko. Sredozemsko morje je zelo toplo, slano in prozorno. Vzroki za to so v zaprtosti morja in legi v subtropskem toplotnem pasu. Njegova temperatura pozimi ne pade pod 12 °C, poleti pa je v povprečju okoli 25 ali 26 °C. Ker je morje toplo, je tudi slano, saj je izhlapevanje vode iz morja veliko, sol pa ostaja. Povprečna slanost je 38 ‰, kar pomeni, da iz enega kilograma sredozemske morske vode pridobimo povprečno 38 gramov soli.
Zaradi velike slanosti in visoke temperature morja je v njem malo hranljivih snovi in planktona, zato je morje zelo prozorno in izrazito modre barve. Ker je v njem malo planktona, tudi rib ni prav veliko. Morski tokovi so manj izraziti kot v Atlantskem oceanu, pa tudi razlika med plimo in oseko je majhna, do 80 cm.
Ime Sredozemsko morje (lat. Mare Mediterraneum) izvira iz latinskih besed medius - srednji in terra - zemlja. Tako ime je dobilo, ker je to območje do odkritja Amerike v sredozemskih deželah veljalo za središče takrat poznanega sveta.
Geografske značilnosti in hidrografija preliva
Gibraltarska ožina je dolga približno 58 kilometrov, na najožjem delu pa meri slabih 14 kilometrov. Gibraltarski preliv je razdeljen na teritorialne vode Maroka, Španije in Združenega kraljestva, vendar konvencija ZN o pomorskem pravu zagotavlja prost prehod vsem, tudi bojnim plovilom.
Plitev Gibraltarski preliv preprečuje pretok hladnejših vod iz globljega Atlantskega oceana v Sredozemsko morje. Na oceanske tokove skozi Gibraltarski preliv vpliva bibavica, večino časa pa so dvosmerni. Zaradi razlike v slanosti obeh vodnih mas so plasti jasno ločene: na površju teče voda iz Atlantskega oceana proti Sredozemskemu morju, pri dnu pa v obratni smeri, proti zahodu.
Večina vode teče v smeri proti Sredozemskemu morju. Reke, ki se vanj stekajo s celine, ne nadomestijo vse izgube zaradi izhlapevanja, in na leto priteče iz Atlantskega oceana okrog 4000 kubičnih kilometrov vode. Brez tega vira bi se gladina Sredozemskega morja letno znižala za 1,7 metra.
Projekt Atlantropa
Daleč najambicioznejši je bil inženirski projekt »Atlantropa«, ki ga je v 20. in 30. letih 20. stoletja zasnoval nemški arhitekt Herman Sörgel in ga aktivno promoviral do svoje smrti leta 1952. Šlo je za zamisel, da bi zagradili preliv z jezom. Zaradi izhlapevanja bi se znižala gladina Sredozemskega morja, kar bi omogočilo izkoriščanje ogromne energije toka iz Atlantskega oceana. Hkrati bi se nad gladino dvignilo mnogo ozemlja, ki se lahko uporabilo za obdelavo ali poselitev in združilo Evropo ter Afriko v novo celino, Atlantropo.
Strateški in zgodovinski pomen
Preliv ima kot edina povezava med Atlantikom in Sredozemskim morjem že od antike izjemen strateški pomen. Do leta 1869, ko je bil odprt Sueški prekop, je bil sploh edini morski izhod iz Sredozemlja.
Že v starem veku so stari Grki in Rimljani Mons Calpe (antično ime za Gibraltarsko skalo) smatrali za enega od Herkulovih stebrov, po grški legendi o tem, da je Heraklej ustvaril Gibraltarski preliv. Od začetka 18. stoletja je ozemlje Gibraltarja pod nadzorom Združenega kraljestva, ki ga je zavzelo med špansko nasledstveno vojno in obdržalo zaradi strateških interesov.
Med drugo svetovno vojno je bil prehod trdno pod nadzorom zavezniških sil. Od 62 bojnih podmornic, ki so jih Nemci poslali v Sredozemlje, je bilo ob poskusu prehoda uničenih ali poškodovanih 19 in nobena od preostalih se ni vrnila v Atlantik. Nadzor je med drugim omogočil tudi zavezniško ofenzivo v Severni Afriki.
Gibraltar - britansko čezmorsko ozemlje
Mesto Gibraltar, ki leži na severni strani ožine, je bilo skozi zgodovino ključno oporišče različnih sil. Ime preliva izvira iz Gibraltarske skale, 426 metrov visokega apnenčastega monolita na severni strani, ime te pa iz arabskega Gibel Tariq (»Tarikova gora«), po berberskem poveljniku Tariku ibn Zijadu, ki je aprila 711 prečkal ožino in začel z islamsko osvojitvijo Iberskega polotoka.
Zgodovina poselitve
V Gorhamovi jami so odkrili dokaze o bivanju neandertalca v Gibraltarju izpred približno 50.000 let. Gibraltarske jame je Homo sapiens še naprej uporabljal po dokončnem izumrtju neandertalcev. Sredozemska ljudstva so v starih časih obravnavala Gibraltar kot kraj verskega in simbolnega pomena. Feničani so bili prisotni več stoletij od okoli leta 950 pr. n. št., očitno uporabljali Gorhamovo jamo kot svetišče, kakor so to storili Kartažani in Rimljani za njimi.
Prebivalstvo in kultura
Gibraltarsko ozemlje pokriva 6,7 kvadratnih kilometrov in ima 1,2 kilometra kopenske meje s Španijo. Mesto La Línea de la Concepción, občina province Cádiz, leži na španski strani meje. Prebivalstvo Gibraltarja je mešanica različnih etničnih skupin, kar se odraža v poreklu priimkov: britanski (27 %), španski (26 %), genoveški in drugi italijanski (15 %), portugalski (15 %) in malteški (8 %).
Uradni jezik Gibraltarja je angleščina, uporabljajo ga vlada in šole. Večina domačinov je dvojezičnih in govori tudi špansko. Maroška skupnost govori berbersko in arabsko, indijska pa hindi in sindhi. Gibraltarci se pogosto pogovarjajo v Llanitu, domačem jeziku, ki je značilen za Gibraltar. Temelji na andaluzijski španščini z močno mešanico britanske angleščine in elementov iz jezikov, kot so malteščina, portugalščina, genoveška italijanščina in haketija (judovsko-špansko narečje).
Naravne znamenitosti in živalstvo
Gibraltarski teren je sestavljen iz 426 metrov visoke Gibraltarske skale iz jurskega apnenca in ozke obalne nižine, ki jo obdaja. Na skali raste več kot 500 različnih vrst cvetočih rastlin. Gibraltar je edino mesto v Evropi, kjer v divjini raste gibraltarski grenik (Iberis gibraltarica), ki sicer izvira iz Severne Afrike in je simbol naravnega rezervata Upper Rock.
Večino zgornjega območja skale pokriva naravni rezervat, v katerem živi okoli 230 berberskih makakov (Macaca sylvanus), znanih gibraltarskih opic. Zaradi opic imenujejo Gibraltarsko skalo tudi Opičja skala. To so edine divje opice v Evropi. Njihova prisotnost je povezana z legendo, da se bo britanska oblast v Gibraltarju končala, ko bo zadnja opica zapustila skalo. Med drugimi sesalci, ki jih najdemo v Gibraltarju, so zajci, lisice in netopirji. V Gibraltarskem zalivu pogosto opazimo delfine in kite.
Okoljski izzivi in varovanje Sredozemlja
Sredozemsko morje je zaradi mnogih gospodarskih dejavnosti (med drugim pomorskega prometa in množičnega turizma) in goste poselitve ob obali ogroženo in onesnaženo. Države ob Sredozemskem morju so sprejele številne zakone in mednarodne pogodbe, s katerimi želijo preprečiti ali zmanjšati izpuste škodljivih snovi v morje.
Pomembni podatki o Gibraltarju
- Geslo: Nulli Expugnabilis Hosti (latinsko) - "Noben sovražnik ga ni osvojil"
- Himna: »Himna Gibraltarja« / »Bog obvaruj kralja«
- Glavno mesto: Gibraltar
- Uradni jeziki: Angleščina
- Vladavina: Britansko čezmorsko ozemlje
- Površina: 6,5 km²
- Prebivalstvo (ocena 2020): 34.003
- Gostota prebivalstva: 5000/km²