Judo (japonsko 柔道, hepburn jūdō) je moderna japonska borilna veščina, ki se je formalno ustanovila okoli leta 1882. Razvila se je konec 19. stoletja iz več japonskih tradicionalnih oblik ju jutsuja, njen začetnik pa je bil Jigoro Kano. Je goloroka borilna veščina, ki vključuje borbo stoje in na tleh, mete, padce ter vzvode. Udarcev z rokami in nogami judo neposredno ne vsebuje. Na prvi pogled je zelo podoben rokoborbi in je v osnovi ena izmed najbolj razširjenih oblik le-te.
S svojo sistematično urejenostjo vsebine in vadbe je bil judo začetnik in vzor mnogih kasnejših modernih japonskih borilnih veščin. Oseba, ki vadi oziroma trenira judo, se imenuje judoist. Učenci, oblečeni v bele uniforme, t. i. judogije (poenostavljeno v kimone), vadijo pod vodstvom učitelja mojstra, senseja. Kraj vadbe se na Japonskem imenuje dodžo, drugje po svetu pa so to po navadi večje ali manjše splošne telovadnice. Zaradi varnosti pri padcih se vadba vrši na posebnih blazinah, t. i. tatamijih.
Filozofija in pomen besede Judo
Judo poleg tehnik vsebuje tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Namen juda je tudi v razvoju celega človeka skozi dolgotrajno vadbo, tako v pomenu fizičnega razvoja (zdravje, borba in samoobramba, šport) kakor razvoja razuma, osebnosti in doseganja notranjega miru. Beseda judo, zapisana s pismenkama 柔 - »ju«, »nežnost, mehkoba, uglajenost« in 道 - »do«, »pot, način, načelo«, v prevodu pomeni »mehka pot«, »pot nežnosti«, lahko tudi »pot sproščenosti« ali »pot prilagodljivosti«.
Vsi ti prevodi odslikujejo miselnost, ki jo vsebuje judo, in sicer, da nasprotnika porazimo s preusmeritvijo njegove lastne sile in da se uspešno prilagajamo trenutnim pogojem. Judo prav tako vsebuje vidik optimalne učinkovitosti, saj za borbo z nasprotnikom ni potrebna le gola moč in teža.
Začetki in razvoj juda
Džigoro Kano se je rodil leta 1860 in odraščal v viharnem obdobju popolne prenove japonske družbe po revolucionarnih dogodkih Meidži obnove. Kot pozoren opazovalec in izredno nadarjen učenec z močno voljo se je temeljito poučeval o mnogih vidikih družbeno-politično-gospodarskega razvoja. Bil je majhne in šibke postave, zaradi česar je bil tarča močnejših sovrstnikov. Očetovemu nasprotovanju navkljub se je trdno odločil, da se bo naučil goloroke borbe, ju jutsuja. Težavo je predstavljalo dejstvo, da so veščine ju jutsuja veljale za nazadnjaške, nasilne in nepotrebne ostanke fevdalne preteklosti, kar je povzročilo, da so mnogi mojstri opustili poučevanje in veliko veščin je izumrlo.
Šele po vpisu na univerzo leta 1878 je Kano našel prave učitelje in začel neumorno vaditi različne oblike ju jutsuja. V treh letih je veščine dodobra spoznal, jih začel podrobneje proučevati, izboljševati in nadgrajevati. Spoznal je, da mnoge vsebujejo kljub slabemu ugledu zaradi nasilne preteklosti mnoge pozitivne vrednote in načela. Skozi vadbo se je Kano telesno okrepil, njegova volja in samozavest pa sta se še okrepili. Hitro je spoznal veliko vrednost borilnih veščin v smislu okrepitve telesa, zdravja in duha ter razvoja osebnosti.
Vendar so bile stare veščine premalo urejeni skupki gibov brez splošnega načela in nevarne za vadbo, nekatere tehnike so slonele le na surovi moči. Kano je v vseh začutil načelo premagovanja nasprotnika z najučinkovitejšo uporabo sile in razuma, kar je pomenilo usmerjanje nasprotnikove sile proti njemu samemu s prilagajanjem nasprotniku in uporabo čim manjše lastne sile. Na podlagi tega načela je Kano osvojeno znanje starih veščin uredil na novo, veliko bolj sistematično. Pri tem je opustil mnoge na surovi moči temelječe gibe ter dodal nove ali izpopolnil obstoječe gibe, s čimer jih je napravil še učinkovitejše. S tem je razširil in nadgradil ter presegel ožji namen in vidike starih »ju jutsujev«, »veščin mehkobe«, zato je svojo veščino, da bi jo ločil od starih, tako zaradi družbene stigme kot zaradi dejanske razlike, poimenoval »judo«, »mehka pot«.
Kano Jigoro: Oče juda | Nežna pot, ki je spremenila svet
Širitev in globalni vpliv juda
Z namenom širjenja svoje veščine med ljudi je Jigoro Kano leta 1882 osnoval šolo Kodokan, kar v prevodu pomeni »hiša (kan) učenja (ko) poti (do)«. V nekaj letih je judo postal izredno priljubljen med novimi učenci ter med učenci in mladimi mojstri nekdanjih veščin ju jutsuja. Judo je pridobil družbeni ugled kot moderna in civilizirana veščina, tako da je prepoznavnost starih veščin pospešeno izginjala. Začel je nadomeščati ju jutsu kot glavno obliko goloroke borbe, tudi zaradi uvedbe v javni šolski sistem.
Judo se je ves čas dopolnjeval in razvijal, odpravljale so se mnoge pomanjkljivosti, kot je borba na tleh, ki je judo sprva ni vseboval. Kano je proučeval tudi teorijo modernega športa v Evropi, nanj so vplivala predvsem angleška načela sodelovanja za skupni cilj in osebnega žrtvovanja za splošno dobro ter ideja moštvenega duha. Koncept športa je bil dotedaj na Japonskem neznan, zaradi pozitivnih vrednot pa se je Kano zavzemal za oblikovanje in širjenje športov nasploh ter tako bil začetnik modernega športa na Japonskem. Svoj judo je delno oblikoval po zahodnjaških športnih načelih, saj odražajo globljo miselnost, ki je bila del azijske filozofije Zen, močno vpletene v japonsko družbo, hkrati pa delno predstavljajo bolj humano obliko nekdanjih vojaških načel bušida. V judo, ki je že v osnovi poznal prosto nadzorovano borbo in občasna tekmovanja, se je kmalu vnesel element modernih športnih tekmovanj s pravili in točkovanjem.
Po Kanovi smrti leta 1938 je judo nadaljeval svojo pot, tako v smeri veščine kot tudi v smeri tekmovalnega športa. Kodokan je iz preproste šole prerasel v večjo organizacijo s sedežem v Tokiu, ki širi, razvija in skrbi za judo v vseh pogledih. Zaradi priljubljenosti po svetu so se kmalu pojavile širše zastavljene organizacije, kot je International Judo Federation (IJF), ki še vedno tesno sodelujejo z organizacijo Kodokan. Ta ima še danes velik ugled, predvsem kot bogata zapuščina Jigora Kana.
Leta 1964 je bil judo prvič prikazan na Tokijskih poletnih olimpijskih igrah, leta 1972 pa je postal polnopravna olimpijska disciplina. Od takrat se je judo vse bolj usmerjal k športnemu vidiku, ki danes prevladuje v takšni meri, da mnogi niti ne poznajo juda kot širše veščine. S širitvijo trgovskih in političnih stikov Japonske s svetom v začetkih 20. stoletja ter s potovanji posameznikov z namenom kulturne izmenjave se je širil tudi judo. Širitev juda po svetu je bil tudi namen njegovega začetnika, saj je bil prepričan o njegovem pomenu za dobro ljudi z vsega sveta. Do danes je judo postal s tega vidika najuspešnejša japonska borilna veščina, po nekaterih štetjih je po številu udeležencev (prek 30 milijonov) tretji najmnožičnejši šport na svetu.
S širitvijo juda po svetu je povezano tudi oblikovanje novih oblik sorodnih veščin. Tako je prek naukov potujočega judoista Mitsua Maede, znanega pod vzdevkom »Conde Koma«, v Braziliji nastal danes medijsko zelo izpostavljeni brazilski ju jutsu. Podobno je iz juda nastal Sambo, ruska oblika goloroke borbe, kakor tudi mnoge moderne oblike »ju jutsuja« oziroma samoobrambe, razvite v Evropi in ZDA tekom 20. stoletja, ki so podlagi juda postopno dodajale elemente iz mlajših aikida in karateja, pa tudi domačih oblik rokoborbe in boksa. Ker se je judo dokončno uredil in sistematiziral nekaj let po začetkih širjenja po svetu, je bil osnova mnogim izpeljanim oblikam izvornejši judo.
Sistem stopenj in pasov v judu
Kano je v judo z namenom beleženja napredovanja in stopnje osvojenega znanja učencev uvedel sistem zaporednih stopenj in pasov. Ju jutsu takega sistema pred tem ni poznal, pasove so nadomeščale pisne licence in priznanja. Prvotni sistem je vključeval stopnje kyu (šolske) in dan (mojstrske). Postopno se je sistem nadgradil in vključil več raznobarvnih pasov ter večje število mojstrskih stopenj. Različne judo organizacije po svetu so sistem prilagodile svojim potrebam, tako da ponekod nima enotne podobe glede barv pasov in števila stopenj.
V splošnem sistem napredovanja izgleda takole:
- Šolske stopnje (kyu): 8. kyu, 7. kyu, 6. kyu, 5. kyu, 4. kyu, 3. kyu, 2. kyu, 1. kyu.
- Mojstrske stopnje (dan): 1. dan, 2. dan, 3. dan, 4. dan, 5. dan, 6. dan, 7. dan, 8. dan, 9. dan, 10. dan.
Najvišja stopnja, 10. dan, ni formalna stopnja in se podeljuje kot priznanje posameznikom za doživljenjsko delo v judu ali posebne zasluge. Dosedaj je bilo podeljenih 15 takih priznanj. Ne glede na število stopenj in barv pasov je v judu prisoten vidik, da se učenje v resnici, tudi pri najvišji doseženi stopnji, nikoli ne konča (kar simbolično ponazarja bela barva najvišje stopnje), in da je šele prva mojstrska stopnja, 1. dan, začetek pravega učenja.
Japonski češnjev cvet (Sakura): Simbolika in kulturni pomen
Češnjev cvet, znan kot Sakura (桜) na Japonskem, je japonska nacionalna cvetica, ki cveti od marca do aprila. Opazovanje svetlo rožnatih krošenj je ena izmed najbolj priljubljenih navad v deželi vzhajajočega sonca. Ravno zato, ker njeni cvetovi ostanejo odprti le za kratek čas, izžarevajo lepoto trenutka, minljivost življenja in prihod novega. Sakura je globoko zakoreninjena v japonski kulturi in filozofiji, saj poudarja pomembnost uživanja v sedanjem trenutku in sprejemanja naravnega cikla življenja in smrti.
Judo in češnjev cvet kot simbol prijateljstva
Povezava med judom in češnjevim cvetom je bila simbolično poudarjena v Kopru, kjer sta župan Aleš Bržan in japonski veleposlanik Nj. eksc. Hiromichi Matsushima posadila sadiko japonske češnje v znak dobrega prijateljstva med državama. Dogodek je potekal na travniku za Osnovno šolo Koper. Skupaj z ravnateljico Osnovne šole Koper Ingrid Poropat in častnim predsednikom Judo kluba Koper Ivom Mariničem so drevo poimenovali Jita Kyoei. Ta izraz je ključno načelo juda, ki pomeni »s sodelovanjem do vzajemnega napredka«.
Zasaditve japonske češnje so se udeležili tudi člani Judo kluba Koper in Judo kluba 15. Maja, kar je še dodatno poudarilo vlogo juda kot mostu med kulturama. Ta dogodek je odličen primer, kako se lahko elementi japonske kulture, kot sta borilna veščina judo in naravna lepota sakure, prepletajo v sporočilu prijateljstva in medsebojnega spoštovanja.
Japonska kultura in njene značilnosti
Japonska, katere ime pomeni izvor sonca in se je oprijelo sinonima dežela vzhajajočega sonca, ponuja edinstven kulturni vpogled. Miha Pavlovič, Slovenec, ki živi na Japonskem, opisuje nekatere zanimive vidike. Več kot 70 % Japonske je gorate, masivi so vulkanskega izvora, nemirna tla pa so stalnica. Ta geografija močno vpliva na živinorejo, saj večina mesenih in mlečnih izdelkov prihaja iz uvoza, kar se odraža tudi na cenah. Kljub temu je japonska kulinarika zelo okusna in raznovrstna, večinoma cenovno ugodna, saj se je po restavracijah mogoče že obilno najesti za 6 €.
Kulturne navade: Nošenje mask in čistoča
Japonci so zelo redoljuben in čist narod, vendar se, kot pri vseh stvareh, tudi tu pojavljajo izjeme. Čistoča in red se nanašata predvsem na delovna mesta, doma pa se sprostijo. Redoljubni so v smislu točnosti, saj se že za nekaj minutno zamudo vlaka opravičujejo po zvočnikih, zelo imajo urejene prodajalne. Drugačno podobo pa nudijo odvržene smeti ob cestah, parkih in sprehajalnih poteh, saj te niso opremljene s smetnjaki, prav tako gospodinjstva niso opremljena z zunanjimi zbirnimi posodami za odpadke. Zato morajo vse do urnika odvoza odpadke hraniti za štirimi stenami doma.
Mnogi obiskovalci so med prvim stikom z japonskimi mesti pogosto priča posameznikom, ki nosijo bele maske. Čeprav mnogi predvidevajo, da je to povezano z onesnaženostjo zraka, je indeks čistosti zraka med nižjimi na svetovni lestvici. Nošenje mask je tako bolj povezano s kulturo:
- Seneni nahod: Predvsem v pomladnih in poletnih časih je cvetenje dreves, trav in ostalih cvetočih rastlin razlog za številna obolenja, in z maskami si ljudje lajšajo to nadlego.
- Nenaklonjenost bolniškim dnem: Na Japonskem je ena glavnih vrlin prisotnost na delovnem mestu ali v šoli. Japonci resno jemljejo svoje dolžnosti, zato se z nošenjem maske želijo zaščititi pred virozami in bacili, ki bi jih lahko prenesli sodelavci ali sošolci.
- Koncept "soto" in "uchi": V japonski kulturi je prisoten koncept »soto« (zunanje, javno, umazano) in »uchi« (notranje, domače, čisto). Z maskami se Japonci na javnih ulicah »zaščitijo« pred zunanjim svetom, torej »soto«.
- Uvidevnost (omoi yari): V času viroz sami ne želijo prenašati bacilov na druge. Z masko včasih zakrijejo kašelj, svečko iz nosu ali pretirano kihanje, s čimer pokažejo svojo uvidevnost.
- Grelec obraza: V zimskih časih maske z dihanjem postanejo tople in so dober naravni grelec dihalnih predelov ter zaščita pred mrzlim zrakom.
- Modni razlog: Veliko mladih meni, da brez »olepšav« niso dovolj lepi. Tako tisti, ki so bolj sramežljivi ali nimajo radi svojega obraza, tega radi skrijejo pred svetom.
Na Japonskem nošenje maske ni posledica nekih resnih bolezni, tako da ni skrbi, da bi ljudje prenašali neozdravljive bolezni. Predvsem v velikih mestih, kot sta Tokio in Osaka, je tako početje postalo dnevna navada mnogih ljudi.
Medosebni odnosi in izobraževalni sistem
Japonci kot narod niso tako odprti kot Slovenci, vendar so kljub temu družabni in zvedavi, skupna jim je želja po preizkušanju neznanega, vendar z zadržkom. V medosebnih odnosih niso tako sproščeni, saj hitro ne preidejo na »ti« ne glede na razliko v letih. Strogo bariero imajo na delovnih mestih, kjer velja hierarhija glede na leta in položaj. Vsa področja so ukalupljena s pravili.
Slovenija s svojimi socialističnimi koreninami v primerjavi s kapitalistično Japonsko predstavlja raj za mlade, še sploh za tiste, ki niso iz situiranih družin. Na Japonskem so vse univerzitetne in večina srednjih šol plačljive, ogromen del osebnega napredka posameznika pa je odvisen od obiskanih izobraževalnih ustanov. Tisti, ki se rodijo v premožnih družinah, imajo na široko odprta vrata izobraževanja na dragih zasebnih univerzah, po zaključku katerih lahko takoj preidejo v zaposlitev, imajo možnost napredovanja in zasedanja visokih položajev. Država ni najbolj prijazna starostnikom, težkim invalidom in osebam z dolgotrajnim zdravljenjem. Čakalnih vrst v zdravstvu skoraj ne poznajo, vendar kritje stroškov daljših hospitalizacij lahko predstavlja veliko breme za posameznika.